Mogoce je imel/ima kdo podobno tezavo..

Sem na polovici nosecnosti. Moram priznati, da zaenkrat se pretirano ne uzivam, ker me (se vedno) skoraj vsak dan pestijo tezave, ki so znacilne za prvo trimesecje. Najvecji problem pa je spanje.
Do zanositve sem spala kot ubita, nisem slisala absolutno nic, tudi vojna me ne bi zbudila. Po zanositvi pa se je stanje obrnilo za 100%. Spanec je postal katastrofa. Kljub temu, da se gibam in se poskusam utruditi ne gre. Slisim vsako malenkost od najrahlejsega partnerjevega smrcanja do njegovega obrata med spanjem, tudi ce zacne bolj glasno in globoko dihati ne zbudi in potem vcasih vec kot eno uro gledam v zrak. Prakticiram cepke za usesa, materinsko blazino,.. nic ne pomaga. Vsako noc se selim iz spalnice v dnevno sobo na kavc. Tu pa tam mi partner “odstopi” posteljo in gre raje on na kavc. Ampak opazam, da to pocetje ze rahlo vpliva oziroma nacenja najin odnos. Zaradi mojega nespanja in utrujenosti sem razdrazljiva, pod stresom, kar obcuti tudi dojencek (ima povisan pulz), lahko bi rekla, da sem ze na meji z depresijo, skoraj vsak dan pride do kaksnega manjsega prepira. Kadar spim sama se se koliko toliko naspim, bolj se razkomotim ter se ne zbujam toliko kot, ko je zraven partner. Tudi meni ni vsec loceno spanje, ampak res nevem kaj naj. Ne bi polagala toliksne paznje na to, ce ne bi zaradi tega pod stresom bil tudi dojencek.
Partner mi ogromno pomaga pri vseh stvareh, pri spanju pa zgleda potegne crto. Ze veckrat sem mu potozila, da nemorem spati, da me zbudi vse, da to ni ok za otroka. Nekaj dni je ok, izmenicno spiva v spalnici in na kavcu, potem pa spet isto. Ces, ce nocem vec spati z njim. Vcasih sem med takimi pogovori ze tako zivcna, da enostavno potocim solzo, ker nocem, da partner misli, da ga zavracam ali se slabse, da ga nimam rada. To mu tudi povem.
Res nevem kako bi resila situacijo.

Pozdravljeni,

normalno je, da nosečnost prinese tudi spremembe, ki so lahko izziv vsakega posameznika in tudi za partnerstvo. Telesne spremembe, ki vključujejo hormonsko neravnovesje, spremembe v partnerstvu, vse to vpliva stresno na oba in seveda tudi na kvaliteto odnosa. Seveda so tudi prepiri del odnosa, ampak pomembno je, da so v večji meri konstruktivni.

Se strinjam, da ste v tem odnosu vi tisti, ki rabite več pozornosti in ugodnosti. Tudi pri tem, da potrebujete spati sami. Takšna situacija pa v partnerju izvabi občutek, da ga zavračate, čeprav temu ni tako. Lahko, da se partnerju v tej situaciji odprejo stare rane iz njegovega otroštva.

Na situacijo lahko gledate tudi iz vidika, da je ta, za oba stresna situacija, iz vaju izvabila šibke dele, a s tem prinesla priložnost, da jih skupaj razrešita. Pomembno je, da se o tem pogovarjata in slišita, skušata razumet drug drugega. Ni nujno, da bo partner sprejel dejstvo, da v tem obdobju potrebujete posteljo zase in to hkrati ne pomeni, da ga nimate radi. Ampak več kot to vi zares ne morete storiti, nekaj je tudi na partnerju, da to pri sebi predela in sprejme.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj