Imam vprašanje za tiste, ki ste od staršev (tako kot jaz) nenehno poslušali, da ste navadni gnoji, neumni, da ste debeli (čeprav nikoli niste bili), ki so vas vedno primerjali z drugimi, vam druge postavljali za vzor. Za tiste, ki ste se hoteli na trepalnice postavit, da bi dobili vsaj eno pohvalo ali potrditev od staršev, pa itak nikoli nič ni bilo dovolj dobro. Za tiste, ki ste se bali izbruhov besa, zmerjanja, potem pa izsiljevanja z jokom, če ste se samo poskušali postaviti zase. Za tiste, ki so vam starši v glavo zmetali najbolj grozne možne besede, potem pa vas obtožili, da ste preobčutljivi. Skratka za tiste, ki ste bili v otroštvu vedno v napetem pričakovanju, kakšne volje bo MOM starš.

Ali je komu od vas povsem uspelo pozdraviti posledice takšne vzgoje? A je kdo odrastel v samozavestnega človeka, ki se zaveda lastne vrednosti? Ki se zna postaviti zase?

Pa tudi to me zanima – a je komu od žrtev hude verbalne zlorabe uspelo ustvariti lepo, ljubečo resno zvezo? Ali pa družino?

Iščem recept. Hvala.

Pozdravljena!
Sama sem imela starša borderline in narcisa, oba s sociopatskimi potezami in najbolj pogosto ime zame je bilo gnoj ali kurba. Plus nešteto zlorab…

Kakorkoli. trajalo je kar nekaj časa, da sem dojela, da sta onadva tista, ki sta ubrisana in da se mi v resnici ni treba spraševat ali imata prav ali ne. Še posebej mi je pomagalo vedenje o osebnostnih motnjah, da sem vse koščke spravila v celoto.

Takoj, ko sem odšla od doma sem bila ena velika zmešnjava in trajalo je leta in veliko dela na sebi, da so se stvari začele umrijati in da sem pozdravila večino sranja, ki sta mi ga pustila. Sedaj sem super, v bistvu mi je vsa ta pot dala notranjo moč, vedenje in znanje, da res dobro peljem čez življenje, da sem iskreno zadovoljna sama s seboj, lahko rečem, da sem srečna ( ne mislim na filmsko srečo, ampak tisto življensko zadovoljstvo, umirjenost …itd)

Tako,d a se da. IN nisem edina, poznam jih še kar nekaj, ki so iz te bitke v bistvu prišli še boljši in je njhovo znanje, ki so ga ob tem pridobili sedaj njihova dodana vrendost v življenju. Je pa dolga pot, vmes se ti zdi, da se ne bo nikoli končalo, je naporno….se pa splača. Samo ne pričakuj od sebe preveč. Maraton se teče od koraka do koraka, če bi na začetku razmšljal, da moraš narediti tisoče korakov, se ga verjetno ne bi niti logil.

Evo, po vrsti 🙂
Ali je komu od vas povsem uspelo pozdraviti posledice takšne vzgoje? – Da.
A je kdo odrastel v samozavestnega človeka, ki se zaveda lastne vrednosti? Ki se zna postaviti zase? – Da.

Pa tudi to me zanima – a je komu od žrtev hude verbalne zlorabe uspelo ustvariti lepo, ljubečo resno zvezo? – Da.
Ali pa družino? – Da.

Iščem recept. – Nenehno delo na sebi od otroštva naprej. Z drugimi besedami (in malo poenostavljeno, ampak tudi ne prav daleč od resnice): manj ko se ukvarjaš z njimi, bolje ti gre.
Hvala. – Prosim 🙂

Pozdravljena!

Družina, partnerstvo ali družba nam žal vedno ne zagotavljajo in niso jamstvo, da kot človek nismo močno osamljeni. Življenje me je poučilo, da je ni hujše osamljenosti, kot je lahko osamljenost v dvoje ali popolna odrinjenost iz lastne družine…

Ko spoznaš, da si v svoji družbi sam sebi eden najboljših prijateljev, ti postane samost privilegij, ki ga ne bi več kar tako zamenjala. Prava sreča je lahko v samosti, saj se lahko v miru soočaš s svojimi globinami, v miru raziskuješ svoje življenje in spoznavaš samega sebe.

Le stalno in izključno delo na sebi, se nam lahko obrestuje.

Vesela sem svoje svobode, ko se iz naklonjenosti lahko srečujem v pogovorih z nekaterimi izbranimi prijatelji, ki se medsebojno podpiramo in skupaj rasemo. Vsi ti so moja »razširjena družina«, kjer smem biti to, kar sem. Številna srečanja s pozitivno naravnanimi ljudmi, ki jih nekoč nisem zmogla opaziti, me sedaj velikokrat navdihujejo. Iz tega se rojeva moj mir, moja kreativnost in moja živost… Veliko berem, raziskujem, pišem, telovadim, plešem, vodim dve skupini, hodim v hribe in naravo, uživam v svojem domu, uživam na svojem vrtu in se imam lepo. Lp Odmev

Ja!!! Se da!!! 😀 In sedaj se mi reži, ko me pokliče po telefonu in želi name zvalit vso svojo krivdo in slabo voljo tega sveta in sem zmožna ji lepo umirjeno povedat, da ne bom tega poslušala, adijo ciaoooo 😀 😀 Kar ne pomeni, da me ne briga za najin odnos, ampak sem zmožna se oddaljit in ne trpet zaradi njenih izpadov.
Imam svojo prekrasno družino, super partnerski odnos, službo, hišo in upam, da bomo vsi zdravi še naprej! Seveda nosim posledice zaradi bolne vzgoje, ki sem je bila deležna, ampak me ne omejujejo, me bogatijo.
Recepta nimam, imam pa nasvet: poišči si zunanjo pomoč, sama boš težko zmogla. Delaj veliko nase, preberi kako dobro knjigo (Mejna osebnostna motnja za telebane, Ne stopajte več po prstih, Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod …), vpiši se na kako jogo, meditacijo … In izogibaj se te osebe z MOM. Čim manj stikov, čim manj klicev, čim manj sporočil. Postavi ji mejo: do tu dovolim in nič več naprej. Vaja dela mojstra. Vsak majhen korak je dober, vsak korak je spodbuda za naprej. Se da!
Sečno!

Da se, ampak je za nas toliko bolj naporno. Sama opažam, da se mnogi ljudje sploh ne ukvarjajo s takimi zadevami kot sama, živijo bolj površno, jaz pa želim kakovosten odnos s partnerjem, otrokom, v službi in seveda vse ne more biti prfect pa sem zato prej manj zadovoljna.
Še vedno hodim na terapije in jih toplo priporočam, to je moja 3.psihotetapija in res priporočam dobrega terapevta ker prva dva sta me samo pacala, pojma nista imela, to zdaj vidim. V bistvu je bilo hudo spoznanje zame, da sem vedno skrbela da so bili drugi ok, vendar sem ravno od teh ljudi največkrat slišala da sem preobčutljiva, ko sem želela da se tudi name kdaj pogleda, in tudi moj partner je na žalost tak. Ampak se zavedam, da če so bili vsi okoli mene navajen n let da skrbim za njih, oni pa ne rabijo zame , bo toliko tudi potrebno da se tega odvadijo, sama pa da bom to tudi sprejela in pričakovala od njih. Lahko se stopi iz tega, samo nikoli nisi kot bi lahko bil, pa zna bit res naporno.

Hvala za odgovore, ste mi vlili nekaj optimizma 🙂
Doslej sem vedno letala za fanti, ki so bili nekokiko brezbrižni do mene. Ker iman od otroštva vzorec da se moram drugim dokazovat, da sem nekaj vredna. Mama me je namreč vedno kritirala za vse, kar sem storila: moja postava ni v redu, moje obleke tudi ne, pa za gospodinjska opravila naj bi imela dve levi roki (tudi če sem zloščila celo hišo, je zanalašč vzdihovala, da rabi gospodinjsko pomočnico, ker mi menda znamo samo jesti in spati).
In zdaj se skušam znebiti prepričanja, da si lepega, odkritega odnosa ne zaslužim. Da se moram za tipa, ki mi je všeč, močno potrudit.