
Živjo.
Prebiram stare zapise in povsod najdem nekaj. Sem se vseeno odločila, da vam pišem, ker enostavno ne vem, kako naprej.
Moj osemmesečnik je bil izključno dojen. Od petega meseca postopoma začel jesti gosto hrano. Zdaj ima štiri do pet obrokov in se še vedno dojiva. Dojenje čez dan je povezano izključno z uspavanjem - doji se okrog devetih za dopoldanski enourni spanec, okrog dveh za popoldanskega enournega, nato pa še zvečer, okrog osmih, za nočno spanje. Vmes normalno je zajtrk, malico, kosilo, večerjo. Včasih popoldne med kosilom in večerjo šride še kakšna malica. Torej, gosta hrana mu gre zelo dobro, je ješč, je sadnje, zelenjavo, mlečne izdelke (jogurt, skuta) in žitne kašice. Ima deset kil, zdrav, sedem zobkov...
Ko so pri 4 mesecih začeli rasti prvi zobje, se je začel pogosteje zbujat ponoči (prej dvakrat, dojenje). Jaz sem ga vsakič podojila, ker je bilo poletje in se mi je zdelo normalno, da je morda več žejen. šele ko sem videla zobke, sem za nazaj lahko povezala. Ampak tudi ko so zobki izrasli, se razmere niso poboljšale, obratno, zbujal se je vedno pogosteje, dokler nismo prišli do klasičnega zbujanja na eno uro.
S pomočjo knjige Brez joka v spanje sem ponoči nehala vsakič dojit, ampak sem otroka zibala v naročju. To je zelo lepo sprejel. Od takrat ga dvakrat podojim (približno ocenim, kdaj bi sesal, saj včasih tudi pokaže, če ne, ga pa tako, da sem jaz bolj mirna in me ni strah, da bi bil žejen ali lačen, podojim približno na 3-4 ure), vmes pa zibam. Otrok super sprejel, nekaj časa sicer traja da zaspi, ampak ne joka od trenutka, ko ga dvignem.
Zvečer sem tudi naredila korak, da otroka podojim in ga še vsaj na pol budnega odložim v posteljo. Je protestiral, zelo. Včasih nam uspe bolje, včasih slabše.
Učinki: ko sem ga začela zvečer dajati spat še budnega v posteljico, sem ga zaradi joka jemala ven in ko se je pomiril, spet nazaj v posteljico. Tako nekaj časa, ponavadi sem po kakšne pol ure obupala in ga obdržala v naročju dokler ni zaspal. Učinek je bil takojšen na spanje ponoči - zbujal se je samo dva do trikrat, kar je bil hud napredek.
Potem smo šli na morje, in se je shema čisto podrla. Zdaj smo z morja. Jaz jezna ko hudič sem se odločila, da ga bom pustila jokat, ker enostavno moramo začet ponoči spat. Vem, da se vam iz perspektive, ko je vse skupaj za vami, zdi pretiravanje, ampak meni se zdi, da je ogroženo vse: moje zdravje, počutje obeh otrok, moj zakon... saj se samo derem cel dan, na otroke in moža, preveč zmatrana, da bi se nadzorovala, da bi karkoli doma postorila, se organizirala in dobila s prijateljicami. Cel dan razmišljam samo, kako bi spala.
Zdaj ga en teden puščam v posteljici jokat. Sem zraven, ga božam, ljubkujem, pojem, držim za rokico... vse, kar se spomnim. Prišli smo do tega, da se celo umiri in zaspi nazaj, ne da bi ga dvignil iz posteljice. A se tudi takoj zbudi. Spi največ 10 minut. Če ga dvignem in uspavm na rokah, spi eno uro.
Rada bi vaš komentar na svoje razmišljanje. Če ga uspavam tako, da ga ne dvignem iz posteljice, smo na slabšem, saj sploh ne spim. Če ga dvigujem, tudi ne spim, ker v tisti eni uri če mi rata zadremat za pol ure, se mi zdi, da sem samo še bolj zmatrana. Čez dan sem zaradi tega zombi, nisem sproščena mama, stalno sem jezna, vsi so mi krivi z vse, zdi se mi, da sem največji revež na tem svetu. Ni treba posebej razlagat, kako se ob meni počutijo moji otroci in mož. Moj mož sicer nosi velik del krivde za moje počutje, ker on ponoči spi. In mi s tem daje občutek, da sem sama v tem sranju. Ne delujeva kot partnerja. Ampak vseeno, smatram, da sem zase odgovorna sama in vse skupaj mi enostavno ni všeč. Kaj naj sploh naredim, kako naj pretrgam vse skupaj?
Očitno tale moj otrok rabi bližino. Več, kot je je rabil prvi. Čez dan ne hodim nikamor, stalno sem z njim. Spi dvakrat po eno uro. Ostalo sva skupaj. Jaz ga hranim, dojim, previjam, preoblačim, kopam, dajem spat. Čez dan se plazi za mano in me vleče za hlačnico in vztraja, dokler ga ne dvignem. Želi biti v mojem naročju. Želi, da ga gledam v oči. Če mu obrnem hrbet, jok. Ker je težak, jaz pa švoh, sem že na koncu od bolečin v hrbtu... Ubogi moj starejši otrok ima mamico vedno samo v paketu z dojenčkom. Sem mu poskušala namenit malo več čas. Pripeljalo je do tega, da zdaj najprej spravim spat dojenčka, nato sama nahranim in skopam starejšega, mu preberem pravljico in ga dam spat. Zato da imava vsaj to za skupen čas, ko se crkljava in sva sama. potem pa mami pade v posteljo in nima časa ne zase ne za moža. Tole dolgovezno pisanje mi krade čas za kratek spanec in stalno razmišljam, kaj sploh pisarim, namesto, d bi šla na kavč... Kam to pelje?
Prebiram stare zapise in povsod najdem nekaj. Sem se vseeno odločila, da vam pišem, ker enostavno ne vem, kako naprej.
Moj osemmesečnik je bil izključno dojen. Od petega meseca postopoma začel jesti gosto hrano. Zdaj ima štiri do pet obrokov in se še vedno dojiva. Dojenje čez dan je povezano izključno z uspavanjem - doji se okrog devetih za dopoldanski enourni spanec, okrog dveh za popoldanskega enournega, nato pa še zvečer, okrog osmih, za nočno spanje. Vmes normalno je zajtrk, malico, kosilo, večerjo. Včasih popoldne med kosilom in večerjo šride še kakšna malica. Torej, gosta hrana mu gre zelo dobro, je ješč, je sadnje, zelenjavo, mlečne izdelke (jogurt, skuta) in žitne kašice. Ima deset kil, zdrav, sedem zobkov...
Ko so pri 4 mesecih začeli rasti prvi zobje, se je začel pogosteje zbujat ponoči (prej dvakrat, dojenje). Jaz sem ga vsakič podojila, ker je bilo poletje in se mi je zdelo normalno, da je morda več žejen. šele ko sem videla zobke, sem za nazaj lahko povezala. Ampak tudi ko so zobki izrasli, se razmere niso poboljšale, obratno, zbujal se je vedno pogosteje, dokler nismo prišli do klasičnega zbujanja na eno uro.
S pomočjo knjige Brez joka v spanje sem ponoči nehala vsakič dojit, ampak sem otroka zibala v naročju. To je zelo lepo sprejel. Od takrat ga dvakrat podojim (približno ocenim, kdaj bi sesal, saj včasih tudi pokaže, če ne, ga pa tako, da sem jaz bolj mirna in me ni strah, da bi bil žejen ali lačen, podojim približno na 3-4 ure), vmes pa zibam. Otrok super sprejel, nekaj časa sicer traja da zaspi, ampak ne joka od trenutka, ko ga dvignem.
Zvečer sem tudi naredila korak, da otroka podojim in ga še vsaj na pol budnega odložim v posteljo. Je protestiral, zelo. Včasih nam uspe bolje, včasih slabše.
Učinki: ko sem ga začela zvečer dajati spat še budnega v posteljico, sem ga zaradi joka jemala ven in ko se je pomiril, spet nazaj v posteljico. Tako nekaj časa, ponavadi sem po kakšne pol ure obupala in ga obdržala v naročju dokler ni zaspal. Učinek je bil takojšen na spanje ponoči - zbujal se je samo dva do trikrat, kar je bil hud napredek.
Potem smo šli na morje, in se je shema čisto podrla. Zdaj smo z morja. Jaz jezna ko hudič sem se odločila, da ga bom pustila jokat, ker enostavno moramo začet ponoči spat. Vem, da se vam iz perspektive, ko je vse skupaj za vami, zdi pretiravanje, ampak meni se zdi, da je ogroženo vse: moje zdravje, počutje obeh otrok, moj zakon... saj se samo derem cel dan, na otroke in moža, preveč zmatrana, da bi se nadzorovala, da bi karkoli doma postorila, se organizirala in dobila s prijateljicami. Cel dan razmišljam samo, kako bi spala.
Zdaj ga en teden puščam v posteljici jokat. Sem zraven, ga božam, ljubkujem, pojem, držim za rokico... vse, kar se spomnim. Prišli smo do tega, da se celo umiri in zaspi nazaj, ne da bi ga dvignil iz posteljice. A se tudi takoj zbudi. Spi največ 10 minut. Če ga dvignem in uspavm na rokah, spi eno uro.
Rada bi vaš komentar na svoje razmišljanje. Če ga uspavam tako, da ga ne dvignem iz posteljice, smo na slabšem, saj sploh ne spim. Če ga dvigujem, tudi ne spim, ker v tisti eni uri če mi rata zadremat za pol ure, se mi zdi, da sem samo še bolj zmatrana. Čez dan sem zaradi tega zombi, nisem sproščena mama, stalno sem jezna, vsi so mi krivi z vse, zdi se mi, da sem največji revež na tem svetu. Ni treba posebej razlagat, kako se ob meni počutijo moji otroci in mož. Moj mož sicer nosi velik del krivde za moje počutje, ker on ponoči spi. In mi s tem daje občutek, da sem sama v tem sranju. Ne delujeva kot partnerja. Ampak vseeno, smatram, da sem zase odgovorna sama in vse skupaj mi enostavno ni všeč. Kaj naj sploh naredim, kako naj pretrgam vse skupaj?
Očitno tale moj otrok rabi bližino. Več, kot je je rabil prvi. Čez dan ne hodim nikamor, stalno sem z njim. Spi dvakrat po eno uro. Ostalo sva skupaj. Jaz ga hranim, dojim, previjam, preoblačim, kopam, dajem spat. Čez dan se plazi za mano in me vleče za hlačnico in vztraja, dokler ga ne dvignem. Želi biti v mojem naročju. Želi, da ga gledam v oči. Če mu obrnem hrbet, jok. Ker je težak, jaz pa švoh, sem že na koncu od bolečin v hrbtu... Ubogi moj starejši otrok ima mamico vedno samo v paketu z dojenčkom. Sem mu poskušala namenit malo več čas. Pripeljalo je do tega, da zdaj najprej spravim spat dojenčka, nato sama nahranim in skopam starejšega, mu preberem pravljico in ga dam spat. Zato da imava vsaj to za skupen čas, ko se crkljava in sva sama. potem pa mami pade v posteljo in nima časa ne zase ne za moža. Tole dolgovezno pisanje mi krade čas za kratek spanec in stalno razmišljam, kaj sploh pisarim, namesto, d bi šla na kavč... Kam to pelje?