Spoštovani,
pred 1 mesecem mi je psihiater postavil diagnozo izgorelost in depresija. Trenutno sem na bolniški in jemljem AD Alventa. Že sedaj me skrbi, kako se bom vrnila nazaj na delovno mesto, na katerem delam s strankami in je dokaj zahtevno, saj sem zaradi službe in pritiskov tudi zbolela. Povhu vsega se bojim, da ne bom več sposobna opravljati tega dela, ker sem postala zelo zmedena in pozabljiva. Delodajalec grozi, da bo delavce, ki ne dosežejo plana, odpustil iz razloga nesposobnosti. Ali se lahko zagovarjam v službi za nedoseganje plana z mojo diagnozo? Koliko časa traja zdravljenje in ali je uspešno?

Spoštovani,

Tako študije kot moje izkušnje pri delu s klienti z izgorelostjo kažejo, da rehabilitacija po izgorelosti traja med 2 in 5 let. To ne pomeni, da mora oseba biti več let na bolniški, ampak toliko časa traja, da se psihofizični sistem vrne v vsaj podobno stanje, v kakršnem je bil pred izgorelostjo. Ali je zdravljenje uspešno? Je, če oseba sprejme ustrezne ukrepe, da se psihofizični sistem sploh lahko zdravi. Če npr. oseba z AD nekoliko prikrije posledice izgorelosti in se vrne v isto stresno delovno okolje z nespremenjeno lastno psihološko strukturo, se bodo posledice še poglabljale in potreben čas za rehabilitacijo bo vse daljši.

Sprašujete ali se lahko zagovarjam v službi za nedoseganje plana z mojo diagnozo? To je tako, kot da bi vojak zaradi grozot, ki jih je doživel v boju, dobil posttravmatski stresni sindrom, potem pa po enem mesecu rekel, da bi se rad vrnil na fronto, ampak če lahko ustreli malo manj ljudi kot prej. Želim ilustrirati, da je vaš psihofizični sistem dolga leta doživljal službo kot hudo preobremenitev oz. stres … in to z razlogom. Zavedam se, da je včasih na službo vezana tudi eksistenca, ampak vaš psihofizični sistem to nič ne zanima. Če boste šli v takem stanju nazaj, se bodo hočeš-nočeš posledice stopnjevale.

Klienti, ki pridejo k nam po nasvet zaradi izgorelosti, pogosto na začetku sprašujejo kako bi se čim prej znebili neprijetnih posledic izgorelosti in se vrnili v prejšnje stanje. Običajno potrebujejo nekaj časa, da sprejmejo dejstvo, da prav hitre poti nazaj ni. Rehabilitacija po resni izgorelosti kot rečeno traja več let in je boleča, neprijetna, pogosto jo spremljajo občutki depresivnosti in tesnobe. Prav kakor opisujete tudi sami. Dobra stran te situacije pa je, da je življenje oseb po rehabilitaciji izgorelosti pogosto bolj kakovostno in bolj uravnoteženo.

Predlagam izhod v več korakih:

1. Sprejeti dejstvo, da gre pri izgorelosti za resno zdravstveno stanje, lahko bi rekli resno poškodbo psihofizičnega sistema. Če bi doživeli težak zlom stegnenice, bi bilo razumljivo, da po pol leta še ne morete teči enako kot pred zlomom. Pri izgorelosti je enako, le da zlom ni viden od zunaj. Poučite se o izgorelosti. Na spletu najdete kopico člankov. Na tej povezavi je kratek prispevek o moji izkušnji izgorelosti: http://revitacenter.si/#page71

2. Vsaj prve pol leta na prvem mestu skrbeti za lastno psihofizično rehabilitacijo. To pomeni ogromno počitka, počasi dodati kakšno za vas prijetno sprostitveno ali zabavno dejavnost. Delo dodajati postopoma – če se le da, tisto delo, ki vam ustreza in v obsegu, ki vam ustreza. Končni cilj je ravnotežje med delom, počitkom in zabavo. Počitek (ne nočni spanec) in zabava sta zelo pomembna sestavna elementa zdravega odraslega življenja.

3. Kasneje, če se odločite, se lahko posvetite raziskovanju s kakšnimi notranjimi razlogi ste se prignali do izgorelosti in kako te notranje razloge spremeniti, da se ne bi ponovno pripeljali na isto.

Na drugem forumu ste se pozanimali o pravni plati vašega problema. Tudi to je dobro, da veste kako vas pravni sistem ščiti v tej situaciji.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić