ne-spanje

Živjo.

Prebiram stare zapise in povsod najdem nekaj. Sem se vseeno odločila, da vam pišem, ker enostavno ne vem, kako naprej.

Moj osemmesečnik je bil izključno dojen. Od petega meseca postopoma začel jesti gosto hrano. Zdaj ima štiri do pet obrokov in se še vedno dojiva. Dojenje čez dan je povezano izključno z uspavanjem - doji se okrog devetih za dopoldanski enourni spanec, okrog dveh za popoldanskega enournega, nato pa še zvečer, okrog osmih, za nočno spanje. Vmes normalno je zajtrk, malico, kosilo, večerjo. Včasih popoldne med kosilom in večerjo šride še kakšna malica. Torej, gosta hrana mu gre zelo dobro, je ješč, je sadnje, zelenjavo, mlečne izdelke (jogurt, skuta) in žitne kašice. Ima deset kil, zdrav, sedem zobkov...

Ko so pri 4 mesecih začeli rasti prvi zobje, se je začel pogosteje zbujat ponoči (prej dvakrat, dojenje). Jaz sem ga vsakič podojila, ker je bilo poletje in se mi je zdelo normalno, da je morda več žejen. šele ko sem videla zobke, sem za nazaj lahko povezala. Ampak tudi ko so zobki izrasli, se razmere niso poboljšale, obratno, zbujal se je vedno pogosteje, dokler nismo prišli do klasičnega zbujanja na eno uro.

S pomočjo knjige Brez joka v spanje sem ponoči nehala vsakič dojit, ampak sem otroka zibala v naročju. To je zelo lepo sprejel. Od takrat ga dvakrat podojim (približno ocenim, kdaj bi sesal, saj včasih tudi pokaže, če ne, ga pa tako, da sem jaz bolj mirna in me ni strah, da bi bil žejen ali lačen, podojim približno na 3-4 ure), vmes pa zibam. Otrok super sprejel, nekaj časa sicer traja da zaspi, ampak ne joka od trenutka, ko ga dvignem.

Zvečer sem tudi naredila korak, da otroka podojim in ga še vsaj na pol budnega odložim v posteljo. Je protestiral, zelo. Včasih nam uspe bolje, včasih slabše.

Učinki: ko sem ga začela zvečer dajati spat še budnega v posteljico, sem ga zaradi joka jemala ven in ko se je pomiril, spet nazaj v posteljico. Tako nekaj časa, ponavadi sem po kakšne pol ure obupala in ga obdržala v naročju dokler ni zaspal. Učinek je bil takojšen na spanje ponoči - zbujal se je samo dva do trikrat, kar je bil hud napredek.

Potem smo šli na morje, in se je shema čisto podrla. Zdaj smo z morja. Jaz jezna ko hudič sem se odločila, da ga bom pustila jokat, ker enostavno moramo začet ponoči spat. Vem, da se vam iz perspektive, ko je vse skupaj za vami, zdi pretiravanje, ampak meni se zdi, da je ogroženo vse: moje zdravje, počutje obeh otrok, moj zakon... saj se samo derem cel dan, na otroke in moža, preveč zmatrana, da bi se nadzorovala, da bi karkoli doma postorila, se organizirala in dobila s prijateljicami. Cel dan razmišljam samo, kako bi spala.

Zdaj ga en teden puščam v posteljici jokat. Sem zraven, ga božam, ljubkujem, pojem, držim za rokico... vse, kar se spomnim. Prišli smo do tega, da se celo umiri in zaspi nazaj, ne da bi ga dvignil iz posteljice. A se tudi takoj zbudi. Spi največ 10 minut. Če ga dvignem in uspavm na rokah, spi eno uro.

Rada bi vaš komentar na svoje razmišljanje. Če ga uspavam tako, da ga ne dvignem iz posteljice, smo na slabšem, saj sploh ne spim. Če ga dvigujem, tudi ne spim, ker v tisti eni uri če mi rata zadremat za pol ure, se mi zdi, da sem samo še bolj zmatrana. Čez dan sem zaradi tega zombi, nisem sproščena mama, stalno sem jezna, vsi so mi krivi z vse, zdi se mi, da sem največji revež na tem svetu. Ni treba posebej razlagat, kako se ob meni počutijo moji otroci in mož. Moj mož sicer nosi velik del krivde za moje počutje, ker on ponoči spi. In mi s tem daje občutek, da sem sama v tem sranju. Ne delujeva kot partnerja. Ampak vseeno, smatram, da sem zase odgovorna sama in vse skupaj mi enostavno ni všeč. Kaj naj sploh naredim, kako naj pretrgam vse skupaj?

Očitno tale moj otrok rabi bližino. Več, kot je je rabil prvi. Čez dan ne hodim nikamor, stalno sem z njim. Spi dvakrat po eno uro. Ostalo sva skupaj. Jaz ga hranim, dojim, previjam, preoblačim, kopam, dajem spat. Čez dan se plazi za mano in me vleče za hlačnico in vztraja, dokler ga ne dvignem. Želi biti v mojem naročju. Želi, da ga gledam v oči. Če mu obrnem hrbet, jok. Ker je težak, jaz pa švoh, sem že na koncu od bolečin v hrbtu... Ubogi moj starejši otrok ima mamico vedno samo v paketu z dojenčkom. Sem mu poskušala namenit malo več čas. Pripeljalo je do tega, da zdaj najprej spravim spat dojenčka, nato sama nahranim in skopam starejšega, mu preberem pravljico in ga dam spat. Zato da imava vsaj to za skupen čas, ko se crkljava in sva sama. potem pa mami pade v posteljo in nima časa ne zase ne za moža. Tole dolgovezno pisanje mi krade čas za kratek spanec in stalno razmišljam, kaj sploh pisarim, namesto, d bi šla na kavč... Kam to pelje?

Pozdravljeni,

napisala vam bom enega od možnih vzrokov, boste pa sama presodila, če je pravi ali pa ne.

V osmem mesecu starosti otroka se pojavi osem mesečna bojazen. Otrok do 8 meseca je prepričan, da sta on in mama eno. Pred tem ga ni strah, da bi ga lahko mama zapustila, saj je prepričan, da sta eno. Tako kot se mi ne sprašujemo ali imamo roko s seboj. Seveda jo imamo saj je del nas in kamor koli gremo jo imamo vedno s sabo. Tako se otrok ne sprašuje ali je mama ob njem, seveda je saj sta eno - ena oseba. Pri osmih mesecih otrok prvič spozna, da z mamo nista eno, kar pomeni, da lahko mama gre in ga zapusti. Otrok je pa pri tej starosti še vedno fizično in čustveno odvisen od mame.

Zato ga postane neizmerno strah, strah, da bo ostal sam in se želi neprestano oklepati mame, hodi za njo, noče spati sam, noče biti z nobenim drugim razen z njo. Povem vam nekaj, če je to problem, mine. Pri vseh dojenčkih je minila in tudi pri vas bo. Težave lahko nastanejo, če mama ne posluša te otrokove potrebe in ga odriva ali celo gre stran na "skrito", brez, da bi otroku to povedala. Otroka postane neizmerno strah, ker ga je mama očitno zapustila, je ni nikjer in ne ve če se bo sploh kdaj še vrnila. Seveda se bo mama vrnila, a otrok tega ne ve. Lahko se postavimo v njegovo kožo...kako bi se počutila, če bi npr. bila sama z otrokom, ga bi pustila na varnem in šla na wc. Ko bi se vrnila, otroka ne bi bilo nikjer. Ne tam kjer ste ga pustila in niti nikjer druge je v stanovanju... postalo vas bi zelo strah za otroka, verjetno bi občutila paniko in se vam bi porajale najhujše misli. Podobno se godi 8 mesečnemu otroku, ko vas ni.

8 mesečna bojazen mine. Če mame zadovoljijo to otrokovo potrebo, po navadi mine v 14 dneh ali 1 mesecu. Otrok bo začel počasi "raziskovat" okolico, prišel bo k mami, se napolnil z energijo in bo raziskovat svet (stanovanje), potem se bo spet vrnil k mami, se prepričal, da je tam, se pocartal, in ponovno šel v svet. Postopno bo spoznal, da mama tudi, če lahko gre, je še vedno z njim, ga ima rada in bo še naprej skrbela zanj. Tudi če je ne vidi ali je ni za določen čas se bo vrnila. To spoznanje otroka pomiri. Ne bo več potreboval biti stalno ob mami.
V primerih ko pa mama ne posluša te potrebe otroka in ne pustil, da je otrok stalno ob njej ali celo še huje, gre brez, da bi to otroku povedala. Po navadi se ti otroci še bolj oklepajo mame, saj spoznajo, da mama gre, izgine in jih pusti same. Lahko postanejo prav obsedeni z mamo in se jočejo, derejo vsakič, ko gre stran ali je ne vidijo.

Nekateri otroci imajo bolj izraženo to bojazen, drugi pa manj. Mogoče se pri prvem ni tako izrazito pojavila...mogoče pa ni to vzrok problema.

Če je vašega otroka strah tujec, je zelo verjetno, da gre za 8 mesečno bojazen. Saj se boji, da bodo tujci vzeli mamo ali njega.

Svetujem vam, da se ne obremenjujete s čiščenjem in pospravljanjem stanovanja.
Ponoči vzemite otroka v zakonsko posteljo in naj spi z vama, mogoče so boste tako vsaj malo naspala. Tudi popoldne svetujem enako. Zatemnite spalnico in pojdita z otrokom skupaj spat. Zelo verjetno bo v temnem, mirnem prostoru in z vami blizu spal veliko več. Obenem se pa boste tudi vi naspala in imela več energije.


Moj odgovor nima nobene veze z dojenjem, saj nisem strokovnjak na tem področju. Mogoče pa vam bo vseeno pomagal.

Maja

Pozdravljeni, Nadica!

Vaš fantek je star 8m, od 5m lepo sprejema gosto hrano, ima skoraj vse redne obroke in se še doji, podnevi za uspavanje, zvečer prav tako. Je zdrav in lepo napreduje. Težava se je začela pri 4m s pogostejšim zbujanjem zaradi zobenja, nato se je ponoči več dojil morda za žejo, zdaj pa se zbuja vsako uro in ne veste, kako naprej, saj ste zaradi tega v velikem stresu.

Nadica, morda vam bo najprej malce v tolažbo. Ko sem dobila prvega otroka, sem počela zelo podobne reči, kot jih zdaj vi. Otroka sem ponoči nosila, rekli so mi, da se ne sme vedno dojiti, a je bil hudo vztrajen, jaz sem vstajala, ga odlagala nazaj, podnebi sem bila kot zombi, ponoči pa jezna, ker sem se počutila popolnoma nesposobno urediti situacijo. Ko je bil otrok star 10m, sem se psihično od vsega skorajda sesula, stvar se je slabšala. Otrok je bil super, vesel, zdrav, lepo hranjen na oba načina, ponoči pa - ni za govorit. To se mi nikoli več ponovilo, čeprav so se vsi moji otroci ponoči zbujali podobno - velikokrat, petkrat je bilo pravzaprav malo, desetkrat kar za pričakovat, ko so bili kaj bolni, tudi več, tedaj so lahko vso noč predremali in presitnarili malo ob meni, malo na dojki in malo na mojem trebuhu, kljub znatni kilaži. Kaj je bilo kasneje drugače? To, kar opazi veliko mater - da nismo bile prilagodljive. Menile smo, da ima tisti priročnik, tisti članek, tisti zdravnik ali tista sorodnica prav, da otrok MORA ZNATI KONČNO ŽE SPATI SAM IN REZ POGOSTEGA ZBUJANJA, RAZEN ZA LAKOTO Ah, kje pa. V to verjamemo matere le v naši zahodni moderni družbi. Razvite in manj razvite družbe drugod po svetu vedo prvzaprav več od nas. Vedo, da dojenčki niso prilagojeni na spanje brez matere kakšna tri do štiri leta. Dotlej se mnogi pogosto zbujajo. Prvo in drugo leto še posebej. Ne vsi. So taki, ki spijo mirno in brez težav že zgodaj. Seveda so. A večini je treba pomagati s svojim telesnim stikom, bližino, umirjanjem. Dojenje pri tem ni nujno, saj vidite, lahko vstajamo, lahko nosimo, lahko zibamo, lahko pobiramo dudo, torej spet vstajamo, lahko vstaja partner, lahko poskušamo s pijačo,... Nekateri otroci pa se dalje zbujajo in so čedalje bolj nervozni. Starši pa z njimi prav tako ali še bolj. Dojenje je pogosto najbolj umirjen način in za mamico, pa tudi za očka najlažji. Očka lahko spi, mati podoji (tudi če bi očka nosil otroka naokoli, mamica ne bi prav dobro spala, sploh ker bi očka postajal čedalje bolj utrujen in siten po nekaj dnevih take prakse), otrok se umiri. Ne spimo sicer idealno, pa vendar, za spanje z majhnim otrokom je to ponavadi dosti manj utrudljivo in psihično znosnejše od vstajanja, nošenja in dežuranja, ki se podnevi še kako pozna na fizičnem in psihičnem počutju. Mamica postaja razdražljiva, ker je zaspana, dnevi so težki, noči pa postopoma postanejo neznosne.

Take knjige so za poskusit. A otroci imajo včasih tako močno voljo, da ne delujejo. Knjigo na forumu ponujamo, je ena redkih, ki ne priporoča izjokavanja. A vendar pogosto napišemo, da če knjiga ne bo pomagale, ne mislite, da je nekaj narobe z vami ali z vašim otrokom, ampak je zagotovo nekaj narobe s knjigo. Ne upoštevajte knjige, upoštevajte sebe in svoje potrebe! Če otrok ne spi, je to zato, ker je biološko tako "narejen", evolucijsko so vedno prišli bolje skozi otroci, ki so se bolj "tiščali" matere, ne pa tisti, ki so spali zgodaj sami in niso glasno jokali, ko so ostali sami. Sprostite se, togost, ki vam jo pripročajo take knjige in tovrstni nasveti, češ da se ne sme popuščati, matere psihično uničujejo, življenje postane grozno, namesto da bi bilo kljub znosni utrujenosti in prekinjenem spancu lepo, poskusimo spati tako, da bomo čim manj vstajali!

"Zvečer sem tudi naredila korak, da otroka podojim in ga še vsaj na pol budnega odložim v posteljo. Je protestiral, zelo. Včasih nam uspe bolje, včasih slabše."
***To je povsem normalna reakcija otroka. Otrok ne ve, zakaj ne sme biti pri vas. Ne ve, kaj želite od njega. V tej starosti ne more razumeti, kaj naj naredi. On si želi telesne bližine, občutka varnosti, ugodja in pomoči pri uspavanju. To potrebuje in to vam sporoča. To ne pomeni, da razvojno ne bo sposoben spati nikoli sam. Nasprotno, a razvoj terja svoje. Si predstavljate, da bi 6m otroka postavili na tla in zahtevali, da se nauči hoditi? Enako nemogoče je, kot to v naši kulturi svetujejo materam, naj naučijo otroka spati samostojno v prvem letu s tovrstnimi metodami. Če kdaj pa kdaj uspe, ker je kakšen otrok tu in tam bolj prilagodljiv in morda to res celo že zmore, to še ne pomeni, da smo postavili pravilo. Večina otrok se v tej starosti vede popolnoma enako kot vaš fantek. Nekateri bi vstali, se prijeli za ograjico, se drli ali "noreli" po posteljici, nekateri bi še bruhali in mamica bi morala preobleči posteljico in otroka. Večer je miren čas. Če si želite otroka podojiti in ga položiti v posteljico, lahko to naredite, ne da bi vas moralo biti strah, da ga boste razvadili. Ali bo otrok dojenje povezoval s spanjem, je povsem nebistveno vprašanje, saj otrok že odkar se je rodil, dojenje povezuje z vsem tem - varnostjo, občutkom ugodja, sesanjem za umiritev in uspavanje, ljubeznijo, toplino, lakoto in žejo seveda tudi. Ne morete ga naučiti, da dojenje tega ne predstavlja. To je tako, kot če bi hoteli odraslemu dopovedati, da hrana ne prinaša ugodja, npr. da se hranimo, da potešimo želodec, ne pa da tudi uživamo v hrani in da nas hrana pomirja, poteši...

"Učinki: ko sem ga začela zvečer dajati spat še budnega v posteljico, sem ga zaradi joka jemala ven in ko se je pomiril, spet nazaj v posteljico. Tako nekaj časa, ponavadi sem po kakšne pol ure obupala in ga obdržala v naročju dokler ni zaspal. Učinek je bil takojšen na spanje ponoči - zbujal se je samo dva do trikrat, kar je bil hud napredek."
***Koliko časa pa je to trajalo? Vsekakor je mogoče, da ste otroka navadili na drugačen ritem. Žal ta ritem ob spremembah v dojenčkovem življenju, ki so zelo pogoste, redko vzdrži. Če ni dopust, je morda kakšen prehlad ali kakšen napornejši zobe, če ni to, je morda materin odhod v službo oz. varstvo, če ni to, je nenadna razvojna sprememba, ko otrok postane zelo mobilen in radoveden, vse to pa ponoči podoživlja, veliko sanja in se veliko zbuja...

"Zdaj smo z morja. Jaz jezna ko hudič sem se odločila, da ga bom pustila jokat, ker enostavno moramo začet ponoči spat. Vem, da se vam iz perspektive, ko je vse skupaj za vami, zdi pretiravanje, ampak meni se zdi, da je ogroženo vse: moje zdravje, počutje obeh otrok, moj zakon... saj se samo derem cel dan, na otroke in moža, preveč zmatrana, da bi se nadzorovala, da bi karkoli doma postorila, se organizirala in dobila s prijateljicami. Cel dan razmišljam samo, kako bi spala."
***Razumem vašo stisko, resnično, vem, da se počutite grozno, osebno poznam tak občutek, ker sem ga doživela. Vendar pa še enkrat poudarjam, da ni ne z vami ne z otrokom nič narobe. Problem je v družbeni normi, da otrok MORA spat. Namesto da bi vam družba ponudila, kako to rešiti v korist obeh, vam reče, da to morate urediti, sicer ste slaba mama in prav vam je, da ste neprespani. To matere slišijo tako ali drugače vsepovsod. Rešitve so ponavadi drugje.

Premislite, ali bi lahko otroka vzeli k sebi, kot je napisala Maja. Skupno spanje ni vse ali nič, skupno spanje je lahko tudi otrok v svoji postelji tik ob materini, s spuščeno stranico, nekaj časa spi sam, nato ga mati potegne k sebi, morda premakne celo nazaj, če gre. Mati leži, ne vstaja in je bolj mirna. Mati se lahko nauči dojiti in dremati, najde položaje, kjer je sproščena. Če otroka mati podoji, se bo umiril in bo morda spal dlje kot eno uro.

Jok otroka, ki je dolgotrajen, podira materino hormonsko ravnovesje, mati postaja nevrozna, nemirna, najedajo jo občutki, da je doma en sam stres. V takem se težko živi. Vprašajte se, kaj v tej situaciji še lahko naredite, ali bi lahko naredili kaj drugega, da ne bi bilo vse skupaj za vas tako togo zastavljeno. Ali bi vam bilo laže, če bi otroka podojili in bi se umiril - če bi denimo vedeli, da je to zanj pozitivno (in ne, kot govori okolica, da je to zanj in za vas slabo)?

Če dojenje ne pride v poštev, ker si vi sami tega ne želite, vas moti, pričakujete, da se bo dojenje verjetno kmalu končalo, potem drži, da boste otroku ponujali nadomestna umirjanja, vendar pa ne drži, da morate zaradi tega vstajati. Ste poskusili, da bi ga položili v posteljo ob sebi ali k sebi in gladili po hrbtu, tapkali rahlo po ritki, mu šuškali, ponudili dudo oz. nekaj, da se bo lahko nekako umiril? Držanje za rokico je redko zadosten način za dojenčka, da se bo umiril. Ko otrok leži na hrbtu, se ne počuti varnega. Počuti se podobno kot hrošček, ki ga veter obrne in mu vse okončine štrlijo v zrak. V maternici ni praznega prostora, okončine nikamor ne suvajo v prazno, dojenčki se tega občutka bojijo, zato najlepše (brez dojenja) zaspijo na materinem ali očetovem trebuhu ali na prsih, rahlo zibajoči se, ob poslušanju bitja srca in šumenja žil. Ko bodo razvojno tam, bodo pokazali, da jim je všeč tudi njihova posteljica in da zmorejo biti sami v njej. Eni prej, drugi kasneje.

"Moj mož sicer nosi velik del krivde za moje počutje, ker on ponoči spi."
***Možje težko prevzamejo to opravilo. Prvič, dojenčki pogosto vseeno zahtevajo mamo, ker se počutijo z njo eno. Včasih uspeva tudi očkov način. Drugič, če ne spi očka, je on jezen na mamo, ker ona spi, pa je stres v družini enak, samo v drugo smer strelja jeza.

Da, saj ste lepo napisali, to je korak v pravo smer. Očitno vaš otrok rabi bližino. Več, kot je je rabil prvi. In kdo pravi, da je ne sme dobiti, kdo pravi, da boste slaba mama, če jo bo dobil. En otrok rabi mamo drugače kot drug otrok.

Iz izkušenj veliko mater lahko dodam še to, da so otroci, ki morajo ponoči vztrajno klicati in jokati, podnevi manj samostojni in manj samozavestni, kasneje se osamosvojijo, saj se vedno bojijo, da jim bo mati pobegnila ali da niso dovolj dobri, da bi jih imela rada. To se seveda ne zgodi takoj. Zgodi se po vztrajnem ponavljanju tega vzorca. Otrok postopoma lahko začne spati, navadi se, da mora jokati, klicati, a nato obupa, izgublja zaupanje v starše, včasih se to pokaže šele kasneje, ko razvija komunikacijo in se zdi, da se v težavah nerad obrača nanju. Ne pravim, da ste v nevarnosti, da se ti vzorci zasidrajo v vašega otročka, vsekakor se ne zgodi kar takoj. Mislim, da je zelo dobro, da ste o tem vse lepo napisali, razmišljate in iščete rešitev, ki bi bila za vas in za vašo družino prava.

Če boste ponoči umirili situacijo tako, da bo otrok bliže vas, da ne boste vstajali, boste morda več energije našli tudi za večjega fantka.

Poglejte prosim še tole, ko utegnete. Sodobni pogledi na spanje dojenčka in malčka: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4476929

Pa še kakšna zgodba, če boste lahko pogledali kaj od tega.
Uspavanje na dojki:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6208404 (10m, do kdaj rabi sesanje za uspavanje)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6887796 (uspavanje brez dojke, zgodbe mamic)
Nočno dojenje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6946575 (9m, zbujanje vsako uro, kritike doma)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=2119&t=2115 (10m, odstaviti?)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6749470 (11m, noč je nočna mora)
http://med.over.net/forum5/read.php?94, ... sg-6678602 (11m, utrujenost)
Izkušnje - malo podpore pri spanju starejšega dojenčka:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6668437 (zbujanje, stres, utrujenost, izboljšanja spanja)
Družinska postelja:
http://med.over.net/klinicne_stroke/por ... stelja.htm Irena D., članek)
O učenju spanja z jokom:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5199678 (7m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979625 (10m)

Vem, da je bilo o tem že veliko napisanega, a ker je vsak otrok drugačen, odpiram vprašanje z opisom našega problema.

Imam skoraj tri mesece staro deklico. Problem nastopi zvečer, ko deklica ne zaspi do enih, dveh zjutraj. Pred kakšnim mesecem, je vsaj pol ko je zaspala, spala 5, 6 ur v kosu, a zdaj zgleda to tako, da zaspi in potem se kar naprej zbuja.

Prav tako imamo problem, da ne zaspi sama. Ko jo damo v njeno posteljico glasno joka in ne pomaga nič ne zibanje ritke, ne božanje, ne petje ... Zvečer jo nosimo in na koncu zaspi na zizi-dojiva se leže, nato se odstavim.

Ob 6.00 ima redno uro za hranjenje. Potem pridno spi in ob 9.00 se zopet hraniva. Potem se malo igrava, itd. včasih je tako utrujena da ob 10.30 kar pade spet nazaj v spanec. Včasih spi tudi okrog 14.00 a nikoli po peti uri popoldan. Vse tja do dveh zjutraj.

Poskusili smo že z zbujanjem dopoldan, tako da smo eno spanje spuščali in tudi brez popoldanskega spanja. En teden je klapalo, potem pa je začela bedeti tako podnevi, kot ponoči, pa sva s tem končala, saj nekaj mora spati, drugače lahko zboli.

Prosim za vsak nasvet, ker sem čisto obupana, čez noč se prebijam v solzah.

Hvala in lp

Vem, da je bilo o tem že veliko napisanega, a ker je vsak otrok drugačen, odpiram novo temo z opisom našega problema.

Imam skoraj tri mesece staro deklico. Problem nastopi zvečer, ko deklica ne zaspi do enih, dveh zjutraj. Pred kakšnim mesecem, je vsaj pol ko je zaspala, spala 5, 6 ur v kosu, a zdaj zgleda to tako, da zaspi in potem se kar naprej zbuja.

Prav tako imamo problem, da ne zaspi sama. Ko jo damo v njeno posteljico glasno joka in ne pomaga nič ne zibanje ritke, ne božanje, ne petje ... Zvečer jo nosimo in na koncu zaspi na zizi-dojiva se leže, nato se odstavim.

Ob 6.00 ima redno uro za hranjenje. Potem pridno spi in ob 9.00 se zopet hraniva. Potem se malo igrava, itd. včasih je tako utrujena da ob 10.30 kar pade spet nazaj v spanec. Včasih spi tudi okrog 14.00 a nikoli po peti uri popoldan. Vse tja do dveh zjutraj.

Poskusili smo že z zbujanjem dopoldan, tako da smo eno spanje spuščali in tudi brez popoldanskega spanja. En teden je klapalo, potem pa je začela bedeti tako podnevi, kot ponoči, pa sva s tem končala, saj nekaj mora spati, drugače lahko zboli.

Prosim za vsak nasvet, ker sem čisto obupana, čez noč se prebijam v solzah.

Hvala in lp

Dragi Maja in Mojca.

Najprej se vama zahvalim za odgovor. Saj sem ga že zdavnaj prebrala, le odgovorila nisem. Delno, ker si enostavno nisem vzela časa, delno pa tudi zato, ker sem prebavljala vajina odgovora.

Pa nisem najbolj prebavila oziroma sem še vedno zmedena in v dilemi kot prej. Morda zdaj celo bolj prestrašena... Saj vaju ne kritiziram, ne me narobe razumet, samo enostavno sta še malo poglobili mojo dilemo. upam, da bo vseeno kakšen rezultat.

Rada bi samo napisala, da sama osebno mislim, da je oblikovanje osebnostnih lastnosti otroka malo bolj kompleksen proces, da bi bil odvisen samo od enega dejavnika - ali so otroka pustili jokat ali ne. Torej ni zanemarljivo, kaj z otrokom počnemo čez dan in sicer. Seveda je vse odvisno od tega, koliko posamezen otrok rabi pozornosti in bližine. Malo me je zaskrbelo, da moj otrok potrebuje veliko več, kot mu jaz lahko dam. In to je moja velika dilema.

Občudujem vaju, da zmoreta, predvsem Mojca vi, ki opisujete kar naporne izkušnje s svojimi malčki. Veliko pa nas je mamic, kot je tudi mamiinati, ki nas nočno zbujanje spravlja v obup. Pa ne gre za pričakovanja okolice, pritisk ali kaj podobnega. Popolnoma jasno mi je, da se otroci zbujajo ponoči. Ampak jaz zbujanja na vsako uro (to omenjam kot nekakšno povprečje, za mano je na primer noč, ko se je naš dojenček zbujal na pol ure, enkrat vmes je pa spal dve uri) enostavno ne zmorem. To je fizično prenaporno zame, to me uničuje. Kaj zdaj? Ali vseeno poskusiti s kakšno metodo, če slučajno uspe, ali rajši narediti nič in čakati, kaj se bo zgodilo z mojim zdravjem?

Ko govorim o zdravju, mislim mentalno in fizično zdravje. Čisto resno. skrbi me tudi za naprej - ali bom zmogla vzgojo tako zahtevnega otroka? Ker tu ne gre samo za nočno spanje. Moj otrok hoče kontakt 24 ur. Če mu obrnem hrbet, joka. Cel božji dan poslušam jokanje. Ne, ne pospravljam. Samo posodo pospravim v pomivalni stroj in skuham kosilo za naju dva. To je vse. In prosim, kuhanje pomeni, da olupin in narežem zelenjavo zanj, pa kakšno malenkost zase. Ne traja več kot 10 minut. A tudi tega moje dete ne prenese. Pa tudi moj mož ne prenese, da ko pride domov ne more niti kave skuhat, ker je kuhinja nastlana z umazano posodo... Saj ne gre za to, da bi bil hudo zahteven, samo predstavlja si, da tiste krožnike in kakšen lonec pa že lahko spravim v stroj v celem dnevu... In jaz tudi si predstavljam, da bi mamica kljub vsemu lahko zmogla takšna osnovna gospodinjska opravila, ki so bolj kot s čim drugim povezana vsaj z osnovno higieno. Ne vem, zdi se mi, da druge mamice to zmorete. Se mi ne zdi, da si postavljam ravno neka nerealna pričakovanja, merila...

Tega, kako je, ko sva z otrokom sama, ne morem nikomur razložiti. Zdi se mi, da mi nihče ne verjame. In potem neham verjeti tudi sama sebi. Ali jaz to povzročam? Moje čustveno neravnovesje?

In zdaj še vajina odgovora, da je to normalno in da je prav, da se odzivam na otroka v smislu, da se mu še bolj posvečam... Pa saj še na wc ne hodim takrat, ko je treba. Takrat, ko grem, je pa vedno zraven... pogosto v naročju...

Rada bi napisala še marsikaj, ampak mi zmanjkuje časa. Hotela sem samo povedat, da nisem hladna, nedostopna mama, ki bi otroka dneve in noči puščala jokat. K tej "metodi" sem se zatekla po mesecih izčrpavanja, ponavljajočih se mastitisov, fizioterapij, tablet proti bolečinam, antibiotikov... Dejstvo je, da sem v slabem stanju. Koliko bom še zdržala, ne vem. Vmes se mi zazdi, da je že bolje, saj smo se zbujali tudi samo štirikrat. Potem pa se spet vse podre zaradi malo zamašenega noska... Takoj, ko popustim rutino, ker mi je hudo matrat prehlajenega otroka, se vse pokvari. Takoj. Naslednjo noč. In potem rabim kakšen teden, da je dovolj, če ga ponoči samo pobožam, da zaspi naprej. In ja, poskusili smo tudi s spanjem v skupni postelji. Katastrofa. Zbujal se je enako, kot vedno. Samo še tiste pol ure vmes niti jaz nisem mogla počivat. dojit v leže pa itak ne morem. Kolki me tako bolijo, če ležim na boku, da je groza...

No, dovolj jamranja. Gremo naprej. Držim pesti tudi mamiinati.

LpV

Draga, mamiinati!

Z vašo 3m deklico ni nič narobe, ima popolnoma pričakovane vzorce zbujanja in spanja. Nekaj je narobe z našo kulturo, ki skoraj nobeni materi ne uspe tega pravočasno sporočiti, da mame - tudi sama sem bila v takih stiskah kot vi - mislimo, da je z nami in našim otrokom nekaj narobe.

Prosim, poglejte tale članek, kjer boste našli razlago za vzorce vaše dojenčice in ideje, kaj lahko naredite, da si olajšate naporno prvo leto. Vesela bom, če se boste oglasili, z dodatnimi vprašanji. Sodobni pogledi na spanje dojenčka in malčka: http://med.over.net/forum5/read.php?94,4476929

Če ste to že prebrali, prosim, sporočite, bom odgovorila še drugače.

Ima deklica dolg spanec popoldan? To bi bil lahko vzrok, da so naslednje njene ure aktivne, to lahko traja tudi 6 ali 7 ur, vmes morda le drema.

Dojenčki zmorejo omejeno število globokih spancev in vmes predvsem dremajo, ne moremo jih odložiti.

Za učenje spanja z odlaganjem v posteljico je še premajhna. Redki dojenčki prvo leto zmorejo zaspati sami, razen npr. če imajo dudo kot nadomestek bradavice. Mnogim to ni dovolj in rabijo telesni stik, da se počutijo varne in umirijo.

Ponoči vstajate? Jo lahko vzamete v svojo posteljo? Je mogoče, da če jo hitro podojite ob prvih znakih zbujanja, da se ne bo povsem razbudila in čula? To je res zelo stresno, če ponoči bedimo, še posebej, če vstajamo.

http://med.over.net/forum5/read.php?94,7102208 (3,5m, že spala vso noč zdaj pa ne več)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6996537 (3,5m ponoči se je začel veliko zbujati)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4310365 (4m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=982&t=982 (4m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981653 (4m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5964441 (5m, pogosto podnevi in ponoči)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5721480 (5m, zbujanje na 2h)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5761770 (5m, ponoči nenehno prižeta k mamici)

Pozdravljeni!

Tudi moja 2-mesečna hčerka ima zadnje čase težave s spanjem. Do sedaj je vedno spala od devetih zvečer do petih zjutraj, ko sva se podojile, nato pa še kakšno urico ali dve, s tem, da se je vmes zbudila enkrat ali dvakrat (okrog enih in okrog treh), ker je ugotovila, da ji je dudica padla ven. Ko sem ji dala dudo, je takoj zaspala nazaj. Sedaj pa se je začela zbujati tudi na 15 minut. Zaspi še vedno okrog devetih, nato pa se začnejo "vesele urice" okrog enih ponoči in trajajo do naslednjega dojenja ali do jutra. Zdi se mi, da je težava v prebavi. Grozno jo namreč zvija, napenja, prdi in se umiri šele, ko se ji uspe pokakati. Tako sedaj sedim ob postelji in ji vedno, ko se zbudi, dam nazaj dudo, ki jo pomiri, dokler je prebavne težave spet ne zbudijo. Na dojko je ne dajem, ker samo dvakrat potegne in zaspi, kar pa lahko dosežem tudi z dudo. Moje vprašanje pa je naslednje: ali naj pač sedim zraven postelje in ji stalno porivam dudo, ali naj jo raje dvignem v naročje in pomirim? Bojim se, da se bo potem navadila, da vedno, ko malo zajokca, mora biti pri meni. Strah me je tudi, da se bo, ko jo bom odložila, spet zbudila, in bomo na začetku. In še to: ali lahko pričakujem, da se bo prebava uredila, kako je s tem, da se sedaj prebavni trak še razvija in imajo zato dojenčki težave z napenjanjem, vetrovi? Dajem ji sicer tudi vetrovne kapljice, ki odlično pomagajo proti krčem, kaka pa še vedno težko (sicer 2x na dan rumeno).

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor
Neža

Nadica, če je moj odgovor vaše dileme poglobil, potem nisva bili povsem na isti valovni dolžini in to zagotovo ni vredu. Dobro, da ste napisali več, pozorno berem in se skušam vživeti v vašo situacijo, da bi jo laže azumela in predlagala kaj, kar bi bilo ZA VAS uporabno.

Vsekakor je oblikovanje osebnosti kompleksen proces, odvisen od veliko dejavnikov. In zelo zelo veliko je odvisno, koliko pozornosti kakšen otrok rabi, to ste lepo napisali.

Morda bi morala bolj poudariti, kaj točno pomeni puščanje jokati. Kot je morda razvidno iz povezav, ki sem vam jih pripela - ne gre za to, da otrok joka in ga ne uspevamo umiriti, čeprav se trudimo, in da včasih joka tudi malo dlje. Dojenčki jokajo, s tem komunicirajo, kličejo, se pritožijo in javijo svoje potrebe, počutje, joka ne moremo povsem preprečiti ali reči, da je grozna stvar. Dolgoročno negativno lahko na otroka vpliva izjokavanje, pod čemer razumemo grobo metodo, ki se je v zadnjih sto letih žal pogosto prakticirala in se še včasih danes, npr. pogosta je v ameriških družinah, pri nas verjetno manj - otroka zaprejo v sobo, nekateri "strokovnjaki" priporočajo, da si mati nadene naušnike ali da otroka nese v najbolj oddaljeno sobo, da ga ne sliši, in tam pušča samega, da se "nauči" zaspati sam. Kadar mati otroka spremlja, je z njim in išče načine uspavanja brez dojenja, zaradi nekaj joka otrok ne bo razvil kakšnih komunikacijskih ali psihičnih mankov.

Vi najbolj čutite, koliko pozornoti in pomoči vaš otrok potrebuje. Obstajajo celo situacije, ko dojenčki jokajo, ker nočejo biti toliko v naročju. Vi ste največji strokovnjak za svojega otroka in vi presojate, kaj in koliko vaš otrok potrebuje!

Tudi mene je nočno spanje spravljalo v obup, celo prvo leto, pa še večkrat kasneje, nikoli nisem trdila, da je to lahko, kje pa, včasih, ko je hudo, se je treba umakniti, pustiti otroka za par minut, da se npr. pomirimo in naberemo moči za še en težak poskus uspavanja.

"Ampak jaz zbujanja na vsako uro (to omenjam kot nekakšno povprečje, za mano je na primer noč, ko se je naš dojenček zbujal na pol ure, enkrat vmes je pa spal dve uri) enostavno ne zmorem. To je fizično prenaporno zame, to me uničuje. Kaj zdaj? Ali vseeno poskusiti s kakšno metodo, če slučajno uspe, ali rajši narediti nič in čakati, kaj se bo zgodilo z mojim zdravjem?"
***Če prav razumem imate na tehtnici:
- pogosto nočno zbujanje in potrebe otroka
- vašo hudo utrujenost, jezo in močno potrebo po več neprekinjenega spanca
- dileme ob tem, ali lahko otroka učite spati z različnimi metodami brez negativnih učinkov nanj
Razumela sem, da je vaša glavna težava morda v tem, da metode, ki ste jih uporabili, niso dobro ali dolgo delovale pri vašem otroku, ampak so vas spravljale ob še več spanja, saj ste morali za izvajanje teh metod kar naprej vstajati, skoraj vso noč biti pokonci, komaj ste legli, je bilo treba otroka spet dvigovati. Dvigovanje, odlaganje, odzivanje na jok in umirjanje... vse to je po mnenju mnogih staršev zelo naporno, še posebej, kadar izvajanje metode traja več tednov, mesec ali dlje in vidnega napredka ni. Nekateri starši se ob takih metodah sesujejo pre, preden otrok, ki je morda vztrajnega značaja, pristane na nov način spanja in se on prilagodi staršem. Zaskrbelo me je, da je pri vas to glavni problem, zato sem predlagala, da poskusite bo otroku (ki se teže prilagaja, ki je vztrajen in bolj inteziven kot kak drug prilagodljiv otrok) vi začasno sprejeti neko rešitev, ki vam bo omogočila manj vstajanja in več ležanja, tudi če bo otrok ponoči nemiren.

Ne, to, kar je zdaj, gotovo ni vredu. Da vstajate in ste povsem izčrpani in otroka nosite, zibate, odlagate vso noč, to ne gre, gotovo to pelje v fizično in psihično izčrpanost in načenja vaše zdravje v obeh smereh. Tudi sama sem zelo dobro čutila to načenjanje psihičnega in fizičnega zdravja pri prvem otroku, vsi so mi zatrjevali, da zdaj pa mora, zdaj pa bo, zdaj pa res bo... a otrok je bil trdnejši in odločnejši v svojih potrebah, kot pa sem jaz zmogla vnesti v prepričevanje in navajanje otroka, da bi vendarle več in dlje spal. Zato dobro vem, da mislite zelo resno in da vas situacija resnično zelo zdeluje.

Vaš fantek je ineziven otrok, tako otroci črpajo veliko energije, a jo na drugi strani tudi zelo veliko dajejo, sploh ko so malce večji, ko so malce bolj samostojni. V prvem letu je z njimi lahko zelo naporno in starši intenzivnih otrok smo pogosto tisti, ki se v tem prvem letu, ko racio še ni ustrezna metoda komuniciranja, prilagodimo otroku, kot se najbolje zmoremo. Seveda to ne pomeni, da smo vso noč pokonci, ampak da spimo tako, ko lahko, da vsaj spimo in ne vstajamo. Morda, ko bo čas, poiščete še, kaj smo pisali v podobnih temah. Intenziven otrok:
http://med.over.net/forum5/read.php?11,5218256 (1m, nenehno joka, vzroki in načini umiritve)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6314854 (1m, nenehno v naročju, ne mara vozička…)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6314854 (1m, 9m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980796 (4m, zelo živahen, ves čas hoče biti v naročju)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5761770 (5m, podnevi in ponoči v telesnem stiku)http://med.over.net/forum5/read.php?94,6209923 (5,5m, jok, nemir)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5930275 (7m, nenehno bi se dojila, kriza v družini)
http://www.llli.org/NB/NBfussy.html (angl. povezave; Fussy, High-need Baby)

VSEKAKOR LAHKO POSKUSITE ŠE S KAKŠNO METODO. Naj bo to metoda, ob kateri se vi počutite vredu, torej imate občutek, da bi to utegnila biti prava metoda za vas, za otroka in za vso družino. Nekaj, kar delujejo pri sosedih, morda sploh ne bo primerno za vas, in obratno. Poskusite, kar menite, da je vredu. Težava je, da teh metod nekako ni na pretek in da se seznam idej izčrpa, otrok pa je še vedno intenziven, vztrajen, odločen in situacija čedalje težja. Prvo pravilo, ki ga večkrat zapišem ob poskušanju raznih načinov uspavanja otrok, je ta, da neuspeh ne smemo vzeti osebno kot lastni poraz. Gre za to, da ene metode ne delujejo, a da kakšna druga morda bo delovala. Bodimo prožni, eksperimentirajmo, prenehajmo pa vseeno malo prej, preden se povsem izčrpamo mi, starši.

Nadica, z majhnim otrokom doma je naporno, kadar je otrok intenziven in ne morete postoriti ničesar, ker ves dan "visi na mamici", pa je še posebej težko. Vem, da vam zdaj ne pomaga, če vam rečem, da bo morda kmalu sedel ob vas na kuhinjskem pultu ali da si bo prinesel stolček in vam pomagal. Vem, da ne pomaga vedenje, da prvo leto hitro mine. Veliko bolj bi vam koristila kakšna prijazna sorodnica ali znanka, ki bi prišla malo pomagat ali peljala otroka na sprehod, da bi vi imeli kakšno urico časa zase. Res je, kar pravite, včasih z dojenčkom mamice na moremo niti v stranišče v miru. Druge mamice smo mnogokrat v zelo podobnih stiskah, sama sem se neredko znašla v takih situacijah, brez večje pomoči in ko sem otroka nesla povsod seboj, tudi na wc, skupaj sva pospravljala po stanovanju (z eno roko, dolgo je trajalo, včasih sva ves dan le pospravljala), skupaj sva nosila cunje prat, otrok v eni roki, škaf v drugi... Ena mamica mi je povedala, da ima otroka ves dan v ruti in da je zelo izčrpana in včasih tudi jezna, ko ga zvečer ne more niti v posteljico odložiti, ne da bi otrok želel biti poleg nje. Nato je posteljico potegnila o svojo, spustila stranico in otroka dojila tako, da je ležal v svoji posteljici. Še enkrat ga je dojila tako, ko se je zbudil, nato pa ga je selila k sebi, ker ni več zmogla telovadbe.

"Tega, kako je, ko sva z otrokom sama, ne morem nikomur razložiti. Zdi se mi, da mi nihče ne verjame. In potem neham verjeti tudi sama sebi. Ali jaz to povzročam? Moje čustveno neravnovesje? "
***Pišite, jaz vas razumem, mame tukaj vas gotovo razumejo, vsaj nekatere. Mame smo v današnjem modernem svetu PREVEČ SAME s svojimi otroki. Si predstavljate, kako je moralo biti, ko so živeli ljudje (ali ponekod še živijo) v večjih razširjenih družinah, ko je bilo več žensk, ki so si medsebojno pomagale? Gotovo ni bilo idealno, toda to nam danes pogosto manjka. Danes ljudje hodijo na obiske, si ogledujejo otroke, pridejo klepetat, tega pa me mame dojenčkov niti ne rabimo, me rabimo pomoč, nimamo včasih energije niti toliko, da bi razložile, kaj rabimo, nimamo energije niti za razpredanje in jamranje, ljudje, ki pridejo na obisk, nas prej zmotijo kot kaj drugega. Niso v pomoč, ko gredo, vse delo ostane in včasih je še otrok razdražen, če si ga preveč prestavljajo iz rok v roke. Mame potrebujemo zaupanja vredne ljudi, ki nič ne sprašujejo, ampak kaj ponaredijo, otroka nosijo, se mu posvetijo, da imamo me malo časa. Če vidite kje okoli sebe take ljudi, njim povejte, večinoma pa jamranje naleti kvečjemu na negativne odzive, češ sama si si kriva, kaj si pa otroka tako navadila. Pri intenzivnih dojenčkih je tako, da mama ni otroka nič "navadila" ali "razvadila". In tega ljudje ne razumejo.

"In zdaj še vajina odgovora, da je to normalno in da je prav, da se odzivam na otroka v smislu, da se mu še bolj posvečam... Pa saj še na wc ne hodim takrat, ko je treba. Takrat, ko grem, je pa vedno zraven... pogosto v naročju..."
***S tem ste povedali, da niste mama, ki bi otroka puščala jokati v smislu, kot sem napisala zgoraj, torej da bi se izjokaval do onemoglosti. Torej vas glede tega ni treba biti nič strah, da mu boste povzročali kakšne travme. Ste skrbna, realna in utrujena mama, ki ima otroka zelo rada in ki zanj skrbi še veliko bolj, kot trenutno zmore. Glede očetov, očetje včasih pričakujejo od nas mam, da ko smo doma, bomo pa ja že poštimale stvari, ko pridejo domov, pa jih pričakajo razna presenečenja, npr. nismo uspele narediti kaj dosti ali nič. V naši družbi skrb za otroka nekako ni razumljena kot delo, dojenje ni delo, ljudje mislijo, da otrok pa nekaj časa vendarle mora spati in tedaj lahko kaj postorimo. Prvo leto je veliko dni, ko se to ne zgodi. Pogovorite se z možem, pojasnite mu, povejte, kako se počutite, morda se lahko skupaj najde kakšna rešitev za začasno pomoč materi v gospodinjstvu.

Kje pa, nikakor nisem mislila, da ste hladna mama. Če bi bili, potem bi otroka enostavno pustili v kakšni oddaljeni sobi in ne bi pisali na forum, kako ste izčrpani.

Skupno spanje ni vse ali nič, ne pomeni, da mora biti otrok v vaši postelji. Lahko je npr. na ograjeni veliki postelji ali kavču v dnevni sobi, kjer je varen in kamor se vi selite, ko vas rabi, samo da ležite in niste ponoči pokonci. Lahko je na priklopni posteljici s spuščeno stranico. Lahko se morda dogovorite, da kak teden očka poskusi na pomoč, da otroka dvigne ali prinese in tudi odnese, da vi ostanete v postelji.

Aha, še glede položaja? Ste kdaj dojili ponoči v polsedečem zleknjenem položaju? Tako kot dajo mamici otroka na trebuh po porodu? Dobro podprta razena, pridvigneno vzglavje, otrok leži mamici na trebuhu, ni ga treba držati, le ovijemo ga z odejo, da se ne prevali na stran, nato pa se od spodaj ali od strani pristavi na dojko. To bi bil položaj, ko materi ne bi bilo treba dojiti na boku, pa bi vseeno ležala.

Pišite, če vam pomaga! Če vas ne razumem povsem, se bom potrudila, da vas bom razumela.

Nadica,

Sem mama, katere dojenček po prihodu iz porodnišnice v nekaj dnevih ni več zaspal po dojenju (spanje podnevi), v vozičku ni več zaspal odkar je dopolnil 2,5 meseca, prav tako velja za spanje v avtomobilu. Če sem ga položila na prsi, je pričel pasti kravice, v naročju ni mogel zaspati v položaju, ki ga priporočajo kot pravilnega. Bil je jokav - nemogoče ga je bilo odložiti brez histeričnega joka niti za odhod na wc (pač sem to počela z njim v naročju), kuhanje kosila je bila znanstvena fantastika. Najhuje mi je bilo takrat, ko je 'odpovedala' tudi večerna rutina: dojenje, kopanje, še malo dojenja in spanec skupaj s slednjim. Ponoči se je dojil po 45 minut in nato potreboval 1 uro, da je zaspal. Takrat mi je članek Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in malčkov skorajda rešil življenje, vsekakor pa zdravo pamet.
Sledilo je 4,5 mesecev dolg maraton uspavanj: recimo 45 min nošenja, pogosto v kombinaciji z dojenjem, ki je dalo rezultat 20, 30 minut spanja, včasih tudi manj, redkeje kaj več. Skušala sem se ne obremenjevati kaj bo z mojo hrbtenico - otrok je bil pri 6 mesecih težek 9 kg; odganjala sem misel kako bo zaspal v varstvu, ko bo star 11 mesecev; kaj bo če zbolim, zanosim..... ko nošenje enostavno ne bo več mogoče. Govorila sem si, da enkrat bo prišel čas, ko me bo razumel, da ko ga položim v posteljo, se vležem poleg in rečem nina nana pomeni, da gre spat. In to se je zgodilo prejšnji teden! Prvič je položil glavico sam od sebe na blazino in ob minimalnem sitnarjenju (ja, ne joku) zaspal v pol ure! Istega dne je naslednje uspavanje trajalo točno 10 minut, vsa naslednja pa (z nekaj izjemami) ne več kot 5 minut. Vendar je za to moral dozoreti.

Najhujši pivnik energije - poleg nočnega zbujanja ter nenehnega sitnarjenja (ali joka) je naše prepričanje kako bi moralo biti, pa ni. Ko enkrat sprejmeš situacijo takšno kot je, ko se sprijazniš, da je otrok zahteven je vse bistveno, bistveno lažje. Tu je rezerva energije, ki gre za napačen namen.

Nimam nasveta kako ravnati v vašem primeru - le tega, da poslušajte svojo intuicijo, svoj notranji glas, ki se oglasi, kadar otrok joka (sami ste napisali, da po pol ure odnehate, ko joče v svoji posteljici). Pri otroku na silo ne moremo ničesar doseči - vsaj ne dolgoročno. In še nekaj: nikoli, nikoli več ne bo tako majhen, nebogljen in nikoli več vas ne bo tako potreboval kot zdaj.

Vem, da vam primanjkuje časa in energije, vendar toplo priporočam v branje knjigo Znanost o vzgoji.

Mojca pozdrav in hvala za odgovor!

mi spimo, kot sem že napisala takole:
Ob 6.00 ima redno uro za hranjenje. Potem pridno spi in ob 9.00 se zopet hraniva. Potem se malo igrava, itd. včasih je tako utrujena da ob 10.30 kar pade spet nazaj v spanec. Včasih spi tudi okrog 14.00 a nikoli po peti uri popoldan. Vse tja do dveh zjutraj.
Torej popoldan nikoli ne spi dlje ko do petih, pa še to je redko.

Potem večer zgleda tako, da jo umijemo, se midve nahraniva, a potem je strašen problem dokler se ne pokaka ne bo zaspala, to se zgodi ob 23.00 in potem je tako sproščena in vesela, da se smeji do ušes, kar jo tudi popolnoma zbudi. In zaspana je šele čez dve uri torej okrog enih. Vmes kakšno uro ne dovoli uspavanja na zizi, malo se nosimo, da se umiri, včasih tudi zaspi, a ko jo doložimo v posteljico se prebudi, tudi če prej tako trdno spi, da ji lahko noge premetavamo, jo božamo po tilniku itd. ko pride v posteljo je konec spanja. Ko se takole malo na rokah umiri jo vzamem k sebi v posteljo, kjer se podojiva in med spanjem zaspi, jaz se odstavim in spimo dalje. zadnje čase pol noči sigurno ostane kar pri meni, ker se mi je ne da prestavit, ali pa SE BOJIM, da bi s emed prestavljanjem zbudila. Ponoči - potem ko se zbuja - ji pomaga že par minut dojenja, sploh ne rabimo dolgo in pristavim si jo že ob prvem stokanju, da se ne prebudi do konca. Hitro zaspi nazaj.

Draga Mojca.

Upam, da vas nisem preveč nasekirala. Sem pač trenutno v veliki dilemi, neodločna sem, nesmozavestna in zato me različna mnnja ljudi hitro pahnejo še globje. Ampak za krajši čas, toliko da si razčistim nekatere argumente.

V glavnem sem fouš mamicam, ki zmorejo sletiti tem našim zahtevnejšim otrokom, ki zapišejo, da so se sprijaznile in da jim od tam naprej ni bilo več toliko težko. V pozitivnem smislu sem jim fouš. Ko sem se jaz nazadnje tako odločila, je to privedlo do tega, da smo vstajali vsake pol ure. Bolj ko sem se odzivala, bolj je bil na meni oziroma na dojki. Podnevi ali ponoči. Ker je bilo vedno huje, sem si rekla, da moram nekaj poskusiti. In sem vzela v roke Pantleyevo...

A se ne premaknemo od drugega koraka. Ja, otrok že zaspi v posteljici in ne na dojki (občasno). Kadar zaspi na dojki, pa ga vsaj lahko odložim v posteljico (prej mi je to uspevalo šele v kakšnem destem poskusu). Ko ga odložim, ponavadi odpre oči, me začuden pogleda in takoj nato spi naprej. Razumem to, kot da je sprejel posteljico za spanje. Ponoči, kot sem že napisala, ne zahteva vedno dojenja. Lepo zaspi nazaj tudi, če ga samo vzamem v naročje, pogosto tudi tako, da ga božam in mu pojem. So pa tudi noči, ko ne zaleže nič drugega, kot dojenje.

Nič, niti te spremenjene asociacije na spanje (po Pantlejevi namesto joške moje petje, božanje...), niti to, da smo ga pustili malo jokat - toliko, da je na koncu zaspal, vendar sva bila ves čas zraven, pa ni spremenilo dejstva, da se stalno zbuja. Tudi spanje v skupni postelji ne. Čisto znori, ko ga dam zraven sebe in se uležem. Včasih vseeno probam dojit v leže. Pa ne vem, kdo se bolj upira. Jaz ali on. Saj njegova posteljica je zraven mene, na dosegu roke, ograjica spuščena... Zadnje čase sem jo začela dvigovat, ker se je zaganjal čez in se mi ni več zdelo varno.

Če se samo zbudi, podoji in spi naprej, nekako gre. Sem utrujena, nisem pa znervirana, če me razumete. Ampak take noči so redke. Pogosto je tako, da se zbudi, po eni od variant ga uspavam, se uležem, pokrijem in zajoka. In tako po več ur. Hoče spat v mojem naročju in pika. Vse ostalo je samo začasno. Tako se mi zdi.

Čez dan pa hoče bit v mojem naročju. Sem se kar nasmejala ob vaših navedbah. Joj kaj vse sva midva že počela skupaj....

Hvala vam za vse, tole dopisovanje seveda zelo pomaga. Kljub kakšnemu dvomu, ki se porodi.

LpN

Stanje se izboljšuje, večkrat nam uspe da jo ovito v dekico odložimo v posteljo. Tudi čas se je podaljšal in zdaj lepo spet prespi pet ur v kosu, potem je in potem tri ure itd. Prebrala sem tudi vse te knjige o spanju...

Zanima pa me kako naj jo navadimo, da bi zaspala prej, zdaj namreč ne zaspi med 23.00 do 24.00. Če jo dam ob osmih spat se ob devetih zbudi čisto nasmejana in za akcijo. Problem je tudi to, da se zvečer okrog 22.00 pokaka in jo to tako zbudi in sprosti, da potem ni čisto nič več zaspana, pred kakanjem pa tudi ne more zaspat, ker tudi mi ne spimo če nas kakat.

Nadica, nikakor me niste nasekirali, povsem razumem, da vam je težko, vesela sem, če vam pisanje na forum, kaj koristi, da razjasnite svoje lastne misli.

Kar z visoko stopnjo prepričanja bom zapisala, da nobena mati sprva ni kos zahtevnemu oz. intenzivnemu dojenčku, sploh ne, če se je prvič srečala s tako situacijo. Nobena ni pripravljena na to vnaprej in po porodu, ko moramo sebe okrepiti in priti nazaj v formo, se je izjemno težko soočiti z napornim dojenčkom in biti vsemu kos. Najprej gremo mame intenzivnih dojenčkov skozi fazo šoka, nerazumevanja, samoobtoževanja, da smo naredile očitno nekaj narobe (pri čemer nam ponavadi izdatno "pomagajo" kakšne knjižne uspešnice, kritični sorodniki...), nato imamo kdaj trudi depresije, dneve smiljenja samim sebi, odločne dneve, da moramo spremeniti sebe, dneve, da se mora prilagoditi otrok, dneve, ko prosimo za pomoč, in dneve, ko tega ne zmoremo. Čas teče, počasi začnemo sprejemati situacijo, naučimo se prepoznavati otrokovo komunikacijo čedalje bolje, počasi nam uspevs biti korak spredaj in ne zadaj, sčasoma pa splavamo.

Tee mamice, ki pišejo, da so se sprijaznile so bodisi veliko tega preprosto dale skozi, ali pa imajo morda drugwega, tretjega,... otroka in je bil kakšen starejši otrok morda še intenzivnejši. Lahko bi rekli, da so že imele izkušnjo in zato so pričakovanja povsem drugačna, vse se zdi lažje, čeprav v resnici ni. Najhujši je psihični pritisk. Čeprav tudi fizični stres ni zanemarljiv.

Dobro je, da so različne noči. Enkrat bo uspelo, drugič morda otrok ne bo zmogel. POmembno je, da ste fleksibilni in da, kadar ne gre, ne vztrajate za vsako ceno, saj bo to več stresa najbrž povzročilo vam samim kot otroku.Tako, bistveno je, da niste znervirani.

Je to samo ponoči, ali se vas otrok tako hudo oklepa tudi podnevi? Je lahko kaj pri drugih ljudeh, ki jih pozna? Kakšno je njegovo blato, koža? Vsekakor, če menite, da je situacija slaba in da nekaj ni vredu, so možni tudi kakšni zdravstveni vzroki, ki bi jih bilo treba raziskati.

mamiinati, včasih je največ, kar lahko naredimo, da počakamo, da se otrokov ritem sam od sebe spremeni, kar je pri dojenčkih razmeroma pogost. Nekatere otroke pa je s spremembo dnevnega vzorca spanja in hranjenja, torej da malo zamaknemo ure aktivnosti, vendarle mogoče tudi na pobudo staršev prepričati, da se malce prilagodijo. A spet ponavadi ne prav za dolgo, ker otrok hitro raste in spreminja dnevni ritem prav tako dokaj hitro. Načina, kako nekaj narediti, ni, je samo način, kako vi uspevati kaj narediti v vaši družini.

Pozdravljene,

tudi mi smo imeli prvi mesec cele dneve jok in 'razvajenega' dojenčka. Da je razvajen, so mi povedali ostali in jaz nesigurna vase sem verjela 'tapametnim' ženskam, ki so že več otrok vzgojile, da one pa že vedo. Še zdaj imam slabo vest, za vsak trenutek, ko sem mojo pikico pustila jokat v posteljici.
Potem pa sem našla ta forum in neksončno mi je žal, da se to ni zgodilo vsaj en mesec prej. Začela sem nositi svojega otroka, ko fizično nisem zmogla, sem si kupila trak za nošenje (mehko nosilko) in jo imela cel dan pri sebi. Nisem več čakala, da bo minilo dovolj časa za dojenje ampak sem ob vsakem joku ponudila dojko. Spali nismo nič, ker smo se pred vsakim kakanjem napenjali in jokali kakšno uro. Kakali smo pa cca 10x na dan, tako da je bila vmes mogoče kakšna urica miru. samo tudi te težave minejo, ko se črevesje malo bolj razvije. Stran sem zabrisala še ne odprto škatlo adaptiranega mleka in nehala rinit dudo v usta. Pa sprijaznila sem se, da naša punčka hodi spat ob enajstih in da samo hrbet obremenjujem s tem, ko jo cel večer prestavljam v in iz posteljice. Ogromno mi je pomenilo, ko sem tu našla veliko žensk s podobnimi težavami in še vedno redno zahajam sem, ker je itak vsak teden nekaj novega in nov problem. Tako da res hvala, predvsem tebi, Mojca in pa seveda vsem ostalim.

Zdaj pa da ne bom off-topic, mi smo si glede spanje v posteljici pomagali tako (ker tudi pri meni ni nič bolje spala, jaz pa tudi ne), da smo ji dali zraven termoforček, ovit v pleničko, katero sem prej uporabljala za dojenje (tako je bil na njej moj vonj, vonj mleka in pa tudi 'toplina', katero je naša punčka zelo potrebovala).

Lp

Živijo Nadica,

žal mi je da, tako pozno pišem...moj odgovor ni bil namenjen temu, da vas bi še bolj zbegal. Pogosto se zgodi, da otrok ravno okoli 8 meseca postane zelo navezan na mamo in to starše zbega. Ne razumejo zakaj otrok na enkrat postane tako odvisen, zakaj potrebuje stalen dotik, se boji tujcev in hoče bit samo pri mami. Običajno nam je lažje, če razumemo kaj se dogaja, kje je vzrok in da bo to s časoma vse minilo.

Ko sem brala vaš post, sem imela očutek, da se krivite, ker ne morete dati toliko pozornosti vašemu otorku, kot jo potrebuje. Lahko se motim, a tak občutek sem dobila. Pomembno je, da ste dovolj dobra mama. Ne poskušajte biti popolna, ker je to enoastavno nemogoče za kogar koli. Ko ima otrok neko neprijetno izkušno npr. joka ponoči, je važno da se lahko kasneje potolaži in pocrkla pri vas. Da se počuti ljubljen in da se "rana" zaceli.
V psihologiji govorimo o kontaktu med mamo in otrokom, to je ujemanje, da mama brez besed razume kaj otorok potrebuje in zadovolji te njegove potrebe. Zanimivo je, da ta kontakt predstavlja le manjši del časa, ki ga preživljamo z otrokom in to je popolnoma normalno. Pomembno pa je, da se zgodi; da mama zadovolji otrokovo potrebo po telesni bljižini in druge potrebe. Po tem kar ste napisala je razvidno, da vam to uspe.


Bom še napisala kako je nam uspelo pri uspavanju.
Tudi moj sinček se je zelo pogosto zbujal, ko je spal v skupni postelji - na 30minut ali največ 1h. Izkazalo se je, da spi veliko več, ko spi v svoji posteljci. Zato sem se ovila z odejo, s katero sem ga ponoči pokrila, da je dišala po meni. Slučano sem tudi ugotovila, da je bilo otroku ponoči mrzlo in začela sem ga bolj pokrivati in smo rešili večino problemov. Ponoči je zelo pokrit, ima namreč debelo spalno vrečo, tanko odejo, ki diši po meni in še srednje debel kovter. Če ga ponoči potipam po ličkih ali za vratom, pa je prijetno topel in mu ni vroče. Naš mali junak se je zbujal na 30minut, tudi ko sem jedla veliko/preveč čokolade. Ko sem odstranila čokolado iz mojega jedilnika, je ponovno spal 3 ali 4 ure k kosu. Sedaj si jo privoščim občasno, mogoče enkrat tedensko in še to majhen košček.

Kaj hočem povedat s tem? Da mogoče pa obstaja razlog, zakaj vaš otrok manj oz. slabše spi. Mogoče pa je samo otrok, ki potrebuje več dotika. V vsakem primeru, pa niste slaba mama.

Ali bi mogoče lahko otroka prevzel mož/babica/teta ali kdo drug za kakšno urco popoldne?Tako bi se lahko vi vsaj malo naspala?Mogoče imate koga, ki vam bi lahko pomagal pri hišnih opravilih?

Prepičana sem, da imate Mojca prav. Okolica nas ne pripravi na to kakšni so novorojenčki...Zelo pogosto starši govorijo o pridnih otrocih, ki veliko spijo in da sami imajo veliko časa. A v resnici ni tako! Kolegica, ki ima 3 otroke, mi je svetovala naj si v nosečnosti skuham razne jedi in jih zmrznem, da bom imela pripravljene obroke po porodu. Seveda je nisem poslušala. Sem si mislila, pa saj si bom že lahko nekaj na hitro skuhala. Pa sem se zmotila. Zelo bi bila vesela že pripravljenih jedi.

Nadica, prej ali slej vsi otroci začnejo spati! Upam, da bo to čim hitreje spoznal tudi vaš.
Želim vam vse dobro!