Najdi forum

Lep pozdrav,

pismo bo verjetno dolgo,zato se ze vnaprej opravicujem.
Pred cca. tremi leti sem spoznala fanta,na katerega sem najprej gledala kot na prijatelja,kaj vec nisem upala,kajti imel je resno punco.Potem pa sem se zaljubila vanj,mu to tudi zaupala,in bila prijetno presenecena,ko sem ugotovila da cuti isto.Tako sva pristala skupaj…se zdaj se spominjam kako srecna sva bila.Bila sem neskoncno srecna,da sem se zaljubila,in hotela z njim imeti vse in se vec.Z njim sem izgubila nedolznost…naredil je vse zame,vse samo,da bi bila srecna,da bi to noc bila njegova in da bi bilo nekaj posebnega.Uspelo mu je.Se bolj sem se zaljubila vanj,hotela sem biti samo z njim,se z njim porociti,imeti otroke,ceprav sem vedela da za naju ni prihodnosti.Bil je drugacne verske pripadnosti(musliman) in njegovi starsi niso smeli izvedeti za naju.Ampak takrat nama je bilo resnicno vseeno za vse,kajti bila sva zaljubljena,kot verjetno ne bova nikoli vec.Ko sem bila z njim sem se pocutila tako posebno,varno,ljubljeno,kot da ne obstaja nihce drug,samo midva.Ampak potem so nastopili problemi…niti ne vem vec kdaj tocno se je vse zacelo,mislim pa da z mojim laganjem.Nisem mu lagala namerno,hotela sem prikriti grde stvari o moji druzini,ki ni bila kaj prida.Ko je izvedel je bil prizadet (normalno) ampak mi je oprostil…ker me je ljubil.Potem pa,ko sem ze mislila,da bo vse super,da bova spet lahko zazivela normalno,se je pojavila njegova bivsa punca…ni prenesla misli,da sva skupaj,unicevala naju je.Posebej mene.Klicala me je,grozila,posiljala smse,da ne bo nikoli moj,da ljubi njo,itd.Unicevala me je,bila sem psihicno na tleh.Neumna sem bila,da sem ji verjela,in da nisem verjela njemu,ki mi je zatrjeval da ljubi samo mene.Prekinila sem z njim,ker preprosto nisem zmogla vec.Nisem se vec prepoznala,mislila sem samo na mascevanje.Razsla sva se…bila sva v parku na klopci…dala sem mu svoj dnevnik,da bi videl,da ga se vedno ljubim,ampak da rabim cas zase.On pa je mislil,da sem spoznala drugega.Res mi je bilo hudo brez njega,ampak nekako mi je uspevalo,ker sem bila prepricana,da me je ze pozabil,in da zivi novo zivljenje.Potem pa me je nekega dne poklical.Nisem mogla verjeti.Srce mi je mocno razbijalo,nisem vedela kaj naj storim.Prijateljica me je prepricala naj se oglasim…ko sem ga slisala sem se pomirila.Rekel je da me mora nujno videti.Dobila sva se…v najinem parku…pogovorila sva se o vsem,in videla da drug brez drugega ne moreva,zato sva zopet pristala skupaj.Spet je bilo vse popolno.Bila sem vesela,solo sem lahko delala z vecjim veseljem,vse se mi je zdelo lepse.Nekega dne me je cakal na avtobusni postaji.Odpeljala sva se v park.Sedela sva v avtu,se odkrito pogovarjala,sama sem mu priznala vse,ko me je prijel za roko in rekel,da mi more nekaj povedati.Nasmehnila sem se mu,in cakala kaj bo povedal.Rekel je…septembra ko sva se razsla,sem bil na dnu,verjel sem da imas drugega…naredil sem napako…spal sem z bivso.Takrat se mi je svet podrl.Nisem mogla verjeti kako je lahko to naredil,pa prav z njo,ko je vedel kako cutim do nje.Bila sem jezna,ponizana,prizadeta.A vseeno sem mu oprostila,ker sem ga ljubila.A to naju je za vedno zaznamovalo…ko sva se kregala sva drug drugemu ocitala stvari,npr. on meni laganje,jaz njemu prevaro,bilo je veliko grdih reci izrecenih.Vseeno sem vztrajala,kajti pomenil mi je vse.Potem pa sva oba videla,da tako ne gre vec,da se samo se kregava,da se ne znava vec normalno pogovarjati.S tezkim srcem sem ga izpustila iz rok.Se zdaj se spominjam lanskega maja,ko je sedel na moji postelji,mislil da spim,me bozal in opazoval.Ko je bilo sole konec sva se videvala vsak dan,velikokrat sva bila intimna.Potem sem spoznala fanta…mislila sem,da bom ob njem pozabila na mojo ljubezen.Pa ni bilo tako.Oba sem prizadela,a ne namerno.Izgubila sem svojo ljubezen,noce vec slisati zame,izbrisal je vse kar je bilo med nama.Sama pa se se vedno mucim,se vedno se spominjam lepih trenutkov,ki sva si jih delila.Minilo je ze skoraj leto dni,kar sva narazen.Ceprav sem z drugim,ne mine dan ko ne pomislim nanj,kaj pocne,ce je srecen.Par tednov nazaj sem ga poklicala (vem,ne bi smela)…a zelja po zvoku njegovega glasu je bila premocna.Do mene se je obnasal,kot da sem najhujsa oseba na svetu,kot da me ne bi nikol poznal,nikoli ljubil.Zakaj me se vedno bolijo spomini,zakaj si ga se vedno zelim,zakaj se vedno pobiram delcke srca po tleh,ko pa sem mislila,da sem ga ze prebolela?Zakaj ne moreva ostati vsaj znanca,ki se 1x letno srecata na pijaci?Vem,da bi ta vprasanja morala zastavljati njemu,ampak noce slisati zame.Mislite,da ga bom imela vedno rada,da me bo vedno bolelo?Pridejo dnevi kot je ta danes….ko se mi zdi vse brezupno…najbolj na svetu me je strah,da ne bi vec nasla prave ljubezni.Pravijo,da resnicno ljubis samo 1x…

Globoko v sebi še nisi opustila upanja, da bosta kdaj še skupaj, zato te še vedno boli, zato te še vedno preganja misel na njega. Normalno je, da ga ne boš nikoli pozabila, ampak sčasoma bi moral ostati samo prijeten spomin na minulo ljubezen.

Vem, da ti je tudi težko, ker ne želi več slišati zate in da bi mu rada dokazala, da si ga ljubila, želiš da to ve. Ampak človeku na žalost ne moremo nekaj dopovedati, če sam ni pripravljen tega sprejeti. Ni ti ga potrebno čisto iztrgati iz srca, ampak važno je predvsem, da ti veš, kaj si čutila do njega in se tega občutka lahko spominjaš.

Najprej pa se moraš zavedati, da je resnično konec. Nepreklicno. Brez upanja, da se bo on morda premislil. Šele takrat boš lahko začela prebolevati, zmanjševati bolečino. Ne boj se opustiti upanja, ne boj se ga preboleti. Ker le tako boš lahko razčistila sama s sabo. Postala bolj zadovoljna, samozavestnejša. Kot taka pa boš privlačila tudi podobne fante.

Lahko se potem zgodi ravno to, kar si sedaj želiš, da se znova začne tvoja bivša ljubezen zanimati zate. Če pa ne, pa tudi nič hudega, saj si ga v tem času že prebolela. Na prvem mestu je tvoja sreča, tvoje zadovoljstvo.

Ah ta ljubezen!

Moj stari ata je govoril: “Ko bi bil vedež, ne bi bil revež!”

Ničkoliko slovenski narodnih pesmi opeva ljubezen in to predvsem žalostno ljubezen. Še Prešeren je skoraj vse pesmi napisal zaradi nesrečne ljubezni in nato zaradi pijače. Pa lahko rečemo : Prekleta pijača. To že ampak zaradi koga……??? In spet smo pri pesmih od Adija Smolarja:

Ta svet se pa vrti, če si al pa te ni,
vedno eni zgoraj so in drugi pod zemljo.

In zakaj imamo toliko žalostnih pesmi, predvsem ljubezenskih??? Cankar je napisal, da smo Hlapci, jaz pa bom napisal, da ne znamo izbirati ljubezni. A imamo vse to v krvi, hlapčevstvo in nepravilna izbira ljubezni?

Koliko enih pesmi se spomnim, ko smo v kakšni družbi veseli in si zaželimo zapeti kakšno lepo domačo pesmico in vedno moram zelo pozorno izbirati, da te pesmi niso žalostne, je pa res da so vse tako lepe in v tem smo mojstri. V nesrečni ljubezni napisati najlepše pesmi, poezije, verjetno znamo najlepše na svetu opevati ljubezen. Ampak vedno z pridihom žalosti.

IN ko berem tovje pismo, vse neke nepravilne odločitve, ki jih obžaluješ in čeprav je vse potekalo veliko let, vse se je vrtelo okoli ljubezni, pravzaprav ti je življenje ena sama ljubezen, ampak vedno hitiš za njo, ko pa pride pa spiš in imaš zaprta vrata.

Ne bi rad pisal in razlagal tvoje stavke, saj sama najbolje veš kaj kje in kako si grešila, vsak dan znova se spomniš, kako bi bilo če pa bi…….

Milijon čejev….vendar Adi pravi: Ta svet se pa vrti……in zato začni hoditi naprej in se ne obremenjuj z preteklostjo, ker boš pozabila živeti sedanjost. IN tako je z nami Slovenci, preveč preteklosti nam preprečuje, da bi živeli. Tako smo vsi obremenjeni z tistim kar je bilo, to pa pomeni, da nismo v tem času ampak nekje drugje v drugi dimenziji, kjer opevamo, se smilimo, jočemo in ta dimenzija je napolnjena z eno samo žalostjo in tam smo srečni, ker se smilimo samemu sebi, kajti če bi si zaželeli nekaj dobrega, bi se sami sebi zopet zdeli umazani, češ da si tega ne zaslužimo. In ravno ta nesreča in žalost nas fila da živimo naprej – smiljenje samemu sebi. Nespoštovanje do samega sebe – češ saj si ne zaslužim….ja zato pa smo hlapci in to hlapci svoje lastne ljubezni.

Nikoli ne bomo izstopili iz te dimenzije te žalosti, če ne bomo sprejeli, da smo kar smo in da smo vredni boljšega življenja, si priznali, da si zaslužimo več. Nihče ni popoln in nihče ne sme pričakovati popolnost, je pa vrednost trud, ki ga vložimo k popolnosti. In pri trudu se pojavljajo tudi napake, saj tisti ki dela tudi greši, če je delal z iskrenim srcem mu bo odpuščeno, ampak najprej odpustimo samemu sebi in začnimo živeti sedanjost. Vsak dan je lep, še posebno za tistega, ki ve kdaj bo dočakal zadnji dan.
Še nekaj je moj stari oče nenehno ponavljal: “Delaj tako kot, da bi večno živel in moli tako kot, da bi jutri umrl.”

Ljudje smo vsak za sebe čudovite osebe, niti eden si ni popolnoma enak, vendar bomo težko razumeli druge, če ne bomo razumeli sebe, težko bomo spoštovali druge, če ne bomo spoštovali sebe, težko bomo pomagali drugim, če ne bomo pomagali najprej samemu sebi.
Izgleda sebično, pa vendarle ni, še posebej v ljubezni.
Sprejmi sebe v vsej svoji veličini, tako z dobrimi lastnostnmi, kot z vsemi napakami, le tako boš lahko začela živeti srečno brez solza.,

Ko to narediš, pa se spomni na tole misel:
RAZDAJAJMO LJUBEZEN KAJTI IMAMO JO TOLIKO, DA JO LAHKO DAJEMO TUDI TISTIM, KI SI JO NE ZASLUŽIJO. (Salomon)

Primož

New Report

Close