Zelo slabo je.
Zdravo!
Sem 20 letna studentka, ki je imela ze v preteklosti nekaj problemov z dusevnim zdravjem. Ko sem bila 2 oz. 3 letnik gimnazije sem se soocala z samomorilnimi in samo poskodovalnimi mislimi, bila sem totalno brez volje do zivljenja in energije, cele dneve sem prespala, bila sem prakticno duh. Z mami sva potem to nekako resile in dejansko sem se do letos pocutila odlicno. Sla sem ven iz 4 letne zveze, ki me je precej dusila, zacela sem sportat, hodit v naravo, faks mi gre super imam veliko prijateljev spet.
Novembra 2019 (sepravi 3 mesece nazaj) sem sla dol iz kontracepcijskih tablet. Nevem ce je to povezano ampak od takrat spet opazam te misli. Sedaj me spremljajo se panicni napadi, napadi tesnobe, velikokrat imam nocne more ali pa nespim, niham med tem da spim 17 ur na dan ali pa 0. Veliko se zateham k alkoholu in to opravicujem s “saj sem student, morem zurat”, naslednji dan pa imam ubistvu psihicnega macka oz. “moralca” in pocutim se kot da je bila vsa sreca dobesedno iztisnjena ven iz mene.
Vecino casa se pocutim kot da svet okoli mene gori jaz pa nic nemorm narediti, obcutek imam da bi bilo bolje da nebi obstajala, stiska me v zelodcu stiska me v srcu, nevem kdaj sem nazadnje lahko normalno zadihala, spet mi grejo po glavi samoposkodovalne misli, nocem jesti, zelim se razrezati in izkrvaveti, zelim da nebi vec obstajala. Vsak dan borbam da vstanem iz postelje in naredim nekaj iz sebe. Sedaj je izpitno obdobje, vendar sem hvala bogu z izpiti ze zaklucila in imam mir, vendar je problem da mi to samo se piha na ogenj, saj mi je se lazje samo bedirati v sobi in spati. Nevem kaj nej naredim ker nimam razloga da bi se tako pocutila. S starsi imam odlicen odnos, vse si povemo, imam zelo dobre prijatelje katerim neizmerno zaupam, na faksu imam narejene cisto vse izpite, ne manjka mi nic, jaz pa imam se vedno obcutek da mi manjka vse na tem svetu.
Sedaj razmisljam, da bi se zatekla k strokovni pomoci, saj mi mami ni vec v oporo, pravi, da se tako pocutm samo zaradi faksa in da tako pac je, drugim ljudem je se tezje. Po eni strani vem da jim je, po drugi strani pa vem kako se jaz pocutim in bi rada to resila saj me je zacelo omejevati pri vsakdanjem zivljenju.
Zanima me vase mnenje glede strokovne pomoci in kako do tega sploh pristopit. Pri psihologinji sem bila 3x v zivljenju vendar me takrat sploh ni poslusala kaj ji govorim in od nje nism odnesl nic razen obcutka da ubistvu lazem sama sebi in da pretiravam. Mami se glede tega tudi nemorem zaupati ker ima tudi ona tako mnenje. Nevem vec na koga se obrnem, vendar me je strah kaj bom nardila ko bo nekega dne teh obcutkov prevec. Prav tako me je strah, da se bo izkazalo da se ubistvu res blamiram in da sem uredu in da so taki obcutki povsem normalni. Obupana sem.
Hvala za vsakrsen nasvet!
Pozdravljena,
lepo si opisala svojo situacijo in počutje in tudi koliko te to ovira v vsakdanjem življenju. Tvoje težave so resnične, niso namišljene in niso nepomembne. Vsekakor potrebuješ pomoč in jo moraš poiskati. Čimprej. Žal mi je za tvojo slabo izkušnjo s psihologinjo, vendar ti lahko zagotovim, da vsi psihologi niso takšni. Ne vem kje študiraš ampak zagotovo obstaja psihološka pomoč za študente v mestu kjer študiraš:
Nekaj informacij za Ljubljano:
https://www.sou-lj.si/sl/organizacije/studentska-svetovalnica
https://www.uni-lj.si/studij/dusevno-zdravje/pomembni-kontakti/
https://www.zdstudenti.si/zdravnik/mateja-okanovic/
Za Maribor:
http://www.ff.um.si/studenti/psiholoska-svetovalnica.dot
http://www.dspm.si/contact.php
Sicer pa se lahko obrneš na osebnega zdravnika in ti napiše napotnico za psihoterapijo ali psihiatra. Težko je reči odkod izvira porušeno ravnovesje, saj praviš da nimaš nekega očitnega razloga za svoje slabo počutje, vendar depresija pogosto pride v življenje ljudi ne da bi zato obstajal nek očitni razlog. Vsekakor je samo plus, da se dobro razumeš s starši in da nimaš težav s študijem, vseeno pa to ni zagotovilo, da bo v življenju vse šlo gladko. Nikakor pa niso drugi merilo za naše dobro ali slabo počutje, samo ti veš kako se počutiš in zavoljo sebe si poišči pomoč čimprej saj je škoda vsakega dneva ko trpiš. Tvoje težave so namreč rešljive.
Želim ti vse dobro in oglasi se še,
lp, Bernarda