Nimam pojma, kaj bi sama s sabo
Zadnje par dni komaj zadiham (ni korona), že zbudim se v popolni paniki. Sprašujem se, čemu sem sploh na svetu. Da obrazložim situacijo…
Počutim se kot da nimam ne želja, ne talentov in ne sposobnosti, k ničemur ne stremim in za nič nimam volje. Trenutno opravljam magistrski program. Do zdaj nisem imela posebnih težav s faksom, ampak tole online pa ubija mojo voljo do življenja. Med sošolci se niti ne poznamo, velika večina nalog pa je skupinskih, kar je recept za katastrofo že offline, kaj šele online. Pomanjkanje pristnega človeškega stika me spravlja v obup, iz dneva v dan bolj.
Če se primerjam z mojim fantom, ki je izjemno ambiciozen in vztrajen pri ustvarjanju svoje prihodnosti, lahko rečem, da sama živim kot neka ovca. Iz dneva v dan prežvekujem travo, brez cilja. Sicer sem do zdaj dosegla vsako zadano prelomnico, kar se tiče ustaljenih življenjskih smernic a.k.a izobraževanje, samostojno življenje, delovne izkušnje. Ampak še vedno ne vidim smisla, še vedno nimam posebnih strasti do nekega poklica. Imam občutek, da v ničemer nisem posebej dobra.
Kako prideš do te mentalitete v življenju, da verjameš sebi, da nekaj znaš? A sploh prideš kdaj do tega? Predvsem me zanima stališče žensk, ker mislim, da so moški nekako bolj naravnani k temu, da verjamejo vase. Znan je rek “fake it till you make it”, že že, ampak kaj ko niti toliko ne verjamem vase, da bi se lahko pretvarjala. Kako ugotoviti, kaj je tvoj “passion” v življenju? Se mi zdi, da to vsi nekako vedo, jaz pa res ne vem… A so to normalne misli v zgodnjih 20ih?
No, je in ni normalno, zdaj, prej in kasneje; za moške in ženske. Odvisno od okoliščin, trajanja, kontinuitete itd.
Malo se bom razpisala… (Če se bo kaj čudno slišalo, se bo obrazložilo)
1) poskusi se sama s seboj pogovoriti in sprejeti ali rešiti
*Ne morem:
Npr. Na FB nekdo objavi super sliko večerje, tebi postane bad in se začne – nimam tega, ne morem tega, neizvedljivo, še hraniti se nisem sposobna… tu se zaustavi in s seboj pogovori : ok, ne znam kuhati za MasterChef, znam pa vodo zavreti in testenine skuhati, nimam veliko začimb, nekaj pa vseeno, bom malo še poguglala po YT pogledala za recepte in bom probala, če uspe super, če ne, probam še dvakrat – če v tretje ne gre, si bom dala pavzo, mogoče naslednje leto
*Nimam možnosti:
Npr. Vidiš reklamo za potovanje pa zaradi COVID ne moreš potovati in nimaš denarja, ki bi ga lahko razumno namenila temu:
In se pogovori s seboj kako bi sprejela, da zdaj ne moreš tega, lahko pa kaj drugega npr. Bi hodila v naravi – zdaj grem lahko na sprehod v najbližji park; bi v toplem morju plavala z delfini – ne morem, se pa lahko zamotim s filmom.
*Nisem sposobna:
Je ena na na Instagramu objavila svojo risbo in je noro huda – jaz nisem sposobna: malo poglej za tečaje, knjige, YT tutorial-e pa se malo uči in malo vadi, imaš papir in svinčnik, zelo poceni barvice itd se tudi v vsakem Mercatorju lahko kupi za “drobiž” (beri pod 20€ za komplete) in si privošči začetno malenkost, ki lahko gre zapakirana čez 10let v smeti.
2) malo sledi kaj te spravi v slabo voljo in se poskusi izogniti ali že v začetku “napasti”:
*Obveznosti
Npr. Tale primer s skupinskim delom za faks – vedno je zoprno. Samo veš, da je zoprno in že v začetku npr. Začni težiti, da se kontakti izmenjajo in porazdeli naloge, da imate interni rok oddaje npr. 1teden prej, … Pač vse te ***, ki se vsakič zgodijo – računajo da se bodo, če ne preprečiš.
Če veš, da moraš fuge v kopalnici zdrgniti, ne boš načrtovala 5min časa in zabavo takoj po tem, ker veš da boš z rokavicami in prešvicana drgnila vsaj 2h, potem pa bila tečna in je veliko bolje, če načrtuješ gledati sama film v pižami s čipsom.
*Sprožilci:
Npr. Vsakič ko si ogleduješ nove obleke se počutiš zavaljeno in grdo – lahko se malo izogibaš temu in ne hodiš v trgovino z oblekami, če ni nujno, oziroma si ne samo ogledovati. isto velja za vse “nepotrebne” zadeve: nakit, čevlji, avti, … Vse stvari, ki ti obljubljajo življenjsko srečo z enim nakupom/dejanjem.
3) kar se strasti tiče: ljudje je nimajo tako veliko, kot se “govori” – vzemi en povprečen dan: 8h spiš, 8h delaš, v preostalih 8 pa se moraš tuširati, kuhati, hraniti, transportirati, pospraviti, pripraviti in vse ostalo… 45min tuš in obleči, 45min transport, 30min zajtrk, 1h kosilo, 1h večerja, 15min umivanje zob, 30min posodo pomiti, 15min pospraviti… To so vse zelo “ekspres” časi, s tem, da se ni vračunati niti WC, in ti ostanejo 3h v dnevu. Ni časa za strasti in hobije tako kot v ameriških filmih – so tisti trenutki, med obveznostmi in vikendi in dopusti npr. Karaoke medtem ko čebulo režeš ali pa ko na delikatesi klepetaš s sosedo. Resnih hobijev je malo do penzije, ker ni časa in energije. Brezveze je na pol gledati en film, če vmes še sesaš tepih ali pa si tako crknjen, da zaspiš ali pa niti ne gledaš ker si z mislimi drugje od stresa.
Prostega časa je malo, zato je prav, da ga izkoristimo z nečim kar nas osrečuje in pri čem smo prisotni fizično in psihično – to pa izvemo, samo če poskusimo (seveda z razumom in z majhnimi koraki).
Naredi si en butasti seznam 5 stvari kaj bi in kaj lahko poskusiš naslednji teden za 10€: recimo yoga, jogging, risanje, kuhanje, origami (yoga in kuharski tečaji so zastonj na YT, za jogging imaš sigurno vsaj en par superg, papir in svinčnik +YT za origami in risanje imaš) … In si daj za 3 tedne eno/dan 15min npr. Yoga ob petkih, kuhanje ob sobotah, risanje v sredo, itd. Potem pa pretehtaj ali ti je zoprno, ali ti je fajn, ali je v pravi smeri in počasi gradi na tem.
* Je pa še ena malenkost tu za omeniti in to Maslowa teorija/hierarhija potreb. Če si nenehno pod stresom, npr. Da zaradi korone nimaš študentskega dela in ti grozi zelo resna finančna stiska – potem ne boš mogla uživati v nobeni “strasti”.
Daj si čas in možnost, ne vleči pa v nedogled.
Še ta zoprna stvar – lahko se ti tudi nakazuje kakšna depresija kot depresija (kemično neravnovesje). Ne maram skakati na to noto, ker je lahko samo trenutna normalna okoliščina, ali stres in pi**, ki se nabere – ti avto crkne in moraš za 9min vožnjo se 45min z avtobusom voziti ali v dežju s kolesom v klanec, pa čas, pa stroški, ki si jih težko privoščiš … Normalno, da si zoprn in depresiven in normalno, da se “tečnost” razleze na druga področja življenja dokler se stanje ne stabilizira.
Poskusi razčleniti zakaj se počutiš tako, kaj lahko spremeniš, kaj moraš sprejeti in kje lahko kompenziraš. Potem pa trial and error dalje.
Res veliko sreče – ta “bedna razpoloženja” se lahko zelo grdo zagnojijo in te dolgo preganjajo. Tedensko ali mesečno si oceni kaj ti je kul, kaj bedno, kaj sprejemljivo in kaj odveč, potem pa rešuj ali kompenziraj… Npr. S Čebula karaoke.
Lp
PotrpljenjeJeVrlina, všeč mi je vaše uporabniško ime, haha!
Naaajlepša hvala, da ste se tako na dolgo razpisali, še posebej pa cenim specifične primere. Ste me res malo pomirili. Se mi zdi, da mogoče v 20ih ljudje malo pretiravamo. Mislimo, da bi mogli že pol življenja dati skoz pa ne vem kaj vse doseči v teh letih. Verjetno imamo še najmanj 50 let življenja časa za vse dosežke, napredke in napake.
Hvala še enkrat, takšni ljudje kot ste vi, so neprecenljivi.
Omg no s cim se ukvarjas, potrpi malo to so cisto normalne misli 20 letnic, tudi sama sem najbrs pribljizno tolko stara kot ti. Je pa odvisno kako mocen karakter si, mogoce le nisi tako strong kot se opisujes. Pri meni pa fantu je pa ravno obratna situacija, jaz sem trenutno kar pozitivna in delam in studiram diplomo sem spisala v corona lockdownu kar mi drugace verjento ne bi uspelo, tako da sem vzela vse to kot nekaj dobrega, na drugi strani je pa moj fant ki je eno leto starejsi od mene torej 24 pa cisto depresiven, diplome se se dotakne ne, in ja je kr labilna oseba in ne tako motiviran. Evo obrazlozitev.
Hvala obema za kompliment 🙂
Potrpljenje se prevečkrat smatra za samoumevno in enostavno – včasih se moramo kar potruditi zanj, tako do sebe in do drugih 🙂
Kar se pa primerov tiče – tudi najboljši kot najslabši nasvet se lahko narobe razume, s primerom pa tudi, če nič drugega, dobiš vsaj namig 🙂 prevečkrat sem dobila dober nasvet, ki ni pasal na situacijo in slabega, ki bi s primerom lahko bil dober.
Malo bom “popametovala” s Tolstojem: “vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa po svoje nesrečna”.
Splošni nasveti so samo nasplošno, najti vzorce in rešitve pa potrebujejo matematični pristop.
Veliko sreče in res sem vesela, da sem s par formulami olajšala reševanje 100 primerov 🙂
Ko berem tvoje misli se počutim kot bi bral o sebi, pred nekaj časa. Tudi sam sem študiral in živel iz dneva v dan brez nekega cilja. Sem pa vedno stremel k temu da karkoli bom počel, bom v tem užival. Recimo sam sem zelo rad v naravi, zato ne bi mogel biti 8ur pred računalnikom ali v neki proizvodnji. To pa sem ugotovil med študijem, ko sem opravljal različna dela in s tem spoznaval samega sebe. Vedno so mi govorili uči se, češ da boš prišel na nek položaj. Ti povem iskreno zdajle če mi ponudijo mesto direktorja neke firme ali delo vrtnarja za nekajkrat manjši denar, ne grem za direktorja niti slučajno. Morda se nekateri ne bi strinjali s tem, ampak še vedno s tem ostaneš zvest sam sebi. Meni je služba kot hobi in res nisem en od tistih, ki pravijo ‘uh končno petek’. Ja, včasih pride kakšno naporno obdobje, ampak tako je povsod. Če nekaj delaš z veseljem koristiš proste dni, za nekaj za kar ti sicer zmanjka časa, ne da bi poležaval in se smilil sam sebi. In to je zdaj na tebi, da ugotoviš kaj te veseli in kam spadaš.
Verjemi so ljudje, ki delajo s srednjo šolo za 1500 in so ljudje, ki z diplomo delajo za 800€, tako da ne boš imela prevelikih pričakovanj, ko boš zakorakala v svet. Ni vse v denarju kot marsikdo misli, zato pa glej da boš res uživala v tem kar počneš. Magisterij ti bo na koncu služil samo kot potrdilo, da si malce bolj izobražena oseba in ti bojo odprta vrata, ki nekomu z osnovnošolsko izobrazbo niso.
Vidim da imaš verjetno tudi bolj nizko samozavest, ker zapomni si da je vsak v nečem dober, v čem je dober pa lahko odkrije samo vsak sam. Nihče pa ni nezmotljiv, četudi ima ego visok do stropa in še čez 😉
Poleg tega imaš za oporo fanta. Ne vem zakaj o tem ne govoriš z njim. Če te ne zna podpreti najdi drugega. Vedi da je v dvoje vse lažje in da niso vsi te sreče. Veliko pomeni tudi to, da nekaj delaš s ciljem, da si z nekom ustvarjaš prihodnost. Če prihodnosti ne vidiš pa življenje tako nima nekega pomena. Pa srečno 🙂