Res ne razumem teh medčloveških odnosov… že od nekdaj sem se spraševala o eni stvari, in sicer: kako sploh lahko kak odnos nastane in se obnese, če se ljudje tako radi gredo vse mogoče (psihološke) igrice? Človek včasih dobi občutek, kot da v bistvu preizkušajo svojo moč, pa to ne govorim (le) iz lastnih izkušenj, ampak tudi na podlagi pogovorov s prijatelji itd., ki so prišli do enakih resnic. No, bolj konkretno:
že kar pregovorno velja, da so nam najslajši tisti “nedoslegljivi”. Torej, dokler je nekdo kao nedosegljiv, nam je zanimiv, čim pa človek pokaže čustva, čim da nekomu vedet, da mu je ta všeč, da ga ima rad itd., pa kot da bi se ta začel poigravat z njim. Naenkrat se njegov odnos spremeni… Zakaj je to tako oziroma kako se lahko potem sploh kak odnos obnese, če človeku sploh ne smeš pokazati, da ga imaš rad, kajti takrat mu prenehaš biti zanimiv? Pa sploh ne gre tukaj le za “ljubezenske” zveze, torej moški – ženska, ampak nasploh, včasih tudi čisto prijateljsko, celo pri istem spolu. Človek dobi občutek, kot da je ljudem (najprej) samo do tega, da te osvojijo, potem pa kot da so si dokazali svoje in lahko gredo naprej, ti pa izvisiš. A ima še kdo tak občutek ali izkušnje oz. razmišljanja?

Maja,

zato pa imamo te forume, da ljudje lahko res povemo tisto kar nam leži na duši in nihče nam ne skače v besedo. Prav tako nas ne bo nihče obsojal, ne to kako mislimo in spraševal zakaj tako mislimo. Smo svobodna bitja in se lahko odločamo, kakor želimo, prav tako pa lahko delamo tako kot želimo.

Vendar opažam, da se v današnjem času in vsem tem tempu, ljudje premalo zavedamo, katere so naše dobrine, človeške kvalitete, kateri so naši ideali. Kateri so naši cilji?
Vprašanje: Zakaj sploh živimo?
In ker smo vedno bolj prazni v sebi, nimamo nobenega spoštovanja, do drugih, do sebe do življenja. Vsi imamo občutke, vsi vemo kateri so prijetni kateri niso prijetni. To znamo še kako dobro razločevati. Vendar se nikoli niti ne sprašujemo, zakaj so takšni in ali so dobri. Skozi novejšo zgodovino in starejšo, so ljudje napisali ogromno knjig, o življenju, smislu življenja. O duhovnosti in ciljih. Vedno smo iskali tisto česar nismo imeli. Če je bil neomejeno bogat, ni imel zdravja, če je bil reven je želel hrano in tisto kar je imel bogat. Če je imel največjo ljubezen, je želel še ostale. Takoj ko nekaj dobimo, ugotovimo, da nimamo nič in želimo še več.

To je že skozi vse naše obdobje človeška hiba, nujna potreba po zapolnjevanju. Problem je nastal, ko smo si to zapolnjevanje izpolnili takrat, kadar smo to dobili. Vendar kako vemo, kdaj kaj obimo?
Dobili smo samo otipljive zadeve, zato smo želeli imeti še več. IN ko smo imeli že vse, smo želeli še tisto kar so imeli bogovi, nesmrtnost in ko bi imeli še to, nam ne bi bilo dovolj, ampak bi želeli še več.

Vprašala si, kako je to in zakaj, glede medčloveških odnosov. Popolnoma enako kot sem ti opisal sedajle in enako je v vseh naših sporočilih. Vsi imamo problem z nečem, kar ne moremo imeti.

In česa nam torej primanjkuje največ. Predvsem razumevanja, spoznanja, da vse to po čemer hrepenimo že imamo.

Ja težke besede, če bi jih želel razložiti bi potreboval nekaj let.

VSE TO OD ČESAR BEŽIMO IN K ČEMU BEŽIMO JE V NAS.

Človeška razmerja so takšna, zaradi pomanjkanja spoštovanja do sebe do drugih. Kristjani imajo 10 božjih zapovedi. Ki so največje resnice na svetu, pa kljub temu se jih zelo malo ljudi drži. Malo pomislite, pa povejte ali se ne najdete v njih. Zakaj ko pa vemo, česa smemo in česa ne. Problem je v tem, ker si ne moremo predstavljati, kaj dobimo, če se tega držimo. Smo taki kot otroci, če boš pa priden boš dobil pa tole. Ja in pravijo, da boš šel v božje kraljestvo, kjer boš imel vsega na pretek. Ampak ko pa ne vemo, kako bo tam zgledalo. Tukaj pa nekateri prav uživajo, čeprav se ne držijo niti enega pravila. Če lahko on bom pa še jaz.
Nihče se ni pripravljen ničemur odrečt. Vsi bi vedno radi tisto kar ima naš sosed in že smo na začetku, samo da se počutimo, da se nekaj dogaja, da nas nekaj vznemirja, ne vemo kaj je to, ampak, če nekaj časa tega ne čutimo, mislimo, da ne živimo in moramo spet kaj narediti, da bo tako.
Vsa ta potreba po tem, da ne vemo kdo in kaj smo, amapk samo po tem, da bi nekaj bili, nas vodi v takšna neumna dejanja. Včasih se je potrebno vstaviti si prisluhniti.

Sploh ne vemo kaj bi radi. In sedaj bom vprašal vse tukaj, ki bodo tole brali. Pa sploh veste kaj bi radi. In vsak bo napisal nekaj popolnoma drugega. Pa sedaj pomislite, kaj bi radi od tega kar ste si zamislili, pa ne sme biti materialno.
Koliko želja še imate? Aha tukaj se že pojavijo besede, sreča, zdravje, ljubezen. In sedaj se spet malo zamislite in se vprašajte. Kaj lahko zapolni te besede, pa ne sme biti materialno otipljivo z nobenim izmed petih čutov?

Torej, ne sme biti oseba za ljubezen, ne sme biti denar za srečo, ne sme biti zdravilo za zdravje…..nič od čutnega. Torej, kaj je torej naša želja kaj si želimo, kaj je naš cilj v življenju in kako ga doseči.

Ker tega ne ve nihče, se tolažimo z tolažilnimi nagradam, kot so materialne dobrine, v odnosih pa vedno tak odnos, da povzroča vznemirjenje in to vznemirjenje vedno povzroča, tisto nedosegljivo, tisto od drugega, tisto prvinsko, ko se nam delajo metuljčki in gredo mravljinci, tako se vedno vračamo na začetek, ker to poznamo, da bi pa šli naprej, nas je pa preveč strah, da bi kaj zamudili in tega ne našli. Zato v našem duševnem razvoju ostajamo na istem mestu, nekje na začetku, takoj za otrokom, pravzaprav so otroci , daleč odspredaj in jim ne smem delati krivico, ker nas primerjam z njmi. Ker sem že enkrat rekel. Vse to kar iščemo že imamo, odpreti moramo samo srce in pogledati vanj. Kot otroci smo zelo dobro vedeli kaj želimo in smo zelo iskreno tudi delali, da smo vse to dobili, potem pa nas je svet in družba okoli nas speljala tja, da smo pozabili vse te otroške vrednote. Eden izmed njih, kadarkoli smo se stepli ali skregali z vrstniki, vedno smo naslednji trenutek pozabili in se igrali naprej, kot da ni bilo nič.

V redu, do tukaj smo razumeli in se odločimo, da gremo naprej, vendar kako kaj naj naredimo, kako naj od tukaj naprej kjer smo, doživimo naslednjo stopnjo. No to je lepo povedala ena izmed naših uporabnic.

TISTO KAR NEGUJEMO V SEBI, TISTO RASTE.

Nikar ne pozabite, da je potrebno negovati in to, kar je v nas samih, da bi razumeli. Če imate nekoga ob sebi in ste z njim začeli to skupno pot in ob njem čutili vse tiste mravljince, negujte to ljubezen še naprej. Torej kako, čisto preprosto. Vsak dan si povejte, da ga ljubite, vsak dan si povejte in mislite, kako vam je lepo ob njemu, vsak dan si povejte in razmišljajte, kako vam je všeč..vsak dan to tudi pokažite,…..tisto kar boste negovali tisto bo rastlo……In ravno strah pred izgubo občutka , nas vrača na začetek.
Vzemite si za primer rožico, kupite jo in jo negujte. Naredite vse zato, da bo z vami vse življenje. In ko boste na smrtni postelji, bo rožica sedela poleg vas, vi pa se spomnite, koliko dela in koliko truda je bilo potrebno, da ste jo ohranili pri življenju. Koliko slabih trenutkov in lepih je delila z vami, imeli ste nekoga, ki ste mu stali ob strani vsak dan in tudi on vas je tiho prenašal, vse vaše slabe in dobre lastnosti, bila pa je tudi vaš zavetnik pri težavah, vse ste ji lahko zaupali in tako naprej…..lahko bi še enkrat toliko časa živeli, pa ne bi mogli napisati vseh zgodb, ki so se zgodile vam in vaši rožici.

Ja tako je naše življenje, potrebno ga je negovati, vsak dan in vse kar je v nas je potrebno srbno negovati, posebej pa še naše srce. Kajti v srcu so skrite vse naše želje, potrebe in občutki, naši cilji, ki jih tako iščemo, ki nas navdajajo s tistim smislom življenja. In če bomo to negovali bo vedno rastlo. Na začetku imamo vedno izbiro med dobrim in slabim, tako je v nas oboje, samo naša odločitev pa je, kaj bomo izbrali.
Ravno tako je tudi z partnerji, potrebno jih je negovati in na koncu življenja nas lahko zbadajo, da smo bili celo življenje vrtnarji. In to vrtnarstvo nas je navdajalo z vsemi temi srečnimi trenutki in če sta v zakonu dva vrtnarja, ki negujeta drug drugega, bosta oba rastla in si bila v oporo v dobrem in slabem.
Večina pa jih prerada pozabi, da roža zelo hitro uvene.
Nekateri imajo ogromno rožic, pa nobene tako radi, da bi lahko rekli, ja ta mi je pa najbolj pri srcu. Tudi čutijo ne, da so vložili kakšen trud v svoje življenje, zato so vedno zadovoljni samo s tistimi rožicami, ki hitro zrastejo znova in znova, take pa tudi vedno znova ovenejo. Nikoli pa ne morejo videti lepote tiste rožice, ki bi jo negovali celo življenje. To si lahko samo predstavljajo, pa še v mislih ne morejo doživeti te veličine in sreče lepote, življenjskega garanja. Naj bo garanje še tako težko, na koncu je vse to poplačano.
Samo vedno nas premami tisto, kdaj pa je konec. Kdo pa to ve? Vemo le , da je RESNICAOBSOLUTNO PREPROSTA, POT DO NJE PA RELATIVNO ZAPLETENA. In vse kar iščemo in tisto pred čemer bežimo, smo ugotovili je v nas, če smo izbrali rpavilno pa nikoli ne vemo, vendar če se že trudimo, da zavestno izberemo dobro, je to prava pot, pa čeprav sem nam velikorat ponesreči.

Duhovnost ni sad, ki ga obereš, temveč seme, ki ga poseeš vase.

Toliko sem napisal, da bomo imeli ogromno za brati še več za študirati, vendar predlagam, da vsak, ki bo kaj iskal v tem sproročilu, vidi bistvo v zamolčanem. Kajti vsak ima svoje bistvo popolnoma drugačno. Ko bomo vse skupaj premlevali, se vsak trenutek, ko nam bo hudo, vprašajmo ali delamo dobro sebi in vsem, ki so okoli nas. In če še malo rpeidem na partnerske zveze, predlagam eno vajo vsem parom, ki bodo tole prebrali. Za vsaj en dan, ko smo skupaj, si povejmo jasno in glasno vsako našo misel, ki se nam utrne. Vsak, ki ima drugega rad, naj vsako tako misel tudi sprejmo in naj jo ne sliši kot kritiko, temveč kot prošnjo, da jo lahko uresničimo partnerju. Opazili boste, koliko skritih resnic, za katere sploh niste vedeli.
In če želite rožico dolgo gojiti, jo morate najprej tudi dobro poznati, vsekakor pa jo morate spoznavati celo življenje, le tako vam bo uspelo, da bo najlepša rožica kar ste jih imeli in videli. Za takšno rožico, pa se mora vsak izmed nas močno potruditi.

Primož

Žal se strinjam! Zakaj niso večja vrednota altruizem (razumevanje do drugih), skromnost, poštenje, zvestoba ipd…? Danes ni važno, kakšen si, važno je , kaj imaš. Poglje mladino: izbirajo se znamke avtomobila, garderobe, ne pa značaj in duhovne vrednote. Dobrota je sirota .
Mene je v življenju tudi šokiralo, kako se “zmešane babnce” (v katere sem bil slepec zaljubljen) mahnjene na barabe in dokazane kurbirčke…bolj ko je bil pokvarjen, bolj so padale nanj. Meni pa so rekli : “Cagav fant še ni nikoli pri punci spal” . To je sploh eden najbolj kretenskih pregovorov tega folka ! Torej se pričakuje, da žensko daš čim prej dol, al si pa itak cagavc in nula! Potem pa je, kar je. Po drugi strani sem samega sebe nekega dne ujel , da se mečem samo za lepotičkami. Bolj ko je lepa, bolj je razvajena in avšasta, dokazano. Ni važno, če le lepa , raje imam dobre po duši in srcu (saj ponoči so itak vse črne, hehe…)
Materializem, lažne vrednote, sebičnost, … 3 prispevki k slovenski blaznosti 🙁
I am Neandertal Man 🙂

Čao Maja

Jaz sem tvojo zgodbo občutila na lastni koži.
Ko še nisem bila “osvojena” sem bila oh in sploh zanimiva, seksi,…, ko pa je dobil svoje sem postala tujek v njegovem življenju.
To vezo sem potem kar sama prekinila….ker toliko se pa cenim, da ne bom prenašala ignorancije.

Ne vem kam drvi ta “moški svet”???!!! Mogoče sem krivična….niso vsi taki….pa vendar…

lep dan

neja

Mislim, da se to dogaja zato, ker so ljudje manipulativni, neiskreni in nezreli.
Poskušajo le pridobiti pozornost nekoga, da s tem zdravijo svojo nesamozavest, občutek manjvrednosti itd. Resnega odnosa pa niso sposobni ali ga nočejo.
Če se mi to zgodi, potem vem, da s takšnim človekom nimam kaj početi. In mi ni nič žal.
Ljudje se srečujemo, ločujemo in srečujemo spet nove ljudi. Takšno je življenje. Nikogar ne moreš imeti in nihče ne more imeti tebe. Vsak je sam.