Nekaj ni v redu tudi na OŠ Milan Šuštaršić
Najprej en lep pozdrav vsem skupaj.Prosim za nasvet ali vaše mnenje.Moj otrok hodi v 7. razred oš Milan Šuštaršič v Ljubljani.Kar nekaj staršev nas opaža, da na tej šoli nekaj ni v redu. Nekaj se dogaja,kajti otroci razmišljajo o tem,da bi se prepisali na drugo šolo.Ali ima kdo od vas tudi otroka na tej šoli,ter kakšno je vaše opažanje in mnenje o tej šoli.
ja ,da je tud živa katastrofa !
Ravnateljica in pomočnica vse ampak res vse držita v neki napetosti in jim ne pustijo dihat .(ostalim, učiteljem posledično tud otrokom )
Prav brez posluha so na tej šoli .Bolj razlagaš situacijo bolj obračajo na svoj mlin.
A niso tam zaradi otrok ?
A se niso šolali zato ?Da znajo podat snov ,pomagat ko zaškripa ,še posebej ko prosiš za pomoč ?
A neznajo otroku it nasproti .?NE one samo (najlažjo pot izberejo ) kritizirajo !
Upam ,da bodo šle v pokoj in to čimprej !
To so večina stare coprnice ki so svoje živce že porabile …..juhu hu let nazaj .
Tako,da tisti pogovor z ravnateljico ali pomočnico ne obrodi sadov !
One gonijo svoje .
Letos smo 2010 leta haloooo !
Zbudite se .
O OŠ Vič pa raje nebi ,ker baje marsikaj pometejo pod preprogo .
Povedo učenci ,zaposleno osebje …..pa nič .čudno res čudno .
Ravno danes berem, da je Milan Šuštaršič peta na lestvici slovenskih šol. Meni se to ne zdi slabo.
http://www.rtvslo.si/slovenija/to-je-lestvica-slovenskih-sol/329661
Tudi sama opažam, da nekaj ne štima na Osnovni Šoli Milana Šušteršiča. Ravnateljica, podravnatelj in ostale strokovne službe ne delajo kot bi morale. Jemljejo si preveliko pravico, da kršijo zakonodajo in pravice otrok in staršev. Nezakonito posegajo v veljavno zakonodajo in se primitivno in žaljivo obnašajo do staršev. Ravnateljica pa hodi naokoli, tudi na javnih prireditvah in nastopih kot zelo cenena oseba. Menim, da še ni slišala za poslovni bonton in poslovno komunikacijo. Ni primerno, da ima gospa ravnateljica na javni prireditvi pred 300 in več starši in spremljevalci nosi mini krilo (15 cm nad kolenom) in razkazuje svoje postarane noge. Skrajno žaljivo in primitivno do vseh, ki so bili na prireditvi! Vodstvo šole bi moralo biti zgled vsem zaposlenim v šoli, ker pa imajo “banana republiko” z zelo neurejenimi odnosi v kolektivu šole (od zajetne in neolikane tajnice dalje) je absurd, da uradne inštitucije – šolska inšpekcija in ministrstvo ne ukrepata. Žaljenje staršev je pogosta praksa s strani vodstva šole in določenih učiteljev. Ko pa karkoli kot starš rečeš vodstvu ali učitelju, pa začnejo šikanirati in zganjati pritisk na tvojega otroka vsi učitelji na šoli.
Pa non stop imajo kakšne incidente. Lani naprimer je bil en otrok ugrabljen iz šolskega igrišča, za kar so starši popolnoma znoreli in naredili “hajko” na šolo, šola pa seveda ni nič kriva, njihov učitelj pa še manj.
Če ljudnje niso sposobni delati z ljudmi, otroki in sodelovati na korekten način s starši naj grejo delat drugo delo, kjer ne bodo imeli stika z ljudmi. Učitelji pa naj svoje frustracije, težave od doma, neurejene privatne stvari in razmere, različna psihična stanja in še bi lahko naštevala pustijo doma in naj to ne vpliva na otroke in na njihove starše.
Pozdravljeni,
z OŠ Milana Šuštaršiča sta končali obe hčerki, zato imamo s to šolo nekaj izkušenj. Starejša je v šolskem letu 2009/2010, ko je nastal originalni zapis, obiskovala 7. razred.
Po naših izkušnjah je šola dobra, čista, urejena in ni čisto pozabila svoje vzgojne funkcije. Resda deluje včasih nekoliko zapeto, ampak zato se učenci med odmori ne obmetavajo s hrano, se ne pretepajo po hodnikih, ne divjajo, kričijo, zmerjajo, itd., itd. Naši dekleti sta bili aktivni športnici in šola je spočetka temu kazala nenaklonjenost in skepso, ko pa smo mi pokazali malo resnosti, so bili celo zelo razumevajoči in kooperativni.
Šola tudi ni “lahka”. Treba je pisati domače naloge, se dobro pripraviti za teste in spraševanja in za vsako seminarsko nalogo, skopirano z interneta, se ne dobi petice. So pa zato učni rezultati dobri, kar navsezadnje potrjuje omenjena lestvica šol. Dekleti tudi nista imeli popolnoma nobenih težav s prehodom na gimnazijo.
Skratka, če ste prepričani, da je vaš otrok itak edinstven in najčudovitejši na svetu, če ga hočete obvarovati pred nepotrebnim pisanjem domačih nalog in učenjem, če se vam zdi učitelj samo preveč plačani javni delavec, ki krši zakonodajo in tako ali tako nima nobene besede, potem otroka jadrno prepišite drugam.
Če bi radi, da vaš otrok pridobi nekaj delovnih navad, če vam učiteljeva avtoriteta v šoli ni odveč in če želite, da bo vaš otrok brez problemov nadaljeval šolanje, ga pustite na OŠ MŠ.
Kdor stavi na intelektualne dosežke, mednarodana tekmovanja ter projekte raznih sort, predvsem pa na vojaško disciplino in slepo sledenje učitelju, naj svojega otroka vsekakor pusti na oš Milana Šuštaršiča. Jamčim, da bodo ocene na gimnaziji celo boljše kot so bile na Šuštarščiča, če pa bo otrok šel na ekonomsko srednjo, bo odličnjak (če je bil na šuštaršiča dober ali celo zadosten). Ubogal bo v vsem in povsod, dovolj je, da mu zaukažete, ni važno kaj.
Tisti starši, ki se lahko pohavlite z rahločutnim otrokom z globoko razvito empatijo in v nenehnem iskanju smisla življenja, pa BRŽ PREPIŠITE OTROKA DRUGAM. REŠITE GA PRED ŠUŠTARŠČIČA, DA ne ubije človeškost v njem. Na tej šoli dejansko lahko umre tudi duh, za katerega vrhunski misleci pravijo, da je nesmrten.
Učitelji igrajo dvojne igre, ene pred starši in vodstvom, druge pred otroci v razredu. Otrok ne sme izražati svoje stiske, niti ko ga zbadajo, stigmatizirajo sošolci, saj je za nasilje nad njim odgovoren kar on sam, kakor je dejala razredničarka našemu otroku. Za stisko otroka, ki je tako velika, da noče več prestopiti šolskih vrat, obtožujejo otrokovo prešolanje drugo leto, otrok je kriv, ker se osamuje in hiti po šoli hitro domov. Če noče sodelovati pri pisanju spisa, ker zaradi stiske nima kaj lepega pisati, pokličejo domov in povedo, da je otrok nekoopereativen, kar je velika škoda, ker nekoč, davno tega pa je bil čudovit.
Svetovalna služba bi se morala preimenovati na službo Stoj in nas poslušaj, mi smo Pot, resnica in življenje, vas ne poslušamo, vaši problemi so subjektivni, neresnični. Predvsem pa je vse, kar izraža vaš otrok, ena sama traparija. Verjamemo v naše strokovne delavce, ki so nezmotljivi, kakor sva nezmotljivi midve, vrli specialni pedagoginji.
Takole bom sklenila; rešili smo se zadnji čas in oba otroka prešolali drugam, da sta ostala psihično, predvsem pa duhovno živa in samozavestna otroka, ki se dobro poslušata in zelo hitro zaznata krivice. Sicer bi se jima zgodilo, kar se po mojem zgodi (skoraj) vsem družinam, ki sodelujejo z Šuštaršiča; ob tako dobro utečenem stroju hladnosti in zaverovanosti vase začne človek, predvsem pa neboljen otrok, počasi verjeti, da je dejansko nekaj narobe z njim.
Pa še to; inšpekcija lahko ukrepa, vendar so njihove pristojnosti premajhne, da bi spreminjali svet na bolje. Bolje se je zanesti na lastno globoko angažiranost…