Plačljivost skupin, terapij
Pozdravljeni,
zanima me ali so skupine za samopomoč, podporne skupine in individualno svetovanje za motnje hranjenja v ženski svetovalnici plačljive? Če so, koliko je znesek? Danes sem bila namreč v svetovalnici Muza, vse lepo in prav, vendar me je cena skupin in delavnic šokirala, saj si takšne vsote ne morem privoščiti… Bila sem že na zdravljenju na EMH, vendar še vedno potrebujem pomoč, saj se sama ne morem izvleči iz te bolezni!!!
Pozdravljena,
v Ženski svetovalnici je v osredju dogovor – prispevek osebe za 1 mesec-to je za 4 srečanja znaša 30 e, enako za skupino za samopomoč. Individualna svetovanja trajajo 50 minut-do 1 h, skupina za samopomoč 1x na teden po 1,5 h. Poleg tega je vedno možnost dogovora, če oseba nima svojih dohodkov, je brezposelna ali v težki finančni stuaciji, da se prispevek zmanjaša ali tudi, da za tisto obdobje, ko so sredstva oemjena brezplačno prihaja na svetovanja.
Vse je dogovorljivo. Skušamo omgočiti vsakomur, da se udeleži svetovanja, pri čemer namen cene kot takšne ni v ospredju.
Če te zanima možnost, da bi se dogovorila za skupino ali individualna svetovanja, lahko pokličeš Ano Ziherl, na 01/25-11-602 ali ji pišeš na [email protected]
Vse dobro,
Tatjana
Pozdravljeni,
zanima me, ali morda obstaja kakšna internetna oblika pomoči (npr. da mi ne bi bilo treba hoditi k psihiatru, pač pa da bi se na nek način preko e-pošte ali česa podobnega dopisovala z njim). Zaradi šole in drugih obveznosti mi namreč zelo malo časa in denarja ostane za psihiatra.
Ali pa mi prosim vsaj predlagajte kakšno internetno stran ali literaturo v zvezi zdravljenja kompulzivnega prenajedanja (knjiga “Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ” mi je nekaj časa celo pomagala).
Lp
MysteryBunny
Pozdravljena,
spletno dopisovanje je dobro le začasno – v smislu, da se osebo vzpodbudi, da si poišče pomoč ali kot možnost, da posameznik dobi odgovor, ki ga potrebuje, pa v zvezi s tem ni nujno potrebno iti na terapijo. Torej hočem ti povedati, da ni poenostavljene rešitve in da spletno svetovanje ni rešitev za nadomeščanje terapije ali obiska psihiatra, temveč kot dopolnitev le tega. Kot podpora osebi. Moje mnenje je, da nič ne more nadomestiti osebnega obiskovanja terapevta. Vedno je preveč vprašanj, ki se nam podi po glavi in je nemogoče odgovoriti na vse preko mejla in takoj. Poleg tega preko računalnika manjka osebni kontakt, ki ga ni mogoče nadomestiti s spletnim dopisovanjem. Pa v branju besed se vedno lahko veliko izgubi in ne moreš takoj preveriti kaj se je zgodilo. Seveda je spletno dopisovanje tudi odbro, vendar hočem poudariti, da ne more nadomestiti na noben način individualne terapije. Kar se tiče časa je takole. Če boš res hotela pomagati sama sebi, boš našla čas. Ta je relativen. Za eno uro na teden ga gotovo lahko najdeš. Po drugi strani pa denar. Obstajajo terapije, ki so brezplačne, je pa potrebno nekoliko počakati, ali pa tudi ne. Na ženski svetovalnici se da dogovoriti tudi za zmanjšan prispevek, če pa res ne gre pa je lahko za določeno bodobje tudi zastonj. Ravno tako imajo brezplačno svetovanje na Frančiškanskem družinskem inštitutu-preveri na netu. Moraš pa tam nekoliko dlje časa čakati, ker so ravno zaradi tega vrste dolge. Približno tri mesece, vendar pa v vsakem primeru pokličejo.
Knjige so izredna dobra literatura za osebnostno rast in prevpraševanje same sebe. Mogoče bi lahko za knjigami oz. gradivom pobrskala na spletni strani Ženske svetovalnice. Tudi, če se teme ne nanašajo naravnost na kompulzivno prenajedanje še vedno prispevajo k temu, da najdeš odgovore, ki jih išče v sebi. Npr. knjiga Dobro je reči tudi ne, je že ena izmed takšnih. Vendar je to lahko le dodaten pripomoček. Kot rečeno osebnega kontakta ne more nihče nadomestiti. Terapevt ti lahko odgovori na vprašanja, ki jih v knjigi ne boš našla ali pa se ti pojavijo sama od sebe. Zato je najbljša oblika zdravljenja terapija ali vključitev v skupino za samopomoč.
Predlagam, da razmisliš o tem. Te ovira samo čas in denar ali še kaj drugega?
LP
Tatjana
Pozdravljeni,
tudi sama sem imela pomisleke glede terapij preko interneta (osebni kontakt in vse kar ste zgoraj našteli) in se strinjam, da se, če vse skupaj poteka preko medrežja, veliko čustev in občutij porazgubi. Tudi zadnje ste imeli prav, res me ovira še nekaj drugega. In sicer moji starši. Z mami se veliko pogovarjava o mojem nekontroliranem prenažiranju in mi tudi ves čas skuša na svoj način pomagati. Kljub temu sem ji omenila strokovno pomoč, vendar še zmeraj verjame, da se bom lahko sama izvlekla iz tega in me zato pri tem ne podpira. Prav tako pa nočem proti njeni volji obiskovati terapevta ali pa to početi na skrivaj. In mislim, da je to eden glavnih razlogov, zakaj sem iskala kakšno drugo obliko pomoči.
Lp
MysteryBunny
Draga MysteryBunny,
iskreno ti povem, da tu se ne gre za tvojo mamo, temveč zate. In čeprav mama verjetno res verjame, da si boš lahko pomagala sama, ti verjetno že veš, da se trudiš na vso moč in si poksusila res že marsikaj, pa ne gre. Ne vem kaj je razlog, da tvoja mami tako razmišlja. Vendar verjemi mi, da je ne boš izdala, če poiščeš pomoč. Ona lahko ima svoje prepričanje. Ti nanjo ne moreš vplivati. Lahko pa vplivaš nase in na svoje življenje. Saj laganje ni potrebno. Skušaj najti miren trenutek, se usedi z mamo v miru in ji razloži kaj ti misliš o vsej stvari. Odkrito ji povej, da si sama in ob njeni podpori in pomoči poskusila vse, vendar ni bolje. In da več ne veš kaj bi še lahko. Ona je naredila vse kar je lahko, sedaj pa je čas, da pomaga še nekdo, ki ima za to ustrezne izkušnje. Tudi kirurg ne bo operiral lastnega otroka, če ta zboli na srcu – saj ne bo mogel trezno razmišljati. Enako je v odnosih z našimi bližnjimi. Potrebujemo nekoga, ki nam bo pomagal videti širšo sliko – kaj deluje v našem življenju in kaj ne. Tvoja mama se trudi po najboljših močeh, vendar to ni dovolj. Zato, še ni slaba mama in tudi ne more imeti vseh odgovorov na probleme s katerimi se ti srečaš. In tudi prav je tako. Zatro pa je tolikor azličnih ljudi na tem svetu.
Vedi tudi, da tu ne gre za to, da ti ne bi imela dovolj volje ali želje, da bi s tem prenehala. Stvar je resna in to je bolezen kot vsaka druga. Tudi za raka kirurg ne reče osebi, ki je zbolela, saj ne potrebujete terapije, boste zmogli sami to preboleti. Stvar je ista pri motnjah hranjenja. Sama si naredila vse kar si lahko, sedaj je čas, da se odločiš. Tu ne gre za izdajo mame, ali za to, da je ti ne bi hotela poslušati. Verjamem, da jo imaš rada in težko kaj narediš proti njeni volji ali predlogom. In to je prav kadar so ti predlogi povezani z upoštevanjem norm in vrednot v družbi, vendar ne v tem primeru. Velikokrat se starši ne zavedajo kaj motnje hrnajenja sploh so. In mislijo, da je to kaprica, ki bo minila sama od sebe.
Kakšen se ti zdi ta predlog – da mamo direktno seznaniš s tem, da sama ne zmoreš? Lahko ji tudi odkrito poveš, da si se odločila, da potrebuješ pomoč in jo boš poiskala. Kaj misliš?