Pozdravljeni!

S hčerko sva padli po stopnicah, poškodovani sva obe, jaz lažje, ona pa ima zlomljeno nogico malo nad gležnjem, obe kosti. Pri padcu sem jo obrnila, da ni udarila z glavo, a sem jaz nesrečno padla na njeno nogico … v glavnem, grozno, jok in to obe.
Zanima me, kakšno bo njeno zdravljenje in posledice zloma. Ne vem, ravno se je začela kobacati, zdaj pa ne more in me je strah, da bo pozabila in bova potem spet na začetku. Tudi vstajala se je ob opori, zdaj se pa ne more. Kako naj ji pomgaam, da ne bo vsega pozabila? Hudo mi je, ko jo gledam s tem velikim mavcem, ker ga ima do ritke. 🙁 Verjetno bo morala nositi mavec kar nekaj časa … bojim se posledic in kako to sploh taki mali to prenašajo …

Hvala za nasvet in pomoč.

LP

Otroški zlomi se celijo izredno hitro in otroci tudi izjemno hitro nadoknadijo zamujene tedne. Držite se navodil kirurga o zadrževanju gibanja in kasnejši rehabilitaciji.

Mogoče samo opišem, kako smo okrevali, lahko da bo kateri mamici kdaj prišlo prav …

Prvi teden je bil katastrofalen, saj smo morali naslednji dan na premavčenje, ker ji je gips zlezel dol, potem je po 10 dnevih longete dobila cel mavec, torej zopet stres za vse, zdravnike, mene in najbolj za tamalo. Lahko rečem, da so dojenčki res zelo prilagodljivi, saj se je kljub oviri nekako plazila oz. celo kobacala, pač samo z eno nogo, zlomljeno pa je vleka zadaj … takšno kobacanje je ostalo potem še kar lep čas.
Ko sva po 3 tednih odstranili mavec, je svet postal lepši, a je koža okrog ene gubice na gležnju bila živo rdeča, vneta … sploh ne morem pomisliti, kako zelo jo je to moralo srbeti in skeleti, pa ni znala povedati. Skratka to sva pozdravili, sledila pa je domača rehabilitacija. Predpisano nisva dobili ničesar, nobenih terapij, nobenih navodil, kako in kaj … hči se je premikala po svojih močeh, čeprav ji je sprva bilo zelo čudno, nagruntala je tudi kobacanje po stopnicah, in po skoraj mesecu dni se je končno postavila sama na nogice ob opori. Zdaj je stara 13 mesecev in še sicer ne hodi, se pa že spušča in hodi ob minimalni opori, o zlomu ni ne duha ne sluha … prav ste imeli, otroški zlomi hitro celijo.

Imava pa en drug problem, odkar je prestajala to mučenje z mavcem, kjer smo jo morali večkrat pač bolj na silo držati, saj je jokala, se zvijala in izmikala, jo je tako grozno strah ne samo zdravnikov, tudi noben drug človek jo ne sme niti pogledati, pa takoj plane v jok in si želi SAMO k meni. Tolerira otroke, odraslih pa nikakor. Posvetovalnice pri 1. letu nisva opravili, saj ničesar ni želela pokazati, bil je en sam jok, že pri sestrah, kjer so jo tehtali. Nikakor se ji zdravnica ni smela približati, ker je dobila panični napad (jok, potenje, zvijanje … ). Ne vem, jaz kaj takega še nisem videla in me je prav strah, kako bova prestajali vse to naprej. Septembra naj bi šla v vrtec, ampak ne vem, kako bo tam sploh zdržala, ker niti k očetu noče … nalepljena je samo name in ne vem, kako naj ji pomagam, da bo premagala strah pred zdravniki oz. drugimi odraslimi.
Imate mogoče kakšen nasvet, kako naj jo opogumim? Ima že 2 otroka, ampak niti približno nista bila takšna.

Hvala!
Lepo vas pozdravljam!

Možno je, da ima deklica spomin na obravnave pri zdravniku, čerpav v tej starosti še ne pričakujemo dolgoročnega spomina.
Je pa ravno v tej starosti ločitvena tesnoba največja, prav tako še simbioza z materjo in najbolj pogost enoletnik noče niti pogledati zdravnika ali sestre, se tišči k mami in se boji tujcev. normalno razvojno obdobje.