Pozdravljeni,
sest mesecev je odkar se je moja 3-letna zveza prekinila in se vedno iscem trdna tla pod nogami, iscem samo sebe in kako postaviti zdrave temelje.
Preden napisem mojo zgodbo, moram tudi priznati, da se zavedam, da je odnos vedno dvosmerna pot in da je v odnosu skripalo tudi zaradi mojih zavednih/nezavednih „poskodb“ iz preteklosti- premalo vere vase, izgubljena samozavest, sibko oziroma skromno postavljanje mej-kar moram resiti v sebi in na sebi, da se mi podobno ne bo vec zgodilo in da moje srce ne bo vec tako zlomljeno. Tako da prevzemam svoj delez k zgodbi in dejstva,da moram delati na sebi.
Povem lahko, da mi je se vedno zelo zal, da se odnos ni razvijal. V nekem smislu se pocutim kot da sem izgubila pomembno osebo, s katero bi lahko gradila partnerstvo….ko gledam nazaj, se sprasujem, ce bi bilo drugace in bi zveza delovala, ce bi jaz znala postavljati svoje meje in ne dovoliti da me jelje kot predpreaznik…..
Pred casom, ko sem iskala pomoc in informacije, da najdem nacin, da se donos ohrani, sem ze pisala o svojih tezavah v drugem forumu. Takrat nisem niti pomislila, da bi bil moj odnos povezan z NOM, a skozi cas sem nasla toliko vzporednic, da verjamem, da je bil.
Srecanje z njim je bilo nakljucje… prisla sem v tujo dezelo z namenom poiskati sluzbo- prvi vtisi so bila resnicno lepi-prijazen, prijeten, pozoren, simpaticen, sarmanten- in kar potegnilo me je k njemu. V prvih pol leta se je druzenje samo vecalo in vsak prosti cas sva prezivljala skupaj. Potrudil se je, da je kontaktiral in bil vedno bolj prisoten in vedno bolj je bil moj vsakdan,ceprav nisva zivela skupaj. Njegova strast hribolazenja me je popolnoma potegnila v to dejavnost in ce sem prej hribe obcudovala bolj iz daljave, sem jih z njim zacela tudi odkrivati. Moram reci,da je res cudovito., ko enkrat dosezes tocko od kjer imas neprecenljive poglede… On ima neverjetno kondicijo in malokdo mu parira… redno je treniral in to s trdno disciplino in voljo…to sem vedno obudovala pri njem, a se danes mi ni cisto jasno, ali je bil to nacin dokazovanja, tekmovanja, ali neke vrste terapija. Kajti ce ni mogel trenirati, je postal verbalno nasilen in ponizevalen.
Zacela sem sodelovati , a moja fizicna kondicija je bila slaba..na zacetku je motiviral in sem bila vedno boljsa, a kasneje kot da je moje telo zbolelo in ni vec zmoglo in sem postajala pocasnejsa. Vsakic, ko sva bila skupaj oz ko sva govorila po telefonu, se poslusala samo to, da sem nesposobna, neumna,d a nimam pojma,d a sem debela….a znal je biti v naslednjem trenutku nezen in sladek, kot da se v prejsnem trenutku ni zgodilo nic slabega. Karkoli sem naredila, ni bilo dobro, zanj je bilo nesprejemljivo,d a ni bil trening fokus mojega zivljenja, da nisem napredovala tako kot si je zamislil on.. ce sem na zacetku prav uzivala v prostem casu, je bilo pocasi to muka, in non stop sem se vrtela v razmisljanju, kaj je z mano narobe, kaj naj spremenim in kako…. Moje prosnje, naj bo do mene spostljiv in razumevajoc niso bile slisane….
Ko sem dobila sluzbo v sosednji drzavi , sem se z njim pogovorila (danes ko gledam nazaj moram reci, da je bilo to skoraj edinkrat da sva imela res pogovor in dialog, kasneje je bilo vse skupaj blj monolog)…kaj bova naredila- povedala sem kaj cutim in kaj si zelim, kaj so moje zahteve (spostovanje, razumevanje, popolno odkritost, zaupanje in da ne vara). Sam je predlagal, da se preselim in da bo prisel za mano takoj ko najde sluzbo,saj zanj ni to nobena tezava, kajti dela v sektorju kjer je sluzb vedno dovolj in kjerkoli. Tako sem nasla stanovanje, ki je tudi njemu ustrezalo, ga opremila(sama) tako,da se je cutil kot dom. In kaj lepse, cisto pod gorami in obdan z gorami…kar se tice doma in urejenosti (kuhanje, pranje, etc) vse je imel, a zanj to ni bilo vredno, kajti zanj je bil vsak trenutek namenjem temu izguba casa….nikoli se ni priselil k meni, a prihajal vsak vikend… mnikoli ni sodeloval pri stroskih najema in vsega povezanega s stanovanjem, klo sem enkrat omenila da ne more biti vse moj strosek, je zacel sodelovati pri nakupih hrane… in deloma pri stroskih potovanj, kajti veliko sva bila naokoli, vecinoma sem vozila jaz, vse orhganozirala, on je samo skbrle za gorske poti…. Priprava prtljage, hrane, hribovske opreme, je blo na meni…. Ce ni bilo tako, je bil jezen in me obtozeval za vse zivo…
Dopust je bil v moji domeni, le v prvih mesecih me je presenetil in me peljal za 5 dni na morje..kasneje nikamor… vse kar sem imela pred njim rada…kino, teater, izleti, so bili zanj izguba casa…. Ce so prisli moji prijatelji na obisk, m uni bilo prav, saj potem nisem trenirala, in nihce m uni bil sprejemljiv…
Njegovo druzino sem srecala dvakrat in ze prvic sem nekje v sebi vedela, da me njegovi starsi, o katerih je povedal da imajo pomemben poklic in da so bogati, niso sprejeli… nihce se ni potrudil, ,da bi imeli kontakte, niti on. On je bil del moje druzine, ceprav zivimo v drugih drzavah…
Tako je zadnji dve leti minilo v ponizevanju, maltretiranju, ki jih je lahko v sekundi spremenil v neznost….
Sluzbe je menjal veliko, nikol ni sem slisala nobene pozitivne besede o sodelavcih in sefih.. vsi bedaki in idioti,, tako kot jaz…o njegovem financnem stanju nisem smela vprasati, on je vedel kako stojim jaz… skupne druzbe nisva imela, ceprav sem si jo zelela zgraditi…nikoli isnisem spoznala njegovih prijateljev, vedno je govoril da hoce ziveti tako kot njegovi starsi, da mora izpolnjevati pricakovanja svojih starsev….
Vmes sem zelela dvakrat prekiniti zvezi, a ko se je zjokal nisem zmogla… moja ljubezen je preporsto preseggla vse… ja morda se slisi neumno , a tako je, vem pa da sepostala tudi odvisna od njega..emocionalno… kajti drugace znam ziveti sama in se sama prezivljati…
Konec lanskega leta sem dobila priloznost,d a sprejmem sluzbo v drzavi v kateri je bil on (zdaj ne vem kje je) in ker je bila to deljansko zelo boljsa sluzba v vseh pogledih in ker bi to pomenilo da ziviva skupaj v items mestu, sem jo sprejela…mislim da mu ni bilo vsec…ni bil vesel, le do zadnjega trenutka je izkoristill, da je bil v gorah…ni pomagal pri iskanju stanovanja, niti pri seltivi in vsej birokraciji…
Nasla sem stanovanje blizu njega… se vedno v slepem upa nju, da bo slo in da bova znala najti restev in da bo videla da ima ob sebi dobro osebo, ki ga ima rada in ga podpira, na katero se lahko zanese, da ne bo videl samo moje fizicne nesposobnosti, sem mislila, da bo ta premik prinesel izboljsanje… pa je bilo samo slabse…res da je bil pri meni ( zopet ni nic financno sodeloval, razen pri hrani).. vsak dan je bil hujsi, vedno bolj sem izgubljala svojo vrednost… zacela sem z novo sluzbo in spet je pametoval, da ne smem toliko delati, kaljti potem ne treniram in sem pocasna, cesar on ne bo prenasal…. Kadar sem ga vprasala, zakaj potem ostaja, je rekel, da upa da s ebom spremenila… da bom trenirala, da bom dosegla hitrost ki jo je on dolocil, da bom komunicirala na njegov nacin, da bom pametnejsa…prve tri mesece tega leta je bilo tako grdo, da sem postajala senca sebe.. prevj vesela in polna energije… potem vedno slabse, obupana, a iti od njega nisem zmogla… kaok je gorzno, vesa da ni uredu, da se unicujes in ponizujes, pa ne zmores….
Prisel je vecer, ko sem se psihicno zgrudila… prosila sem ga ce me ta vecer lahko pusti samo (on je imel v najemu sobo v stanovanju 10 min stran), kajti naslednji dan je prilsa moja sefica in rabila sem spanec… v privih minutah me je obejmal in jokal z menjo…a kot odrezano… me je v nekem trenutku zacel daviti… se je ustavil .. z besedami, da mora nehati, ker se lahko zffgodi kaj hudega… a ni odesl…hladno , kot da se ni nic zgodilo, se je obrnil , stusiral in sel spat… sama asme oblezala na tleh in se komaj pobrala da sem se stusirala in sla spat..tezko je bilo biti ob njem… ker sem se bala in ker sem ga obenem zelel obeti in vprasati zakaj tako dela… zjutraj sem odlas v sluzbo in ko sem prilsa domov, ni bilo ne njega ne njegovih stvari….
Bila sem jezna in prizadeta…ga poklicala in prisel je … niti z besedo ni omenila dogajanja, a se vedno je prihajal , jemal kar je dobil, se vedno sva sla v hribe… a verbalno nasilje se ni koncalo…se huje in huje..jaz pa kot da sem objekt.. izgubila svojo vrednost, le mislila da ga ne zelim izgubiti… da je on najboljse kar je lahko…. Ker je ze imel novo dekle..ni tega priznal, a znakov je bilo vse prevec, je z najhujsim ponizevanjem in najgrsimi besedami odsel in izginil…odrezal je kot da nikoli nisem obbstajala, pomoje brez slabe vesti in kot zmagovalec…. Potem je bil veliko v Sloveniji, katero je vedno pluval in pocel vse kar sem jaz zelelea… kot da se je se potem delal norca… zdrzala sem da ga od zadnjega srecanja ne klicem , se odmikam… a boli in vcasih je kot da se bom sesula… njegove objave na FB (in zanimivo, da v casu, ko sva bila skupaj, ni objavil nicesar(ali pa nisme vedela)- prej je veliko objavljal svoje hribe in ko je bil najin odnos koncan, tudi)so bolele, zato sem tudi na FB prekinila stike…
Ko pogledam nazaj ugotavljam, da o njem vem bore malo, nic o njegovi preteklosti, nic o mladosti, vedela sem samo kaj zahteva od mene…. bil je lahko cudovit in nezen in v naslednji minuti hladen in brezobziren…
Morda me je imel res rad, kako naj si drugace razlagam da je toliko casa vztrajal, kljub temu da me ocitno kot osebo ni sprejel in me zelel spreminjati popolnoma… on s popolnim telesom brez grama mascobe pac ne more imeti nepopolno telo ob sebi…da ga je vse motilo, da ce ni bilo po njegovo je znorel in imel dolge govore, kako je on najboljsi….
Zdaj je moje ziivljenje polno mislenih vzponov in padcev… vsajj emocionalo… v sluzbi mi gre dobro in sem dobro sprejeta v ekipo. Imam odgovorno funkcijo in z vsemi dobor sodeloujem, tako lokalno kot regionalno ( mednarodna firm)..morda moje znanje jeizka se ni taksno kot is zelim, da vsi me spodbujajo in pomagajo… za razliko od njega ki me je vsakic tudi tu ponizeval in zasmehoval…vcasih sem mu nevoscljiva da imam tako disciplino in da lahko clovek odreze in zradira…
Sprejemam, da je krivda na obeh straneh in da sva oba prinesla v odnos svoje nezaceljenje rane… a tezko mi je razumeti, kako je lahko oseba, ki je za zunanji svet tako cudovita, lahko do partnerja tako grda… kot dan in noc…
Kako ste v sebi nasli moc da ste sli naprej in kako vam je uspelo,da ni bilo tega mletja v mislih, kaj bi morali narediti,da bi bilo boljse…..kako stran od misli, da je moja krivda in da sem izgubila svojo sorodno duso….delam na sebi, tudi s pomocjo terapije, skusam spoznavati ljudi, najti hobije ki me veselijo, najti smisel zivljenja…
Cetudi je morda hipoteticno pravi clovek zame,a se je pojavil v napacnem casu, ne zelim vecno sanjati o njem, kajti ziveti zelim prijetno in kakovostno….
Hvala za vasa razmisljanja in pomoc. Mirno nedeljo

Draga delfincki,

ko se boš soočila z dejstvom ( ja, z dejstvom), da te nikoli NI imel rad, boš že na dobri poti…. Zelo ti priporočam knjigo V opoju narcisa, tvoja zgodba me spominja na tisto, v knjigi, uvodno. In tam je dober primer, kako narcis gleda na svojo žrtev : kot sestradanec, na slasten zrezek. Zato je takrat sladek in šarmanten in čisto vse po spisku – šolski primer narcističnega dvorjenja, ki je tako čudovito, da bi se še kamen zaljubil vanj. Potem je čas za “malico”, ki se lahko konča tako, da ti požre tudi dušo ali pa te celo ubije, tudi to se dogaja. Tebe je poskušal (davljenje! ).
Potem seveda se ni treba več truditi, žrtev je že “obešena” in se samo še režejo zrezki dol z nje…
Bistvo tukaj je, da moraš dojeti, da si bila “zrezek.” Šele tedaj v realni luči vidiš njegovo “ljubezen ” do tebe. Da se zaveš, da si bila sredstvo. Ne človek, ne oseba s svojimi lastnosti, značajem, željami, strahovi, ……..ampak sredstvo. Za porabit in izrabit. Tako dolgo te ni imel zato, ker bi te imel rad, ampak zato, ker si toliko časa “trajala.” Ko te je začelo zmanjkovati, je že našel novo sredstvo, nov zrezek…

V knjigi so tudi opisi, kaj so naše težave, zakaj se ujamemo v to past z narcisi in kako te težave reševati.
Čestitam ti k prekinitvi stikov (tudi na FB) in nikoli nikdar se ne pusti zvleči nazaj. Ker lahko se zgodi, da bo še poskusil, če te je še kaj ostalo, da bi te še malo “požrl “….

Draga “se ena nehvaleznica”

Hvala za tvoje pisanje. Imas kar prav da to ni bila ljubezen z njegove strani. Vedno samo on in njegove potrebe. Ceprav je velikokrat znal povedati da je edini na tem svetu ki zeli da sem prva, da mi daje veliko..ko sem sprasevala kaj dobivam je rekel dobri nasveti, treniranje in ucenje, njegov cas. Ni znal biti razumevajoc a mene so slepili in zaslepili lepi trenutki in verjetno intima. Zanj, sina dveh bogatih zdravnikov je izgleda pomemben videz, ki ga vidi zunanji svet. In navzven je bil res prijazen, za stenami pa sama zloba, ki si jo nisem znala razloziti. Se danes ne. Ta dualni obraz .. ceprav sem si zelela otrok, bom vetjetno enkrat vesela da jih ni bilo. Kako bi bilo sele z otrokom? Verbalno in psihicno nasilje. Kakor se je imel pod kontrolo, so bili neredki trenutki ko je norel in tulil, tudi vec ur. In njegova vecna racunica koristi.
Hvala za informacijo glede knjige, jo bom poiskala. Vidim da mi branje podobnih zgodb pomaga, a pocasi bo treba spomin nanj izradirati. Kajti tezko je funcionirati z mislijo nanj in njegova dejanja in besede. Unicujoce v razseznostih, ki si jih clovek ne zamislja.
V tem svetu je res treba paziti koga in kolikospustis k sebi. Ucenje o sebi in prepoznavanje drugih.
Kako so lahko ljudje taksni kot moj bivsi, mi ni jasno a sprejeti moram da tudi taksni ljudje neovirano hodijo med nami. Da so del nasega zivljenja v najglobji intimi in se sploh ne zavedamo da so slabi ljudje…da igrajo da so pokvarjeni. Da niso z nami zaradi ljubezni in pripadnosti. Da smo jim zrezki in objekr..in ko dovolis da te osamijo, prepricajo da ti zelijo dobro, njihova dejanja pa so cisto druga. Vsi vemo da so odnosi daj-dam, a vemo da humanost, empatija morajo obstajati.
Tezka je pot potem. Zalost, objokovanje, sestavljanje, zdravljenje…kot da nam ukradejo en del duse in srca…oni pa gredo zmagovalno naprej..se ti ljudje kdaj vzrejo vase in spremenijo? Joh sploh kaj izuci?
Hvala in lep dan

Dragi delfinček!
Branje tvoje zgodbe je tako zanimivo in hkrati poučno. Zame malo manj, ker sem svojo že “dala skozi” in zlezla iz zadnjega kroga Dantejevega pekla. Ampak je trajalo. Če ne bi napisala, da je iz druge države, bi lahko mislila, da sva se “osrečili” z istim hribolazcem.
Ko sem ga spoznala je tudi on norel po vseh mogočih hribih. Bil planinski vodnik. Stalno v nekih turah, turnih smučarijah, dirkanjih na vrhove in nazaj. Pa spet jovonanovo.
Aja, službe vsaj stalne ni imel, je pa veliko delal tako na črno in tudi veliko zaslužil. O sebi je povedal bolj malo, zakaj mi je postalo jasno precej pozneje. Seveda se je kmalu preselil v moje stanovanje. Da bi me kdaj vprašal, če bi bilo primerno, da kaj prispeva za stroške. Neee, to se ni zgodilo. Ko sem sama postavila vprašanje, če misli še dolgo zastonj bivakirat pri meni, se je potrudil in nekaj malega prispeval za hrano. Vse ostalo je bila moja skrb.
Imela sem zahtevno službo, zato si nisem mogla privoščiti nekih treningov in letanja po vseh možnih rovtah. Ja seveda me je stalno priganjal. Nekoliko sem se res natrenirala, da sem mu parirala v podvigih, ampak tako življenje je terjalo svoj davek. Resno sem zbolela, diagnoza karcinom me je tako sesula, da sem potrebovala oporo in veliko razumevanja.
Takrat pa se je zgodilo tisto, kar je že moja predhodnica napisala. “Zrezek” je postal neužiten in komaj verjetno, da bo to še kdaj. Tako grdo in ignorantsko, kot se je takrat obnašal … mi je dalo misliti. Vsi so mi več pomagali kot on. Danes sem prepričana, da je samo čakal, da grem na drugo stran mavrice.
Ampak usoda je hotela, da nisem šla. Potem je slo moje zdravje samo navzgor in počasi sem začela spet hoditi z njim v hribe. Seveda, sem ga stalno ovirala v njegovih podvigih. Potem sem pristala, danes vem, da ZELO NEPREMIŠLJENO, na gorsko turo, ki bi se zame skoraj končala tragično. O podrobnostih ne bom. Reševali so me s helikopterjem GRS … to bo dovolj. In kaj je naredil model, ko smo pristali v dolini. Pustil me je na tistih nosilih na urgenci in s*****l. Prepričana sem, da je prosil vse svetnike, da bi mi po tistih klinih, zajlah in navpični steni SPODRSNILO in bo odglumil strtega ovdovelega reveža … ki se bo smilil vsem. Scenarij vreden “hičkoka”.
Potem sem se vzela v roke in si rekla: Dost je blo! Ti si še bolj nora kot on!
Nadaljevanje je bilo v klasičnem slogu ortodoksnega narcisa. Najprej obtoževanje, potem vabilo na nove medene tedne, potem spet grožnje, da se bo sfental, ker sem ga pustila … in že nova žrtev v paci.
Tole je bolj v grobem opisana zgodba o “opojih narcisa”. Če ne bi sama vsega doživela in PREŽIVELA, bi si o pripovedovalcih mislila, da imajo “bujno domišljijo”.
Vem, da ti ne bo veliko pomagalo … Bodi vesela, da si živa in zdrava. Energijsko si na dnu, ampak vsak dan bo boljše, vse bo boljše, kot je bilo to, kar si preživela. Se pa strinjam, da dobro prekoplji po svoji psihi, ZAKAJ SI SE ZAPLETLA z njim. V izogib ponovitveni nevarnosti, ker jih je okoli nas ogromno.
In še moje razmišljanje o tvojem vprašanju v zadnjem odstavku … jih res nič ne izuči!? Ne nič jih ne izuči … to je njihov modus vivendi in operandi.
Tale zgoraj opisani je uničil prvi zakon, “najin” zakon, kup zvez in tudi njegov tretji zakon je v razsulu. Upam, da je model že toliko v letih in obnemogel … da se ne bo še četrta ujela na “šarm sociopata”.
Pojdi naprej, ni nujno, da se te ne bo še kaj spomnil in vrgel trnek. Težko je, se pa vseeno da.

Draga “Hmmmm zanimivo”,

Hvala. Pri meni je bilo podobno.na zacetku je moja kondicija napredovala in moram priznati da sem bila vesela vsakega dosezka. In res he lepo ko odkrivas cudovito naravo in panorame. A potem sem si zelo grdo zvila glezenj. Namesto po poti sva sla po divji smeri in ker je bilo mokro in nepredvidljivo, slabo vidno, mi je spodrsnilo. On me je hotel vleci iz goscave in laufati a nisem zmogla. Obtozil me je da mu ne pustim pomagati a bilo je nasprotno..nisem zmogla hitrosti in tudi zbala sem se. Na nogo nisem mogla vec stopiti in prosila sem ga naj samo podpira. Bil je vidno jezen…peljal domov ker jaz nisem mogla voziti ( bila sva z mojim avtom) in ko sva prisla domov ni naredil nic kot tezil da mora jesti…skuhala sem vecerjo in sla lezat. Samo tezil je da se to lahko zgodi le meni. Zjutraj sem…trapasta..pripravila zajtrk in on je odsel v sluzbo. Jaz sem poklicala taxi in sla k zdravniku..dobila opornico..kako je negodoval da zdaj pa ne bom trenirala…po enem tednu sem morala v hribe…ni bilo posluha, jaz pa sem se samo idiotsko obtozevala…ni me podpiral glede sluzbe..tudi jaz imam odgovorno funkcijo a zanj je bilo to nepomembno. Krojil je cas kdaj grem lahko na delo in kdaj mpram domov.
Zanimivo da tudi jaz nisem nic vedela o njegovi preteklosti, nikoli vedela kako je financno, nikoli spoznala njegove druzbe. Ko sem ga sprasevala zakaj ne obstajam v njegovem svetu, je ignoriral.
Imel je dom in vse kar se doma tice a nic ni bilo ok…stanovanje precisto, pranje perila izguba casa, vse izguba casa..scasoma se je kondicija zmanjsevala, noge so postajale bolece…kako sem iskala vzrok…on pa je samo ponizeval in verbalno psoval. Kot dve osebnosti..en trenutek srcek drugi trenutek hudic…sploh nisem dojela in samo iskala nacin da ga zadovoljim…
Kam te tak clovek spravi…in to dopuscas ker so custva premocna..in obesas se na misljenje da je pac v druzini dozivljal ponizevanja in teror…kot da delameni kar je dozivljal on doma in se huje…ja pocasi sem odpirala oci a se vedno nisem verjela da bi bilo v njegovi osebnosti nekaj narobe…
Konec je bil najgrsa stvar in ponizujoca…besede ki jih je izrekal pa so trgale v duso…
Sprejemati sem zacela, da to ne more biti ljubezen..kajti nihce ki je vsaj malo zrel in human ne pocne ljubljeni osebi to kar je delal on…njegov triumf po odhodu in dokazovanje kako je velik in srecen je doseglo da sem koncno tudi izbrisala povezavo z njim preko FB..
Dolga pot me caka..a nekje v sebi verjamem da bo prisel trenutek ko bom hvalezna da ga ni vec v mojem zivljenju..a trenutno je grenkoba in zalost…ce bi se kdaj zgodilo da se pojavi nazaj, upam da bom takrat ze popolnoma indiferentna.
Boj vsak dan..vcasih uspesno vcadih porazno. A se zavedam da to vojno moram zmagati. Da taksni osebki niso ne zreli ne zdravi…tezko pa je ob misli da je bil delezen vsega lepega, preproste ljubezni in predanosti. Res upam da bom dosegla to da nikoli vec taksni ljudje ne bodo del mojega zivljenja, se posebno ne kot partnerji…ne rabim unicevalca duse, srca, duha in telesa…zasluzim se neprimerljivo vec in boljse. Hvala

Zdravo,

kar mene vedno znova po podobni izkušnji spomni, da je bilo nekaj zelo narobe, je to,
da moraš taki osebi razlagati osnovne principe.

Ne počutim se dobro, rad bi počival.
Boli me noga, ne morem teči.
Boli me želodec, ta hip mi ne paše jesti.
Stopil si mi na nogo, boli me.
V službi imam problem, strah me je, ker ne vem kako bo…

in tako naprej…

Kot da razlagaš 3 letnemu otroku…odrasel človek mora te stvari imeti razdelane, saj gre za osnovne potrebe. Mi pa smo se uspeli ujeti v past, da smo se začeli opravičevati za te osnovne stvari .

lep pozdrav

SVO

Pozdravljen SVO,

Res je “hecno” to obnasanje na nivoju 3letnega otroka. A vseeno otrok razume ce mu neko stvar ponovis oz ponavljas….Berem da ti ljudje lahko postanejo narcisi, sociopati, psihopati tudi zaradi nacina kako so bili vzgajani/odnosa starsev do njih…a to mi le odpira vprasanje ali je mozno da se otrok rodi s predispozicijo zlobnosti….

Res je po svoje grozno, ko ugotovis da te ljubljena oseba ponizuje, tepta, a ti se vedno vidis v tej osebi nekaj dobrega in vedno najdes izgovore zanje…a sam obenem tones…pot iz tega brezna je ena tezjih, ce ne najtezja, vsaj zame, saj okoliva ne dozivlja taksnega cloveka podobno, jaz pa zivim se v tujini in moja socialna mreza ni v blizini ….res neverjetno kako jo odnesejo brez praskice…

Odsotnost mamine ljubezni, topline, njene čustvene, fizične bližine še pri dojenčku; pa odsotnost očeta pri vzgoji, postavljanju meja; control freak mama in njeno pretirano poveličevanje otroka, vmešavanje v čisto vse, odsotnost čustvene vzgoje, opravičevanje napak, reševanje iz težav, ki bi jih moral rešiti sam in prevzeti odgovornost zanje, zgolj navidezno spodbujanje mame k samostojnosti, ohranjanje k čustvene odvisnosti med njo in sinom. Vse to je bilo prisotno pri “mojem” narcisu.
Biti v odnosu s tako osebo pomeni stalen nemir, negotovost, tesnobo. Dva krasna dneva (ob mojem stopicljanju po prstih, poslušnosti, izkazovanju naklonjenosti, ljubezni, uslužnosti) in potem bum – naredi nekaj, že kaj, da vse uniči, sesuje do temeljev. V primeru moje reakcije, ki bi bila sorazmerna njegovemu dejanju, bi bil v trenutku vse pripravljen uničiti, zatajiti mene, izpovedi ljubezni, narejene načrte, izražene želje po otrocih, skupnem domu, samo da bi se me rešil – mojih vprašanj, poizvedovanj, preverjanja situacije, šoka. Iz ljubečega, nežnega, planov polnega partnerja se v trenutku prelevi v hladnega, brezčutnega, žaljivega, neizprosnega sadista. Žali z vsem možnim, “zmešano babo, ki potrebuje strokovno pomoč” ipd. In tako je prihajalo do številnih razhodov, pa zbližanj, prekinitev vseh stikov, sporazumnih razhodov, brutalnih prepirov in silent treatmentov, ignoriranj, blokiranj … Grozljivo, izčrpavajoče, odnos nevreden človeka. vse zato, ker ne moreš sprejeti, da bi nekdo, ki ga imaš rad, ki naj bi imel rad tebe, ki je zmožen takšne bližine, prebuditi v tebi take občutke, bil v resnici manipulativen, prazen, zloben, nezmožen zdravih, pravih odnosov.
Samo željan slepega občudovanja, brezpogojne pripadnosti, ponižnosti, ki bi tolerirala varanje, promiskuitetnost, nesprejemljive spolne prakse.
Kljub vsemu naštetemu, je tak odnos nepredstavljivo težko predelati, se sprijazniti s samim seboj, da si to dopuščal … sprejeti, da si tako osebo spustil najbližje kot je sploh možno.
Pomaga večkratno branje takih zapisov, da se ti vtisne v podzavest, da se utiša čustva, upanje, da se soočis z dejstvi, ne željami, manipulacijami.
Kdor takega odnosa ni dal skozi, ne more razumeti, kako je biti čustveno zlorabljan s strani narcisa, kako težko je predelati tak odnos.

Ja nekim priblizno normalnim ljudem je vse to nerazumljivo.
Ampak to je se kako “reallajf” z njimi. Na koncu ze vec ne ves kdo je tu nor oz manj ali bolj nor.
Resit se jih je pa posebna zgodba. Moja je trajala pet let. Da sem vse uredila okoli skupnega premozenja. Hvala bogu otrok nisva imela skupnih.

Pozdravljeni “nov”in “hmmm zanimivo”,

Ja okolica te gleda kot da si popolnoma nor…tako znajo brezhibno igrati svoj zunanji imidz, da je neverjetno..moj je imel se popoln nasmeh vedno ko je bil zunaj in seveda skrbel za svoje telo bolj kot marsikatera zenska..in brez grama mascobe.
Je res tezko to dvoplastno obnasanje, ki ga v bistvu zaznas relativno pozno…ce imas cloveka rad, si.pripravljen marsikaj pozreti in potrpeti..vsaj nekaj casa..potem pa se res pocadi zacnes zavedati da postajas senca sebe..da tvoje potrebe niso pomembne, tvoji obcutki se manj..tvoja sluzba in kariera verjetno breme zanj, se posebno ce si boljsa…nobene motivacije kot je bilo na zacetku..kar ne morem razumeti, kako lahko ti ljudje tako zelo igrajo..da smo objekt/zrezek .. res bi morala obstajati uradna oznacba teh “bolnikov” kajti skoda ki jo naredijo je nemerljiva…ce si polomis kosti, se zacelijo, morda ne popolnoma v prvotno stanje, a vemo da se…to kar pa ti osebki naredijo, se ne vidi…

Branje in pisanje pomaga, kajti misli se preveckrat ustavijo na lepem…ceprav mislim da lepe stvari pridejo.od nas, oni pa sodelujejo in jemljejo…

Vsem hvala za vso podporo, ki jo se kako rabim. Vesela sem da obstajate. Hvala.

Naj bo leto ki.prihaja zdravo in dobro v vseh pogledih. Naj se zivljenje ojaca in postane srecno.

Takšni narcisi niso zmožni ljubezni, ker zanje drugega kot oni sami sploh ne obstaja. Druge vidijo zgolj kot vir hrane in dokler je na mizi slasten obrok so se pripravljeni res res res zelo potruditi, biti naravnost čudoviti, ko se najejo jih ne zanima več. Drugega jemljejo kot podaljšek samega sebe, zato mora misliti, čutiti, delati…vse tako kot on meni, vsak odklon jemljejo kot osebno žalitev…itd.

Tisto, kar je pomembno pri takšni izkušnji pa je, da jo izkoristimo za učenje, za odkrivanje samega sebe in jačanja svojih šibkih točk. Narcisi ali sociopati niso samo partnerji, lahko so tudi sodelavci , šefi, sosedje, politiki, tako da povsem jim ne moremo ubežati, lahok pa se iz takšne izkušnje naučimo, kako z njimi ravanti in je zato lahko življenje tako z novim parnerjem, kot na splošno potem veliko lažje in bolj varno. NI ga človeka, ki ne bi kdaj naletel na kakšno takšno narcistično mino, četudi morda ne tako močno ali v obliki partnerja.

Je pa zanimivo, da imam tudi sama izkušnje z enim hudo narcističnim hribolazcem, ki je v družbi izjemno cenjen, sam med ga je, super dečko, res ta prav kavljec, v resnici pa totalen egoist in nesposoben partnerstva ( čerpav ne v tako hudi obliki, kot je zgoraj opisana). Poznam še nekaj gorskih reševalcev ali gorečih ljubiteljev gora, ki bi ustrezali tej definciji ali kjer je prisotna kar huda patologija. Bi bila zanimiva kakšna razsikava na to temo. 🙂

Draga Gittana,

Hvala za tvoj odziv.
Ja obraz, ki ga ti ljudje kazejo izven zidov in kadar ni drugih v blizini, je neverjetno drugacen-znajo biti sarmantni in prijazni. Clovek tezko verjame tem obnasalskim preobrazbam. Mene je to vedno zmedlo in tako sem upala, in morda tudi verjela da je mozen tak pekel v odnosu. In ta nerazumljiva, vsajmeni, ta igra dobrote, prijaznosti, ponizevanja in zlobe. Res je, kar pravijo mnogi, nekako jih primerjamo s svojo reflekcijo, saj sami take dvolicnosti nismo sposobni. Spoznavam pa da v mojem primeru, nisem odnjega imela vrednost cloveskega bitja..nikoli dovolj dobra po njegovih visokih standardih in standardih njegovih starsev. Po svoje boli.
Res zanimivo da se hribolazci pojavljajo v tej motnji. Po eni strani se mi zdi, da je to za ni8h neka terapija- po naporu (s katerim dokazujejo svoje fizicne sposobnosti) in adrenalinu so tako utrujeni da ni ratmisljanja da bi morali delati na sebi. Kajti s tem dokazujejo da so nadpovprecni. Vsaj zamoj primer bi morda tako rekla. So pa res usmerjeni vase in vse da zadovoljijo svoje apetite.
In vedno joh nekaj moti, vsaj po prvi zaljubljeni dobi ko so res skoraj idealni. Preko terapije ugotavljam damoj “biser” ni bil v nobenem pogledu moja varna oseba, nobene opore. Zanj jebilo motece ze to, da sem bila toliko v kontaktu s starsi(mojamami je prebolela raka in tu nikoli ne ves kaj bo. In naucila sem se da je neprecenljiv vsak trenutek ki ga tako ali drugace prezivis s starsi, cetudi je to na daljavo). Ni pokazal nobenega socutja…zanj so ljudje ki niso bili na njegovem nivoju le breme in nepomembni. Zalostno.
Ucenje in doba po koncu taksne zveze je res dolg in bolec proces. In ceprav jebilo veliko lepih trenutkov, hribi so res nekaj lepega, ko se zaves da v bistvu le ti vlagas v odnos, oni pa samoumevno jemljejo, se vprasas, kaj taksnemu cloveku pomenis. Kot ze napisano, korist…dokler je po njihovo. Ko si oropan moci in energije in ko si nekje bolj uspesen, si jim odvec in groznja..ponavadi sev zdravem odnosu, ob tezkih trenutkih pokaze z dejanji, kaj ti nekdo res pomeni. In nekaj verjamem, da ti ljudje ne zmorejo biti sami…rabijo gorivo ki ga jemljejo od drugih. Sicer vsako partnerstvo pomeni podporo tudi tako, je pri taksnih ljudeh korist enostranska. Ko je meni zmanjkovalo moci in sem rabila podporo, sem dobila se ves udarcev..se pocutis kot predpraznik…kako bom boljse ko bo prisel cas da bom do tega cloveka tudi v mislih indiferentna.

Vse dobro🌞in hvala za podporo, ki je res potrebna🌹

Živijo.
Od prekinitve razmerja bo šlo samo na bolje.
Moj partner je bil isti, ni bil hribolazec, ampak dejanja so pa ista. Nikol dovolj dobra, treniraj, nimaš mišic, kakšna pa si?? Že od nekdaj nisem bila ravno samozavestna, potem sem bila še manj…
In vztrajala z njim za kapljo “ljubezni”, skoraj srečna ko je po mesecu tišine spregovoril, čist predolgo.
Moja prelomna točka je bila, ko sem imela nesrečo na ac v hudem sneženju, sredi noči. In telefon mi je crknil in nikogar nisem mogla poklicat. On je videl to, ker je vozil za mano, vendar me je tam pustil in šel domov gledat tv. Končno so me našli policaji, ki so me peljali domov. Po mojem počutju ni vprašal, zanimal ga je samo avto.
Pol leta sem delala na tem, da sem od njega odšla. Seveda je jokcal in tako, samo se mu nisem več pustila, sem pa res rabila ogromno moči, ker njegov pritisk je bil kar močan.

Šele nato sem zaživela, jaz ne morem povedat, kako uživam od takrat. Dojela sem, da sem ok, da me ljudje imajo radi, da sem prijetna družba, nihče me ne kritizira in žali… In pridobila sem na samozavesti, seveda sem delala na svoji osebni rasti.

Tako da upanje je, vedno je, in ti si Človek vreden ljubezni in topline. Meni sicer so rekli, ja pusti ga, ampak vem,da ni lahko, ker ljubezen ki jo ti čutiš, je pristna in težko je pustit človeka, ki ga imaš rad, pa čeprav te uničuje. Jaz sem bila postavljena pred zid: ali se tega resim in grem stran ali pa grem v bolnico. Ker psihično sem bila itak uničena, telesno pa tud, cist podhranjena.

Jaz sem po slabih dveh letih od odhoda spoznala tako fajn partnerja, da sedaj res uživam in še vedno se včasih vprašam, ali je to res al se bom v kako moro zbudila.

Pozdravljena Magma,
Hvala za tvoje pisanje. Res je tezko oditi od nekoga, ki ga imas preprosto rad, pa ceprav si zanj le predpraznik. Pri meni je odhajanje trajalo, vmes sem poskusila parkart in so me njegove solze preprosto prepricale, da sem ostajala. A vsakic je bilo nadaljevanje hujse. NI se dalo clovesko pogovoriti, ker me je vedno znova ujel v svoj manipulativni nacin in vedno ista tema. brez zacetka in konca, seveda sem bila vsega kriva jaz. In kar je bilo se slabse, pocasi sem to verjela.
Res je, da sem tudi sama kriva, da sem dopusila postati predpraznik, da sem zgubila svojo samozavest kin spostovanje. Tega sploh ne dojames dolgo casa, vrtis se v njihovi zgodbi in vse se giblje okoli njih.
Tudi sama sem bila psihicno popolnoma na tleh in tudi fizicno. Cisto neka druga oseba kot pred njim. Imel pa je se eno prednost- spoznala sem ga, ko sem se zaradi sliuzbe preselila v drugi drzavo, kjer nisem nikogar poznala. In moram priznati, njegov sarm me je cisto ujel. Portudil se je biti vedno bolj v kontaktu in prosti cas sva prezivljala skupaj. Ceprav sem velikokrat predlagala, da bi si rada ustvarila druzbo, se ni zgodilo. Njegove druzbe pa nikoli nisem spoznala, vsakic ko je imel kaj, ni bilo zame, ni bilo smiselno… pa tudi preko tega nisem dojela… tako slepa… danes ko gledam nazaj, je bilo ze v privih mesecih toliko red flags….jaz pa prepricana, da sem spoznala prijetnega, postenega, odkritega cloveka… saj navzven tako deluje, kasneje, ko je bilo njegovo ponizevanje vedno hujse, sem bila vedno sokirana, kako je bil v zunanjem svetu tisti prijazen, skoraj malo sramezljiv fant.
Zdaj, ko je ze nekaj casa mimo, pa se vedno nisem popolnoma ven iz te grozbe zgodbe, spoznavam da so taksne osebe resnicno nevarne in skodljive. Da je edina resitev, da se jim cimprej umaknes. Kajti pomagati jim ne mores, ker so prepricani, da z njimi ni nic narobe.
Tudi sama nisem clovek, ki bi namerno zelela spreminjati ljudi..skusam jih sprejeti kot so, ce pa ne gre, pac niso del mojega zivljenja. Zame je to osnova spostovanja cloveka. In vsi smo razlicni, vsi imam dobre in malo manj dobre lastnosti.
Ena od stvari, ki jo se vedno ne razumem dobro in ki po svoje se vedno povzroca bolecino in morda tudi obsojanje same sebe, je, kako je bil lahko v tem odnosu tako dolgo, ce mu je bilo vse glede mene nesprejemljivo. So bile koristi tako pomembnejse..da je imel brezplacen all-inclusive-hotel, kamor je prihajal, jemal, se izzivljal…sama si tega ne predstavljam. Ali imas nekoga rad in ga spostujes in imas neke skupne povezave, bodisi prijateljske, bodisi partnerske. Ce tega ni, ne rabis clovek izrabljati v imenu ljubezni ali cesarkoli drugega…vcasih se vprasam, kaksna je to druzina- pa tako so izobrazeni in premozni, tako kulturni..
Prvi meseci po razhodu so bili neopisljivi… kako sem jih prezivela in kako mi je uspelo ostati zbrana v sluzbi, ne vem.Takrat se vedno nisem imela poguma da ga blokiran tudi na FB (to sem naredila par mesecev kasneje, telefonske, ki jih je imel par, pa sem zbrisala in blokirala zelo v kratkem casu (pred tem pa me je kontaktirala njegova sestra, s katero nisme´´em imela nobenih kontaktov, razen takrat ko sem po 1,5 letu spoznala celo druzino-bilo je mucno srecanje, pocutila sem se kot majvredno bitje. Kontakt se je zgodil na njegov rojstni dan, (sama sem se vzdrzala da bi mu cestitala, kajti vsaj toliko moci sem imela, da je kontaktov konec) ko me je vprasala kje je- da ni vedela da nisva vec skupaj, niti da sem se preselila, nisem verjela ne takrat, ne zdaj. Samo pomenljivo je rekla, a ne ves,,da je danes njegov rojstni dan. Vzdrzala sem,da sem bila vljudna in da mi ni pocilo, da bi ji rekla, da je dobival vsak dan darila od mene, najvecje pa, da nisem policala policije, ko me je skoraj zadavil- ne bi bilo smisla). On je imel novo dekle ze takoj in jo po parih mesecih zamenjal. Mislim,da se je vrnil v Slovenijo k starsem. Ko se je po FB pojavljal z vsem, kar sem jaz zelela- potovanja, druzba, morje, sem ga blokirala popolnoma se tam. Bilo je dovolj…
Zdaj sem mnogo boljse- v sluzbi so me sprejeli in tujina moram reci ni enostavna, se moras dodatno potruditi. Dobro so me sprejeli medse in direktor mi zelo stoji ob strani. Dokaz,da nisem butasta, kot sem vsa leta non stop poslusala. In ker je moje delo tudi odgovorno, saj sem pri vladi registrirana kot odgovorna oseba za podjetje na svojem podrocju dela, je tudi dokaz, da imam nekaj v glavi, prav tako pa da nisem nora. Nihce v tujini ne bi zaposlil tujca, ce ne bi imel dolocenih sposobnosti in tudi jezik je pomemben. meni je metal v glavo da tega jezika ne znam (res na zacetku ne dovolj, saj sem se ga selel zacela uciti), a brez znanja jezika na skoraj native nivoju, te za to pozicijo ne zaposlijo. Zelim samo povedati, ako mi je zbijal samozavest in ponizeval.
vem da imam se kar nekaj dela na sebi, a kot si tudi ti ugotovila, ni z menoj v fundamentih nic narobe. Ja imam rane kot vsak od nas, a nisem skodljiva in ljudi spostujem. Novi ljudje, ki jih spoznavam, mi to kazejo. nihce me ne kritizira, ne ponizuje in zali…to je v mojem zivljenju pocel samo on.
Bom pa srecna, ko bom prisla do trenutka, ko bom popolnoma indiferentna ob potencialni misli nanj. In upam,da me je ta sola izucila, da bom z ljudmi zelo previdna, predvsem z ljudmi, ki bodo morda vstopali v moje zivljenje kot vec kot prijatelji. Da bim znala identificirati, da se za kaksno lepo fasado skriva strup.
Bodi lepo, srecno in obenem zdravo. Hvala.
V

https://www.youtube.com/watch?v=Aofz6uwjYEA
Še zmerom si lahko z zamikom pogledate tale francoski film Moj Kraj (Mon roi). V petek zvečer, 17.4.2020, je bil na TV Slo 2.

Kako jo je zmanipuliral in psihično uničil. Vse, ki ste bile v uničujočih razmerjih, boste našle vzporednice….