Pozdravljeni,

pišem vam v skrbi za svojega brata.
Pred 4 leti je v starosti 20 let imel epizodo akutne psihoze (po smrti babice in ob kajenju trave). Hospitaliziran je bil 2 meseca, prejemal je Solian in Abilify. Potem je v sodelovanju s psihiatrom uspel s prenehanjem Soliana in Abilify sta postopno zmanjšala s 30 mg na 15 mg. Nižje pa psihiater ni želel iti. Tako je bil brat zdaj do pred pol leta na 15 mg Abilifya v redu, ampak želel si je vsaj poizkusiti živeti brez tablet. Pred dobrim letom nama je umrl tudi oče, ampak je tudi to kljub veliki žalosti prenesel brez ponovitve psihoze. V družini si zelo stojimo ob strani in smo si v oporo.

V zadnje pol leta je začel na lastno pest postopoma zniževati Abilify, kar je povedal tudi psihiatru. Ta mu je to še vedno odsvetoval in povedal, da Abilify pod 10 mg niti nima več učinka. Ker brat vztraja, da mora vsaj poskusiti živeti brez tablet, je z njim k psihiatru odšla tudi mama, da ji je le ta dal napotke na kaj mora paziti v času zmanjševanja. Ni pa dal nobenih navodil za postopno zmanjševanja, ampak je rekel, da če je tri mesece že na 10 mg, potem lahko tudi kar preneha.

Brat vseeno znižuje postopoma – 1 mesec je bil sedaj na 5 mg in je bil v redu, zdaj pa je 2 tedna na 3,75 mg in začenja imeti občutke tesnobe, nezaupanja do ljudi, občutek praznosti v srcu… Skratka nekaj se dogaja. Na nek način upam, da je to posledica zmanjševanja in da se bo vse skupaj uravnovesilo, po drugi strani pa me zelo skrbi.

Kaj mislite vi? Se lahko počaka, da vidimo, če se bo vse skupaj uravnovesilo? Imate kakšen nasvet glede psihološke podpore? Imate kakšne izkušnje z zmanjševanjem Abilifya? Je vseeno, če kar preneha tudi s temi 3,75 mg in bomo videli kaj bo? Brala sem, da lahko tudi zniževanje antipsihotikov povzroči začasno psihozo – kako bi lahko prepoznala za kaj gre (začasno stanje ali resno stvar)…

Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljeni,

vsekakor vam svetujem, da se brat vključi v psihoterapevtsko obravnavo, saj bo tako tudi bolj jasno, za kaj točno gre. Moje izkušnje so odlične, v smislu, da je spoprijemanje z diagnozo lažje, sprejemanje zdravljenja bolj verjetno in zaupanje v strokovnjake večje, če je pacient vključen tudi v zdravljenje s pogovorom in ne samo z zdravili. Včasih je možno zdravila ukiniti ali nekaj časa vzdrževati minimalne odmerke, včasih pa brez zdravil ne gre. Tega ne morem vedeti, kako se bo pri vašem bratu iskazalo. Samo zmanjševanje antipsihotikov ne provzroča psihoze, samo omogoča ponovitev psihoze.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,
zopet vam pišem kar pod isto temo, da ne obnavljam celotne zgodbe.

Odkar sem vam zadnjič pisala, je imel brat nekaj nihanj. Ob manjših stresih, lakoti ali utrujenosti postane razdražljiv in sumničav do nekaterih ljudi, da ga želijo izkoristiti… Ko se spočije ali kaj poje, postane zopet normalen. To, da ga ljudje izkoriščajo tudi ni ravno za lase privlečeno, ker se jim res sam pusti in je bolj mile narave, ampak vseeno je njegova reakcija ob tem pretirana.

Vse skupaj se ne dogaja vsak dan, ampak ima obdobja nekaj dni na približno 3 tedne, da je to bolj izraženo.

Ne vem kaj naj si mislim – bi bilo pri psihozi tako, da bi se samo ob stresih malo izrazila in potem zopet `počivala´. Opažam tudi, da mu stres, telesna aktivnost ali lakota stanje drastično poslabša. Torej vsakič, ko mu pade sladkor. Ob tem se tudi poti in zelo slabo počuti. Če kaj poje, je takoj boljši. Gre lahko za kakšne presnovne motnje po ukinitvi Abilifya? K zdravniku noče.
Zadnjič je imel tudi nek čuden napad: zvijalo mu je roke, ustni kot in prste na nogah. Mama je bila priča in se je zelo prestrašila, ker je opisoval tudi hudo bolečino v prsih in se je zvijal na tleh. Ob tem je mama povedala, da mu je pobledel vrat s prsni košem (imel je oblečeno majico brez rokavov) in rame. Mama ga je odpeljala k zdravniku in na poti tja se je stanje umirilo. V ambulanti je imel pritisk 170/100, ostalo pa je bilo normalno. Krvi mu niso vzeli, so pa rekli, da naj gre k svoji zdravnici. To pa sedaj noče, ker se ne počuti več slabo. Bi ta napad bil lahko posledica ukinitve Abilifya?

No, moje glavno vprašanje pa je… Glede na to, da noče k nikomur in glede na to, da v bistvu nimam nobene podlage, da bi lahko rekla, da ogroža sebe ali druge, se pa bojim, da se mu slabša: bi bilo škodljivo, če bi ga mogoče v primeru poslabšanja in v primeru izrazite paranoje, prepričala, da začne sam zopet jemati Abilify? Ali psihiatri tudi ambulantno lahko uvajate terapijo ali mora biti vedno hospitaliziran? Mogoče bi se bil, po nekaj časa jemanja, pripravljen voditi pri kakšnem drugem psihiatru (prejšnji se mu je zameril, ker mu ni želel znižati tablet, ker je mislil, da je imel brat dve epizodi psihoze, čeprav je v resnici imel le eno).

Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljeni,

vse simptome ki jih navajate ne bom komentirala, ker je težko karkoli reči če nisi priča dogodku, več je možnih razlag , verjetno ne bomo nikoli izvedeli, ker mu takrat niso vzeli kri in se ni preveril elektrolitski status, nivo sladkorja v krvi, delovanje jetre in ledvic…Možno je, da ni pil in je bil močno dehidriran, ne vem.

Na drugo vprašanje vam lahko odgovorim, da je ambulantno vodenje, pri katerem sta pacient in zdravnik partnerja v zdravljenju, si zaupata in sta drug do drugega iskrena, ideal kateremu stremimo in psihiatri in naši pacienti. Vendar včasih sama bolezen to onemogoča (patološka nezaupljivost). Kljub temu ni rečeno, da bo naslednjič enako kot prvič, spodbudite brata, da si izbere drugega psihiatra, in naj ustraje dokler ne bo začutil, da svojemu zdravniku lahko zaupa, čeprav se ne strinjata vedno.

Lep pozdrav,

Abilify je smrtno nevarna, jaz sem imela hude težave. Tako sem se zelo slabo počutila. Ko sem imela hude težave so mi medinske sestre in tehniki in druga psihiatrinja niso mi verjeli da sem zelo slabo počutila. To je bilo v Vojniku. Groza. Neumni so ker so hvalili da je abilify novo in dobro zdravilo. Dobivam injekcije namesto antipsihotične tablete.