Pozdravljeni, ket!
Imate 10m deklico, ki ima prek 10kg in se ponoči še doji. Pediatrinja meni, da bi morala deklica znati že zdavnaj brez hranjena in v svoji posteljici. Skrbi vas, ali ste preveč popustljivi in kako bi jo sploh lahko uspavali brez dojenja.
Če bi imela prostora samo za en stavek, bi napisala, da nimam pojma, kako to narediti... Meni namreč pri treh otrocih ni niti enkrat samkrat uspelo, da bi v prvem letu znal otrok spati sam in da bi se uspaval sam. Pa sem poskušala pri prvem, na pritiske iz okolic, kaj pa drugega. To je bil najhujši čas prvega leta. Ko nisem več poskušala in sem se sprijaznila ter počakala, da bo otrok znal in zmogel sam, smo spali s prekinitvami in se uspavali po starem, ampak je vsaj živčnost pri naju z možem minila.
Če bi vsaka mamica na forumu napisala, kdaj je njen otrok znal spati sam brez uspavanja na dojki, nočnega dojenja in v svoji posteljici, uh, to bi bila prava pahljača različnih odgovorov. Eni to kar naredijo pri dveh ali treh mesecih in se nikoli ne zbujajo, drugi se začno zbujati kasneje, čeprav so spali sami, pa nositi, dojiti, zibati jih je treba... tretji pa dolgo rabijo vse našteto. Zakaj? Zanimivo vprašanje. Vzrokov je več.
Prvič , podobno kot sprejemanje goste hrane, plazenje, prvi koraki, pripravljenost na govor,... je tudi znožnost samostojnega spanja razvojni korak. Eni ga pač zmorejo veliko prej kot drugi. In razlike so velike. Eni shodijo pri 9m, drugi pri 18m, vmes je 9m razlike! Eni čebljajo kot dež že pri 16m, drugim pa se odpre šele pri dveh, treh ali celo štirih letih. Razlika je ogromna, pa so vsi otroci ok.
Drugič, nekateri dojenčki ne zgodaj in ne kasneje ali kot malčki ne rabijo veliko telesnega stika, drugi pa so izjemno čustveni, imajo večjo potrebo po varnosti in telesni bližini. Le kako bi lahko od teh drugih zahtevali, da spijo sami, če pa tega ne zmorejo, ker so intenzivni, čustveni stiskalčki. To ponavadi lepo prepoznavamo tudi kasneje v otrokovem značaju, ko je že večji, v prvem letu pa tega seveda še ne vemo in zato laže podlegamo nekim družbenim pritiskom, ki ne vidijo otroka v celiti, ampak le to, da je s tem otrokom verjetno nekaj narobe ali da smo kot starši očitno odpovedali.
Tretjič, razlog za močno potrebo majhnih otrok po telesnem stiku s starši je, nenazadnje, evolucijsko vgrajen v nas. Otrok, od katerega se mati oddalji, tudi če le malo, je v nevarnosti - naša vrsta se v zadnjih 10.000 letih razvoja kulture ni toliko spremenila, da bi se evolucijski mehanizmi zelo spremenili. Pred milijoni let so otroci, ki so se bolj tiščali mater in o jokali, če jih je mati odložila, bolje prilagojeni na preživetje. Če smo danes na varnem v hišah, toliko bolje, a omenjeni mehanizmi še vedno delujejo in naša moderna družba bi jih naivno rada spremenila v nekaj sto letih. Ko ne gre naravno, pač ob pomanjkanju znanja in zavedanja, zakaj se nekaj dogaja, vidimo ta družbeni pritisk na matere (da so nesposobne, da ne znajo, da so lene, da so zatajile, da otrok izsiljuje, da bodo že videle,... od žaljenja do ustrahovanja gre vse to).
V mnogih kulturah to vedo, zato matere spijo s svojimi otroci ali blizu njih toliko časa, dokler tega koraka ne zmorejo narediti, pogosto je to nekje do treh ali štirih let, seveda pa, kot rečeno, nekateri so pripravljeni tudi že dosti prej. A vedeti moramo, da ti otroci niso nič boljši in morda za zgled. Oboje je ok, tudi če otrok tega ne zmore.
Postavljanje mej? Da, vsekakor, otrok rabi meje, vendar na terenu, kjer nekaj že zmore. Ali bomo od 6m otroka zahtevali, da za vsako ceno pospravi kocke, ki jih je raztresel? Ali bomo od enoletnika zahtevali, da si sam obleče hlače, če tega še ne zna? Ali bomo od dveletnika zahtevali, da je v gladališču čisto tiho? Zakaj bi bilo s spanjem pa tako drugače?
Starši zaradi pomanjkanja informacij o tem, kaj je pričakovano in normalno spanje dojenčkov, večkrat menijo, da imajo posebne zasluge za to, da njihov otrok zna ali ne zna spati sam in se sam uspavati. Res je težko razumeti druge starše, če naš otrok nekaj že zgodaj zmore. Ne verjamejo, da se tudi drugi trudijo, da imajo pravo večerno rutino, da naredijo vse "prav", pa se otrok odzove drugače kot njihov otrok. A prav to se dogaja, saj so otroci zelo različni.
Dojenje ne povzroča debelosti v odraslosti, ampak pred tem varuje! Polno dojen otrok ne more biti predebel. Vzroke si boste prosim prebrali tukaj.
Pretežek otrok?
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=980&t=980 (se dojen otrok lahko preveč zredi?)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979131 (prek 10kg pri 7m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979475 (10kg pri 4m)
In nočno dojenje vaši deklici gotovo ne povzroča pribitka na teži, da bi ga bilo treba ukiniti. Nočno dojenje jo pomaga upavati, umirjati, daje ji tekočino, možno je tudi, da je vendarle še lačna. Večinoma gre v tej starosti za dojenjem, ki umirja in uspava. S tem ni nič narobe, če vi tako lahko nadaljujete in je za vas to sprejemljivo.
Nočno dojenje:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1981632 (10m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=2119&t=2115 (10m, odstaviti?)
Je res, da starejši dojenček ne rabi nočnega dojenja?
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979782 (6m)
Kako do boljšega spanca:
http://med.over.net/otrok_druzina/novica.php?id=37 (kratko o spanju)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4331470 (ne spi – smo ga razvadili?)
Nočno dojenje malčka:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1980062 (13m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1323&t=1323 (12m)
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=416&t=416 (12m)
Družinska postelja:
http://med.over.net/klinicne_stroke/por ... stelja.htm Irena D., članek)
Če metode niso uspele, ni problem v vaši neodločnosti, ampak imate pač odločno deklico in lahko bi jo dejansko le prisilili ali učili spanja z metodo joka, ki pa je nikakor ne bi priporočila in tudi sami temu niste naklonjeni.
Razumem, da ste utrujeni. Ali ste utrujeni fizično ali morda tudi zelo čutite psihično breme, ker vas te noči v očeh drugih ljudi delajo za nesposobno mamo. Sama sem to poskusila in zagotovo vem, da ni tako. Vem tudi, da mnoge mamice, ko se postavijo zase in se znebijo pritiska in psihičnega bremena, laže preživljajo noči.
Toplo priporočam v branje predvsem tale članek, ki razlaga, pomirja in vsebuje tudi predloge, kaj lahko naredimo. Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in malčkov:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4476929
"Žalostna sem tudi zato, ker se mala ponoči obrne pravokotno name in s tem vrže moža iz zakonske postelje, da revež spi na kavču. Res bi rada spala s svojim možem. Njeno posteljico imava pritrjeno na najino posteljo, vendar se TAKOJ zbudi, če jo potisnem nanjo in to z jokom."
***Poskusite vseeno deklico morda malce obračati za noge, da bodo šle nazaj k vam in ne bodo odrivale moža. Morda se bo po nekaj nočeh navadila. Ne, to ni vredu, če se mora partner umikati, pa bi raje spal v svoji postelji.
Zaradi dojenja torej ne bo predebela, drugo je preobilje GH, če ta npr. ni najbolj primerna in preobilna, ampak to že veste...
Meni se zdite strpna in skrbna mamica in enako tudi vaš mož, naredita pa tako, da boste vsi čim bolj zadovoljni. Ni vredu, če se starša povsem podredita, naprotno, iščemo variante, ki bodo delovale za našo družino, pa neko prožnost za dane možnosti v neki situaciji je dobro, da ohranjamo. Tako laže živimo.
"Ali se res nekateri otroci sami "odklopijo"?" Če ste mislili na naravno odstavljanje od dojenja, da, vsak otrok se sam odstavi, vendar včasih mati ne more čakati tako dolgo kot bi trajalo pri otroku. NAravno odstavljanje ima velik razpon, ker je tudi to razvojni korak, včasih se otrok odstavi pri enem letu, včasih pri dveh, treh ali tudi kasneje.
O varstvu in dojenje... no, to je pa ste še ena obežna razprava. Najdete jo tule.
Varstvo in dojen otrok:
http://med.over.net/phorum/read.php?f=94&i=1073&t=1073 (vrtec)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4526963 (varuška)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4838916 (varuška)