Pozdravljeni,

sem mamica treh otrok (7let,5let in 4 mesece). Težave z dojenjem so v tretje trajale tri mesece. Bila sem zelo obremenjena zaradi prvih dveh otrok (partner je bil veliko v službi in se redno rekreiral ob večerih), dojenja, skrbi zaradi padanja teže, dojenček ni hotel jesti niti po flaški. No, po treh mesecih se je dojenje uredilo, jaz pa sem zbolela.
Osebni zdravnik je diagnosticiral depresijo, s katero se nisem mogla sprijazniti. Glede na poznane znake, pa jo seveda imam (prebrala sem knjigo “Poporodni izzivi”). Moram sprejeti.
Poiskala sem še drugo mnenje, bila sem pri psihologinji Velikonja v porodnišnici, ki se strokovno ukvarja s temi težavami v nosečnosti in po porodu. Tudi ona je potrdila diagnozo in mi pomagala dojeti stanje in poiskati pot iz nje. Z mano je bil tudi partner, ki je vse slišal in končno dojel, da ne zmorem vsega sama.Rekel je, da mi bo stal ob strani in mi pomagal!
Šla bom na triurnni tečaj avtogenega treninga za sproščanje, mož bo do januarja koristil dva dni na teden dopust, da ne bom preveč sama. Na mamo se lahko zanesem in jo pokličem, če jo rabim, le da ne stanuje blizu. Lahko pa ji potarnam in jokam, če že moram. Imam tudi eno zelo dobro prijateljico, ki tudi ni blizu, a mi stoji ob strani.Začela sem s telovadbo, vsak dan po malem, se trudim. Če me stiska, grem ven in se malo sprehajam sama. Dobro dene. Tudi glasba.
Zanima me sledeče: čeprav gre za šolski primer poporodne depresije, ne želim jemati tablet (imam jih sicer v omari cipralex). Rada bi brez tega premagala to bolezen. Imam močan značaj in sem po naravi borec, ki se ne vda kar tako. Pripravljena sem se res potruditi. Ne vem pa, kaj se dogaja na nezavedni ravni. Ponoči imam nočne more, že od nekdaj imam motnje spanja, hodim in govorim, počnem neumnosti… Zalotila sem se pri misli, ali je možno, da dojenčku kakorkoli škodujem v spanju.
Tudi čez dan me napade misel, kako krhek je in kaj če mu v stanju neprištevnosti kaj storim. Sicer sem po poklicu pedagog in imam otroke najraje na svetu.
Ali menite, da je tveganje brez antidepresivov preveliko? Če obstaja le majhna verjetnost, da bi naredila kaj hudega, jih začnem takoj jemati.
Ali imate kake izkušnje z mamami, ki so depresijo premagale brez tablet, mogoče s homeopatijo?
Vaš telefon imam pri roki, če mi bo hudo…
Hvala.
mamam

pozdravljena,sama sem se in se se vedno soočam z poporodno depresijo,čeprav je moj otrok star dve leti,predvsem z mislimi,ki jih navajaš.pa ne se ustrašit le redko traja toliko časa,sem poseben primer baje.no kar se misli tiče se ne boj,ker niso realne,kar se pa zdravil tiče bi bilo pametno,po mojem mnenju,da jih ješ,glede na to,da te otrok rabi in ti bodo pomagale prebrodit najtežje obdobje in boš kasneje brez.ne jih jemat kot nekaj slabega,vzemi jih kot prijatelja v situaciji v kateri si se znasla.to da si močna verjamem,ker jaz zase vem da si tudi,samo podzavest je nekaj močnejšega od nas,kakor tudi depresija ali anksioznost,to ni šprint to je maraton in je bitka.vem kako ti je in te razumem,tudi glede zdravil, ampak moraš vedeti, da so zdravila le trenutna in tvoja pomoč, kasneje boš zmogla brez.če te še kaj zanima me kontaktiraj na zasebno in želim ti čimveč lepih dni

Pozdravljena mamam!

No pa smo že skoraj v februarju, kako vam gre? Glede zdravil pri diagnosticirani poporodni depresiji. Diagnoza opisuje skupek znakov oz. vedenj in je običajno namenjena preglednosti pri izbiri farmacevtskih sredstev oz. postopkov zdravljenja.

Tu ne rabimo diagnoz, tudi vi je ne rabite, vi morate vedeti, kako iz tega, kjer ste zdaj. Poznam kar nekaj mamic, ki so imele morda še težjo situacijo, pa so prišle skozi, počasi in kar z hudo muko. Poznam pa tudi take, ki so ob morda blažjem stanju ob zdravilih zelo hitro prišle mimo, ali jim morda niti niso učinkovale. Menim torej, da bo morda težje brez, trajalo bo malo dlje, z zdravili, pa morda niti ne bi bilo učinka ali pa bi se hitro izboljšalo. Težko je predvidevati, vsi smo različni in različno reagiramo.

Vsekakor pa z ali brez dodati morate svojo dejavnost, poiskati podporo in strukturirati dan tako, da imate v njem vsaj 3 x na dan vsaj 5 minut samo zase, zase, zase!

Pravite, da ste bili z možem pri svetovalki, ste pa še vedno veliko sama, pravzaprav cel dan. Tu vidim dilemo, to bo težko z vsemi otroci brez moža. Če je delo tako nujno zaradi materialnih potreb, naj bo prva potreba po varuški popoldne, pa potem nov kavč idp. Da bi imeli več moža in očeta v družini, ki dela in se rekreira, predlagam rekreacijo zgodaj zjutraj, kar je najboljše za organizem in družino, popoldne pa obvezno oba doma vsaj od 18 do 21 ure. Če je dodatno delo naj bo po tem, ko otroci gredo spat, čeprav raje predlagam raje vajino urico pogovora o dnevu, objem in hitro k počitku. Dan je dolg, noč hitro prekratka.

Pokličite, to je najboljša opcija, da se pomenimo, kaj je možno in kako naprej. Srečno!

Moja diagnoza je bila izgorelost. Spopadala sem se tudi z depresijo in nespečnostjo. Začela sem hoditi k ga.Nataši Krek na terapijo. Z tehnikama sproščanja, hipnoterapijo in samohipnozo sem dosegla čudež. Sem druga oseba. Umirjena, osredotočena…skratka kot prenovljena. Omenjene tehnike so mi za vedno spremenile življenje. Toplo vam priporočam knjigo William W.Hewitt Samohipnoza.

Sem dala čez njeno numinos terapijo in morem vam povedati, da je to vse kar ona izvaja ena velika laž. Zdravi te na daljavo, tako da se “magično preseli” v tvoje telo in potem naj bi bil ti zdrav kot riba? Tudi njen avtogeni trening trži, kot da bi naj bi samo ta pomagal ozdraveti depresijo, tesnobo in vse tvoje psihične težave, na kar sem poiskala mnenje pri treh različnih zdravnikih, ki imajo specializacijo in pravo diplomo ter reference. Vsi trije so mi odgovorili enako: avtogeni trening je samo lahko dodatek pri zdravljenju in minimalno pomaga pri sprostitvi.
Nataša Krek ni nikakršen terapevt, nima nobene zdravstvene izobrazbe in vam toplo odsvetujem njene usluge. Raje poiščite za ta denar druga mnenja in načine zdravljenja pri zdravnikih z izobrazbo in referencami!