Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Ali imam anoreksijo?

Default avatar

Nina1999

Pozdravljeni!
Stara sem 16 let in imam 165 cm. Na začetku "mojega hujšanja" sem imela 61 kg, sedaj jih imam 51. Zanima me, če je možno da imam anoreksijo, čeprav nisem podhranjena? Problem vidim v tem, da si neprestano štejem kalorije, sem živčna če nimam časa za telovadbo, jem po določenem protokolu, pojavila se je izguba menstruacije (izostala za cca. 2 meseca) itd. To naj bi bili znaki anoreksije, vendar se ne stradam... Jem tri obroke na dan plus malica, če sem res lačna.

Hvala za odgovore.

Lp,

Nina
Default avatar

TatjanaR

Težko rečem po takšnem opisu da ali ne. Ti znaki običajno so del te bolezni in seveda je lahko teža tudi povsem običajna (še zaenkrat). Vprašanje je, če ne boste izgubili še dodatnih kg oz. če vam teža še pada? Potem to pomeni, da kljub temu, da imate 3 obroke dnevno in malico so ti obroki premajhni in bilo potrebno povečati količino hrane, ki jo vnašate v telo.
Že zdaj bi rekla, da je vaša telesna teža skoraj prenizka, zato bodite še posebno previdni, da ne izgubite še dodatnih kilogramov.
Kaj pa se je zgodilo, da ste začeli razmišljati o tem?

Tatjana
Default avatar

Nina1999

Pozdravljeni!
Najlepsa hvala za odgovore.
Sama kilogramov ne mislim vec izgubljati zaradi pritiskov druzine in prijateljev pa tudi sebe.
Teza mi uglavnem stagnira je pa res da jo lažje izgubim kot pa pridobim. Npr. Zredim se na 51.4 kg dva dni po tem je moja teza spet 51 ali celo manj.
O tem sem po pravici povedano zacela razmisljati ko sem brala bloge o anoreksiji in sem se deloma nasla v omenjenihznakih za bolezen.

Hvala in lep dan.

Nina
Default avatar

TatjanaR

Nina ste razmišljali, da bi se s kom pogovorili glede vaših opažanj? Poiskali strokovno pomoč?
Default avatar

Nina1999

Ne, o tem res še nisem razmišljala. Že sama misel na to je zame grozna, če povem po pravici. Bi mogoče morala?
Default avatar

TatjanaR

Dobro bi bilo, da razmisliš o pomoči v vsakem primeru, še preden se težave poglobijo. Štetje kalorij ni dobro, dobro je jesti tisto kar telo rabi in kolikor rabi. Odrekanje ni dobro. Lahko se zgodi, da takšen način življenja kot ga opisuješ preraste v stalnico kar pa bo problem. In nekako si z eno nogo že notri.