Najdi forum

Imam slabe izkušnje s spolnostjo iz otroštva. Večkrat sem bila postavljena v zelo ponižujoče položaje. :/ Nikoli me ni nihče dobesedno posilil, a vrstniki so me ves čas otipavali in me napadali. Že proti koncu osnovne šole je na nekem večdnevnem izletu eden izmed mladih, ki so vodili izlet, zlezel ponoči v mojo posteljo in me otipaval… Nisem vedela kaj storiti.
Skratka, kljub temu da me ni nihče posilil, imam sedaj v življenju mnogo problemov.

Ne vem, če je to zaradi tega, ampak bojim se fantov. Dolgo nisem imela nikogar, sedaj pa imam prvega fanta. Še nisva šla dlje od poljubov pa mi ni več prijetno. Ne vem kaj je to, ampak med poljubljanjem le čakam, da bo minilo. Zdi se mi da je to posledica slabih izkušenj iz preteklosti. Ne vem kaj naj storim… Vem da nikoli ne bo bolje. Ne morem se spremeniti. In ni mi všeč, kar je nastalo iz mene. Ne vidim nobenega smisla v življenju. Ne vem čemu, verjetno to ni posledica tistih izkušenj iz otroštva- nočem več živeti. Ne morem več. Ne vem zakaj krivim druge, mogoče to kar se mi je zgodilo niti ni smatrano kot kakršnkoli napad. Ampak jaz si ne morem pomagat in iz dna srca sovražim ljudi, ki so mi to naredili in ne morem razumeti zakaj so mi to storili in vem da ne bo nikdar tako kot če se to ne bi zgodilo… Nočem se spopadati s problemi, ki jih ne bi smelo biti….Obupno se mi zdi. Vsega imam dovolj, ne morem več. Jaz nisem zmožna ljubiti kogarkoli in to mi je najbolj grozno. Prevečkrat pomislim, da je zame prišel čas odhoda..

ž, 20 let

Pozdravljena!

Za zlorabo se šteje tudi otipavanje na delih, kjer nam ni prijetno, tudi besedno namigovanje. Torej v tvojem primeru lahko rečeš, da je šlo za neko vrste zlorabe. Zloraba ti je pustila posledice, ki jih občutiš še danes. Jih boš še nekaj časa oz. z vsakim dnevom bolj, dokler se ne boš soočila s to težavo. Soočiš se na način, da sebi priznaš to ( delno si to že storila ) in začneš delati na tem. Kako? Prvi korak je zagotovo ta, da si pisala sem. Drugi pa, da se odločiš, da boš začela brati kakšno knjigo na to temo – recimo zelo dobri knjigi sta, POGUM ZA OKREVANJE in NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE in NOVO UPANJE. Nazorno je vse obrazloženo s primeri, tako da se skoraj vsak najde v zgodbah. Knjigi sta sicer izredno težki, ker se začnejo ob branju ” odvijati ” naši filmi ali odlomki o otroštvu in času, v katerem smo bili izpostavljeni zlorabi.
Tretji korak pa je, da se začneš imeti rada. Ja prav si prebrala. Kot take se sovražimo, imamo strah v sebi, neke svoje ideje o tem kako nas drugi vidijo, da itak vedo, da imamo težave pa nam ne želijo pomagati. To seveda ni res ! Vsaka si mora sama pomagati in drugi ji bodo pomagali ! Zato resnično začni delati na sebi, začni se imeti rada, se sprejeti tako kot si.
Četri korak je, da vse negativne vzorce, ki jih imaš v sebi spremeniš v pozitivne. Ni tako težko kot se morda zdi slišati. Če te citiram v teh primerih .. Ne vem kaj naj storim… Vem da nikoli ne bo bolje. Ne morem se spremeniti. In ni mi všeč, kar je nastalo iz mene. Ne vidim nobenega smisla v življenju. Nočem se spopadati s problemi, ki jih ne bi smelo biti….Obupno se mi zdi. Vsega imam dovolj, ne morem več. Jaz nisem zmožna ljubiti kogarkoli in to mi je najbolj grozno. Prevečkrat pomislim, da je zame prišel čas odhoda..
Iz vseh teh stavkov je mogoče razbrati strah, dvom v sebe, nezadovoljstvo, obup in prepuščanje temu kar se bo zgodilo, se pač bo. Ni potrebe, da je tako. Resnično ne !
Peti korak je lahko tudi ta, da se odločiš za kakšno društvo, ki ti bo v pomoč ali pa za psihoterapevta, ki ti bo pomagal razrešiti tvojo preteklost. V obeh primerih pa je najvažnejše, da si TI TO ŽELIŠ narediti zaradi SEBE ! Da želiš biti srečna, želiš biti svobodna, želiš biti neobremenjena, ŽELIŠ ŽIVETI.
S tabo smo vsi tukaj in navijamo ZATE. Si pomembna in dobra oseba, ki potrebuje le malce pomoči, da zasije v vsej svoji biti.
Javi se še kaj !

Srečno !

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

Draga sparklingdiamond!

Tako kot ti je ga. Maja lepo napisala – z voljo se vse da. Vem da je to breme na tebi ampak vse se da rešiti, ne vrzi puške v koruzo zaradi tistih bedakov. Če si s fantom zaupata in se imata rada mu povej o tvojih problemih (če mu nisi že) in kako se počutiš. Če je pravi, ti bo stal ob strani, te razumel in ti pomagal skozi to. Tudi jaz ti priporočam knjigo Pogum za okrevanje (dobi se v knjižnici). To kar si takrat doživela moraš predelati, razumeti da ti nisi nič kriva in premagati, tako da boš lahko zaživela normalno in srečno življenje.

Držim pesti zate, tudi sam vem kako je s tem ker sem imel punco ki je bila spolno zlorabljena in sem ji pomagal pri okrevanju. Če hočeš govoriti zasebno lahko pustiš mail tukaj.

Srečno!

Hvala obema za odgovor.

Glede fanta je tako, da mu ne upam povedati tega… Šele kratek čas sva skupaj in mu niti popolnoma ne zaupam. Že tako sem se dolgo časa branila kakršnihkoli odnosov s fanti, sedaj pa sem ugotovila, da je problem v meni ne v fantih. In sem si rekla, naj poskusim. Fant je res v redu, samo ne vem če ga res ljubim… Vem pa da ga nočem izgubiti.

Hvala za nasvet glede knjig. Si bom prebrala.

Odkar sem pisala sem, je vse le še slabše, ker ves čas mislim na to, sploh pa ob najbolj neprimernih trenutkih, na primer ko sem bila pred tablo na faksu… Tako me utrudijo misli na to, kar se mi je zgodilo, da ne morem ničesar več delat.. 🙁 Pa še slabo se počutim. Vsakič ko pomislim na to, se tako slabo počutim, da bi šla lahko le še spat…Dobesedno, kot da bi mi v sekundi zmanjkalo vse energije.

Vem tudi, da je rešitev možna le če si jaz tega res želim, ampak jaz pa sploh ne vem, če si še želim živeti…Ne vem zakaj bi si to sploh še želela… S svojo slabo energijo le škodujem celemu svetu in fantu, ker mu sploh ne znam vračati ljubezni…Včasih se počutim kot pošast..

Pozdravljena!

Verjamem ti, da se počutš še slabše, odkar si pisala sem. Zakaj? Predvsem zato, ker se bojiš PRIZNATI vse to. V sebi biješ boj, kaj ti je bilo treba pisat ! Povem ti, da je to čisto običajen odziv, ker ti možgani marsikaj govorijo, sporočajo. Bojiš se soočanja, bojiš se sama sebe. Zanikaš svoj obstoj, zanikaš besede, ki si jih napisala. Iz tebe vije val grenkobe, stiske in obupa. Zaničuješ sebe, kar zelo dobro kaže na to, da si razdvojena osebnost, da ne veš kako naprej. Veš, tudi sama v teh začetkih nisem vedela kaj in kako. Pa sem si rekla ” treba je to storiti, storiti zaradi sebe “. Iz dneva v dan je šlo lažje. Tukaj napredka takojšnega ni in z nikomer se ne tekmuje – DELA SE VSE TO ZA SEBE, ZA SVOJO SREČO in ZA SVOJO PRIHODNOST.
STORI TO ZASE, ZASLUŽIŠ SI !
Če potrebuješ tolažbo, besedo ali ramo za jok – tukaj smo in te pričakujemo!

Skupaj smo močnejši in zmoremo !

Srečno in javi se ,

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

Pozdravljeni

Z vami bi rada delila svojo zgodbo.

Kot otrok sem bila večkrat zlorabljena, če se tako lahko izrazim.
Začelo se je prvič pri sedmih letih, kot deklici v prvem razredu. Imela sem prvo simpatijo in sicer prijatelja svojega strica.Ta fant me je otipaval po spodnjem delu, vsakič kadar smo čas preživljali skupaj. Ob gledanju kakšnega filma. Meni kot deklici, sicer ni bilo jasno kaj počne, vendar če se prav spomnim mi je bilo celo všeč. Okoli desetega leta me je prišel sredi noči otipavati moj dedek. Prišel je v sobo, mi slekel hlačke in me otipaval. Ko sem se zbudila je nekaj zamrmral in odšel. Kot otrok sem tudi rada kdaj prespala pri babici v njuni postelji – na sredini. Tudi tam si je dovolil me otipavati, čeprav je bila babi zraven. Nikoli ji nisem povedala, ker nisem želela prizadeti babice. Bilo me je sram in imela sem občutek, da me bodo obsodili na laž. Moja starša sta ločena in sem večkrat bila pri očetu na počitnicah. Njegovega brata sem imela zelooo rada. Večkrat sva skupaj gledala filme, ko se je nekega odločil, me začel otipavati in s časoma se je stopnjevalo. Čez čas se je začel drgniti ob mene, nato mi je nekega dne položil mojo roko v svoje hlače in me dejansko učil kako naj ga vzburjam in zadovoljujem. Čez nekaj časa je želel sexati in nekako nisem dovolila. Zato se je zadovoljil z drgnenjem ob mene dokler ni prišlo do izliva. Če se prav spomnim, je nekega dne celo izvedel oralni sex. Vendar on meni. Ob vsem tem sem se pretvarjala da spim in dovolila da se stvari dogajajo. Morda me je celo vzburjalo. Te stvari so se končale pri mojih dobrih trinajstih letih, ko sem dobila prvič menstruacijo in se začela izogibati njegove bližine. Leto za tem je spoznal svojo sedanjo ženo in od takrat me pusti pri miru oz. najin odnos je hladen, ne družinski. Zelo težko me pogleda v oči in komunicira z mano. Jaz ga lahko pogledam čiste vesti, ker mu nisem storila nič.
Vmes pri dvanajstih letih, sem tudi imela dogodek, ko sem bila s sošolkinimi starši na košarkaški tekmi. Dva metra stran od mene je na klopi sedel stric, ki je bil iz minute v minuto bližje meni dokler se ni njegova roka dotaknila moje in me začel otipavati. Povedala sem sošolki, ta očetu, kateri ga je nagnal. Leto kasneje sem se v domači vasi odpravila do gospoda, ki je popravljal televizorje in prodajal belotehniko, televizorje in podobne reči. Prodajal pa je tudi mobi kartice oz kartice za polnjenje računa. Ko sem vstopila me je začel spraševati po starših, kje so, kako sem ker so ločeni bla bla. Kar naenkrat je vstal s svojega delovnega stola, me začel objemati in govoriti, da bo vse uredu in da sem boga. Medtem me je prijel za rit in kar naenkrat zalizal. Fuj. Kot otroku mi je bilo grozno, stekla sem ven do svoje prijateljice in ji povedala. Ona je celo opazila odtise njegovih prašnih rok na moji riti. Pri kakšnih osemnajstih letih sem se izpovedala prvič svoji mami. Vendar sem želela da ostane pozabljeno. Nisem želela odpirati starih spominov vsem, da bi to razčiščevali in povzročiti veliko bolečin družini nadlegovalcem. Spremenila nebi ničesar. Sicer se mi pa gabijo in se mi smilijo takšni umsko bolni ljudje. Prej rabijo pomoč kot kaj drugega. Nikoli nisem hodila k psihiatru zaradi tega in hvala bogu mislim da tudi z partnerji nisem imela težav. Bolj kot ne imam drug problem. Že kot otrok se nisem nikoli branila in večrat razmišljam o tem zakaj nisem nečesa storila, da bi to preprečila. In tako sem dolgo imela problem ali pa ga imam še pa ne vem. da ko me nekdo hoče nadlegovati kar nekako dopustim oziroma otrpnem. Ničesar si ne upam. Zakaj? Ali nisem bila dovolj močna? Vedno sem mislila da mi bojo kaj hudega storili, če se bom uprla in počutila sem se vedno šibko. Še večji problem pa ta, da se nikoli nikomur nisem želela zameriti ali jim narediti škode. Bolno. Danes sicer razmišljam drugače. Vendar sem imela veliko šole, življenske. Kajti več partnerjev, skoraj vsakega sem zato tudi prevarala. Vsakič, ko me je prišel nekdo nadlegovat sem se mu podlegla. Tako tudi vsakega partnerja izgubila in prizadela. Nihče ni vedel, niti jaz sama kaj se mi v tistih trenutkih plete po glavi. V bistvu nikoli nisem znala reči ne, pusti me in zbežati. Je to povezano z mojim otroštvom?

hvala za mnenja
lp

Pozdravljena!

Vse tvoje težave izvirajo iz otroštva naprej. Nisi imela podpore s strani staršev, saj si omenila, da sta se ločila. Verjetno si v vsakem moškem iskala neke kvalitete očeta. Zato si se spuščala iz zveze v zvezo. Razmisli sama kaj je resnica.
Dejstvo pa je, da nisi zadovoljna z svojim načinom življenja, s potekom dogodkov in še in še. Povprašaj se, kako je s tvojo samozavestjo, samopodobo, si sama sebi všeč, se imaš rada ?

Če na večino vprašanj odgovoriš z NE, je treba nekaj narediti. Kaj je to, boš morala ugotoviti sama ? Lahko ti ponudim samo obcije ; da se obrneš na nevladne organizacije in hodiš na induvidualni pogovor ( če boš želela oz. želiš narediti / spremeniti nekaj zase ), lahko pričneš brati knjige s to tematiko ali pa pustiš vse skupaj tako kot je in nadaljuješ svoje življenje, kakršnega si imela do sedaj.
Vedeti pa moraš, da to ni lahka pot. Velikokrat je trnjava in s strani bližnjih ali okolice ni razumevanja. Vse je odvisno od tebe, koliko in kdaj boš zmogla. Boš zmogla? Nisi sama veš, veliko nas je, ki smo prehodili to pot. Ni nam žal, da smo jo. Na tej poti se utrdiš, osvobodiš nekih vzorcev, gledaš na življenje drugače. Predvsem pa se ne smiliš več sam sebi in ne igraš neke žrtve.
Premisli in se javi!

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

Jaz bi pricakovala, da ji odgovorite na vprasanje, ali je njena nezmoznost obrambe po vasem mnenju zaradi izkusenj zlorabe ali ni! Ce je kot otrok bila nemocna, se kot odrasla zase ne zna postaviti, meni se to zdi vse povezano. Stalno se je bala prizadeti druge in zat kot odrasla v zivljenju potegne kratko. Mora se še nauciti odrasti. Imam iste tezave. Nikoli pa ne bi od vas pricakovala, da ji ocitate igranje zrtve !

Pozdravljena!

citiram prejšnji odgovor ;

Pozdravljena!

Vse tvoje težave izvirajo iz otroštva naprej. Nisi imela podpore s strani staršev, saj si omenila, da sta se ločila. Verjetno si v vsakem moškem iskala neke kvalitete očeta. Zato si se spuščala iz zveze v zvezo. Razmisli sama kaj je resnica.
Dejstvo pa je, da nisi zadovoljna z svojim načinom življenja, s potekom dogodkov in še in še. Povprašaj se, kako je s tvojo samozavestjo, samopodobo, si sama sebi všeč, se imaš rada ?

Če na večino vprašanj odgovoriš z NE, je treba nekaj narediti. Kaj je to, boš morala ugotoviti sama ? Lahko ti ponudim samo obcije ; da se obrneš na nevladne organizacije in hodiš na induvidualni pogovor ( če boš želela oz. želiš narediti / spremeniti nekaj zase ), lahko pričneš brati knjige s to tematiko ali pa pustiš vse skupaj tako kot je in nadaljuješ svoje življenje, kakršnega si imela do sedaj.
Vedeti pa moraš, da to ni lahka pot. Velikokrat je trnjava in s strani bližnjih ali okolice ni razumevanja. Vse je odvisno od tebe, koliko in kdaj boš zmogla. Boš zmogla? Nisi sama veš, veliko nas je, ki smo prehodili to pot. Ni nam žal, da smo jo. Na tej poti se utrdiš, osvobodiš nekih vzorcev, gledaš na življenje drugače. Predvsem pa se ne smiliš več sam sebi in ne igraš neke žrtve.
Premisli in se javi!

Odgovorila sem ji v prvem stavku. In ničesar ji nisem očitala. Odgovorila sem ji pa res drugače, kot
sicer.

Predvsem pa se ne smiliš več sam sebi in ne igraš neke žrtve. . S tem stavkom sem mislila predvsem to , da HOTE ali NEHOTE se ŽRTEV , IMA ZA ŽRTEV, ker ne zna drugače. Je tako naučena, navajena. Nikjer pa to ni bilo napisano, da je to prav ali narobe !

Niti ne sodim tega, ker sem tudi sama še vedno in velikokrat v dilemi – kaj je prav in kaj ne oz. ali v danem trenutku postopam prav ali narobe ?

Tega občutka se nikoli ne rešiš, pa čeprav si to tako goreče želiš !

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

Ga. Maja, se popolnoma strinjam z vami – tega občutka, če kaj narediš prav ali narobe se je res tako težko znebiti in sem prav vesela, da sem prebrala to temo, ker vidim, da je to običajno. Sem dvomila, da bo kdaj bolje, ker je ta občutek in to vprašanje še vedno – kljub skoraj enoletnemu obiskovanju psihoterapij – prisotno. So pa druge stvari toliko lažje. In tudi sedaj, ko imam pred sabo skoraj celotno sliko svojega otroštva – polnega zlorab – je lažje, ker vem kaj me je vodilo celo življenje – strah, nezaupanje, dvom vase, preganjanje …in tega nočem več.

Če lahko komu kaj svetujem – kot ena izmed oblike pomoči, pri razreševanju travm iz otroštva – pisanje sanjskega dnevnika. Sama pišem že tretjega in res pomaga. Sanje so naša podzavest, in ko podrobno analiziraš podzavest (sanje) šele vidiš, zakaj si takšen kot si in lahko potem vplivaš na zavestne procese. Če pomislim, kaj je bilo zame najhuje – da nisem nikoli vedela, zakaj se tako čudno in drugače počutim. Tudi sedaj, ko sem vse zaupala možu – ne morem opisat občutka, kako mi je odleglo, ker ni več te skrivnosti med nama in se mi zdi, da mu zdaj pa res lahko povsem zaupam – ker zaupam sebi!

Lep pozdrav!

Pozdravljena!

Me veseli, da si odkrila kaj je zate dobro in tako ponudila možnost še komu, da to prakticira. Vesela sem, da si prišla do spoznanja, da je najbolj pomembno zaupanje vase in se imeti rada !

Srečno!

lp Maja - moderatorka na forumu za žrtve spolnih zlorab ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~ Naj ti bo dan s soncem obsijan, z lepimi mislimi obdan in pozitivno naravnan ~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~¤¤~~

New Report

Close