Ali naj ostanem z njim?
Pozdravljeni,
bom poizkušala čim bolj na kratko napisati svojo situacijo.
Stara sem nekaj čez 25 let. Večino življenja sem posvetila izobraževanju in delu. Malo kdaj traja moj delovni dan manj kot 10 ur. Poslovno zasedam vodilno funkcijo v velikem podjetju. Imam zelo razpršena znanja, ki jim vedno dodajam nova. Sem vedno v pogonu. Če ne delam pa športam ali skrbim zase. Lahko tudi rečem, da sem po klasičnih “kriterijih” privlačna ženska.
V preteklosti je moja na nek način uspešnost predstavljala težave. Moji bivši parnerji so težko sledili mojemu načinu življenja, ki je povezan z zelo dobro plačo in stalnem učenju, raziskovanju. Lahko bi živela v hotelu, če bi želela. Pa nisem bila na počitnicah že leta, ker si preprosto nočem vzeti tedna, da ne bi delala. Je pa res, da si kupujem blazno drage bedarije.
Vem, da sem verjetno deloholik, ampak res mi delo da neverjetno srečno. Še posebej, ker je moje delo zelo kreativno in raznoliko.
Pred meseci sem spoznala moškega. Zelo podobem meni. Nekaj čez 25 let, je direktor podjetja z kar nekaj zaposlenimi. Zelo delaven, zanimajo ga iste stvari, kot mene.
Morda nenavadno, ampak med prvimi pogovori je omenil, da želi biti enkrat na lestnici med “100 najbogatejšimi Slovenci”. Saj vem, da denar ni najpomemembnejši, ampak tudi jaz imam take želje glede te butaste lestvice. Ne gre za denar, ampak občutek svodobe. Da lahko počneš karkoli želiš, ko hočeš. In to naju zelo povezuje, da bova skupaj naredila izjemne stvari. In tudi oba veva kako so stvari izvedljive.
Po svoje prvič hodim s človekom, ki ima podoben življenski stil, kot jaz. Ki ne trzne, ko naročiva pijačo nad 100 evrov. In zaradi tega se počutim bolj sproščeno, ker lahko živim, kot meni paše, ne da bi me nekdo čudno gledal.
Po drugi strani pa se mi zdi najina zveza, kot nakup super delnice.
Super je kot človek, super bi bil kot starš. Je zelo ljubeč in nežen, nikoli ne bi imel druge ob meni. Sicer na mojem “seznam” nikoli ni bilo, da more biti moški lep, ker mi to res ni pomembno. Ampak zgodilo se je, da je pač res ful privlašen moški.
Nekako se zdi, kot da sem dobila idealega partnerja za nadaljevanje in preostanek življenja.
Ampak ne vem. Imam pomisleke. Je to normalno? Ima človek vedno pomisleke, ko je z nekom?
Nisem noro zaljubljena. Ampak racionalno je dobra izbira. A lahko to traja, ali naj raje grem stran? Res ga imam rada. Mislim, da ga bom lahko enkrat ljubila. Ampak nisem nora nanj.
Moj bivši mi je naredil lazanjo. Tale bi jo verjetno naročil. In jaz sem tudi taka, da bi jo naročila. Ampak moda mi je preveč podoben? Ali je normalno, da imam pomisleke, ali jih na tej stopnji zveze ne bi smela imeti?
Kaj vi mislite? Res ne morem za nasvet vprašati nikogar, ker noben ne bi razumel.
Hvala.
Najprej cestitke za uspesnot. Mi je pa zanimivo kako smo ljduje razlicni, ravno to kar tebi predstavlja svobodo- meni predstavlja obratno. Ampak pustimo to. Koliko casa sta skupaj, da lahko reces da je super clovek in bodoc oce, da nikoli ne bi imel druge… Ljudi zares spoznamo po parih letih…Zato ce nista skupaj max 3 leta, so te trditve zaenkrat odvec. Se posebaj me skrbi, ker vem kako lahko denar ljudi pokvari. Jaz imam iscer navadno sluzbo, amapk sem odrascala v izjemno bogati druzini. Zato mi denarja nikoli ni manjkalo. Sem se pa gibala v krogih, kjer sem opazila, da vec kot je bilo denarja, bolj so bili odnosi pokvarjeni…. Vidva sta se zelo mlada in na zacetku kariere, tako da ne vesta kaj se bo zgodilo…se pa to pehanje za denarjem ni nikoli dobro koncalo v smilu: kaj nastane iz karakterja cloveka. Je pa res, da se lahko bolj razumeta. Tudi ce bosta imela otroka, za biti zoprno, ker sta oba starsa taka karierista. Otroku je tako pomemben cas, ki ga prezivi s starsi in ne varuskami (spet moje izkusnje). Mogoce pa se v sebi zavedas, da bo zivljnje z njim eno samo tekmovanje in pehanje. Mene moj moz dela najbolj arecno ze 20 let. Pa ne, ker bi si lahko privosicil pijaco nad 100e…ampak ler je najbolj spontan, duhovit in srcen clovek. Najbolj me je osreci njegova prezenca in ne stvari. Res pa je, da name ravno zaradi moje druzine, denar nikoli ni naredil vtisa. Mogoce je pri tebi obratno. Vso sreco.
Ni narobe, če z glavo izbereš partnerja, je pa nujna tudi iskra v vezi.
Midva z možem sva skupaj slabih 15 let. Ko sva se spoznala sva bila oba slabo situirana, počasi (in z veliko dela) pa sva zgradila podjetje in kot sama praviš “ne trzneva ob 100” ali 3000 eur. Ampak stvari nakupiš, so le krama ki ostane. Kar je važno pri denarju je, da si z njim ustvariš spomine (ne skladišče krame). Midva potujeva in iskreno ti povem, da naju celo bolj osrečujejo kampi, kot hoteli (sprva je bilo obratno). Privoščiva si, kar si želiva, a vseeno pred vsakim nakupom razmisliva (ker zgrešenih nakupov je ogromno). Veliko veliko pomagava staršem (finančno in brez občutka, da nam kaj dolgujejo ali da so nama zato kaj manj starši). Sva pa starejša od vaju in verjamem, da se bo tudi tvoj odnos do dela in denarja sčasoma spremenil (pripisujemo mu prevelik pomen!).
Kar zadeva partnerja: počakaj.. če se bo vajina veza lepo razvijala se bosta zaljubila. Če pa vaju bo zdruzeval le podoben zivljenjski slog pa bosta lahko ostala prijatelja.
Ni pa nikakor narobe, da racionalno razmisljas; se pravi da se vprasas kakšen bo ta moški v vlogi očeta ali dolgoletnega partnerja.. precej verjetno se to sprašuje tudi on. Dokler se bosta trudila en za drugega in bila prijatelja in ljubimca bo vse šlo. Pridejo tudi krize v letih skupnega življenja in takrat bo važno koliko sta se pred nastankom krize pogovarjala in imela rada.
Drago dekle, vso srečo. Ne analiziraj preveč ampak poizkusi!
Pri teh stvareh lahko dobiš 100nasvetov, ampak vedno je najboljse poslusati sebe. Ni potrebno, da stvar prekines takoj, ce nisi prepricana vanjo. Svetovala bi ti, da se nekoliko osvobodis pretiranega analiziranja in samo gres s tokom. Sama bos cez cas spoznala ali je to zveza zate al ne. Mlada si se, pusti si cas in v srcu bos vedela kaj je prav.
Daj no daj še izmislit si ne znaš zgodbice pri 25h je direktor dirme ti si na položaju kao vse je tipi topi ti pa ne veš ali bi bila z njim ali ne vse štima vse je popolno ti revica pa ne ves ali bi bila z njim. Daj no sama sebi verjames na vodilnem položaju visoko izobražena pa si se ene simpl zgodbe ne znaš izmislit. Zbudi se in nehaj sanjat
Pozdravljena,
samo komentar oz. vprašanje? Si za hedonsko adaptacijo že slišala? To je naravna človekova lastnost, zaradi katere se na vsako stvar slej kot prej privadimo. Podobno je s cilji. “Thrill” tega, da si 100. najbogatejši Slovenec mine, in ko se ta cilj doseže, si želimo nekaj več,
Predstava o svobodi, ki ti jo da pijača za 100 EUR je, verjetno se lahko strinjava, subjektivna, saj ljudje, ki pijejo pijačo za 2 EUR niso v glavi nič manj svobodni kot ti. Vsi imamo fiziološko potrebo po pijači, nekateri imajo željo po pijači, ki stane 100 EUR, drugi te želje preprosto nimajo. Ta želja je psihološka, draga pijača, lifestyle, status …., zadovoljujejo psihološke potrebe, ki pa so pri vsakem malo drugačne in imajo različne izvore. Svetovala bi ti, da raziščeš, saj ti bo to pomagalo pri odgovoru na vprašanje o izbiri partnerja. Kakšne so tvoje najglobje psihološke potrebe? V kakšnem domu si odraščala, kaj te triggira (naredi živčno, jezno, žalostno …), kakšno osebno zgodbo si praviš …?
Na primer, razčisti pri sebi, ali si tip človeka, ki so mu cilji bolj pomembni kot pot? V tem primeru zna biti težava tebi (ali pa partnerju, ker ti je tako podoben), postavljanje mej v svojem perfekcionizmu aka. nikoli niso stvari dovolj dobre, vedno je možnost za še eno izboljšavo, eno dodatno uro dela, eno dodatno znanje, titulo, karkoli. Te stvari seveda ne veljajo le za kariero, veljajo tudi za človeške odnose. Kar zna biti problem, ker človek enostavno ni nikoli zadovoljen. Osebno te ne poznam, zato se lahko po prebranem motim, ampak recimo to, da praviš da “nisi nora nanj” zna biti znak, da si usmerjena v optimizacijo vsega, tudi pri ljubezni. Preberi si malo o razliki med zaljubljenostjo (ki mine po nekaj mesecih) in ljubeznijo (ki ni več hormonske narave, in pride kasneje).
Drug komentar bi bila žalostna resnica, da človek ne more biti 100% na večih področjih.
Delaš 10h na dan, 3h porabiš za neko logistiko, skrb zase, hrano ipd, spiš 8h, ostanejo ti še 3h da si mama, žena, po možnosti še prijateljica … Ne gre.
Spiš manj kot 8h, ješ on the go? Poznalo se ti bo na zdravju, tole s spanjem je najbolj podcenjena stvar v moderni družbi. Ogromno literature je na to temo.
Če želiš družino s podobnim človekom, si lahko predstavljaš, da to ne bo ravno happy home.
Nič ni narobe, če ti je prioriteta kariera, samo dobro je, da si ob tem realna še za vse ostalo.
Pa veliko sreče pri izbiri in življenjski poti 🙂
Prvo po prebranem, sem prepričan da si zafrustrirana najstnica ki sanja o belem princu in ga na tak nenavaden način išče ha. Drugo pa odgovor na zgodbo, torej ne tebi. Ne gre…ne bo šlo..Dva vodilna ,dve karieri ,oba navajena da so jim ljudje podrejeni, dva z glavno besedo. v praksi je tako da on med službenim časom skoči še v wellcum, ona pa medtem ko je on v tujini na sestanku oralno obdela čistilca bazena ali vrtnarja. Tako da partnerja sta edino v primeru da obe podjetji združita v holding.
Domnevam, da si osamljena, sanjava 17-letnica. Pri 25. letih ljudje nimajo vrste bivših partnerjev, ki so jim eni pekli lazanje, niso že leta na vodilnih položajih, fantje pri 25. nimajo svoje velike firme in niso ravno poimenovani kot privlačni moški, saj so še pobje. Pri 25. si šele ven iz faksa in nimaš ravno veliko ustvarjenega.
Začni znova.