Pozdravljeni,

Naprej bi se želela zahvaliti za vse vaše odgovore, pa vendar bi rabila malce pomoči.

Torej stara sem 25 let in trenutno se spopadam s tesnobo, ki je do izraza prišla v zadnjem letu.
Če na kratko povzamem življenje: ločitev staršev pri 2 letu starosti, moja mama se me je odrekla brez kančka vprašanja bi ali nebi, posledično se je moral oče preseliti nazaj domov, k svoji mami in tako sem živela skupaj z očetom in babico. Z mamo nisem imela stikov in tudi nisem imela želje po tem. 2010 smrt očeta, vzpostavitev stika z mamo. Na socialni so me dejansko prisili v stike z mamo, kljub temu, da jih nisem želela. O stikih lahko rečem samo to, da bi blo bolje če jih ne bi bilo in po 2 mogoče 3 letih sem se odločila da stikov ne želim več imeti in sem jih tudi prekinila. Od takrat stikov nimam več. Bila sem povprečna najstnica z ljubezenskimi problemi in nič večjega. Trenirala sem 8x na teden, bila sem aktivna v več društvih, delala na projektih, fun times. Potem pa je prišlo leto 2016, ko sem počitniško delala na neki firmi in sem opazila da je z mano nekaj fizično narobe. Vse pogosteje sem morala na wc. Vnetje mehurja? Ne. Si nabavim vse možne tablete za mehur, brusnice … Pa ni bilo nič boljše. Vseeno ni bilo tako grozno, da bi stopila do zdravnika (seveda, upanje, da mine). Kakšen teden po začetku težav pa je sledilo morje, juhu, končno oddih. No temu ni bilo tako, pot je bila moja najhujša nočna mora, 6 ur vožnje in nenehni občutek, da te na wc. Ampak trmasta sem bila dovolj, da se nisem pustila, da se vrnema domov (na morje sem šla s fantom). Morje, pekel. Dehidracija, ker nisem pila v upanjo, da bo boljše, iskanje zdravniške pomoči, uglavnem nič prijetna dogodivščina. Vožnja nazaj, pekel. Vrjetno tega nikol v življenju ne bom pozabila. Takoj naslednji dan obisk zdravnika, preiskave, ki so trajale kar nekaj tednov, vse bp. Napotnica za urologa (dogajalo se je to nekje oktobra), datum pregleda april!! In ker je blo to nevzdržno za mene sem se odločila, da grem nazaj do osebne zdravice in ker situacija ne bi mogla biti slabša se je med tem smrtno ponesrečila moja zdravnica in spet sem bila na začetku. Na srečo mi je uspelo izsiliti napotnico za urologa, tako, da sem ga obiskala predčasno (pred aprilom). In spet bp. Dobila tablete in nasvidenje. In ker nisem imela točnega odg. kaj se dogaja z mano in kako to čisto odpravim, sem ostajala vedno bolj doma in mi je vse to udarilo na psiho. Ni mi bilo prijetno iti v javnost, zaradi občutka, da me skoz na wc. Pa vseeno sem imela obveznosti, ki so me prisilile v to, da sem bila izven svoje cone udobja. Potem sem se nekako naučila hendlati situacijo in je bilo okej, ni bilo tako kot sem želela, pa vendar je bilo sprejemljivo. Potem pa sem lani poleti prenehala z jemanjem KT (zdi se mi pomembno to vključiti?), ker se dobesedno nisem več prepoznala, čisto so me spremenile. Bila sem čustvena razvalina. In ko sem z njimi prenehala je blo še slabše. Utrujena, brez volje, uglavnem nič kaj dobro stanje, vendar sem vedela zakaj se tako počutim, delala sem na tem, da si hormone spravim nazaj v red, ampak 2 meseca za tem pa doživim svoj prvi panični napad. V trenutko, ko sem ga začela doživljati, sem točno vedla zakaj gre in kaj je povod za to. Dobila sem ga na letališču tik pred odhodom na letalo. Naj omenim da sem 2 mesece pred tem bila na morju, bp. Pa vendar, tresenje, potenje, nor srčni utrip, panika in pa tut slabost, ki me je pripeljala do tega, da sem malenkost bruhala. Panika me je, ker kaj pa če me na letalu na wc, pa sem dobro vedela, da na letalu je wc in da ni nobenega problema. Vrjamem pa da je tudi k temu malce pripomoglo to, da sem 3 dni prej dobila boreliozo (ker opažam, da me je malce strah pred tem, da zbolim kakor koli). In tukaj se je začelo, ker sem opazila na samem dopustu, da nisem čisto taprava in da sem zaradi malenkosti (3h vožnja z avtom) čist preveč živčna, ker omg kaj pa če me na wc. Ko smo se vračali napada nisem imela. Decembra sem doživela še enega, po mojem mnenju čisto nepotrebno, ampak ni bil tako intenziven, kot ta poleti. Zgodil pa se je zaradi tega, ker sma bila s fantom na izletu in daleč od doma, ko se je fant zastrupil s hrano. Misli omg, kaj če se še meni to zgodi. Potem naslednji pa marca letos, ponovno letališče in odhod na letalo in ker to ni bilo dovolj, sem takrat isto 3 dni pred odhodom zbolela. Torej here we go again. Tokrat je bilo drugače to, da sem med samim dopustom doživela napad, vendar je bil zelo kratek in ni bilo tako hudo. Vrjetno če ne bi spila alkoholne pijače, do njega ne bi prišlo (opazila sem, da kofein in alkohol pripomoreta) in bila sva v mestu, kjer wc-ji niso bili tako lahko dostopni. Pot nazaj brez problema. In tako par mesecev pozneje, so panični napadi, kar moja stalnica (ko grem v hofer po jabolka, ko morem na kakšen sestanek itd.). Najraje zjutraj ne bi vstala iz postelje. Trenutno ne delam, ker ne upam oz. ne zmorem. oz me stanje omejuje, sem še študentka in do konca mi je ostalo samo še nekaj izpitov in diploma. Če bi me drugi opisali bi rekli, da sem zelo močna, pozitivna oseba, da sem dober vodja, vztrajna in trmasta in da si želim uspeha. In ja to sem jaz, vendar ne v tem trenutku. Veliko zanimivih stvari bi lahko počela, vendar se soočam s svojo psiho. Nisem ravno zgubila prijatelje, ampak se z njimi ne družim več, ker enostavno ne morem. Na nek način sem se vedno šalila, da glede na to, kaj se mi je vse dogajalo v otroštvu, da bom vrjetno imela kakšne posledice in mislim, da je zdaj prišlo vse to dejansko na plan. Na začetku tega leta sem tudi zaključila 2 letni projekt, ki je bil moj finančni prihodek in v tem letu bi morala začeti novi projekt in diplomirati. Poleg tega, pa imam že osnutek svoje znamke, ki jo želim v prihodnosti realizirati. Ampak v tem trenutko sedim za računalnikom, pišem to sporočilo in se obremenjujem s jutrišnjim dnem s težkim občutkom v prsnem košu. Nekdo je dobro opisal, da se počutiš kot da si v nekakšnem krču. Poleg tega se počutim, da mi je slabo, da sem šibka, se potim … Pa bi rekla, da je to to na “kratko” + še nekaj malenkosti k dodajajo težo k vsemu temu pa vendar mislim, da je dovolj za neko sliko. Naj dodam samo še to, da so moje misli skos go, go, go in nikoli off. Ne znam se dati na off, pa tudi ko se dam se v resnici ne. Neznam se sprostiti in mislim, da je tudi tukaj velik problem. In obremenjujem se s čist brezveznimi stvarmi, ki so ne pomembne, ampak za mene očitno še preveč 🙂

Po prebiranju člankov in pogovorov na tem forumu sem obstala na tem, kaj mi je? je res samo tesnoba? Zakaj ravno zdaj? oz. kaj se z mano res dogaja? In kakšno pomoč potrebujem? Sem prebirala o različnih metodah ampak nevem za kaj se odločiti. Poleg tega bi prosila za kakšen kontak v okolici savinjske regije ali koroške. Ljubljana je le nekoliko oddaljena in ne znam si predstvlajti kakšna panika bi me v primeru, da bi morala kam dlje 🙂

Našla sem terapevtko na naših koncih, ki izvaja to gestalt terapijo in nevem kako se počutim okrog tega. Naj se ne bi osredotočali na preteklost in prihodnost? Meni pa se zdi pomembno, sploh, ko večino stvari izhaja iz preteklosti. Prosim, da me popravite če temu ni tako.

Najlepša hvala za vaš čas in odgovor.

Pozdravljeni,

kar opisujete gre po vsej verjetnosti za simptome, ki imajo svoje vzroke v preteklosti in v vašem nezavednem. Težko si je predstavljati, ampak naše nezavedno lahko sproži ogromno psihičnih in telesnih težav. Simptomi nam dejansko sporočajo, da v nas nekaj ni v ravnovesju in so v tem pogledu, čeprav se morda sliši čudno, naši prijatelji. Zato je pomembno, da nezavedno raziskujemo z ozaveščanjem spominov, čustev in vsega ostalega, kar je v nas.

Napisali ste, da ste prenehali s KT. Kaj imate v mislih s KT?

Jaz vam toplo priporočam, da se obrnete po psihoterapevtsko pomoč. Pomembno je, da izberete poglobljeno obliko psihoterapije, ki vas s svojim fokusom ne bo omejevala zgolj v prihodnost. Namreč, v samoraziskovanju in zdravljenju ravno skozi preteklost pridemo v svetlejšo sedanjost. Jaz drugačne poti ne poznam.

Za kontakte mi pišite na email [email protected] in vam bom odgovoril.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj