Sodelavec
Niti ne vem, kje bi začela. Po nekaj letih sem dobila novega sodelavca. Moram priznati, da je bil prvi vtis izredno slab. Ampak sem sama sebe prepričala, da se pač vse spreminja in se osredotočila predvsem na to, da bi dobro sodelovala. Sem se potrudila, bil je povsem nov, mlad in neizkušen in sem mu poskusila pomagati. Še celo dopust sem prestavila, da v prvih dneh ne bi bil sam. En mesec ni šlo, drugi mesec ni šlo, tretji mesec je pričel spreminjati stvari, ki so bile dobre. Spet sem se zamislila in si rekla, da se pač stvari spreminjajo in sem ga tolerirala, obenem pa delala namesto njega delo, ki ga bi moral sam opraviti. Lastniki podjetja so v drugi državi in jih s tem nisem hotela obremenjevati. Po treh mesecih sem prvič slišala, da ga ne upoštevam, da živim v preteklosti, da z mano ne more delati in podobno To je trajalo kakšno leto, ko se je lastnik prvič oglasil z lažmi, ki jih je sodelavec natrosil. Niti jih nisem mogla vse registrirati, toliko jih je bilo.
Ne vem, ampak vedno sem delala na tem, da morava sodelovati, da gre za podjetje, kjer je zaposlenih skoraj 200 ljudi in se prilagajala, Potem so sledile laži in manipulacije z njegove strani in sem se od vsega odmaknila. Puščam mu, da po dveh letih sam dokaže svoje sposobnosti. Ker rezultatov ni, je pokazal svoj pravi obraz. Nadleguje me po mailih in telefonu cele vikende in noči, laže in manipulira. Tudi na splošno se ne ne počutim več varno sama z njim. Ne upam reči javno, da sem prepričana, da je psihopat. Niti ne vem, kako naj se obnašam. Danes na primer, je zaradi enega dopisa, ki ni bil napisan po njegovi zamisli, vendar z isto vsebino, vpil in metal stvari iz mize. Nima odnosa do ljudi, zna biti pa prijazen do lastnikov kot da je drug človek.
Mene vse to ubija. Nisem v službi za to, da se ubadam z njim, temveč da opravim svoje delo. Niti ne vem, na koga naj se obrnem, kako naj zaščitim sebe in svoje sodelavce. Ali obstaja možnost, da mi kdo pomaga? Mogoče delovna inšpekcija ali medicina dela?
Če že nisi, zaćni dokumentirati njegove izpade – hrani kontradiktorne maile, zahtevaj od njega vse
pismeno, da lahko predložiš. Hrani njegove klice čez vikend, potem vse skupaj smiselno uredi in
pokaži delodajalcu.
Saj delodajalec ni nujno neumen, kajne? Po mojem zna oceniti, z delom katerega je zadovoljen in
katerega ne. In če je sodelavec konfliktna oseba, to gotovo ni samo do tebe, če je nesposoben, se
to prej ali slej izkaže. Nehaj mu pač popravljati napake in počakaj, da se sam zakolje.
Zaščititi te mora pa najprej delodajalec, po mojem. Medicina dela ina tukaj bolj malo opraviti…
Hvala za nasvete. Sem na robu obupa. Nisem mu do kolen. Tako kot se on hitro zlaže, meni niti možgani ne delajo tako hitro v tej smeri. Sem si vzela dopust, moram premisliti. Se mi zdi, da je mene spravil s temi lažmi, manipulacijami in izmišljotinami skoraj do dna. Sem se že pokusila pogovoriti z delodajalcem, pa se samo smeji. Ne verjame, da je kaj takega sploh res. Si spravljam dokumente, ampak če jih pričenem prevajati, bo to trajalo nekaj časa. Jaz pa sem psihično izčrpana.
Na misel mi je prišla rešitev, ki sem jo na delovnem mestu uporabila sama in, ko so bila zame izčrpana in zaman vsa že zgoraj omenjena prizadevanja. Vsak dan sproti sem začela o pomebnih dogodkih kronološko pisati dnevnik in si hkrati nabirati dokazila. Z nikomur (razen z bližnjimi) se o tem nisem več pogovarjala. Ob pisanju dnevnika sem pospešeno zorela, saj so se mi s tem začele odpirati tudi rešitve. Bilo je tako hudo, da sem bila pripravljena (beri: bila bi prisiljena!) tudi zapustiti delovno mesto. Ko sem sprejela to, česar sem se najbolj bala (tudi zapustitev delovnega mesta!), sem pri delu postajala notranje čedalje bolj močna in neomajna. Dnevnik mi je močno pomagal, da sem bila v razgovorih popolnoma autentična. V sebi sem tudi trdno sklenila, da se vseeno pa ne bom kar tako pustila. Moja odločitev:”O, kolegi, tu pa vam bom povzročila hude nevšečnosti in praske!”, me je močno reševala. Ko nisem imela več kaj izgubiti, sem se bila pripravljena boriti z vsemi sredstvi. Tudi ti se moraš oborožiti z vsemi sredstvi in se boriti. Tu se nima smisla umikati in obupovati. Zgodilo se bo kar se mora zgoditi. Lahko tudi, da izgubiš delovno mesto. Pri tem pa je boj z vsemi sredstvi zate zelo pomemben. Osebno najprej, da se ne misliš kar tako prepustiti. Verjemi mi, da nasprotnik to hitro začuti. Svojo psihofizično moč sem si močno večala z redno rekreacijo (tekom, planinarjenjem, ipd.!). Tudi na internetnih straneh lahko marsikaj zanimivega najdeš glede mobbinga na delovnem mestu.Srečno! Lp Odmev.
Pa še to:
Razumem te, da je v zaostrenih razmerah stanje po delovnih mestih zelo kaotično in da je čedalje več zlorab. Življenje pred nas vsesozi postavlja izzive, da se postavimo zase. V zaostrenih razmerah pa to še bistveno bolj kot nekoč. Zato tu ni umika… Vsakič, ko sem se uprla zlorabi na delovnem mestu, četudi sem s tem tvegala izgubo delavnega mesta, sem uspela. Ko sem uspela pri prvem poizkusu, sem že imela več notranje moči za drugi poizkus. In sem šla tako naprej, korak za korakom… Ko delodajalec, ki zlorablja, ali maščevalni sodelavec aktivira prestrašeni del naše osebnosti (naš notranji strah) in to seveda zazna, mi pa se temu zoperstavimo, namesto, da bi se predali, se film medsebojnih interakcij in odnosov običajno spremeni. Zato korajžno v naprej… Lp Odmev
Hvala za nasvete. Za mano je kar nekaj let delovne dobe, v katerih sem imela stika s precej različnimi ljudi. Nikoli ni bilo kakšnih resnih sporov ali konfliktov. Tudi na splošno se mi zdi, da sem precej odprta, zaupljiva in znam ceniti delo drugih ter spoštovati njihova mnenja. Ob tem tipu me je čisto spodneslo. Sekiram se cele dneve in noči, iščem možnosti, da najdeva skupno rešitev. z mojega stališča je nemogoče. Laže dnevno in zdaj je tako daleč, da četudi se ne zlaže, mu ne verjamem. Od tega, da je bilo nujno delo in me je zjutraj klical, da ne more priti, ker je hudo zbolel. Ko je bilo delo opravljeno, je naslednji dan prišel v službo in rekel, da je čudežno ozdravel. Ob drugi priliki, ko je bilo potrebno nekaj narediti, je imel obisk pri stranki. Odpeljal se je, sedel v gostilni od devete do pete ure popoldan (ni računal s tem, da ga lahko kdo vidi). Drugi dan je rekel, da je stranko cel dan zaman čakal, čeprav sploh nista bila dogovorjena. Jaz samo upam, da se mu bo enkrat ob teh lažeh zares zalomilo. In da se bo samo njemu in da bomo lahko še naprej normalno delali.
Vse kar pišeš, si dokumentiraj. Njegova odsotnost je verjetno tudi zabeležena v evidencah prisotnosti na delu. Tudi s podatki o morebitnih pričah. Saj ne bodo potrebne, pa vseeno… S tem povečuješ svojo verodostojnost, njega pa razkrinkaš, ko je potrebno… Pod težo kronološko napisanih dogodkov in dokazov običajno klonejo.. Običajno nimajo take moči, kot jo na zunaj kažejo. Žalostno. Toda žal s takimi vagabundi drugače ne gre. Prisilijo te, da se spustiš na njihov nivo. Ko imaš pri sebi dovolj verodostojnih podatkov, jim bo moral verjeti tudi delodajalec. To je le nekaj mojih laičnih idej. Morda jih bo še kdo dopolnil. LP Odmev
Saj si dokumentiram, bomo videli. Čeprav imam ob trenutkih občutek, da je negotov in da ga je strah. Sem pa skoraj edina, ki se mu postavim po robu. Drugi se raje umaknejo, niti nimajo toliko stika z njim. Na tiste, ki ima neposredni vpliv pa zganja teror in jih ustrahuje. So tiho, ker so bojijo za službe. Čeprav se mi zdi, da bo slej ko prej pri njih počilo. Jezi me samo to, ker me to toliko obremenjuje.
Hvala in lep dan
Tvoj občutek, da je negotov in da ga je strah, je po mojem mnenju pravilen in se tu prav nič ne motiš. Ljudje z zdravo samozavestjo ne potrebujejo pritlehnih izsiljevanj, laži, manipulacij z ljudmi, raznih izmikanj… Prav tako resen, priden in delaven človek običajno nima nobene potrebe po nadvladi nad ljudmi in po spletkarjenju. Vsak uspešen delavec (to velja tako za vodje, kot za delavce!) teži k sodelovanju med sodelavci in ne k nagajanju, saj se vseskozi zaveda, da bo v mirnem in vzpodbudnem okolju dal kar največ od sebe in bo zato tudi sam zadovoljen in nagrajen. Delo in občutek, da nekaj pozitivnega prispevamo nas potrjuje kot človeka. Človek pa, ki ustrahuje in napada (napad je njihova obramba!) pa je v bistvu en velik strahopetec in običajno tudi velik nesposobnež. Nesposobneži in povzpetneži se bojijo uspešnih ljudi, ker jih ti v njihovi samopodobi nehote ogrožajo. Kljub temu, da ne zmorejo uspešno delati in sodelovati, pa se želijo za vsako ceno uveljaviti. Njihova nesposobnost je ravno v tem, da za dosego cilja stalno potebujejo silo, zvijačo, manipulacijo…, oziroma ne izbirajo sredstev. To so res ena “najtežjh kategorij” sodelavcev (in politikov), ampak takšni pač so.
Na nek način je razumljivo, da se ljudje takih ljudi izogibajo, ker že vsako najmanjše nestrinjanje z njim, pomeni za prizadete sankcijo ali maščevanje (tako kot za tebe). “Temu pa ne prideš do konca”, večkrat ljudje opišejo tako nemogočega sodelavca in se mu raje umaknejo. Edino rešitev vidim v tem, da takega sodelavca razkrinkamo. Težko je, ko včasih to ni lahko in lahko tudi zelo dolgo traja.
Podpiram te, da se mu postavljaš po robu. Mislim, da je v tem celo prednost, če misliš, da si edina, saj v svoji nameri enostavno ne spletkariš z drugimi sodelavci. Opiraš se na lastna opažanja. Osebno mislim, da vre tudi v drugih in samo čakajo, kdaj bo počilo. Bila sem v podobni podobni situaciji, kot jo opisuješ ti. Bilo me je neizmerno strah, saj moški opisanega tipa ni izbiral sredstev, da bi me onesposobil in spravil iz delovnega mesta. Kljub temu, da se mi je vse zdelo na videz neumno, sem bila v svojem obupu prisiljena zbirati dokaze in si kronološko beležiti vse hude nesmisle. Bolj, ko se je obseg dokazil večal, bolj sem postajala odločna in samozavestna. Pri vsem je zanimivo ravno to, da mi potem ni bilo potrebno ničesar od tega uporabiti in prav ničesar ukrepati. Vse pa mi je močno pomagalo, da sem obdržala svoje notranje ravnovesje in sem vstrajala na začrtani poti. Sodelavec pa je s svojim negativnim početjem zanetil še druga žarišča in si s tem nakopal vrsto nevšečnosti. V sebi nisem imela cilja, da ga onesposobim, želela sem le mirno delati. “Zato so poklicani drugi”, sem se tolažila. Svoj mir sem tudi dosegla. Čedalje bolj se je zapletal v lastne nesmisle, vendar s to razliko, da so se potem naprej z njim ukvarjali drugi in ne več jaz. Lp Odmev
Res hvala za tvojo izkušnjo. Sva imela danes obisk lastnika in dejansko niso stvari takšne, kot jih meni prikazuje. Tudi krivdo, ki jo vali name, da ne more biti uspešen, ker se midva ne razumeva, ne pije več vode. Zapleta se tako, da sam postavlja sebe v nasprotje in je danes prejel kar nekaj očitkov. Ki pa normalno, njegove samozavesti niso omajali. Mogoče bi se mu obneslo, če bi bil strokovno podkovan. Je pa tudi njegovo znanje na področju kjer dela, res slabo. Bo treba pač zdržati, da naredi res veliko napako.
Dolgo sem se ubadala s tem, da imam mogoče jaz odpor do njega, da nisem dovolj dojemljiva, da ga ne sprejemam, predvsem ker sva bila z njegovim predhodnikom kot eden. Če še tako premišljujem, mislim da ni vzrok v meni. Je pa primerek, ki ga je težko srečati. Moja odločitev je, da vztrajam pri svojem. Korektno delo, v skladu z mojo odgovornostjo, brez poneverjanja podatkov. V tem letu še vedno ne vem, kje je najbolj ranljiv in upam, da bo to pokazal čas. Izogiba se tudi vsem podpisovanjem dokumentov,ko pa nekdo potrdi, kar je rekel, pa ga obdolži, da laže. Me pa res psihično ubija. Včasih sem čez vikend tako utrujena, kot da bi bila fizično preobremenjena.
Hvala še enkrat.
No, pa se je zgodilo. Izgubila sem delovno mesto. Na podel in umazan način, s pomočjo x odvetnika. Sicer mi ponujajo v isti firmi drugo delovno mesto, samo jaz sem prazna in uničena in nesposobna razmišljati.
Dolgoročno res nima nobene možnosti, ker tudi strokovno nepodkovan. Vendar je cena, ki jo jaz plačujem visoka. In ne bom jo samo jaz plačala, še kakšen sodelavec zraven in njegova družina. Boli me tudi to, da lastniki meni po vseh teh letih ne verjamejo. Črni dnevi. Upam, da se kmalu postavim na noge.
Yoico, pozdravljena!
Škoda! Razumem te, da se počutiš neizmerno ponižana… Vsemu navkljub ti predlagam, da sprejmeš vsaj drugo delavno mesto. V sebi z odločitvijo “začasno”… S tem si preposto daš možnost, da se počasi znebiš hude prizadetosti in si daš čas za razmislek in morebitne druge rešitve… Zaupaj vase in se prepusti tokovom, ki so navidez zate neugodni. V vsem je nek čuden smisel, ki se ti bo izkazal nekoliko pozneje…
Opisala ti bom svojo izkušnjo, čeprav vem, da ti ne more biti posebej v tolažbo. Pa vendar… Še v jeklenih časih, ko je bila ZK najbolj pomembna sila, so me izigrali pri nekem testiranju za napredovanje na višje delovno mesto. Teste sva opravljala skupaj s tedanjim partnerjem in na 40 vprašanj sva oba odgovorila popolnoma enako. On s končano osnovno šolo in kot član ZK je teste “naredil”, jaz s srednjo šolo, vendar brez članske izkaznice ZK, jih nisem…
Zelo me je prizadelo. Nikoli se nisem ukvarjala z razpisi. Tokrat pa sem že drugi dan šla brskati po razpisih in našla delovno mesto v našem kraju, kjer je bila razpisana univerzitetna izobrazba. Šla sem na razgovor in vseeno so me vzeli. Pogoj je bil, da študiram. Dokončala sem fakulteto in od takrat naprej se je moja poklicna kariera samo še dvigovala. Povsod sta me reševala pridnost in poštenje. Čez dve leti sem zasedla že vodilno delovno mesto, kar je bilo za žensko na podeželju skoraj nemogoče. Kasneje sem 25 let, vse do upokojitve uspešno opravljala razna vodilna delovna mesta…
Velikokrat sem se spomnila na razočaranje, ki sem ga takrat doživljala ob “neuspehu” v testih. Kmalu sem ugotovila, da sem rabila “ravno takšno brco”, da sem se zganila. Življenje je od mene zahtevalo več in to več sem ob številnih preprekah zato tudi dosegla… Sedaj, ko gledam za nazaj, vedno znova ugotavljam, da imajo težave res nek s misel, le da ga takrat, ko smo v njih, ne vidimo… Življenje nas velikokrat pokliče k zavedanju, budnosti in prebujanju… Le ustaviti se ne smemo…
Prepričana sem, da boš čez čas lahko sporočila tudi vzpodbudno novico… V mislih te podpiram in držim pesti zate. Tudi to bo minilo.. Želim ti moč, da vstrajaš… Srečno! Lp Odmev
Hvala. Res potrebujem spodbudo. V preteklih dneh sem veliko razmišljala, kje sem naredila napako. Pa v vseh teh letih na vodilnem mestu, nisem storila ničesar škodljivega za podjetje, ki je zelo uspešno. Napake delamo vsi in verjamem, da sem jih tudi jaz imela, nisem pa povzročila nikoli nobene finančne škode ali dodatnih stroškov. Vedno mi je bil cilj, glede na oddaljenost lastnikov, da so podatki resnični in korektni.
Včasih bi kar zajokala, ko vidim kaj počne. Upam, da ga bodo pravi čas ustavili, da cena ne bo previsoka. Danes mi je zabrusil, da ima novo rekreacijo – veliko uporablja metlo, da pometa z ljudmi. Poniževanje, cinizem in grožnje.
Glede novega delovnega mesta se še res nisem odločila. Enostavno nisem sposobna razmišljati.
Hvala še enkrat za vse. Upam, da se mi bo uspelo res javiti z boljšimi novicami.
Yoico moje osebno prepričanje in vodilo je, da ima vsaka situacija več plati. In kadar koli se znajdem v kakšni, ki mi ni všeč, se po prvem šoku neham ukvarjati toliko, kako je grozno, temveč kaj lahko potegnem iz vsega skupa, kaj lahko sedaj naredim, da se stvari spremenijo meni v dobro. In kot pravi Odmevanje sem tudi sama odkrila, da je bilo kdaj kaj, kar se je meni zdelo katastrofa v bistvu najbolje, kar se mi je lahko zgodilo, ker se je zaradi tega, ker se je nekaj končalo, spremnilo …..šla veliko prej na bolje, na tisto, kar si res želim. Je pa res, da je na začetku to težko verjeti….:-)
GittaAna
Za mano šele zdaj prihaja vse maltretiranje, manipulacije in laži. Počutim se izžeto in se poskušam malo spraviti k sebi. Predvsem z zdravo hrano in rekreacijo. Prej sem delala 12 ur na dan, zdaj delam 8. Moja družina je presrečna. Najmanj kar si željio je, da imam še staro delovno mesto.
Firma je začela drseti navzdol. Hitreje kot sem mislila. Lastniki so šokirani. Že prejšnji mesec so prihajala vprašanja, kaj se dogaja. Jaz se distanciram. Bolj kot mojemu velikemu prijatelju, sem zamerila lastnikom, da po 16 letih niso bili sposobni odkritega pogovora. Moje zaupanje je moj šef na žalost izgubil. Kar je skuhal, naj sam reši.
Sama pa še ne vem, ali bom ostala ali ne. Toliko izkušenj in znanja imam, pa tudi svoja leta, da na vrat a nos ne bom šla v drugo službo. Če mi bo pa kaj ustrezalo, potem pa takoj.
Še zdaj pa mislim, da je takih manipulativnih ljudi ni veliko. Je pa neverjetno, kako so sposobni uničiti dobro ekipo, si najti ljudi, ki nimajo svojega mišljenja in mu samo kimajo. Zdaj igra igro žrtve, ki ne more uspeti, ker mu vsi nagajajo… Ampak meni je vseeno. Te laži se na dolgi rok itak ne morejo obnesti.
Mislim pa, da se vam bom javila okrog novega leta (ali pa že prej), ker bo moral oditi.
Za mano šele zdaj prihaja vse maltretiranje, manipulacije in laži. Počutim se izžeto in se poskušam malo spraviti k sebi. Predvsem z zdravo hrano in rekreacijo. Prej sem delala 12 ur na dan, zdaj delam 8. Moja družina je presrečna. Najmanj kar si željio je, da imam še staro delovno mesto.
Firma je začela drseti navzdol. Hitreje kot sem mislila. Lastniki so šokirani. Že prejšnji mesec so prihajala vprašanja, kaj se dogaja. Jaz se distanciram. Bolj kot mojemu velikemu prijatelju, sem zamerila lastnikom, da po 16 letih niso bili sposobni odkritega pogovora. Moje zaupanje je moj šef na žalost izgubil. Kar je skuhal, naj sam reši.
Sama pa še ne vem, ali bom ostala ali ne. Toliko izkušenj in znanja imam, pa tudi svoja leta, da na vrat a nos ne bom šla v drugo službo. Če mi bo pa kaj ustrezalo, potem pa takoj.
Še zdaj pa mislim, da je takih manipulativnih ljudi ni veliko. Je pa neverjetno, kako so sposobni uničiti dobro ekipo, si najti ljudi, ki nimajo svojega mišljenja in mu samo kimajo. Zdaj igra igro žrtve, ki ne more uspeti, ker mu vsi nagajajo… Ampak meni je vseeno. Te laži se na dolgi rok itak ne morejo obnesti.
Mislim pa, da se vam bom javila okrog novega leta (ali pa že prej), ker bo moral oditi.
Prilagam zanimivo branje “Šef iz pekla? Mobing in preživetvene taktike”.
http://chuppacadabra.com/psihologija/sef-iz-pekla-mobing-in-prezivetvene-taktike-2/
Lp Odmev