Zdravo!

Dolgo je minilo odkar sem nazadnje bil v stiku s forumom, kjer sem se tudi razpisal o svojem problemu spoznavanja punc. Takrat sem imel nekoliko zmešane poglede na svet, saj se mi je vsak poskus spoznavanja izjalovil in sem iskal odgovor zakaj mi povsod uspeva le v ljubezni pa hodi vse narobe. No, odgovora pri vas sicer nisem dobil v celoti, sem pa nekoliko z analitičnim razmišljanjem (to počnem pogosto v prostem času) spoznal, kje je ležal bistven problem mene in in še vedno leži pri ostalih ki so v podobni zagati.

Od tu naprej bi rad razvil mnenjsko debato, da nekako premeljemo različne poglede na ljubezen in zvezo in upam da se bo tema obnesa in bila mogoče tudi komu v pomoč.

1.) Hipotetično mnenje:
Končno spoznanje me je pripeljalo do sklepa da, je iskanje punce NESMISEL. Zakaj? Dovolite da pojasnim: Zato ker za resno partnerstvo mora biti želja pri obeh prisotnih. Glavna napaka ki jo počno vsi iz začetka (ko hočejo RESEN odnos) je ta, da iščejo. Toda kaj pomeni iskati? Iskati pomeni, da načrtno gledaš za nečim kar si želiš. Zakaj si želimo, od kod izvira naša želja? Iz nekih lastnih potreb, le te pa zagotovo niso čustvene narave, torej je iskanje že prvi korak k propadu upanja da bo kaj.

2.) Primer:
Sedaj si pa zamislimo. Iskalec, ima interes, pristopi do izbranke ki ga ne pozna in logično do njega ne goji zanimanja. V večini primerov vemo da je zelo težko nekoga iz nule prepričati oz. ga očarati. Ampak recimo da mu uspe dečva se seveda spusti v “foro”… in mislite da bo kaj iz tega? Ne bo! Ker je bil padec že na prvem testu. Pobuda je sicer bila na pubecovi strani, ampak iz osebne želje, ne pa iz čustvene potrebe, ki bi mogla zaciklati pri obeh (takoimenovana kemija, ki zbližuje zaljubljence).

3.) Razlaga:
Bistvo ki ga sedaj hočem povedati je, da je iskanje partnerja prisiljeno dejanje. Kdor išče, sam sebe sili v situacije za katere niti nima prave notranje motivacije, ampak zgolj trmo in željo. In recimo da uspe narest neko nit-vezo, ampak ne bo trajala dolgo. Namen je dosežen, on je srečen ker ima punco zato ker je potešil željo, ni pa sposoben čutiti potrebe da bi se trudil dalje oz. vsako namenjanje pozornosti bo zopet prisiljeno in to se bo kmalu začutilo, potem bo pa razhod in cela drama jovo na novo.

4.) Končni sklep / zaključek
Na kratko. Na silo ne gre. Ljubezen je zgolj čustveno stanje, ko se dve osebi biološko začutita in v podzavesti spoznata da se ujemata, vse skupaj pa eskalira po naravni poti, ko vsak prispeva delček vzburjenja hormonov pri drugemu.

Kaj nam torej preostane?
Prepustiti se toku, družiti se z ljudmi in če naletimo na osebo ki nam bo všeč, bomo to začutili, če bomo potem še mi zares všeč njej se bo vse naprej odvilo samo od sebe po naravni poti. In ker se bo to naprej odvijalo spontano so vse litanije ki ljubezen obravnavajo kot raketno znanost BLODNJE.

Zanimivost:
Kako sem to spoznal? Zato ker sem 2x to že občutil in sem Vol zagoveden spustil priložnost, ker nisem vedel kaj čem.

Vaša mnenja bodo dobrodošla!

Lp!

ps. opravičujem se za blodnje in utrujanje v prejšnji temi.

Sem sicer na drugi strani-ženska in lahko samo tvoja mnenja potrdim v celoti. Da, se strinjam, ko ti je nekaj “logično” da bi šlo lahko skupaj, sigurno ne gre oz.na dolgi rok ne bo šlo. Sem spoznala ravno take stvari na svoji koži.
Za razmišljanje bravo-čestitam!

Razumem, kaj hočeš povedat, ampak se ne strinjam povsem. Partnerja lahko najdeš tudi “načrtno”. Ampak, to ne pomeni, da ti med spoznvanjem ni pomemben odziv drugega. Seveda ti je. Najprej potrebuješ željo imeti ob sebi partnerja, potem potrebuješ nekoga, ki si želi istega in to prepozna v tebi. In obratno. In zakaj se to ne bi moralo zgoditi “načrtno”. Vidiš neko osebo, ki te pritegne (najprej vizualno) in greš “načrtno” do nje z namenom, da jo spoznaš. Če ti ugaja, kar spoznavaš, ji to pokažeš. Če njej ugaja, da ona tebi ugaja, se lahko zgodi neka resna zveza, ali pa avantura, odvisno od želja obeh.

Razumem, kaj hočeš povedat, ampak se ne strinjam povsem. Partnerja lahko najdeš tudi “načrtno”. Ampak, to ne pomeni, da ti med spoznvanjem ni pomemben odziv drugega. Seveda ti je. Najprej potrebuješ željo imeti ob sebi partnerja, potem potrebuješ nekoga, ki si želi istega in to prepozna v tebi. In obratno. In zakaj se to ne bi moralo zgoditi “načrtno”. Vidiš neko osebo, ki te pritegne (najprej vizualno) in greš “načrtno” do nje z namenom, da jo spoznaš. Če ti ugaja, kar spoznavaš, ji to pokažeš. Če njej ugaja, da ona tebi ugaja, se lahko zgodi neka resna zveza, ali pa avantura, odvisno od želja obeh.[/quote]

Jaz se bolj strinjam z avtorjem, kot pa s tem zapisom. Pozabil si omeniti igralce, katerih je med načrtnimi iskalci ogromno.

Sama sem pred leti iskala načrtno in našla nekoga, ki mi je ustrezal in tudi sam iskal načrtno ter jaz naj bi njemu ustrezala. Od prvega trenutka naprej se je sprenevedal, kar sem ugotovila prepozno. Zase vem, da sem šla z nekimi pristnimi nameni v zvezo, a on samo za status biti v vezi. In vso tisto pretvarjanje takrat, ki se je zdelo tako fino (bil je zelo aktiven, všeč so mu bile stvari, ki so bile zanimive meni), sedaj še samo z očmi zavijem, ko pomislim, da je igral, samo zato, da me je dobil.
Ko je imel rojstni dan, mu je mama čestitala ter rekla, da mu še posebej gratulira to leto za največji dosežek, saj je končno dobil punco. Jaz sem tam stala, počutila sem se, kot sveže ustreljena trofeja na steni. Res “super” filing.
Za zvezo se potem seveda ni splačalo več truditi, ko me je enkrat že imel. Tako so potem šle stvari v maloro in šele po končanju zveze mi je človek povedal, da je igral od vsega začetka samo zato, da me dobi. V resnici pa on ni to za kar se je izdajal.

Tudi kasneje, ko sem kdaj načrtno iskala in pristala na kakšnem zmenku s kom, ki je načrtno iskal, so bile zgodbe podobne. S tem da sem postala veliko bolj previdna in nisem več padla na limanice, kot prvič. Opazila sem, da ti načrtni iskalci v bistvu samo dirajo tisto svoje, ker imajo zgolj samo 1 cilj- da dobijo eno žensko. Zdaj, ker menda pač nisem slabega izgleda in tudi ne kratke pameti, se potem zelo hitro prilepijo name. Ampak, ko malo bolj natančno človeka spoznavaš, prav vidiš, kako nepristni igralci so.

Najboljše izkušnje imam res z ljudmi, kjer se znajdeš po nekem spletu okoliščin recimo na kakšnem skupnem projektu ali dogodku in prav nihče nima pričakovanj, ker ni zato tam, da bi koga našel, ampak iz drugih vzgibov. So pa takšni pogovori veliko bolj sproščeni, pristni, nihče ne igra in se ven meče, ker prioriteta ni, da te osvoji. Tista iskra potem spontano včasih preskoči, bolj tako v presenečenju.

Jaz se tudi strinjam, da je načrtno iskanje običajno manj uspešno od spontanega poznanstva. Samo dodal pa sem, da je lahko tudi načrtno uspešno. Nobeno pa ne garantira ničesar. Na koncu je vedno vse odvisno od tega, kdo smo sami in s kom imamo opravka.

Sam se popolnoma strinjam z napisanim. Sam poznam kar nekaj moških, ki ogromno časa in energije vlagajo v iskanje deklet, rezultat pa je bolj ali manj porazen. Največ kar jim uspe je kakšno poljubljanje za pet minut z napol pijanim dekletom. Sam grem občasno z njimi na kak žur iz zajebancije in vidim, da dlje kot do kakšnega pogovora in objema na tak način ne prideš. Seveda imaš na žurih tudi dekleta, ki iščejo enkratno avanturo, vendar take stvari mene ne zanimajo.

Bolj ko si namenski, bolj se ti cilj oddaljuje. Moje osebne izkušnje: fešte- možnost najti partnerko je zanemarljiva, splet- v Sloveniji imaš precej neresne portale, se pa vseeno z nekaj sreče da spoznati zanimivo osebo, interesne dejavnosti- tukaj se ponuja veliko možnosti, ampak moraš izbrati nekaj kjer so dekleta tvoje starosti in ne smeš tja iti zgolj zaradi njih. V tem primeru si že takoj oplel.

Najbolj pametno je ostati zvest samemu sebi in ne imeti kakih velikih pričakovanj. En dan se bo našla ena, ki bo v tebi videla nekaj več in ti seveda tudi v njej.