OTROK JE PRI MOM STARŠU-VPRAŠANJE ZA OTROKE MOMOVCEV
Pozdravljeni,
Kaj ste si kot otrok MOMovca želeli od zdravega starša?
Vkolikor ste živeli pri staršu MOMovcu, kaj ste si želeli, da bi zdrav starš s katerim ste imeli stike naredil za vas?
Kaj ste pogrešali?
Najin otrok, ki ga imava z MOM je ob meni srečen, vesel, nasmejan…a ko to izve MOM gre takoj za priklepanje otroka nanjo..kar je razumljivo..zaradi poškodb, ki jih ima iz zgodnjega otroštva in mladosti je njena reakcija razumljiva a niti pod razno opravičljiva.
Hvala
Lp
Spoštovani Alek,
naročena sem na prejemanje novih novic z nemške strani v pripetem linku. Tukaj je izdan nov članek o mamah MOM,NOM in pa tudi daljši priročnik, ki si ga lahko naročite kot e-book za 18 eur. Ne želim delati reklame za to stran, ni pa slaba stran, ker ponuje obširne razlage o sami motnji, o vplivih na družinske člane, o otrocih in nenazadnje kaj storiti in kako se braniti, če si sam družinski član v takšni povezavi. Sicer gre za nemško stran, seveda pa si je možno stran po stran prevajati v google ali v slovenščino ali v angleščino, če le ta bolje leži.
https://umgang-mit-narzissten.de/die-narzisstische-mutter/
Za moje življenje z NOM in skupnega otroka bi pa rekla tako. Ker sem to vse opazovala v neposredni bližini veliko let (torej skupaj pod eno streho) sem mnenja, da mom starš otroka zelo zmede, ga pušča v negotovosti, mu ne odgovarja, mu ne izkazuje nežnosti niti bližine in skrbi zanj, mu je dejansko v določeni meri vseeno zanj, mu ne daje potrditve, ga obrekuje vpričo njega oz.mu zbija samozavest, ga manipulira za lasten prid, ga uporablja za boj proti vam, z njim zadaja vam bolečine (še toliko bolj, če to bolečino pokažete ali daste vedeti), mu ne nudi pogovorov, ali pa v pogovorih poudarja ves čas svoj prav, ga ne poskuša naučiti prav ničesar za življenje po motu naj se sam znajde, je v vsaki situaciji tisti, ki ima prednost, cela družina se mora postaviti za njim v vrsto, se ne žrtvuje za otroka (oz.redko kaj), se ne želi niti malo prilagajati na otrokove potrebe, tekmuje z njim in nikakor ne zna sprejeti dejstva, da je otrok v nečem boljši od njega…itd.
Otroku torej primanjkuje marsikaj. Poskušajte mu dajati čim več od tega, zares čimveč. Dajte vse od sebe in verjamem, da vam bo poplačano. Ne bojte se, da bi vas otrok “pozabil”, če ga bo mama vlekla na sebe. Zgodi se ravno nasprotno, čeprav je pomembno, da otrok sprejema oba starša. Pomembo je, da si izoblikuje zdravo in realno sliko o družinskem življenju. Gre se namreč za otroka, za njegove vzorce, ki jih vzame s seboj na svojo nadaljnjo pot. Otrok pa ima starša četudi ne živi z njim neizmerno rad. In tako tudi ostane.
Otrok se sicer zaveda, da z mom staršem nima istih odnosov kot z drugim staršem. Vseeno pa sem mnenja, da je mogoče kot zdrav starš nuditi veliko dobrega in tako otroku pomagati, da najde pravo pot za svoje življenje.
Je pa res, da ko smo ujeti v začarani krog še sami, da je takrat situacija občutno težja. Otrok čuti naš boj, našo energijo jezo ipd., seveda pa je tudi priča marsikateremu “noremu” prizoru. Kar mi je najbolj padlo v oči ob ločitvi je bilo to, da je takrat otrok imel mnenje, da je stanje kot smo ga živeli bilo zanj nekaj najbolj normalnega na svetu. Zavedal se je težavnosti glede odnosa z mom staršem, ampak temu ni ravno posvečal tolike pomembnosti. Ker seveda ni poznal vpliva na njegovo življenje. Menil je, da se to dogaja v povsod. Seveda je on videl v drugih družinah le delček nečesa oz. niti ni pomislil na čustveno zlorabo, kajti tudi meni ni bila leta in leta vidna. Ker ni dojemal manipulacij za tem in ker mu je bila “druga” (zdrava) klima v družini povsem tuja. Kar pomeni, da dobi otrok popačeno ali popolnoma neprimerno sliko o zdravih partnerskih odnosih. Osebno sem se odločila mu počasi, a vztrajno pokazati, da obstaja na svetu druga plat življenja, ki temelji na sočutju, spoštovanju, medsebojni pomoči, brezpogojni ljubezni in še mnogo tega. Dajajte mu s strani sebe čimveč od tega. Naj samo okuša, v nič ga ne silite. Z ničemer ga ne obremenjujte, ne spravljajte otroka v situacije, da bi moral občutiti krivdo (četudi bo več pri mami, ker bi se mogoče moral odločati h komu naj gre pa ta vikend), ne obrekujte mame pred njim (oz.niti nasploh ne), dajte mu vedeti, da ste vedno za njega tukaj. S tem se boste sami veliko naučili (ker se boste morali odrekati vašim pričakovanjem in željam), isto veliko pa boste naučili svojega otroka. Osebno opažam določene zelo pomembne spremembe na otroku. Zato vem, da sem na pravi poti. Le verjeti je treba in delati samo tako kot nam govori srce (brezpogojna ljubezen). Pri tem pa paziti, da nam um ne zamegli pogleda…
Iz srca vam želim, da vam uspe tudi ta življenjska pot.
Lp,
Pozabila sem prilepiti še članek…
Lp,
https://umgang-mit-narzissten.de/kinder-narzisstischer-muetter/
Tudi sama sem otrok MOM in NOM staršev.
Kot otrok se navadiš na realnost, kakrnšna pač je in poskušaš nekako preživeti. .Otroku je večinoma veliko bolj jasno, kako stvari stojijo, kot odraslemu, vendar še nima mehanizmov, kako najbolje ravnati in je zaradi tega čisto zmeden in se počuti soodgovornega.
Tisto, kar najbolj zaleže je vsaj ena oseba, ki ti potrdi tvoje občutke, da nekaj ni v redu, ki ti tebi primern način razloži, kaj se dogaja in da ni nič narobe s teboj, pač pa da ima težave starš. Najhujša so prikrivanja ali racionaliziranja. Saj ni tako hudo ( če je hudo), saj mamica, očka tega ne misli ( če to misli) , saj te ima rad ( če te nima)…itd. Treba je reči, da, hudo je, vendar bova skupaj naredila vse, da bomo to nekako premagali, da, očka( mama) je res rekel( storil) neprimerne stvari, ima težave, ki pa niso v nobeni povezavi s teboj ( če je žalosten ali jezen ne zna izraziti jeze, pa potem pravi čudne stvari, seveda te ima rad, na svoj način, kolikor je pač zmožen imeti rad, ker mama ( očka) ima s tem, da ima nekoga rad težave in se tukaj ne znajde preveč in počne kakšne čudne stvari, bova skupaj poskjušala najti način, kako bi lako ti reagiral na to, da ti ne bi blo tako hudo,…itd Vedno pa poudarjajte, da to, kar se dogaja nima nobene veze z otrokom, da ima težave starš in predvsem, da ni na njemu, da kaj rešuje , ker je še premajhen, ker ni nič kriv , ker so drugi za to odgovorni in ne on ……torej, otrok najbolj potrebuje potrditev tega, kar čuti, da za to ni on kriv oziroma odogovren, ne glede na to, kaj počne, misli, čuti ( ker je otrok in so odgovorni starši in zagotovilo, da boste iskali (zdrave) rešitve in prevdsem, da ga imate radi, ne glede na vse.