Med.Over.Net

Psihoterapija

Odgovarjajo: Barbara Sarić, Ba pth.;specializ. psihoanalize • Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt

Psihična stiska, odvisnosti, čustvene motnje, depresija, anksiozna motnja, OKM, motnje prehranjevanja, zlorabe, telesni simptomi (hitro bitje srca, bolečine, nihanje teže..., mejna osebnostna motnja, psihoze, vzgoja otrok in dileme, večji dogodki kot so poroke, rojstvo otroka, ločitve, smrti, pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah.

Barbara Sarić , Ba pth.;specializ. psihoanalize

BarbaraSaric

Fakultetni študij psihoterapije je opravljala na SFU Sigmund Freud Privat Universität na Dunaju, izkušnje pa pridobivala v Sloveniji. Izbrala je smer psihoanalize - psihodinamska psihoterapija, saj se v praksi klasična Freudova analiza večinoma ne uporablja več. Najbolj pomembno v psihoterapiji se ji zdi, da skozi proces spoznava človeka in se kot strokovnjak prilagoditi na njegov sistem - "svet", saj verjame, da niti ena istoimenska težava, bolezen ni enaka drugi. Je moderatorka foruma na Med.Over.Net, piše članke za različne revije in sodeluje z radio Prvi ter RTV Slovenija. Njena vizija je sodelovanje in povezovanje z ljudmi. "Tudi sama sem skozi različne težave in v najstniških letih preko motnje hranjenja spoznavala sebe. ... Psihoterapija je ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Gre za občutek harmonije v mojem življenju, ki je neprecenljiv. Zanimivo, kako povezana so naša čustva, um, telo ter kako lahko osvetlimo sami sebe in se dobro spoznamo, prav tako pa spoznavamo okolje okoli sebe ...,“ nam Barbara Sarić zaupa o sebi.

Miha Štrukelj , psihoanalitični psihoterapevt

Miha_Strukelj

Odvisnost od odnosov, strah pred zapuščenostjo

Default avatar

Samanta30

Pozdravljeni,

Na vas se obračam s prošnjo po kakšnem nasvetu ali zgolj zunanjemu pogledu na celotno situacijo.
Imam težavo s strahom pred zapuščenostjo oziroma zavrnitvijo. To se mi dogaja samo na področju odnosov in nikjer drugje, npr. prav nobene težave nimam z zavrnitvijo na razgovoru za službo. Tudi v odnosih nasplošno nimam težav, nimam potrebe po ugajanju drugim ali želje, da bi me morali povsod sprejeti, bi morala biti vsem všeč. Moja težava se nanaša predvsem na partnerja in ljudi, ki so mi blizu, ugotovila sem, da me je zelo strah, da bi me partner zapustil, kolikor se to neumno sliši imam občutek, da tega ne bi preživela, da ne bi mogla živeti brez njega in da bi moje življenje kar izgubilo smisel (čeprav imam otroka iz prejšnjega zakona in nasplošno veliko drugih stvari, ki dajejo smisel mojemu življenju). V resnici v nobenem pogledu nisem odvisna od njega, tudi ne živiva skupaj, vedno bolj tudi razmišljam o tem, da morda ni moški s katerim se vidim v prihodnosti, a me kljub temu misel na to, da bi ga izgubila, spravlja v obup. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da me je vsakič, ko je bilo kaj narobe med nama tudi zapustil oz. ob vsakem prepiru uporablja fraze kot so 'če boš takšna je bolje, da kar končava' ali sredi prepira kar reče 'med nama je konec', tudi za povsem banalne stvari, ko pač najina komunikacija doseže točko, v kateri se razjezi. Še nikdar nisva zares končala, a me to prizadene tako, da se še tedne po prepiru spravljam k sebi in težko pozabim. Konstantno me je strah, da bom naredila ali rekla kaj, zaradi česar me bo zapustil, včasih še po kakšnem čisto vsakdanjem pogovoru analiziram najine besede, že samo najmanjše nihanje v njegovem razpoloženju lahko v meni sproži alarm. Vse to sem mu tudi povedala in se je zelo poboljšal, a meni se je v najini preteklosti nabralo toliko, da včasih kar privre na plano, tudi nekaj, kar se je zgodilo dve leti nazaj. Kljub moji sedanji zvezi imam občutek, da je seme tega strahu bilo v meni že od nekdaj, čeprav ne vem prav dobro od kod izvira. S starši sem imela in še imam lep odnos, ne spomnim se kakšne travme iz otroštva, je pa res, da so moji starši delovali po principu, da ko sem bila 'pridna' sem bila najboljša in so me opisovali s samimi presežniki, ko pa se nisem obnašala po njihovi volji, pa sem bila deležna veliko graje, jeze, nihče mi ni pomagal, me razumel in sem se na nek način počutila zavrnjeno. Vem, da so me skoz imeli radi in mi želeli najboljše, a v takšnih situacijah pač niso znali ubrati drugačnega pristopa ali pa so menili, da me bo tak pristop spravil nazaj na pravo pot. Ker sem sedaj odrasla in sama odgovorna za svoje življenje, bi rada prišla spet nazaj na točko, kjer lahko partnerju samozavestno povem svoje mnenje in se tudi skregam, z mislijo, da če bo sprejel in rešil konflikt prav, če me bo pa zaradi tega ponovno zapustil, pa tudi prav. Stara sem 30 let. Prosim za vaše mnenje.
Default avatar

Miha_Strukelj

Pozdravljeni,

v intimnih odnosih se nam večkrat pojavijo občutki, ki so povezani tudi z našo preteklostjo, ponavadi najzgodnejšimi pomembnimi odnosi. Spremljajo nas kot senca v vsakodnevnih odnosih, v nekaterih bolj, drugih manj. Omenjate, da imate strah pred zapuščenostjo, katerega ste verjetno doživljali že kdaj prej. Niti ni nujno, da se tega spominjate. Ponavadi gre za potlačene spomine, ki pa imajo kljub temu svojo moč. Naše nezavedno (kljub temu, da se ga ne zavedamo) ima velik vpliv na naše življenje. Večkrat lahko znova in znova ponavljamo naše stare vzorce in se praktično vrtimo v krogu.

Razmišljate o svoji življenjski zgodbi in povezujete vaše otroške izkušnje z zdajšnjimi občutji. Če imate možnost in tudi voljo, vam priporočam, da poizkusite s poglobljeno psihoterapijo (npr. psihoanalizo). Takšen proces vam omogoči poglobitev v svojo dušo, večje zavedanje in razrešitev notranjih konfliktov ali morebitnih travm.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt
---------------------------------------------------------------
Psihoterapija Štrukelj
Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija v Ljubljani

http://www.psihoterapija-strukelj.si