Najdi forum

Že 12 let imam motnje prehranjevanja,bulemijo in prenajedanje.Kot otrok sem bila bolj debela,a ne nevemkako.Pa vendar sem bila celo osnovno šolo za sošolce samo BAJSA,redkokdaj me je kdo poklical z pravim imenom.Ne morem opisati kako mi je bilo hudo.V srednjo šolo sem odšla dalec od doma,pa vendar nisem prebolela ponizanja,kvecjemo slabsalo se je,postala sem zagranjena dokler pri 15h nisem odkrila bruhanja,nekaj sem s tem shujšala in se pučutila dobro,to je trajalo 4 leta,potem sem spoznala fanta se noro zaljubila,ker me je imel rad ceprav se vedno nisem imela idealne postave.Kot bi mignil nisem vec bruhala,bila prvic srecna in prvic me je imel kdo sploh rad.Trajalo je 2 leti,fant me je zacel varati,pretepati,zacele so se tezavi in jaz sem spet iskala tolazbo v hrani.Verjeti sem zacela,da je to zato ker nisem lepa,postavna.Nisem si priznala da je krivda v fantu,ki je alkoholik in zenskar,ampak sem jo videla samo pri sebi.Zdaj se ze skoraj 5 let prenajedam in 1x letno skujsam za 15kg,potem jih pa spet dobim v mesecu ali dveh nazaj.Trenutno sem spet v “najtezjem” telesu-74 kg pri visini 163 cm.Pucutim se kot kup gnoja,posebej ker vem da sem najlepsa leta zapravila za cloveka,ki ni vreden nicesar.Sedaj pri 27-ih nimam vec volje ne moci za spreminjanje same sebe,tolikokrat sem rekla sedaj se ne zredim vec,zdravo bom zivela,a kaj ko ga vidim s kaksno 10 let mlajso suho lepoticko in si recem:zakaj ne bi jedla,ker drugega v zivljenju tako nimam,saj me tako nihce ne mara.Njemu je vsaka dobra,le jaz sem bila najslabsa.Mislim da je kriva teza in tako se vrim ze 12 let v začaranem krogu,ki se ne ustavi.Pa mislim,da se tudi ne bo,ker ne vem ce ima se kdo tako malo samospoštovanja kakor jaz.Vendar drugace ne gre,ker so me odkar se spomnim zase samo ponizevali in se norcevali iz mene.
Zame je tko prepozno,vendar mi je hudo za vsa mlada dekleta,ki sedaj prezivljajo to kar sem nekoc jaz.Čeprav je sedaj veliko vec govora o tem,tako da lazje poiščejo pomoč.
Vsem ki imate podobne tezave pa želim veliko uspehov pri odpravljanju le teh.

Draga XY,
Žal mi je, da se že toliko let vrtiš v začaranem krogu bulimije in prenajedanja. Po moje bi bilo dobro, da se oglasiš na kakšen naslov za pomoč pri motnjah hranjenja, saj sem prepričana, da nikakor ni prepozno zate, čeprav si ti tako zaključila.
Nihče si ne zasluži, da ostane v peklu motenj hranjenja “do konca življenja”, zato ti zares priporočam, da se odločiš za svetovanje, psihoterapijo, vključitev v skupino ali kakšno drugo obliko pomoči, da boš enkrat lahko živela bolj polno in brez pretirane okupiranosti s hrano. Seveda pa je odločitev tvoja in okrevanje zahteva najprej tvojo odločitev, da hočeš živeti drugače.
Lep pozdrav,
Ana Ziherl

NIKOLI NI PREPOZNO! Punca saj si stara sele 27 let!!!Preberi si kaj ti je napisala Ana! Pomagas si lahko na vec nacinov ampak vse je odvisno od tebe! Ni prepozno, verjemi da lahko premagas to stvar in zazivis kot se nikoli doslej!!!!

Pa-pa, Soncek

New Report

Close