Med.Over.Net

ED - želiva si spolnosti

Odgovarjajo: dr. Albert Mrgole, psiholog, doktor sociologije

Erektilna disfunkcija oziroma težave z erekcijo so zelo razširjen pojav. Zaradi njega trpi spolno življenje obeh partnerjev. Področje intimnosti partnerji pogosto najraje prepuščajo molku. Kako razumeti tudi druge zaplete v spolnosti in z njimi živeti v vsakdanjem življenju, vam pomaga strokovnjak za kvaliteto medsebojnih odnosov.

dr. Albert Mrgole , psiholog, doktor sociologije

Albert VEZAL

Ne čuti potrebe

Default avatar

ŽelimSiGa

Pozdravljeni,

tako kot mnogi sem tudi jaz zašla na to stran ker želim slišati mnenja drugih ljudi, ker sama ne razumem.

Stara sem 32 let, partner je 7 let mlajši od mene. Prihaja iz druge kulture, z drugega kontinenta - iz Afrike. Spoznala sva se na enem mojih službenih potovanj, se zaljubila in se v enem letu poročila. Zdaj počasi začenjam razmišljat da očitno več kot prekmalu. Pa vendar ni bilo druge variante, če sva želela zaživeti skupaj. In kje je težava? Spolnost!

Vsakič ko sva bila skupaj je bilo še kar OK. Razen zadnjič ko sem bila pri njem, ko sva se tudi poročila - sva prišla do tega da ne mara oralnega sexa. No, ne obojestranskega. Rad ga sprejema, dati ga ne želi, ga v bistvu sploh ne zna, ker ga še nikoli ni. Kulturni vzroki, verski? Mislim da ne, fantje pri njih tudi to počnejo, tako da v tem ne bi bil izjema. Vsaj v tej smeri sva imela enkrat en pogovor. Pa saj to ni tak problem, vsaka stvar je kdaj prvič in sčasoma se vsak natrenira. Seveda sem bila vsa začudena, pa je izpadlo češ saj se nisva poročila zaradi sexa, ampak zato ker se ljubiva. OK sem si mislila, glede na to da je rekel mogoče pa ko poskusim da mi bo celo všeč, pustiva času čas v upanju na to da se zadeva premakne v obojestranski oralni sex, ne samo v one way.

No da ne govorim da to še ni največja težava. Večja je ta, da mu ni toliko do spolnih odnosov, kot je meni. Sedaj živiva mesec dni skupaj, njemu zadostuje 1 x na teden, včasih 2 x - jaz bi več. Dolgo časa se nisva videla in bila skupaj - skoraj pol leta, želim si ga, pogrešam ga - njegov dotik, poljub - sex z njim!!! Moja domišljija nima meja - seveda v okviru neke normale. Zamišljam si naju v kinu, v avtu, v dvigalu, na postelji, pod tušem...na mnogih krajih. In "redno". Kaj pa je redno se pol vprašam? 1 x tedensko? Zame to ni kul. Mogoče sčasoma to postane normalno, ko z nekom živiš že dolgo časa, ali pa tudi ne...ne vem, še nikoli prej nisem bila v zakonu, niti v neki resnejši dolgotrajni vezi. Zvečer se stisnem k njemu pred TV, ga objamem, poljubčkam in mu dam vedeti da si ga želim - poljub in objem mi vrne, reče pa mi saj lahko jutri, danes sem utrujen ipd. Čeprav ve da mi ni prav, se nekako sprijaznim s tem, počakam na jutri - ta jutri je bil sinoči. Zopet ista scena - a ti bi mi je rekel? Ja itak. Ah dej je rekel, dejva zdaj tale film do konca pogledat, v soboto ko ne delava imava časa na pretek. Zdaj pa lahko mal uživava, se stisneva itd, saj nama ni treba vsake 2 ali 3 dni sexat.

In...postanem užaljena. Ful užaljena. Počutim se totalno nezaželjeno, zavrnjeno. V oči mi silijo solze in sprašujem se ali sem prehitro stopila v zakon z nekom, ki ga očitno ne poznam dovolj. Seveda vidi mojo reakcijo in ne boste verjeli kako je šele on pol užaljen. Češ da sex ni vse, da je bolje manjkrat in je takrat toliko lepše, ne pa vsak dan ali vsak drugi dan, v kratkem času se kao pol vsega naveličaš in kaj si naredil pol??? Med naju skoči nekaj, kar obema ni všeč. On težko razume moje potrebe, jaz njegove "nepotrebe". Pravi da veliko raje vidi da je on sam pobudnik, saj tudi jaz - samo kaj ko je na njega treba tako dolgo čakati. On se temu čudi, da nekaj dni pač ni nobena "dolžina".

Na tak način ne bom mogla nadaljevati svojega življenja z njim. Nisem noben odvisnik od sexa, smatram se za normalno, zdravo, življenja in domišljije polno žensko, ki si želi normalnega odnosa z neko normalno mero spolnosti. Okoli mene so moški, ki bi se spustili v sex z mano že ob najmanjšem namigu - meni ni do tega. Sex želim doživljati z mojim moškim, z mojim možem. Ne želim ljubimcev. Pa vendar - kako naj nadaljujem? Kako naj odženem iz prsi občutek, da nisem nezaželjena in zavrnjena, če pa se tako počutim in mi je ful hudo. On pravi da naj se ne počutim tako, da me ljubi najbolj na svetu in je prepotoval in naredil mnogo za to, da danes lahko žviva skupaj. Ali ni tako, da če nekoga ljubiš - mu kdaj ustrežeš tudi če ni v tvojem interesu, četudi to trenutno ni tvoja želja? Pa šele na začetku skupnega življenja sva. Zdaj bi morala biti nora drug na drugega in predstavljam si, da bi se pogostost spolnih odnosov počasi umirjala, ne pa da je "umirjena" že zdaj. On pravi da tak kot je zdaj bo tudi čez 10 let, da me takrat ne bo imel nič manj rad in si me ne bo nič manj želel kot sedaj.

Res ne vem...postajam čedalje bolj obupana...če pa mu kaj rečem ali se poskušam pomenit z njim pravi, da delam problem iz nečesar kar sploh ni in da naj pustim življenju da naj se samo dogaja, v smislu da se zadeva sama "ulaufa"....ne vem... vem samo da mi je ful hudo...
Default avatar

Albert VEZAL

Spoštovana!

Slišim, da vam je zelo hudo in si predstavljam vaše veliko razočaranje, ko se stvari v partnerstvu ne odvijajo po vaših pričakovanjih. Sploh, ker ste v to, da sta sploh lahko skupaj, oba vložila res veliko truda in še kaj. Neprecenljivo veliko!

V vaši zgodbi prepoznam veliko različnosti. Je bil to razlog vajine vzajemne izbire?
Različnost v letih in zlasti v kulturnih koreninah. Tu gre za razlike v prepričanjih, ki so enemu samoumevna, drugemu pa nikakor.

Vendar se v teh različnostih v resnici ne razlikujeta od vse drugih zgodb partnerstva in intimnega življenja. Različnosti so vedno priložnost za vsaj dve poti, ki ju sami izberemo: da se zbližamo ali da se oddaljimo. In tema bližine, stika, navezanosti je verjetno bolj bistvena tema, ki je pomembna na poti raziskovanja vašega vprašanja.
Kaj so bile vaše predstave o vajinem zakonu in kaj njegove? Kakšna so globoka hrepenenja v vaju, zaradi katerih sta se vzajemno izbrala?

Moja domneva je, da sta si nekje globoko verjetno zelo podobna (kljub na zunaj velikim razlikam) in je to priložnost, da se med seboj srečata na tej točki razumevanja in sočutja. In da je to pot do medsebojne bližine. V mislih imam bližino, ki bo dovolj varna in iz katere ne bo potrebno iskati izhodov (utrujenost, izmikanje, pa verjetno neki drugi pritiski na drugi strani). In vam bo omogočala, da se sproščeno predata svojim potrebam, tudi izmenjavi ugodij v spolnosti.
Zadeve se načeloma lahko same »ulaufajo«, s tem, da je pri tem potrebno v to verjeti, zaupati in potrpežljivo čakati.

Še eno področje vidim kot pomembno. Na začetku partnerskega odnosa je za poznejše funkcioniranje potrebno definirati precej področij skupnega življenja. V stiku dveh zelo različnih kultur gre verjetno za več energije. Predpostavljam, da se je partnerju iz Afrike težje prilagoditi na evropski način življenja, dodatno pa še na (evropski) zakonski način življenja. Kaj to pomeni v svetu 25 let starega odraslega fanta? Vse spremembe, ki nam jih prinese življenje, so vedno stresne. In predstavljam si, da je bilo za vašega moža v enem mesecu zelo veliko sprememb. Ali bi bila možna pot do tega, kar si sami tako zelo želite, tudi prek razumevanja tega, kar doživlja vaš mož v svoji koži ob prilagajanju na dva nova življenjska svetova?

Mnogokrat so prišli partnerji k nam z idejo, da so se v svojih odločitvah prenaglili in jim je žal. Vendar so naše odločitve, ki jih sprejemamo z odgovornostjo odraslih in vanje vložimo veliko svojega napora, vendar vredne spoštovanja. V vaši zgodbi vidim veliko vprašanj, ki kličejo k izmenjavi dveh različnih svetov. Že v tem vidim veliko vrednost in možnost, da se z možem zbližujeta – in trdno sem prepričan, da se bo to odražalo tudi na področju vajine seksualne prakse.

Še en namig: Modri ključ, trening partnerskih veščin – vzpodbuda za skupno življenje in približevanje v partnerstvu. Oglejte si izkušnje in zgodbe udeležencev na www.vezal.si

Lep pozdrav,
Default avatar

ŽelimSiGa

Pozdravljeni,

Najprej najlepša hvala za vas čas in vaš odgovor! Točno tako je kot ste napisal - med nama so res velike razlike, predvsem v prepričanjih in vzgoji, načinu odraščanja itd. Pri nas je normalno da se zaljubljeni pari držijo za roke, pri njih se tega sramujejo. Sploh pa tega ne počnejo z žensko, s katero živijo ali imajo namen preživeti svoje življenje. Na to se mu ni bilo težko navaditi, potrebuje le nekaj več razumevanja in mogoče kdaj kako mojo potezo več.

Različnost pravite - vzrok za najino izbiro? Hm...mogoče me je ta različnost do tega naroda vedno privlačila, nikoli se nisem videla v vezi s povprečnim sosedovim fantom...žal ali nežal, tako je. Veliko je stvari ki so meni normalne, on pa me gleda z velikimi očmi in obratno. S tem da mislim da imam jaz (na svoje presenečenje) veliko večjo mero potrpljenja z njim (pogovor, razlaga...) kot on z mano. Ćeš babe sam bla bla vas je. Na začetku je bil vse skupaj hec, poletna avantura...ki je kasneje prerasla v ljubezen in nekaj resnejšega kot je zakon in sedaj skupno življenje.

Sprašujete po najinih predstavah o skupnem življenju - ljubezen, sloga, delo, družina, otroci ... veliko skupnih ciljev in želja. Veliko je stvari v katerih se lepo razumeva, so pa nekatere v katerih se sploh ne. On si ful želi otroke, takoj...da ne rečem včeraj, jaz bi vseeno rada počakala tja do enega leta še, čeprav nisem več rosno mlada. Zavedam se da se življenje ko dobiš otroka, spremeni. Rada bi ga nekaj časa imela samo zase. Sem sebična? Včasih pravi da gledam samo svoje želje in potrebe. Nato sem mu že ob stvareh, ki sem jih naredila zaradi njega rekla da so zaradi njega, da tu nisem samo jaz. Da zdaj sva dva in kakor se jaz tega učim, pričakujem da se tudi on. Pravi da se maximalno trudi, meni se ne zdi tako.

Moji starši niso bili nikoli "topli" ljudje, na način da bi me objeli, stisnili k sebi in mi dali vedeti kako me imajo radi. To sem vedno zelo pogrešala. Materialna pomoč z njihove strani mi ni nikoli odtehtala tega, kar sem pogrešala. Razumljivo, saj je to nemogoče. Zato si toliko bolj želim, da me on objame in mi da poljub - večkrat. Da bi čutila kako me ima rad. Pa tudi v spolnosti se da to čutiti...bližino, poljube, dotike...tega sem željna z njegove strani. On pa ne razume, češ saj bova skupaj celo življenje, še sita me boš...ali na sistem kaj si navalila zdaj name, počasi...ne vem, se bom začela počutit še kot da nisem glih pri ta pravi več.

Poskušam ga razumeti - menjava okolja, nov svet, zakonsko življenje - skratka popolnoma drug planet v njegovih očeh. Naredila sem maximalno kar se je dalo, to ful ceni in velikokrat ponovi in pravi da me ima zaradi tega še veliko raje, ker sem mu velikokrat že pokazala koliko mi pomeni - pa vendar zahtevam tako malo v povračilo...ali pa je tudi to preveč???
Default avatar

nerazumevanje

Zelimsiga.

Isti problem imam sam pac ce se punca po meni plazi se mi ne dvigne popolnoma in mi nekako na pol ze pride, tako nisem sposoben ponovno takoj zaceti znova, zakaj je temu tako, nimam pojma, je pa zanimivo da pravis da nisi odvisna od sexa ampak ker to podrocje ni postimano za veckrat kot 1 x na teden te pa vseeno ubija.
Tukaj v bistvu jest nocem pridigat, ampak sprasujem tebe da se tega naucim zakaj je temu tako in zakaj lahko zenska na vse dobre stvari pozabi in razdre zvezo zaradi ne tako pogostega sexa kot si ga zeli, pac vem da je sex zelo veliko pomemben ampak deluje pa tudi tako kot da bi ljubezen preko sexa izkazovali in na koncu imamo pri razdrtju zveze raje nic kot da bi imeli tako zvezo kot je.

Dejte mi malo razloziti da spregledam.
Default avatar

DOR

POZDRAVLJENI!

Jaz imam podoben problem s svojim partnerjem. Stara sem 24 let, vitalna, zdrava, polna energijein seveda željna sexa. Moj partner je star 29 let, glede spolnosti pa jih kaže 50. Vem, da me ima zelo rad, saj sva veliko dala skozi, že većkrat sem ga hotela zapustiti ravno zaradi tega, vendar na koncu vedno popustim saj vem da tega ne dela nalašč in si ne zna pomagati. Pa vendar! Nisem nifomanka, ne rabim vsak dan - 2 do 3 krat na teden se mi zdi čisto ok. Če bi bila tiho in čakala na njegovo pobudo, kar sem tudi že poskusila, bi sexala 3 krat na mesec. Pomislila sem že na vse mogoče! Najhuje je pa to, da mi je uničil samopodobo, totalno zbil samozavest, spremenil se mi je tudi odnos do spolnosti. Mislim, da mu nisem dovolj privlačna, vendar on trdi nasprotno. Imam problem s hranjenjem, nočem jesti, ker se bojim da bom debela in potem me sploh ne bo maral. Vendar imam 56 kg in vem da nisem, ampak si enostavno ne morem pomagati. Kadar se najem, imam slabo vest - kam me je to pripeljalo?! In vse samo zaradi sexa. Nimam več zaupanja vanj, ne verjamem mu čisto nič, mislim da me vara - vendar spet se ne izide, saj živiva skupaj, on ima tudi tako službo, da ne vem kdaj bi imel čas, razen če to počne v službi.
Stalno sem nervozna, tečna, polna jeze in besa v sebi, to me razžira od znotraj. Eno leto sem ga prosila, mu povedala, da se naj večkrat spomne, ker ga enostavno ne morem neprestano spodbujati, sedaj pa ne morem več. Raje sem tiho in čakam. Vendar je to še huje! Če sem tiho, me razjeda, se nabira jeza, ne vem, en teden, mogoče dva, potem pa izbruhnem, znorim, se spreva, povem zakaj, zopet eno in isto, potem se zjokava oba, me potolaži, pove da me ljubi, mogoče se celo posexava, potem pa spet cel teden nič!

Stvar je v tem, da on sploh ne vidi problema. Njemu se zdi, da je vse ok. Zdi se mu, da sva dva dni nazaj, v resnici je pa minil cel teden. V glavi štejem, računam, kolikokrat sva, stalno se obremenjujem s tem...ne morem več. Enostavno povedano potrebna sem, želim si sex, vendar z njim. O varanju ne razmišljam, vendar sem mu že tisočkrat izrekla v jezi da bom šla drugam. Ampak ne morem! Ne morem niti nočem z drugim, ker nočem potešiti svoje potrebe na ta način, da si umažem vest, jaz si želim njega, njegovo telo, spolnosti z njim! On pravi, da sva v vezi dva, da zakaj čakam njega, zakaj jaz ne dam pobude, zakaj bi moral vedno on? Halo?! Eno leto sem prosila, ne bom več! Sej nakažem, da si želim - ga pobožam, poljubim, vendar takoj preseka s stavkom: zmatran sem, glava me boli ali pa jutri te bom posexal če boš pridna... Imam občutek, da se niti noče poljubljat z mano preveč, da ne bi slučajno razumela kot pobudo za sex. Najbolj sovražim ko mi reče jutri, ali pojutrišnjem pa bova, potem pa se naredi francoza in zaspi. Jaz ne rečem nič, čakam in nato v jezi in besu zaspim. In tako je vsak teden, vedno znova, že dve leti vse skupaj.
Sicer drugih problemov nimava, razumeva se dobro, zame je opustil veliko razvad - npr. igranje pokra za denar, alkohol, dilanje marihuane, pohajkovanje okoli s kolegi.... Sedaj sva doma, pomaga staršem pri vsakodnevnih opravilih okoli hiše, ki jim prej ni nikoli, ne hodi naokoli, pokra ne igra več, ne ukvarja se z nezakonitimi posli, ko pride dan za žur, greva skupaj - nikoli ne gre sam, postal je zelo umirjen, zelo je priden. Veliko sem dosegla in on se je bil pripravljen spremeniti oz. se odrči vsem razvadam in navadam, ker mu pomenim veliko in želi si z mano ustvariti družino, pravi da sem njegova izbranka, in oh in sploh! Pa vendar! Postala sem mu samoumnevna, mogoče ima občutek, da se ni treba več truditi, da ne potrebujem pozornosti, ker je on itak moj in jaz sem njegova. Ampak ni res!
Vsa njegova in moja družba naju vidi kot idealen par, da sva si usojena, da paševa skupaj in bla bla bla, ampak nihče ne pozna ozadja oz. problemov, ki jih imava. Skratka, psihično sem na tleh, sploh nisem več taprava, mislim da sem že rahlo nevrotična. Bojim se, da me bo na ta način uničil, mojo osebnost, moj pogled na spolnost, samozavest je itak že dva metra pod tlemi. Začenjam verjeti, da mogoče nisem dovolj dobra v postelji. Ampak do zdaj se ni nihče nikoli pritoževal, nasprotno, vedno sem se otepala sexa, včasih mi je blo 3 krat na teden preveč, do zdaj je bil vsak dobesedno obseden z mano, pa če je bil prej normalen, je ob meni postal posesiven. Mogoče je ravno tu vzrok? Ker on ne skače okoli mene, me ne objema neprestano, skratka ne nudi mi toliko pozornosti, kot sem je bila vajena. In mogoče ravno zaradi tega hrepenim po intimnosti, spolnim odnosom, da bi mu bila bližje, da bi bila bolj povezana. Njemu pa sex enostavno ni prioriteta v življenju oz v vezi.
Pozabila sem omeniti, da kadi marihuano - skoraj vsak dan - to me ne moti toliko, ker včasih tudi jaz naredim kakšen dim, da se sprostim in zato mu nimam pravice težit. No, on pravi da je to glavni krivec za njegovo spolno slo, vendar poznam ljudi ki kljub temu še vedno veliko sexajo. Tako da ne vem ali naj sploh verjamem.
Prosim povejte mi kaj naj sorim. Sicer ga zelo ljubim, vendar ne vem koliko časa se bom lahko še borila, raje oddidem stran da se osvobodim. Ne bom dovolila da mi popije vso energijo, ker sem jo že ogromno porabila za to vezo, da je takšna kakršna je - klavrna iz moje strani, iz njegove pa popolna. Vem da sem dovolj močna osebnost, da se izkopljem ven, ne vem niti kako sem dovolila, da sem se do tu zakopala oz dopustila da mi ta hudičev sex načne psiho. Pa še ženska sem povrhu (o tem naj bi pisati moški)!!!
LP
Default avatar

Paco Moralles

DOR je napisal/a:
POZDRAVLJENI!

Jaz imam podoben problem s svojim partnerjem. Stara sem 24 let, vitalna, zdrava, polna energijein seveda željna sexa. Moj partner je star 29 let, glede spolnosti pa jih kaže 50. ..................

LP
Predvsem ne podcenjuj moških okoli in po petdesetem letu. Nekaterim se res ustavi, večina pa postane bolj aktivnih. Poznam sebe in kar nekaj svojih prijateljev in vem, da se motiš. Ne govorim o lovcih na mlado meso, da se razumeva.
Svoj problem boš verjetno rešila, če se boš znala pravilno pogovoriti. Moški smo dokaj problematična bitja, če zaslutimo, kritiko na količino.
Lp P.
NE RABIM POTRDILA, DA SEM NEUMEN, IMAM POTRDILO O DRŽAVLJANSTVU!
Default avatar

DOR

Pozdravljeni!

Ne podcenjujem moških po pedesetem, vem pa da se takrat začnejo pojavljati problemi kar se tiče spolnosti. Hvala bogu, da nekateri postanjo bolj aktivni. Ni mi pa jasno, zakaj se je mojemu partnerju ustavilo že sedaj.
O tem se pogovoriva najmanj dvakrat na mesec, vedno zgleda da bo vse dobro, mi obljubi vesolje, mogoče tisti trenutek skočiva pod rjuhe, nato je pa spet isto - 10 dni nič. In potem zopet kreg, mi spet obljubi da se bo potrudil, se pobotava in ponovno se zgodi isto.
Izčrpana sem že od teh pogovorov, že ko sama sebe poslušam si grem na živce - vedno ista tema, vedno iste besede, iste obljube, vendar napredka ni in ni!
Vem tudi to, da tega ne dela nalašč - nasprotno - rad bi mi ustregel, želi si me, vendar očitno manj kot si jaz želim njega. In da ne bo pomote - nisem grda in ne izgledam slabo.
Celo sem mu rekla, da si naj zapisuje kdaj sva, da bo vedel koliko časa je minilo (jaz si namreč zapomnem - si ni veliko za zapomnit), vendar se mi zdi butasto. Kako pa zleda, da mu rečem: No, minilo je že tri dni, hlače dol! Ni poante, spolnost ni organizirano opravilo, temveč je spontano.
Če čakam na spontanost, čakam najmanj 10 dni, kar pa nikakor ne ustreza mojim potrebam.
In zato sem tečna, jezna nanj, vsaka malenkost me zmoti in tako se spreva za brez veze, njemu se niti ne sanja zakaj sem taka - to me najbolj jezi (ko ne ve zakaj ), na koncu pa le poči in zopet pride ta tema na plano.
Tako da gospod "Paco Morales", pogovor ne pomaga. Mogoče tisti trenutek, vendar potem je zopet isto.
Lp!
Default avatar

Paco Moralles

DOR je napisal/a:
Pozdravljeni!

Ne podcenjujem moških po pedesetem, vem pa da se takrat začnejo pojavljati problemi kar se tiče spolnosti. Hvala bogu, da nekateri postanjo bolj aktivni. Ni mi pa jasno, zakaj se je mojemu partnerju ustavilo že sedaj.
.................................
Tako da gospod "Paco Morales", pogovor ne pomaga. Mogoče tisti trenutek, vendar potem je zopet isto.
Lp!
Torej "osedlaj konja" in odjahaj v sončni zahod, novim zmagam naproti.
Nekateri pač umrejo mladi.
Lp P.
NE RABIM POTRDILA, DA SEM NEUMEN, IMAM POTRDILO O DRŽAVLJANSTVU!
Default avatar

Albert VEZAL

Spoštovana Dor!

Ob prebiranju vašega zapisa sem razmišljal o spontanosti in zavestnem partnerskem odnosu.
Splošno prepričanje je, da bi naj bila spolnost spontana. Če ni spontana, ni pa nič vredna. Razumem, da je v naših romantičnih predstavah spomin, ko je vse teklo samo po sebi. Ko smo se samo videli, in je stekla kemija, ko smo samo čakali, da smo prišli skupaj, da smo se dotaknili, in je začelo ščemeti po nas in smo komaj čakali, da smo bili v telesnem stiku. Vse nas je vzburjalo. Ves čas smo samo mislili drug na drugega. In seveda, spolnost je bila vrhunska. V resnici je bilo vse vrhunsko v času zaljubljenosti. Tudi medsebojno razumevanje, tudi pripravljenost narediti vse za partnerja, stopnja potrpežljivosti na višku, sporazumela sva se skoraj brez besed, s partnerjem sva bila kot eno.

Ja, temu rečemo romantično obdobje. Ki - na žalost ali pa k sreči – nujno mine. In nato, če smo se odločili za življenje v dvoje, ne živimo več v pogojih, ki so bili prej stimulatorji naše želje po partnerju. Ni več ovir, da bi bili skupaj, skupaj smo praktično ves dan. Ni več prostorskih ovir, da ne bi mogli izkazovati bližine. Ne hrepenimo več po tem, kdaj se bomo dotaknili drug drugega, ker se lahko dotikamo po mili volji. To je podobno kot če so nam kot otrokom dali v neomejeni količini neko dobrino, po kateri smo sicer neutolažljivo hrepeneli. Kaj se je zgodilo? Zamislite si, sladoleda na pretek v neomejenih količinah… Ni nam bil več zanimiv. Preprosto, izgubil je čar.
Podobno je z željo po partnerju.

Sledi vprašanje, kaj naj s tem? Pokazal bom na primeru iz vsakdanjega življenja. Ali ste bili kdaj navdušeni nad kakšnim treningom? Dogovorite se, da se boste s prijatelji redno razgibavali, dva krat tedensko. Kako je s spontanim navdušenjem po nekaj časa? Enkrat je slabo vreme, drugič smo utrujeni, tretjič imamo doma še toliko za opraviti, naslednjič se nam preprosto ne ljubi. Če nimamo nekega zunanjega dejavnika, ki nas »prisili«, če ne pride kdo po nas, ali si rečemo, da je škoda že plačanega denarja, ali nam je mar, ker so drugi v ekipi od nas odvisni, ali je to postalo preprosto navada in obred… se težko premaknemo iz svojih odporov. In še, enako kot z otroki, ki jih zbrcamo na nedeljski izlet, na koncu smo vsi zadovoljni, da smo šli preko sebe. In bi nam bilo žal, če bi poslušali svoje obrambe.

Enako je tudi v spolnosti. Gre za prakso, za odločitev in dogovor. Čakati na spontanost in izhajati iz tega, naj druga stran sama ugane, kaj bi mi želeli, nam ne bo prineslo dosti zadovoljstva. Pojdite enkrat s prazno košaro na tržnico in jo samo ponudite prodajalcem, naj sami naložijo vanjo tisto, kar se jim zdi, da potrebujete. Drugič pojdite na trg s prazno košaro in prodajalcem sami povejte, kaj potrebujete. Doma lahko primerjate obe košari in boste ugotovili, s katero ste bolj zadovoljni.

Spolnost je praksa. Ali smo v času zaljubljenosti čakali, da se bomo spontano srečali? Ne, zelo jasno smo se dogovorili za zmenke – kje bomo, kdaj, kaj bomo počeli. Ali ni spolnost tudi zmenek? Glede medsebojne izmenjave telesnih ugodij.

Drugo, kar sem razmišljal, je vprašanje vzburjenja. Kateri dražljaji vaju vzburjajo, vsakogar posebej? O tem je bilo na tem forumu že kar nekaj napisanega.

Naslednja zadeva je vprašanje bližine. To je pa bolj široko vprašanje, ki bi ga veljalo pregovoriti v dialogu med vama, vendar s pomočjo. Navedli ste veliko ugodij, ki se jim je vaš partner odpovedal, ugodij, ki imajo lahko tudi značilnosti zasvojenosti. Kakšne sledi so ostale za to odpovedjo? Je ta sprememba prišla kot prislia od zunaj, ali je to sad notranje odločitve?

Druga pomembna zadeva je, da ste se preselili k staršem. Kakšni so njihovi vplivi? Kako vplivajo neki družinski vzorci, ki živijo ob vama, na vajine možnosti, da gradita svoj odnos neodvisno? Skratka, veliko je možnosti za delo na odnosu.

Glede kajenja marihuane vsak dan in vplivov na spolno slo pa boste našli odgovor pri zdravnikih.
Morda je lahko tudi kajenje marihuane prekrivalo (pokrov) kakšnim drugim potrebam, do katerih nimata dostopa v svoji zavesti.

Lep pozdrav,
Default avatar

DOR

Gospod Albert Mrgole, lepo se vam zahvaljujem za odgovor, mi veliko pomeni.

Na vprašanje, če je bila to prisila ali sad notranje odločitve, odgovarjam takole:
Pravzaprav je bil po eni strani to pogoj za zvezo, ker drugače ne bi hotela biti sploh z njim. Mislim, da mu ni bilo to težko narediti, ker je imel na izbiro odločiti se za staro življenje brez mene, ali pa z mano, vendar brez starega življenja. Če bi bila to prisila, bi do sedaj že pokazal pravi obraz, ker večno se ne moreš pretvarjat in če mu ne bi nič pomenila, bi že ob tem zastavljenem pogoju odletela na celi črti.
Kar se pa tiče staršev, vzorec ni ravno najboljši. Glede najinega življenja imava popolno zasebnost, se ne vtikajo v naju, se tudi dobro razumemo. Vendar pa je s strani njegovega očeta prisoten alkohol in celodnevno pohajkovanje naokoli, po gostilnah in tako naprej - (od tu verjetno tudi vzorec), ženi ne posveča niti malo pozornosti - v dveh letih bivanja pri njih nisem niti enkrat videla, da bi se poljubila, objela, ali imela kakršen koli telesni dotik. Niti ji ne pove, če kam gre, skratka kot da je ni.
Tudi starejša sestra ima partnerja, ki ima težave z alkoholom in so tudi veliko bolj izrazite, saj imata dve leti starega otroka. Venomer se prepirata, žal vse slišim ker živimo v trinadstropni hiši, kjer sta na vrhu onadva, v sredini starši, spodaj pa midva. Moti me tudi to, ker je praktično še vedno odvisen od mame - ona mu kuha, pere.... Želela bi si, da sem jaz tista, ki skrbi za te zadeve, da se počutim kot njegova partnerica in ne prijateljica na počitnicah.
Že večkrat sem mu omenila, da bi bilo dobro, če bi sama živela skupaj v stanovanju in bila neodvisna, skrbela drug za drugega oz se dopolnjevala. Vendar ni zainteresiran, ker se mu zdi to metanje denarja proč, če sva pa doma lahko zastonj. Ampak se bom samo nekega dne odločila, da grem na svoje - če gre z mano, ali pa če ne! In kakor ga poznam, je to najboljši način oz taktika, da se sprijazni s tem in se odseli skupaj z mano.

Hvala in lep pozdrav!
Default avatar

Albert VEZAL

Spoštovana Dor!

Vidim, da živite z vzorci, ki so lahko velika preizkušnja. Lahko so razlog za frustracije, lahko pa tudi priložnost za spremembo in možnost, da jih s partnerjem presežeta.

Tako zelo bi vam priporočal našo delavnico Modri ključ, kjer se postopno srečate z načini za spremembe vzorcev iz primarnih družin in v nadaljevanju osvojite veščine za definiranje osnovnih stvari, ki zagotavljajo funkcioniranje družinskega sistema.

Druga delavnica, ki bi jo priporočal, je Imago vikend delavnica. O tem sem že pisal drugje.

Sicer pa bi verjetno veliko pomagalo individualno svetovanje, kjer bi se s partnerjem lahko pogovorila o svojih potrebah, o mejah, ki jih potrebujeta, lahko bi definirala svoj odnos, ga razumela glede na vzorce, ki jih vsak nosi v sebi, izdelala vizijo vajinega odnosa na dolgi rok…

V partnerstvo vstopimo s toliko dobrih upov in pripravljenosti, s toliko dobre energije v medsebojnem odnosu. Nato pa pridejo stresni dogodki v življenju. Nikogar ne moremo kriviti za to. Res pa je, da nas lahko vsak stres po malem prestavi iz začetnih dobrih upov. Ko tega ne obvladujemo več sami, ko se kažejo neke spremembe, ki nam niso všeč – na tem forumu poročate o spremembah, ki se kažejo na področju občutenja bližine in v spolnih praksah – takrat je čas, da začnemo razmišljati, ali bomo z nezadovoljstvom živeli ali pa se bomo lotili spremembe.

Nekje na tej točki se sam srečam z ljudmi, ki poiščejo pomoč. To se mi zdi vedno smiselno, saj tudi avto peljemo na servis (povsem samoumevno nam je, da moramo zamenjati olje – in zato avto ni nič slabši in nič ni z njim narobe). Pomoč si poiščemo, ko sami ne zmoremo izpeljati sprememb, vemo pa, da so potrebne. In to je spoštovanja vredna odločitev, ne pa sramotna.

Vem, da tega prepričanja niso vsi, ki so nezadovoljni s kakšnim delom v medsebojnih odnosih. Vendar je pri odraslih ljudeh vedno izbira v naših rokah – svoje življenje uravnavamo v smereh, ki jih sami (in z odgovornostjo) izbiramo v sebi in pri sebi – seveda tudi vedno s posledicami in vplivi na druge.

Lep pozdrav,
Default avatar

pri meni isto

tudi pri meni oz. pri naju je bilo in sedaj je še slabše-ISTO.
V zakunu sva že nekaj časa, dva otroka, spolnosti z njegove strani pa samo za vzorec. ISTO!. Potem pa pridejo najprej pogovori, pregovori, rezultat isti, dajva sexsat, da boš dala mir, potem pa zopet večtedenska suša. Iz vsega tega sledi, da sem postala zelo zagrenjena, sitna, ponoči se tresem-on seveda spi-spolnost mu že včasih ni pomenila veliko, pa sem mislila, da bo moja ljubezen in vse ostalo to nadomestilo in da bo že. V začetku sem mislila, da je krivo skupno gospodinjstvo, no, sedaj smo pa že nekaj časa v svoji hiši in je vse po starem-oziroma še slabše. Tudi kakšnih objemov, poljubov ni prav veliko, seks pa samo še 2-3krat letno.Večkrat mislim ali je mogoče homo-ne kaže znakov,druge nima-še za to nima poguma. In iz vsega tega sledi, da je sedaj že tudi mene minilo-sem se morala prav zdraviti zaradi tega, ker je bila psiha čisto na tleh, ločitev pa ne pride v poštev, malo zaradi financ in malo zaradi otrok.
ker ste še mladi, brez otrok se odločita za vajino dobro-ker bolje sigurno ne bo!!!
Default avatar

lottieba

Hm, tukaj se lahko oglasim še jaz..Tudi moj partner ne potrebuje toliko seksa kot jaz...kar mi je zelo nenavadno, kajti prej sem imela vedno partnerje, ki so uživali v seksu in raziskovanju novega...Ta pa tega ali ne zna pokazati ali pa res nima potrebe...Jaz mislim, da si ga želi (ne toliko kot jaz!), vendar pa tega ne zna pokazati...Pri seksu tudi ni sproščen...Vsaj ne tako, kot so nekateri drugi...
Tudi name vpliva pomanjkanje seksa tako kot na vas..Padam v neko luknjo, iz kjer ne vidim izhoda...Depresija...Ali žalost...Pasivnost...Jaz imam pe en problem, in sicer ne doživim orgazma, moj parnter pa doživi veliko prehiter izliv, da bi sploh lahko odkrivala raznovrstne situacije...Oralni seks nama paše, vendar ne zadovolji..
Ta zadržanost! Ne vem kako naj mu pomagam iti čez to.!!Včasih ga hecam, da je bil v prejšnjem življenju menih.
če ne pa tudi on kadi vsak dan travo in mislim, da to zelo vpliva nanj! Ker potem se mu zvečer ne da seksaT!
Meni se že meša....Kregava se non stop zaradi tega, ampak posredno...Sama pa vem, da za tem kreganjem stoji nezadovoljenost med spolnostjo...
In ni fajn občutek...Zato sem vesela, da vsaj tukaj lahko kako rečemo..:Resnica je, da tudi jaz že gledam drugam..Oziroma si včasih mislim, da bom kar odšla!!!!!!!!!!!!!
Želim si samo en dolg, strasten, sproščen seks!!!!!!!!!!!!!!!!
In če priznam še to, mesec dni nazaj sem ga prevarala..:In dala sem si duška...Imela sem zelo majhen občutek krivde...Ker vem, da mi tega manjka..:Kar ne najdeš v partnerskem odnosu pa iščeš drugje??? Ampak vem, da taka zveza potem nima smisla in tudi ja se vrtim v začaranem krogu in ni mi jasno, kako naj mu sploh povem vse to...Ker on se potem čuti napaden in pravi, da mu samo težim in ga kritiziram...Jaz pa sem sita tega!!!!!!!!!!!!In teh občutkov nepotešenosti, lačnega telesa...s tem, ko je lačno telo, se odmaknem in potem povzročim tudi distanco in posledično lačno dušo.
Default avatar

moski

Prav zanimivo kako podobni so problemi vseh moških in žensk. V končni fazi seks rešuje vse. Tudi pri nama sem jaz tisti, ki včasih premišljujoč zaspi s trdim v noč ...
Zakaj? Pojma nimam.... Najprej iščejo nekaj drugačnega, neizživetega, norega ... in ko je tu ... se povlečejo nazaj v standard in podstandard. Kdo bi to razumel?
Jaz pa bi rad naprej, čez meje ...
Default avatar

pri meni isto

Zelo se strinjam z odgovori,ki jih je napisal dr. Mrgole. Toda kaj, ko odgovori in vse kar spada zraven-tega ni. No, primer:prazniki, novo leto,praznovanje brez objemov, dotika, potem pa kar dosti pijače-a, sedaj pa seveda ne more in si že tri dni zdravi mačka.Kje so dotiki, lepi pogledi, malo pohvale za vso urejenost doma, priprava hrane, joj, kako pogrešam kakšno pomoč,kakšno besedo,kakšen pogovor...-NIČ!!!
Zelo resno razmišljam, da bi si omislila prijatelja vsaj za občasna srečanje in prijetne klepete in mogoče....-saj še opazil ne bo

Kako pa ostale prenašate to sušo?
Lepe snežene dni in veliko smeha in dobre volje
lp
Default avatar

moski

Vprašanje je letelo sicer na ženske udeležnice. Kako se soočamo moški, ki smo v večini se mi zdi glede tega problema?
Vsak po svoje. Eni gredo med svoje, eni smo na "svoje" ...

Veliko snežink tudi vam :)
Default avatar

primorc25

Lep pozdrav

Ja situacija ki, ste jo opisvali mi je precej znana. Sam sem bil z dekletom, ki ji ni bilo do spolnosti kot meni. In kot so ze vse avtorice predstavile najprej iščeš vzroke na sebi nato se pojavi občutek krivde.... Poskušal sem vse jo masiral biti čim več z njo se pogovarjati jo vzburjati in nič. Prisla sva do točke, ko nisva več videla kako naprej in sva se razšla. Ja najbolj enostavna in egoistična rešitev.

Povedati želim nekaj lahko je resnična ljubezen, v razmirju odnosi štimajo ampak tudi spolnost je nekaj in ne stvar ki bo že. Človek se lahko odloči za varanje ali za prekinitev zveze vprašanje je kaj partnerja bolj prizadane. Meni se varanje ni zdelo pravično do dekleta zato sem raje končal z njo po drugi strani za varanje bi vedel samo jaz in lahko bi bila s punco srečna.
Default avatar

2hot

No, pa sem mislila, da sem ena izmed zelo redkih z tem problemom...

6let skupnega življenja, imava enega sina, ki je dopolnil 3 leta, drugi otrok je na poti.
Nikoli prej nisem imela težav v spolnosti - vedno so bili moški tisti, ki so plezali po meni in ki so želeli vedno več... Vem, da stvar obvladam, da sem seksipilna....To mi je na začetku tudi dal večkrat vedeti....
Sedaj pa... Skoraj nič intime, spolnosti.... Večinoma sem jaz tista, ki daje pobudo, a tudi zavrnil me je že nekajkrat. Čisto me je sesulo,že skoraj eno leto hodim na terapije zaradi zbite samozavesti idr., nenehoma sem na dijeti, da bi mu ja čim bolj vizualno ugajala...
Pogovor ne obrodi sadov, tudi sam večkrat v šali pove, da sem mala pohotnica ali pa ...da nimam nikoli dovolj - samo sprememb pa ni... Da ne razlagam, da sem kupila tudi nekaj erotičnih oblekc,čevlji z debelim podplatom, domislila se raznih igric za popestritev - on se pa sploh ne zna iti... Da se je to zgodilo, pripisujem temu, da nimava nobene zasebnosti, da veliko časa preživima skupaj, da me vidi kot mater svojih otrok (matere tega že ne počnejo), da nima več nagona lovca oz. po domače povedano - ko si enkrat na vlaku, ne letiš več za njim...
Da bi šla z drugim trenutno ne razmišljam, a po 4 letih suše, koliko pa še bom zdržala?
Želim si ga povsod - v pisarni, kuhinji, v javnih prostorih, na družinskih srečanjih....

Res pa je še ena stvar, ki me zeloooo moti... Kadar ima malo zasebnosti, si privošči ogled pornografskega gradiva... Vse normalno... Če bi bila tudi najina spolnost normalna - tako pa raje počaka, da jaz rit odnesem čez vrate, da se on sprosti po svoje.
Mi zna kdo razložit to (mišljeno za moško populacijo)? A si moški ne želite raje enega na hitro kar na pralnem stroju ali pa na kuhinjski mizi, kot pa da se spravite za rač.?
Tu spet poudarjam, da ne gre za normalno gledanje pornografije 1x, 2x na teden. Ampak, da ti že ta skoraj nadomesti običajno spolno življenje, partner- ica pa ti predstavlja neko udobje (kuha,pere,lika, posparavlja za tabo) ali je celo nadomestilo za mamo.

Vesela bom kakšnega odgovora....
Default avatar

primorc25

Ja itak, da si moški želimo enega na hitrco in to ne samo enega če ti je oseba všeč po njej hrepeniš. Pa pomisliš, da bi z njo na hitrco v hodniku, v kuhinji, v savni......Toda ko pridejo otroci se stvar vsekakor spremeni človek ni več sproščen manj časa zase itd. Toda še zmeraj je zadosti časa
iskren pogled, poljub in tudi za intimo. Kje je torej vzrok?

Dejstvo da je možka populacija na višku seksualnega življenja v mladosti od 20 -30let ženske pa dozorijo nekoliko kasneje. Menim pa da veliko možkih išče drugo mamo katera lahko skbri zanje jim kuha pere. Če bo otrok videl pri očetu, da mami pomaga pri hišnih opravilih jo spontano poljubi, poboža bo tudi, ko bo odrastel imel drugačen odnos do žene.

Moderatorji

dr. Albert Mrgole , psiholog, doktor sociologije
Albert VEZAL
cron