Najdi forum

Sprašujem se, kako rešiti odnos do hčerk. Hčerki sta odrasli, ena je stara 40 in druga 37 let. Obe imata že družini, otroke. Ena od njih je pred dvema letoma popolnoma prekinila stik z menoj in možem, pa tudi do sestre ima slab odnos. Odnosi so oslabeli, ko smo se začeli pogovarjati o dediščini. Z možem sva se odločila, da jima omagava po najboljših močeh, eni finančno, druga pa si je uredila stanovanje pri možu. Ves čas imata obe hčerki dobre odnose z mojimi starši. Tam je hčerka, ki je prekinila stike z nama zaupala, da sva jo takrat zavrgla. Sama sem se ves čas trudila, da bi ohranjala stike z njo in njenima otrokoma. Mož je ravnal drugače, ni se kaj dosti trudil za odnos z njo, saj je menil, da je ona odgovorna za to. Boli me dejstvo, da je družina razpadla in da nimamo dobrih odnosov. Hči mi je tudi rekla, da ni nikoli čutila materinskega odnosa z moje strani do nje. Takrat me je to zelo prizadelo in sem ji povedala nekaj težkih besed, saj menim, da sem se celo življenja trudila za družino. Od takrat noče imeti stikov z menoj.
Ali je možno še kakorkoli upati na dobre odnose z njo ali vsaj na kakšne stike…ob dejstvu, da očitno ne čutimo kaj dosti eden do drugega. Je možno dobiti lepe občutke nazaj, je možno, da se odnosi spremenijo…Z možem meniva, da si vsaj osnovno spoštovanje zasluživa…
Kaj menite?
Razočarana mama

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Spoštovana,
dejstvo je, da se je stik prekinil zaradi neke hude stiske vaše hčerke do vas, ta stiska pa se je zdaj razširila tudi na vas, kar je popolnoma normalno in naravno. Naravno je, da se dobro počutimo, ko imamo dobre odnose eden z drugim. Verjamem tudi, da so čutenja vaše hčerke do vas in obratno še zelo, zelo močna.
Odnos mati-hči je za vedno in se nikoli ne prekine ter nikoli ne izgine. Lahko pa ga zelo dobro potlačimo, če je za nas boleč in sicer tako močno, da ga skoraj ne čutimo več oz. ne čutimo želje po njem. Čutim pa, da so vaša čustva do hčerke še vedno zelo živa in močna, drugače se ne bi spraševala in ukvarjala s tem. In prav je tako.
Stik se vedno da obuditi. In če stik med pomembnimi ljudmi zamre, upanje še vedno ostaja. Menim, da je življenje in naši odnosi dar in ni namenjen temu, da stik preprosto prekinemo takrat, ko nam v odnosih ne gre. S tem enostavno nič ne rešimo, se le izognemo. Edino, kar zagotovo naredimo s tem, ko stik prekinemo je, da posledice nosijo še naši zanamci. Prav zato se res splača potruditi in stik vedno znova iskati in ga ohranjati.
Odgovornost za stik je vedno na strani staršev. Vi ste to že pokazala in se do določene mere tudi trudila. Morda v določenem trenutku ne na čisto pravi način, tak, ki bi bil dovolj dober za vašo hčerko, bil pa je vsekakor tak, kot ste ga v tistem trenutku najbolj zmogla.
Dediščina je povezana s čustvi. Ob tem se dostikrat pokažejo neskladja družinskega sistema. Hčerka se na nek način že ves čas počuti prezrto z vaše strani. Zakaj, ne morem reči, ker ste premalo napisala. Ko vam je zaupala te občutke, so bili za vas tako boleči, da ste jih prekrila z jezo in jih izgovorila na ne-pravi način. Morda pa je zdaj čas, da poskušati najti drugačne besede za to bolečino. Vse, kar se je v družini dogajalo in je katerega od članov bolelo ali je bilo krivično, se z besedami da narediti drugače. Lahko naredite nov prostor. To bo tudi priložnost, da vas hčerka sliši, kako dragoceno se vam zdi, da se odnosi zopet vzpostavijo. To pripada vam in vaši hčerki ter tudi vnukom in kasnejšim generacijam. To je sprememba sistema-da si poveste vse, kar čutite. Ker sedaj so tu že 3 generacije, ki čutijo ne-zdrav sistem in vsaj še ena generacija nad vami (zdravilno za vas bi bilo pogledati, kaj se je dogajalo v vaši primarni družini na temo odnosa mama-hči). Tukaj ste verjetno tudi vi žrtev sistema in je bilo tudi tam kaj bolečega in neizrečenega. Predvsem pa veliko pogrešanja. Čas je, da te rane pogledate in jih počasi zacelite. To vam pripada in sicer eno lepo, svobodno in povezano življenje. Enako tudi vašima hčerkama ter vnukom. Svobodo življenje namreč dajejo čisti odnosi.
Želim vam pogum za ponovno povezanost.

*** Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije [i]A simple act of caring creates an endless ripple.[/i]

Tema me je pritegnila, ker sem tudi jaz hcerka, ki je prekinila odnose s starsi. In nekako se mi zdi, da je vasa hcerka prekinila odnose z vami iz istega razloga kot jaz z mojimi.

Za zacetek naj vam povem da je ta odlocitev ena najboljsih v mojem zivljenju. Odkar nimam stikov s starsi in ostalimi sorodniki, se je moje zivljenje izboljsalo miljonkrat.

Moja zgodba se zacenja ze v zgodnjem otrostvu. Kot najstarejsi otrok sem vedno bila dolzna skrbeti za mlajse sestro in brata. In to je kar trajalo. Se pri mojih 20 letih sem bila dolzna skrbeti za njih in narediti vse da bodo oni srecni. Kaj sem jaz hotela in zelela, pa nobenega ni zanimalo. Ali mi je kdaj kdo rekel hvala – ne. Saj nisem nic kaj takega naredila za njih – to je bil odgovor mojega brata. Saj me nihce ni prosil da naj kaj naredim za njih – sem sama tako zelela – to je bil odgovor moje matere. Seveda, veste pri 10 letih sem se odlocila ostati doma s sestro in bratom, jim menjati plenice, kuhati in jih hraniti, namesto da bi se druzila s svojimi vrstniki- seveda sem jaz to sama hotela.

Celo zivljenje sem od svojih starsev dozivljala nepravicnost in krivico – nikoli me nista vprasala kako mi gre, kako zivim, ali imam dovolj. Jaz nisem bila tega delezna. Moja sestra in brat, pa ja. Kadar sta brat ali sestra imela tezave v zivljenju, sta oba tekla pomagat. Kadar sem jaz imela tezave, pa so mi le rekli, da sem si sama kriva. Jaz sem vedno bila odrinjena in nekaj – nekdo ki je za njih bil dober, le takrat, ko so bili v tezavah in potrebovali denar.

Kasneje je prisla enaka situacija z dediscino. Ali sem jaz za svoje starse obstajala ko je slo za dediscino. Ne. Tako kot nikoli prej v zivljenju, tudi tokrat nisem bila del te druzine. Ker jaz pac vse imam – je prav da oni pomagajo sestri in bratu – onadva potrebujeta. Jaz ne potrebujem nicesar – tako sta ocenila moja starsa – nista pa nikoli vedela kolikokrat sem bila lacna in kolikokrat sem sla lacna spat, zato da sem nasparala denar da si placam studij.

Predvidevam, nekako se mi iz vasega zapisa dozdeva (Z možem sva se odločila, da jima omagava po najboljših močeh, eni finančno, druga pa si je uredila stanovanje pri možu – pomeni da je ona tista, ki je stanovanje uredila pri mozu ….. in od vas ni dobila financne pomoci oziroma dediscine ???), da ste jo iz dediscine izkljucili. Veste gospa, to boli. Tako kot vas boli, da je hcerka prekinila sike z vami, je njo bolelo ko ste jo izkljucili ko jo ne bi smeli. To boli, hudicevo boli – pa ne zaadi denarja, ampak zaradi izkljucenosti. Celo zivljenje pripadas neki druzini, ki te kar naenkrat izkljuci….. Sedaj pac cutite to bolecino, ki ste jo prizadeli hcerki – ce ste jo res iz dediscine izkljucili in ste njej manj pomagali kot drugi…

Starsi prizadanejo bolecino zaradi pristranskosti do enega otroka. Pogosto si starsi kar nekako ustvarijo misljenje, da pozornost potrebuje le eden otrok – po njihovi oceni hcerka, ki gradi hiso potrebuje vec denarja kot tista, ki le prenavlja (saj tista, ki le prenavlja ni morala kupiti ali graditi…) pa temu ni tako. Ne gre za to kdo potrebuje vec. Gre za to, da sta obe vasi in bi morale biti delezni enake pozornosti in enake ljubezni in enake pomoci. Pa ce ponazorim: vsi imamo dve roki. In obe sta hudicevo pomembni. Ali bi se eni odpovedali? Kako pa bi presodili katera roka vam je manj potrebna – pomembna?

Najpogostejsi vzrok za slabe odnose med starsi in otroki, na obmocju celega Balkana, je nedozorelost starsev, zaradi katere delajo razlike med otroki…… zetev pa pride kasneje: vecina ima konflikte z otroki. Ce pa so otroci le koliko toliko odrasli in zreli, pa prekinejo odnose s starsi.

Jaz osebno nocem ziveti, prenasati in naprej gojiti ta strup. Nocem tega naprej prenasati. Zato sem opustila te strupene odnose in zivim med ljudmi s katerimi lahko ustvarim zdrave in spostljive medsebojne odnose – kateri me osrecujejo (ne zalostijo, kot so me odnosi z mojimi sorodniki).

Hči mi je tudi rekla, da ni nikoli čutila materinskega odnosa z moje strani do nje. Takrat me je to zelo prizadelo in sem ji povedala nekaj težkih besed, saj menim, da sem se celo življenja trudila za družino. Od takrat noče imeti stikov z menoj.

Z možem meniva, da si vsaj osnovno spoštovanje zasluživa

Hcerka vam je povedala, kaj cuti vi pa ste jo napadli. Da to pa ni res…..in ste ji namenili nekaj tezkih besed. In se vedno menite, da si zasluzite vsaj osnovno spostovanje? Zakaj? Zato ker ste jo rodili, ji dali streho in hrano? A za vas pomeni, da ste se trudili za druzino, to da ste delali, so vsi imeli kaj za jesti, obleci ? Saj bo vasa hcerka tudi skrbela za vas – ce boste kdaj na stara leta potrebovali pomoc- sigurno vam bo zagotovila hrano, vas bo skopala, vam zagotovila prenocisce, ipd. A mislite, da bo to dovolj – bi se vi zadovoljili le s tem – bi vas to osrecilo (to drugac dobite v doma za ostarele tudi)?

Gospa, hcerka vam je zaupala custva in namesto da bi ji prisluhnili in ji mogoce sedaj na stara leta poskusili bit mati kakrsni niste mogli – imeli cas – znali biti v preteklosti, ste krivdo zvalili nanjo. Ste jo napadli. Ker vi ste le super….. In vi zasluzite vsaj osnovno spostovanje….

S taksnim zavracanjem soodgovornosti za slabe odnose, ne boste prisli nikamor.

Moram pa vas vseeno pohvaliti vaso odkritost. Tudi jto je vredno.

Rada bi pozdravila in dala odziv na oba zgornja odgovora…
Zahvaljujem se obema, ker sta podali zelo dragocen, pomemben košček v sestavljanki medgeneracijskih odnosov.
Vsak izhaja iz svoje krivice, ki je ponekod res boleča in razdiralna. Odgovornost za odnose pa je vedno na strani staršev, tudi tedaj, ko so otroci že odrasli. Starši se morajo vedno truditi za odnose, do konca…Idealnih odnosov ni in vsak otrok do določene mere potrebuje stiske-pomembno pa je, da se starši na te stiske odzivamo in če nam kdaj ne uspe, pridemo nazaj, se opravičimo, pogovorimo, poslušamo…
Ko otroci odrastejo, so jih starši odgovorni poslušati, če jim imajo ti kaj povedati ter jim dati sočuten odziv, jih slišati, najti besede za bolečine in prikrajšanosti.
Krivica prezgodnjega odraščanja in prezrtost otroka vedno močno boli in se zareže v telo in psiho…To, da potem starši tudi v odrasli dobi to negirajo, je preprosto manipulacija in psihično nasilje. Dostikrat se zgodi, da je enostavno potrebno stike prekiniti, če se želimo pred tem nasiljem zaščititi in preprečiti, da bi se nezdravi vzorci prenašali na naslednje generacije. Drugi korak/sočasen, ki je nujen pa je ta, da se ta krivica (najboljše je pod strokovno pomočjo) predela ravno zato, da se ne zapletamo v odnose in situacije, kjer se bo izključenost, prezrtost, zavrženost, neljubljenost in še kaj manifestiralo.
Grozna krivica pa je favoriziranje enega od otrok. S tem delamo ogromno krivico izključenemu otroku, pa tudi drugemu. Tukaj čutim res ogromno jeze, prav besa…in ta jeza je v takih primerih nujna, da se končno postavi meja. Pomembno je staršem povedati za to krivico, pa četudi ni pravega, sočutnega odziva nazaj. Zakaj? Da jezo nesemo tja, kamor spada ter da je ne izražamo celo življenje na neprave ljudi.
Če ne prej, pa se vsa čustvena zabloda določenega družinskega sistema pokaže pri dediščini, ki je vedno vezana na čustva in čustvene primanjkljaje. In veste kaj je še največja krivica pri vsem tem: da se (če ne prej) ob dediščini sprejo ravno otroci-pa niso krivi za to…krivi so starši, ki so enemu posvečali več ljubezni, pozornosti, časa in naklonjenosti, kot drugemu/drugim.
Hvala vsem za odzive in pogum pri iskanju rešitev v življenjskih situacijah!

*** Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije [i]A simple act of caring creates an endless ripple.[/i]

največja napaka staršev-pogovor o dediščini ali pa neenakomerna pomoč svojim otrokom.najslabši možni način.namesto uživanja v življenju bi delila svoje in moževo lastnino.zakaj le?popolnoma nepošteno do čustev lastnih otrok.daj vsakemu enako denarja,če imaš preveč denarja.ne deli pa ničesar kar je v vajini ali tvoji lasti.

Toliko ene nepravičnosti je med ljudmi tukaj na območju Evrope, še posebej pri slovanskih narodih. Ko se človek po ulici sprehaja, v gostilni ali kjerkoli posluša pogovore med ljudmi, sliši : ja, ona je meni to rekla, pa to je naredila. Jaz sem vedno bil/bila fer. Nisem si to zaslužil / zaslužila.O odnosih z neko osebo (možem, hčerko, taščo, sosedo, sodelavko…) se pogovori odvijajo s tretjo osebo, namesto da bi se z dotično osebo direktno in odkrito pogovorili in si v obraz povedali. Tukaj med ljudmi vse poteka za hrbtom. Vedno potekajo pogovori prek posrednikov, in naprej seveda gredo v napačni verziji, kar na koncu povzroči še več zamer in jeze. Koliko časa bo trajalo, da se ljudje ze enkrat spametujejo. Da dojamejo, da je osnova za dobro življenje in dobre medsebojne odnose, odkritost in neposrednost. Da je resnica vedno stvar dojemanja in da je velikokrat, največkrat, vzrok za jezo in zamere, da si vsak z lastnimi očmi opisuje in predstavlja neko situacijo ter samo v svoji glavi vrti nek film, ki ni nujno taprava resnica in odraz nečesa. Sele ko se sliši drugo stran in doživljanje druge osebe, se lahko situacijo razreši, tako racionalno kot emocialno. In le tako se gradi odnos z nekomu.

Saj ne gre za denar in dediščino. Gospa je pač omenila dediščino, katera je bila še pika na i. Dejstvo pa je, da so njihovi odnosi bili že pred tem slabi, oziroma vprašanje če so sploh kdaj bili dobri oziroma trdni. Ker če bi prej bili dobri in trdni, se zaradi dediščine ne bi porušili.To da je zdaj kreg kaže, da v tej družini marsikaj narobe narejeno in obstajajo zamere in jeza še od prej.

Ljudje mislijo, da če celo življenje delajo, otroku omogočijo streho nad glavo, hrano, šolanje, da to je to. Da več kot to ne potrebujejo in da so svojo nalogo opravili. Nasi starši v svoji vzgoji materialnem stvarem in denarju dajejo več pomena kot čemurkoli drugemu. Ni važno, da otrok joka, ni vazno da je žalosten ali ga je strah…..to so brezvezne stvari in jih je treba ignorirati. Porini mu daljinca v roko, posedi ga pred TV zato da jaz s sosedo lahka v miru spijem kavo – ker mi je kava s sosedo bolj pomembna kot moj otrok, družina. In tako celo otroštvo in mladost ignorirajo svoje otroke. Ko pa so enkrat stari se vprašajo zakaj njih otroci zdaj ignorirajo. Res, zakaj le?

V očeh naših staršev (ko otrok odloči da gre sam svojo pot in se umakne vplivu staršev – prekine stik, ker je to edini način, da se iztrga iz zubljev) to zgleda tako: celo življenje sem delala, vsemu sem se odpovedala, da sem tebi omogočila boljše življenje, ti pa me zdaj niti ne poznaš. Razočaral si me. Sramotiš me.

V očeh nas otrok, mene osebno, pa zgleda tako: od rojstva naprej sem bila sama, tebe nikoli ni bilo, nikoli me nisi vprašala zakaj jokaš, nikoli te ni bilo zraven, ko me je sosedova punca nabutala, velikokrat sem objokana zaspala ker nikogar ni bilo zraven, ne spomnim se da si me kdaj objela. Vmes sem spoznala ljudi ki so mi ponudili / nudijo toplino in bližino, z njimi se počutim dobro, tebe mati / oče pa sploh ne poznam. Spomnim se da ste mi skoz govorili kaj vse sem narobe naredila, kako sem slaba hči…to pa je tudi vse… Med nami ni bilo nikoli nobenih tapravih vezi, čustev zato do vaju nimam nobenih čustev sedaj. Pa ne gre za to, da starši nimajo pravice na lastno življenje in zadovoljevanje lastnih potreb. Seveda so tudi naši starši tudi ljudje, potrebujejo zabavo, druženje, kofetkanje. Problem je v tem, da je v naši družbi to na prvem mestu, potem pa družina…ker to je lažje. Manj boli ignorirati, kot pa se z nečem soočiti. Takrat. Zato pa bolj boli na stara leta – to kar gospa sedaj doživlja in spoznava.

In seveda, lahko iz lastnega primera povem, ko staršem poveš kako njihovo obnašanje ti sam dozivljaš ponorijo. Ker oni pa le niso takšni. In tukaj se zgodba konca. Tukaj se potem pretrgajo vse možnosti za kakršenkoli odnos.

Ni tudi nase starše za okrivljat. So pač tako sprogramirani, drugega ne poznajo. Kje bi lahko drugače videli, slišali, naučili, če pa živijo v takem okolju kjer veljajo takšna prepričanja. Ne morejo drugače. Ne znajo. To je le za razumet. Je pa žalostno, da kasneje, v odrasli dobi, ko je tudi v našem okolju toliko sprememb in se vidi da je treba kaj spremeniti in sprejeti kaj novega, niso sposobni narediti korak naprej in sebi dati priložnost za kaj boljšega – za globlje in iskrenejše odnose namesto praznih, formalnih. To je meni osebno žalostno.

Pozdravljena,
res je, veliko ljudi se obremenjuje z drugimi, so neiskreni, ne znajo povedati, kaj čutijo in ne izhajajo iz sebe…vendar pa, sveta ne bomo spremenili. Kar lahko naredimo je, da se zavedamo tega, česar nočemo in sami delujemo drugače.
Starši v polnem pomenu ne postanejo s tem, ko rodijo/dobijo otroka. To “funkcijo” si morajo šele zaslužiti s tem, ko vzamemo starševstvo kot poslanstvo za celo življenje. S čustvenim stikom in povezanostjo.
Zdi se mi, da se vsaka generacija srečuje z drugimi “nalogami”. Generacija naših starih staršev (vojno in povojno obdobje) se je ukvarjala s preživetjem in jasno je, da v tistem času ni bilo prostora za ukvarjanje z osebno rastjo, vzgojo kot tako, itd. Generacija naši staršev se je ukvarjala z gradnjami hiš, torej zunanjo podobo. Ne spominjam se, da bi se takrat dajalo tako velik poudarek na odnosih, vzgoji, da bi bilo toliko predavanj, govora o tem. Naša generacija pa ima to krasno nalogo, da delamo na odnosih. Ker imamo nekako zadovoljene osnovne pogoje, gremo naprej na višje potrebe. Zato nam je tako mar in iščemo znanje. In tudi prepoznamo manipulacije in čustvena izsiljevanja s strani staršev: “…celo življenje sem delala, vsemu sem se odpovedala, da sem tebi omogočila boljše življenje, ti pa me zdaj niti ne poznaš. Razočaral si me. Sramotiš me…”
Vemo, da nihče ne more nikogar razočarati in tudi sramotiti ne. To so čustva, ki so v človeku samemu in se mu vzbudijo ob nekom in je prav tudi, da se sam s temi čustvi ukvarja in jih predeluje.
Kar se tiče večnega vprašanja ali povedati staršem za doživljanje ob njih in v otroštvu ali ne? DA. V terapijah vedno predlagam, da odrasli otroci povedo, kaj so doživljali. Pomembno pa je zavedanje, da morda ne bodo dobili tistega, kar si želijo ali upajo, po čemer hrepenijo (odziv, opravičilo, pogovor, čutenja). Vendar je pomembno, da se gre do njih s tem vzgibom in se pove, odda nekaj njim in to je pomembno; kar dobimo nazaj, pač dobimo, odvisno, koliko starši zmorejo. Ko ljudje presežejo ta strah in povedo, je ogromno narejenega. To je pogum.
Vedno mi je žal za toliko žalostnih zgodb iz otroštva. Ko bi moralo biti drugače, pa ni. Toliko prezrtosti in umrlega upanja, poniževanja. Žalostno je, da se ljudje celo življenje soočajo z depresijami, anksioznostjo, napadi in ostalimi tegobami prav zaradi teže otroštva, ki visi nad njimi. Predelovanje tega v odraslosti ni lahko, vendar se vedno, res vedno obrestuje in naredi življenje ponovno smiselno. Ker…glavno je to, da človek dobi globji občutek v to, da vse kar doživlja je prav in da je sam odgovoren za svoja čutenja.

*** Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije [i]A simple act of caring creates an endless ripple.[/i]

priznam, da preden sem prebrala odgovore, sploh nisem mogla dojeti vprašanja.
Mati pravi, da so hčerama pomagali po najboljših močeh, potem pa se izkaže, da so v resnici pomagali eni, druga pa ima streho nad glavo pri moževih doma, se pravi, je stalna gostja pod tujo streho. In mama ima še vedno v glavi, da je obema pomagala?????
Tako se dejansko obnašajo starši, ki so še vedno na nivoju otrok in najbrž niso nikoli pogruntali, da so pravzaprav odrasli in imajo celo svoje otroke.
Škoda, ker se avtorica ne javlja več in še kaj pove, oz. se odzove, če se je kaj zamislila nad odgovori in se bo morda sposobna ozreti vase in razčistiti kakšne travme.

Zelo dobra stran na to temo: http://www.issendai.com/psychology/estrangement/

Pozdravljeni,
rada bi dala odziv na nekaj zgornjih razmišljanj. Želela bi si, da se poskušamo vživeti v vsakega, ki tukaj prosi za mnenje. Torej, poskušajmo ne obsojati, temveč svetovati, pomagati. Vsakdo gleda iz svojega zornega kota, iz svoje krivice. Pomemben je sočuten pristop, saj si le na ta način lahko pomagamo.
Upajmo,da je bralka, katera je izpostavila temo, dobila kakšen nasvet, uvid, kakšno svetlo točko in zagon za iskanje ponovnega stika s hčerkama.
Glede zgoraj omenjenega foruma oz. spletne strani, ki jo navaja “Tvoja_teta”… ne poznam, sem jo pa na hitro preletela. En tak malo čuden občutek mi je pustila, kot da gre bolj za enostransko razmišljanje, vendar je to zgolj moj občutek. Kot sem zgoraj omenila, se na tem forumu želimo približati bolj zdravim medgeneracijskim odnosom, kar pomeni, da gremo v smeri iskanja stika in ne nastrojenosti eden proti drugemu, ker s tem ne rešimo nič.
Sama poznam dosti slovenskih, dobrih forumov in spletnih strani, ki predvsem temeljijo na sočutnem pristopu, izmenjavi mnenj, postaviti se v kožo tistega, ki je v stiski in predvsem na spoštljivem pristopu.
Odnosi niso lahki, niso nas naučili, kako se vesti, čustvovati. Nimamo formule, ki bi delovala in že zdavnaj smo ugotovili, da instant nasveti ne delujejo. Delo na sebi pomeni razumeti, zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja, od kje imamo določene vzorce in vedenja, ki nam odnose delajo težavne in zakaj se znajdemo v določenih odnosih. Še posebej težki so najbližji odnosi in težko je, če le ti niso zdravi in osrečujoči. Medgeneracijski odnosi pa nam lahko povzročajo največ bolečine, če so tukaj zastoji. Predelovanje teh zastojev je vedno kompleksno in zahteva dolgotrajni ter celostni vpogled vase. Lažje je, če sta obe generaciji temu naklonjeni.

*** Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije [i]A simple act of caring creates an endless ripple.[/i]

S spoštovanjem. Ti si prva, ki mora spoštovati njo in ne obratno. S čim si z možem zaslužita spoštovanje: s teškimi besedami? Pokliči jo in se ji opraviči za grde besede. Povabi jo na kosilo ali kavo. Povej, da jo imaš rada tudi, če ni taka, kot bi ti rada. Sprejmi jo z vsemi napakami. Povej, da ni pomebno, tudi če ni svetovna manekenka ali doktor znanosti in tudo če nima frizure po tvojem okusu. Zaigraj ljubezen, tudi če je ne čutiš. Če si nekaj dogo ponavljaš se to uresniči. Reci ji: ti si najbolj čudovita hčerka na svetu.

Ne razumem terapevtke… Ko prebereš pismo hčere, ki je prezadovoljna, ker je prekinila stike s starši in družino, vidiš, da je zadovoljna. In če si predstavljam, da je to pismo hčere, po kateri hrepeni tista mama iz prvega pisma, je jasno, da želja po druženju in stikih NI obojestranska. Menim, da starši ne morejo skrbeti za stik, če si stika otroci ne želijo. Ali ni bolj prav, da se toksični odnosi ( če jih kot take vidi ena ali druga stran) enostavno prekinejo?

To, da si mama želi stika z otrokom na stara leta, je seveda posledica lastnih potreb….torej bi rekli da gre za neke vrste sebičnost.

Zakaj bi ponovno s svojimi potrebami silila hčerko? Hčer jo iz različnih razlogov ne spoštuje. Zakaj bi mama rabila odnos s takim otrokom?

Nekako se mi zdi, da je prav, da nekatere odnose pač sprejememo kot nemogoče. Tudi če gre za sorodstvene. Ali pa predvsem te.

Prav je naredila.

O kako sem se našla v vašem dopisu. In tudi ko jim razložiš, nočejo razumeti. Vedno pravijo samo da sem si sama kriva za vse tegobe tega sveta. A nihče ne prizna da so mi tudi neprestano jemali denar, mesec za mesecem. In na koncu……edina od treh otrok imam potomca, edina od treh otrok imam vnuka, pa spet pravijo….ona ne potrebuje, naj bo samo en dedič. In to tisti ki nikoli ni vložil drugega kot zadnjih nekaj let malo posodil svoje roke. Kako nizkotno, žalostno. Vidim da nisem edina

Zelo zanimivo mi je, da je gospa v ospredje postavila sebe in svoje občutke.

Strinjam se z večino komentarjev in razlagami, ki so bile podane. Favoriziranje enega otroka pred drugim povzroči ogromno krivice in goro posledic, za vse.

In kaka škoda, da je dostikrat vzrok dediščina …

Mislim da bi se morala gospa opravičiti hčerki, ker se zdi, da ji ni prisluhnila. Morda ne zmore (s čustvenega vidika, mislim), ampak vsaj pokažite ji, da vam je vsaj malo mar.  Še posebej, če ste ji rekli kaj grdega – kako lahko potem pričakujete spoštovanje? A je prizadeti hčeri kdo izkazal spoštovanje?

Na situacijo je pač treba pogledati z več zornih kotov.

New Report

Close