Najdi forum

Čustva vprašanje

Pozdravljeni.

Morda malce iz teme, ampak se mi zdi zelo pomembno.

Hipotetična situacija:
Sem z otrokom v trgovini. Otrok hoče čokolado. Rečem žal čokolade ne moreš dobiti, ker si dobil že igračo. Otrok je verjetno žalosten, jezen, pade na tla in začne histerično vpiti in jokati.

Moje možne reakcije:
1. Ne jokaj, čokolade ne moreš dobiti saj si dobil že igračo. Ne jokaj, to se pa ja ne splača, saj je samo čokolada.
2. Da te ni sram da jokas, poglej vsi te gledajo

Kaj sem pravzaprav s tem povedal.

1. Ne jokaj, tvoja jeza in žalost je nepomembna, pozabi nanjo
2.Za tvojo žalost in jezo te je lahko sram

Pravilna reakcija bi bila verjetno
Verjamem da si žalosten in jezen, tudi jaz sem bil zadnjič ko nisem dobil povišane plače, tezko je ko si žalosten in jezen ampak moraš razumeti da nimamo dovolj denarja da bi dobil oboje, dobil pa si že igračo in nato objem in ljubezen

Torej validacija čustev. Kar pa se ne pomeni strinjanje z dejanjem.

Zdi se mi fascinantno, da mnogi od nas v odraslih letih ne znamo fizično opisati čustev. Npr. Strah, suha usta, povišan utrip, neke vrste mravljinci iz psnegab kosa proti zunanjosti telesa, ipd.

Če pa sami ne znamo opisati svojih enostavnih čustev, kako sploh vemo zakaj nekaj naredimo v doloceni situaciji.
Zakaj morda tega ne znamo? Ker so nam bila vedno ob čustvenih izbruhih čustva predstavljena kot nezazeljena, nepomembna.

Znate opisati svoja čustva? Čisto fizične senzacije ?

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Super vprasanje,

res super. Opisovanje fizicnih senzacij telesa. S tem vadimo sposobnosti, potrebne za empatijo, vzivljanje. Sposobnost vzivljanja v druge nas dela dovzetne. Dovzetne za vse, tudi za najplemenitejse vibracije, meme.
Pisatelji ‘vadijo’ vzivljanje, samo-opazovanje, da bi cim bolj ustrezno opisali custva in tako zadovoljili svoj namen v zgodbi. Zato je branje literature tudi nasa lastna vaja v vzivljanju.

Knjiga je orozje, vzami jo v roke, je rekel Brecht.

Beseda ni konj.
Konj pa je beseda.
Zato opisujmo, cim vec, cim iskrenejse. In z jssnim namenom.

Samoprepoznana

In …

kakor si rekel – custva, ne le negativna so nezazeljena. Zakaj? Ko smo custveni, smo pogosto zelo ranljivi, razred ‘dominatorjev’, avtoritet, ki zelijo dominirati, pa nikakor ne zeli izpostavljati svoje ranljivosti, temvec se postsviti strogo in pokoncno, ne pa romanticno, s solzami v oceh, niti s pretiranim na-smehom.

Pred kratkim sem spoznala zensko okoli tridesetih, v procesu doseganja custvene jasnosti, ki mi je povedala, da se je ujela, kako se nikoli ne smeji zares sprosceno, saj jo v podzavesti omejuje zakonitost, ki je bila v resnici vraza iz obdobja otrostva. Starejsi so jo kot otroka vedno opozarjali, da toliko, kolikor se smeji, bo tudi jokala oziroma bo nesrecna. Zato se je podzavestno vedno izogibala sproscenemu smehu in s tem zanikala dosti razlogov zdrave radosti ze v otrostvu.

Izrazati custva, tista plemenita in globoka, custva razumevanja in navdusenja – ne pa custva samopovelicevanja in ugodja v nadvladi, ki jih je polna nasa kultura – so dejanja zagona. Ne pregona.

Ok. Ker ni odgovora bom nadaljeval sam. Prosil bi vas sam eno stvar, da napisano poskusite vzeti, ne kot bedarijo. Oz. Pred si tem o tem vzamete čas in o tem premislite.

Obstajajo raziskave, ki točno določajo občutke. Občutki se imenujejo občutki ker jih dejansko ČUTIMO.

http://mylifebook.com/blog/discover-your-emotional-anatomy-where-do-you-feel-your-feelings/

Verjetno mnogi izmed nas, ki smo v razmerju z NOM, pogosto ne znamo reči NE. Pa ne vemo zakaj. Vemo, da bi bilo prav če bi rekli NE, pa vseeno tega ne rečemo.

V tistem trenutku, ko nas nekdo za nekaj prosi/zahteva, pa se nam to ne zdi pošteno. Fizično začutimo, morda razbijanje srca, mogoče mravljince iz prsnega koša proti zunanjosti telesa, mogoče se nam zatrese roka. Če takrat dejansko, v tistem trenutku, pomislimo kaj in v katerem delu telesa to dejansko Čutimo.

In torej, ce čutimo cmok v grlu. Vemo da smo žalostni. Čeprav, mislim, da pogosto. Mravljince ignoriramo in o tem ne premišljujemo. Ali pa občutke ponesreči zamenjamo za kaj drugega. Npr. Za sramoto za žalost. Ampak. Sramota ni žalost. In Če sramoto zamenjamo ponesreči za žalost, zelo tezko kritično premislimo od kod izhaja.

Pravzaprav žalostno. Leta in leta se učimo tujega jezika. Niti minute pa lastnih, čisto fizičnih občutkov. Občutke mogoče včasih mistificiramo,, čustva so globoka, ne da si jih izraziti z besedami. Pravzaprav o tem velikokrat govorimo, pa vendar konkretno ne znamo povedati kaj je tisti občutek ki nam zaveže jezik, ki nas ohromi, da bi rekli NE. Če bi se tega zavedali, morda, ne bi čutili potrebe po pijanosti od alkohola, saj bi vedeli od kod izhaja. Imel bi ime.

Podobno kot strah. Nekaj črnega, kosmatega, ki ima velike zobe se bojimo. Čeprav vemo, da se VOLK boji tudi nas, ko mu rečemo VOLK, vemo, da ne bo prišel, saj mu nismo ukradli mladička, saj samo nabiramo gobe.

Zgoraj napisano, ni mišljeno kot univerzalna resnica, ampak le mnenje.

Zakaj moramo za nekatere občutke vedno vedeti vzrok, sicer vemo da bomo nemirni. Seveda, ce nas boli prst, nam je jasno da je to zato, ker smo se udarili po njem s kladivom, ce nas boli trebuh, pa ne vemo zakaj, moramo vedeti, ce ne vemo gremo k zdravniku, morda tudi potrpimo bolečine ob kolonoskopiji, saj vendar vemo da občutek bolečine v trebuhu mora imeti nekje vzrok.

A vendar občutek sramote ne znamo niti opisati. Zdi se mi, da je pravzaprav obratno. Vecji kot je, bolj se ga trudimo ignorirati in zadusiti. Xanax, alkohol, trava, morda kompulziven sport, delo od jutra do večera. Vcasih morda skušamo izcrpati svoje telo, da takoj zaspimo. Samo zato, da bi Občutka ne bi obcutili, pravzaprav se preden smo ga sploh uspeli ugotoviti. Če pa nekaj smrdi, iščemo dokler ne najdemo. Seveda saj vemo, da bomo zboleli, če bomo to pojedli, zagotovo.

Morda pa imajo obcutki namen, čisto evolucijsko. Morda so preživeli tisočletja le tisti, ki so sramoto doživljali, pa strah, da so lahko zbežali, da bi jih nečesa obvarovala.

Kako lepo bi bilo, ce bi imeli v sebi angela varuha. Takega, ki bi nam povedal kaj je prav in kaj ne. Nas opozoril, da nas lahko nekaj ubije, da je nekaj fajn, da smo se v nekoga zaljubili. Angel bi nas včasih rahlo pozgeckal po nogah in rokah, včasih bi nas zmrazil, včasih prinesel metulje v zelodec. To bi bil izkušenj angel, saj bi nas poznal bolje kot mi sami sebe. Živel bi z nami že od rojstva, in spomnil bi se tudi stvari, ki smo jih mi že davno pozabili.

Kako bi bil svet lep in enostaven, ce bi tak angel varuh obstajal.

…Pa Kako bi bil svet ironičen, ce bi tak angel obstajal, a mi bi se preprosto pozabili. Namesto tega bi rajši hodili v kulte, prebirali knjige o etiiki, hodili v cerkev in vzeli extasy.

Kaj pa če je duhovnost pravzaprav tako preprosta, da je sploh ne vidimo.

Se enkrat. Zgornji komentar je moje mnenje in vsekakor ne univerzalna resnica.:)

Kikos, pozdravljen!
Mislim, da razumem, kaj nam hočeš z zapisi povedati. Potlačitve različnih čustev (sploh pa vseh negativnih: občutka jeze, žalosti, prizadetosti…) običajno segajo v naše zgodnje otroštvo, ko enostavno nismo smeli svoja čustva izražati. Ni bilo varno. Med drugim tudi zato ne, ker nismo bili na primer sprejeti oz. razumljeni, če smo bili jezni, žalostni, potrti… Tako na primer, ko ti opisuješ v uvodoma zapisani hipotetični situaciji… Lahko so se nam dogajale še bistveno hujše situacije, ki smo jih bili na nek način »prisiljeni« potlačiti, da so nas sploh opazili ali nas prejeli… Otrok pa potrebuje razumevanje in ljubezen. Ker tega ni bilo, smo se kot otrok navadili na potlačevanje svojih avtentičnih čustev…

Ni tudi nujno, da je situacija, ki nas je potisnila v potlačevanje svojih čustev, ravno huda. Otrok pač sprejema svet avtentično in kar se njemu zdi pomembno. Zdi se mi spodbudno, ko občasno opazim, da so nekateri mladi starši toliko uvidevni, da otroku dovolijo, da izraža svoja negativna čustva. Takrat se mu bolj posvetijo, ga razumejo in problem rešujejo s pogovorom.

Vse te zapise nosimo v sebi in to ne le v podzavesti, ampak tudi kot zapise na telesni ravni. V odrasli dobi se zato običajno zapletamo v odnose, za katere vemo, da nekaj ne »štima«. Ne vemo pa kaj ne »štima« in, da smo se nezavedno zapletli v vzorce, ki so nam znani, so v nas… Vsako odnosno srečanje je za nas učenje. Včasih celo trnjevo učenje… To predvsem zato, ker v sebi nosimo vzorce in številne potlačitve, ki za nas niso dobre, a se jih sploh ne zavedamo. Številne nezdrave potlačitve nas lahko vodijo ne le v trpljenje, ampak celo v bolezen…

Zelo zanimiva in precej pionirska knjiga ne tem področju, je knjiga dr. Johna Graya »Kar čutiš, lahko zdraviš«. Knjiga vredna branja…

Spodbudno je, da obstaja kar nekaj zanimivih tehnik, kot pomoč pri ozaveščanju nastalih škodljivih potlačitev. Meni je na primer poznana zelo učinkovita EFT tehnika, ki jo k sreči uvajajo celo v nekatere vrtce in v nekatere osnovne šole. Delo z EFT tehniko nam lahko omogoča, da po principu »lupljenja čebule« ozaveščamo svoje potlačitve, škodljive vzorce in travme ter s tem postajamo čedalje bolj v stiku sami s sabo (beri: AVTENTIČNI!). Prav tako je spodbudno delo s pomočjo PEAT tehnike in zdravilnega kodeksa… Je kar nekaj spodbudne literature, posvečene tej tematiki. Seveda pa vse to od nas terja naš čas, našo pripravljenost na učenje in delo… Pa srečno, Odmev

Buddho jemljemo resno, kako ne saj je modrec, on ve kako doseči notranji mir. Z meditacijo, z biti eno s svojim telesom in duhom, z odsotnostjo misli. Nirvana, kompleksna zadeva, verjetno. Baje obstaja, nekje piše.

Po drugi strani pa, je sploh govoril kaj drugega, kot enotnost telesa in duha. Telo nam sporoča, nam pa se zdi že sama ideja, da bi nam telo nekaj sporočalo preveč duhovna, da bi lahko znanstveno obveljala in obenem preveč kemična, da bi lahko bila duhovna.

Vemo, da verjetno dopamin na nek način čutimo, vemo da periferna vazokonstrikcija pomeni mrzle roke, vemo da oksitocin verjetno povzroča srečo. Vemo da srčni utrip dejansko Čutimo, solze celo vidmo, A vseeno te simptome pozabimo, se preden na njih pomislimo. V takšne stvari ne verjamemo. Pa so res tako zelo mistični, da v njih ne bi mogli verjeti ?
Je res lažje vzeti rupurut, kot pa vsaj pomisliti, da smo se nečesa le malce ustrašili? Je res lažje vzeti 100x rupurut, kot pa malce o tem premisliti ?

New Report

Close