Pozdravljeni,

Pišem vam zaradi sina, ki je star 24. let. V srednji šoli so njegovi izpadi besa postali pogostejši, oziroma hujši. Prej smo pač tako obnašanje pripisovali najstniškemu odraščanju.
Po končani srednji šoli se je vpisal na fakulteto, v dveh letih je naredil samo par izpitov. Kljub pogovarjanju, obljubam, itd se nekako ni zmogel skoncentrirati na študij. Pa ne, da ni dovolj pameten, samo kot, da nima prave motivacije. Potem se je zaposlil v podjetju kjer opravlja delo monterja strojev, se pa zaveda, da bi z dokončano fakulteto v istem podjetju opravljal delo na višjem nivoju. To si tudi želi kot sam pravi. Situacija pa je sedaj taka, da prihaja domov iz službe slabe volje, siten, napsihiran in kot, da samo čaka kdaj bo nekaj narobe, da izbruhne. Čisto običajne stvari že lahko povzročijo izbruh, vpitje, metanje stvari. Kot tempirana bomba. Takrat tudi meče in lomi stvari. Včasih pa, ko je boljše volje je poln načrtov kaj vse bo, si kupil avto, študiral, uredil stanovanje..že prav malo evforično. Meče ga iz enega stanja v drugega. Seveda je problem tudi, da se velikokrat umiri z đointom. Vsi okrog njega smo od tega utrujeni, saj hodimo okrog kot po jajcih, ker pazimo, da ne rečemo ali naredimo kaj, da sprožimo njegov izbruh. Moje laično mnenje je, da ima nad sabo več stvari, ki bi jih na nek način rad speljal (študij, avto, …), vendar se ne zna oz. more lotiti in ga to tišči, od tod tudi izbruhi. Zakaj se tega ne more lotiti, nama z očetom ni jasno, saj ima vse pogoje. Enkrat pred dvemi leti sva ga uspela spravit k psihoterapevtki, vendar je potem rekel, da ve kaj je narobe in da bo sam vse uredil. Z očetom sva razmišljala vse mogoče, ali je to MOM, ali je depresija, ali je karakter-kolerik. Rada bi mu pomagala, saj vidiva, da sin ni srečen. Tudi ni razvajen, že v srednji šoli je delal, nikoli naju ni prosil za denar.
Imava še mlajšega sina, ki pa zaenkrat ne kaže nič podobnega.

Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljeni,

glede na opisano vam težko karkoli konkretno svetujem. Kot pravite, ima morda vaš sin karakteristike mejne osebnostne motnje, morda je razvajen ali/in osebnostno nezrel.

V vsakem primeru vplivate, ali vsaj ste vplivali v preteklosti na njegov osebnostni razvoj. Glede na njegova leta je morda že prepozno, da bi skušali reševati težave na družinskem nivoju, lahko pa se vprašate kako ravnati, da njegovega vedenja ne bi podpirali.

Seveda je priporočljivo, če bi sam našel motivacijo za redne obiske pri psihoterapevtu/tki, vendar ga v to ne morete prisiliti. Morda bo nekoč pri njemu dozorelo in se bo sam odločil za ta korak. Trenutno pa lahko zgolj sami najdete podporo za situacijo v kateri ste.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj