Pozdravljeni,
letos sem končal večletno razmerje s svojo punco. Za oba je to zelo težka preizkušnja, pojavljajo se številna vprašanja zakaj nama ni uspelo. Pred nekaj dnevi sem slišal za MOM. Zbiranje informacij o tej motnji me je osupnilo. Spoznal sem, da je imela moja punca nekaj značilnosti oz. simptomov omenjene motnje. Ti simptomi so bili izraziti, medtem ko nekaterih simptomov, ki so značilni za motnjo ni imela.

Najino razmerje je bilo zelo intenzivno. Vedno sem imel občutek, da me ima zelo rada, očitam pa se, da ji jaz nisem ustrezno izkazoval ljubezni, čeprav sem jo imel tudi jaz zelo rad. Bila sva si zvesta, nikoli ni bilo dvoma o kakršnikoli prevari, prav tako sva imela veliko skupnih hobijev in nama ni bilo dolgčas. Skupaj sva živela več let, bila zaposlena in imela svoje stanovanje. Želela sva si ustvariti družino, želela sva otroke.

Problemi so bila čustva. Že od začetka razmerja sem bil priča številnim prepirov punce s svojimi bližnjimi. Ko sva se poznala nekaj dni, me je klicala po telefonu in jokala, da oče z njo grdo ravna. Hitro sem bil priča “tihim dnevom” v odnosu z starši. Odnos z njeno sestro je bil viharen. Nič neobičajnega ni bilo, da se je skupno kosilo ob kakšnem praznovanju končalo s prepirom in je sestra ali punca jezno odvihrala s “prizorišča”. Zaradi staršev ali sestre je jokala vsaj 1krat na mesec. Konflikti z mano so postali stalnica, zato sem začel paziti na svoje besede. Bolj kot sem pazil, bolj sem postajal pasiven. Kljub pazljivosti, se je nekaj krat zgodilo, da sem izrekel kaj, kar jo je zelo vznemirilo, čeprav jaz nisem imel namena, da jo vznemirim. Besede je večkrat vzela iz konteksta in ni upoštevala pomembnih okoliščin, zaradi katerih sem jaz nekaj izrekel. Veliko časa je moralo poteči, da je pozabila, nekatere zadeve, ki sem jih izrekel je še dolgo ponavljala in kazala izrazito prizadetost zaradi njih. Konstantno me je opominjala, da je nimam rad, ker ji skoraj nikoli ne rečem, da jo imam rad. Jaz pa sem imel drugačen problem, saj takoj ko sem začutil, da je stavek “rad te imam” nekaj s čimer moraš potrditi ljubezen, nekaj kar mi gre težko z jezika. Žal sem jaz tak človek, da kadar moram nekaj narediti, kar kaže na neko posesivnost, mi to ne gre dobro od rok. Veliko se je pritoževala tudi nad mojimi starši, ker ji niso prikazovali dovolj naklonjenosti, čeprav sta mi starša večkrat povedala, da jo imata rada in nimata prav nič proti njej ter so njene skrbi odveč. Kritika je bila del vsakdana. Ponavljala je, da lažem in sem len. Žal (to bi spremenil) sem se jaz čez čas odzval kljubujoče in sem še manj stvari naredil kot prej. Prepiri vsak dan, znorel sem tudi jaz, ko je npr. 20 krat čustveno vprašala neko vprašanje (npr. zakaj mi lažeš?) na katerega nisem znal odgovora (ker se nisem zlagal, ampak sem kakšno stvar dejansko pozabil). Ko sem znorel, je sledil jok, selitev v sosednjo sobo ali pa “potovanje” k sestri. Njeno mnenje o sodelavcih je bilo velikokrat slabo ter da so sodelavci tako ali tako njej nenaklonjeni in škodoželjni. Velikokrat, ko sem komu pomagal, je sledil očitek, da drugim pomagam, njej pa ne, čeprav me velikokrat prosi. Seveda, se je potrudila, da je zadevo povedala prizadeto, z veliko slabe volje.

Da je bilo težje, sem jaz zbolel še za depresijo. Sam sem imel duševne težave še preden sem punco spoznal, zato ne krivim nje za moje duševne težave. Mi je pa odnos, kot ga opisujem zgoraj oteževal okrevanje. Na neki točki sem začel dvomiti, da bom zdržal, da bodo najine sanje propadle. Ob zadnjem izpadu in očitku, sem se odločil, da grem vstran. Upal sem, da bo spremenila obnašanje. Upal sem, da bova še lahko prišla skupaj. Vendar je po tem ko sem se odselil, postala še bolj jezna, nikoli ni pomislila, da je sama kaj delal narobe v razmerju, ampak se je osredotočila predvsem na moje napake. Čustveni vihar se je samo še okrepil, skoraj vedno je jokala, ko sva se slišala ali videla.

Ampak kljub vsem napisanem zgoraj, jo imam rad. Bila je ženska mojega življenja. In njen krik obupa, ko sem rekel, da odhajam in njena prošnja, da me še enkrat vidi, mi je dokončno strla srce. Krik me zbuja ponoči iz spanja. MOM (lahko rečemo tudi čustvena nestabilnost) naju je uničila.

Pozdravljeni,

verjamem, da ste prepoznali mnoge znake MOM pri vaši bivši, vendar je to diagnoza ki jo mora potrditi strokovnjak. Določene značilnosti MOM ima lahko vsak od nas, občasno ali stalno in to še ne pomeni da imam MOM.
Predlagam vam, da se vključite v diskusije na forumu Mejna osebnostna motnja- svojci. Tam boste našel veliko različnih izkušenj in nasvetov, kako preboleti takšno izkušnjo.

Veliko sreče v vašem zdravljenju in lepe praznike želim!

Pozdravljena!

hvala za vaš odgovor. Prebral sem, da ima skoraj vsak človek neko osebnostno motnjo, da pa jo lahko ovrednotimo na lestvici od blage do resne. Prav zato se zavedam, da lahko le strokovnjaki postavijo diagnozo. Sem pa prepričan, da moja bivša punca ne bo nikoli želela iskati pomoči in niti ne bo ničesar vedela o MOM. Jaz bi ji rad pomagal in ji namignil glede težave, vendar tega ne storim, ker bi to povzročilo jezo, jok, obup,…

Nadaljnje nasvete in izkušnje bom iskal na forumu, ki ste ga omenili.

Lepe praznike!

Enostavno ne vrrjamem, da bi punca imela mom. Drugo, diagnozo postavi strokovnjak.
Če ti je govorila da de zmišljuješ, toliko dnevno, potem je nekaj že bilo tako, saj drugače bi ji dokazal z resnico, bi ji argumentiral, da se moti.
Problem vidim v tebi, zelo velik. Za tvojo punco pa želim da bi spoznala nekoga s katerim bi ljubezen delila.
Ti nisi ta, nisi je vreden. Imela te je res rada, samo če je to zate posesivnost, si zgrešil bistvo. Žal mi je za to punco, zate ne.

Pozdravljeni,

še enkrat, mejna osebnostna motnja je motnja ki ima jasne kriterije. In ne, nimamo vsi osebnostne motnje, vsi imamo določene poteze osebnosti sicer ne bi imeli osebnosti. Vendar motnja mora imeti določeno število, dovolj izraženih simptomov, da bi lahko rekli, da je to motnja. Katerakoli.
Za Ne verjet: a vi poznate Miroljuba in njegovo bivšo punco?

Lep pozdrav,

Pozdrav, se strinjam z “Ne verjet”, da diagnozo postavi strokovnjak, morda sem prehitro sklepal in seveda nisem strokovnjak.

Kot da bi me “Ne verjet” poznal 🙂 , tudi jaz imam svoj nahrbtnik težav, katere nisem ustrezno reševal. Tudi jaz ji želim vse najboljše. Tega posta pa nisem napisal, da bi se komu smilil in bi mu bilo žal zame.