Nesrečno zaljubljena drug v drugega-Za Boštjan
Te dni razmišljam, da bo že skoraj eno leto, kar sva se spoznala. Spoznala sva se na tako nenavaden način.
Namreč pomagal mi je, ko sem imela nesrečo. Nisem bila ves čas pri zavesti. Prišel je do mene, ko so drugi raje gledali od daleč. Zame je bil v trenutkih nemoči kot angel. Nekdo, ki se je upal priti do mene, kosem bila povsem šibka. In to je ostalo do sedaj-vedno, ko ga vidim, vidim angela.
Morda je ravno način, kako sva se spoznala, tisti, da sva se začela ustavljati drug ob drugem in se spraševati. “Kdo je ta oseba?”
Mislila sem, da bom edina, ki ji bo nerodno, ko se bova naslednjič srečala. Zdelo se mi je, da imam razlog, glede na nesrečo, zdravstveno stanje, situacijo in moj izgled v nesreči… A tudi njemu je bilo nerodno, ko sva se srečala naslednjič, ko sem bila zdrava. Mislim, da je precej velika razlika, kakšna sem bila med nesrečno in kakšna sem zdrava.
Zame je bil angel v nesreči, ki me je rešil in je angel sedaj, če ga srečam. Ko sem ga srečala prvič po nesreči, sem ga lahko malo bolje pogledala-med nesrečo nisem mogla- in ugotovila, da je zelo lep in ima lepo postavo. Zato mi je še bolj nerodno sedaj, da me je reševal nekdo kot princ.
Ne razumem, čemu je njemu nerodno, ko sva se srečavala po nesreči. Kje ima on razlog za to? Jaz sem takrat res čudno izgledala, on pa ne. Čemu torej? Med reševanjem je bil med nama tudi dotik. Naslonila sem se nanj. A zato?
Že skoraj eno leto (noro!), kadar se srečava se le neosebno pozdravljala ali naskrivaj gledava, ko drugi ne opazi… V tem letu je bilo to vse. No, pa enkrat sva nekaj malega spregovorila -in ugotovila sem, da je zelo prijazen fant- potem pa nikoli več. Le neverbalna govorica, ki je ostala na nivoju, ko sva se spoznala. Zdi se mi, da je ta dogodek tako moteče prisoten, ko se srečava.
Kaj bi morala narediti? A so sploh možnosti, da pridem v nek pristen kontakt z njim in spregovorim z njim kaj, četudi vsakdanje stvari, samo da bi govorila, če pa je tu prisotnega toliko sramu iz obeh strani?
Jaz zase večrat čutim, da bi bilo dobro, da bi ga kaj v zvezi s to nesrečo vprašala, kot recimo, če je še komu pomagal z reševanjem pred ali po meni, se opravičiti, če sem presrašila z nesrečo…, po drugi strani, pa je to tema, ki zbuja sram in glede na to, da niti še o čem bolj preprostem nisva spregovorila, ne vem, ali je v redu, da kar s to temo privrem na plan.
Vem, da bom morala enkrat spregovoriti z njim o tem, saj mi to ne pusti, da bi šla naprej v življenju in se toliko časa ustavljam ob njem in ga idealiziram. Hočem že ta dogodek prerasti, ga zapustiti, a iz neznanega razloga moram iti občasno mimo njega in upam, da bom to razrešila. Pa vedno znova ne, saj si ne upam z njim spregovoriti, on pa tudi ne z mano.
Kaj na sploh rečem? V čem mislite, da je dejansko problem? Kako to, da je ta problem od obeh?
Tako pogumen, ko te je reševal in hkrati tako sramežljiv, ko te bi lahko spoznal. Mogoče pa potrebujeta še eno nesrečo. 🙂
Komplicirata, kot dva otroka. Kot, da je pomembno o čem govorita. Če čutiš, potem naredi.
Draga Zaljubnjena,
Moje osebno mnenje je, da smrt približno tako čudežna kot spočetje. Ne vem kako blizu smrti ste bili, ampak vsaka težja nesreča in bolezen v nas aktivira nekaj, kar se sicer ni aktivirano. Nekako se v takšnih situacijah logični del nas umakne (EGO) in se aktivira transpersonalni del nas. Nekateri ljudje so v takšnih momentih sposobni narediti stvari, ki jih sicer ne bi nikoli.
V vsakemu od nas je del angela in verjamem vam, da je takrat angel v osebi, ki jo opisujete, bil polno prisoten. Ne velja samo za vaš primer; če uspemo doseči stanje transpersonalnega in se dotaknemo z osebo, ki je tudi v tem stanju, potem se med njima ustvari zelo globoka vez in to je čutiti tudi v vašem primeru.
Žal nobeno transpersonalno stanje ne traja večno in vedno zelo hitro prevzame kontrolo naš EGO, ki je seveda takšen kot je: včasih sramežljiv, včasih z slabo samopodobo, slabo samozavestjo ipd. Transpersonalne izkušnje nas včasih spremenijo in nas najpogosteje ne.
Ko sedaj vidite svojega angela, ste morda presenečeni, saj poguma, ki je bil prisoten med vašo nesrečo ni več. Poguma na vaši in njegovi strani.
Če v sebi čutite, da želite bolje spoznati to osebo, potem najprej sprejmite pri sebi dejstvo, da je pred vami sedaj popolnoma normalna oseba iz mesa in krvi, ki ima pozitivne in negativne lastnosti. Osebo, ki je morda sramežljiva in morda do vas sploh ne čuti nobenega ljubezenskega vzgiba, osebo, ki si vas zelo želi, ali morda tudi ne.
Mislim, da bo popolnoma dober začetek, če boste pristopili do njega in mu boste rekli: “Zdravo. Dolgo že zbiram pogum, da stopim do tebe, zanima me več o moji nesreči in tem kaj se je dogajalo, želim se ti zahvaliti …” Začnite odkrivati njega in vajin odnos podobno kot da bi se srečala prvič … Nesreča naj bo samo ena izmed tem za pogovor in ne edina… Prosite ga za kontakt, email recimo ali pa FB … in potem se bo razpletlo kar se bo … Zapeljite ga, kot bi zapeljali vsakega drugega moškega. V primeru, da vam to ne gre najbolje od rok, začnite delati na tem, da to spremenite.
Vsekakor sta si bila usojena, da sta se srečala. Ali sta si usojena, da postaneta par? Tukaj bo potrebno aktivirati malce več človeškega truda in včasih pomaga tudi kanček sreče 😉
No, da se javim vam, ki ste prebrali mojo zgodbo.
In da ne pozabim. Res hvala za nasvete in da ste povedali svoje mnenje, ker mi veliko pomenijo. Veliko mi pomeni, da te nekdo podpira na tem forumu.
No, sem se malo opogumila in pristopila do tega fanta in ga ogovorila. Žal sploh ni tak angel, kot sem ga videla.
Kako sem se zmotila! Ko sem se pogovarjla z njim, se mi je zdel tako povšinski človek, spogleduje se z večimi puncami hkrati, čeprav ga one ne šmerglajo, mislim, da v ničemer ne išče globine, ampak počne samo to, kar je kul in je malo nemiren… je rahlo nadut, daje vtis, kot da on vse ve, a po drugi strani je obenem boječ… Če nisem jaz česa rekla, je bil kar malo zmeden, tiho in brez idej in tako je nastala tišina.
Kakšen nezanimiv in prazen sogovornik!
Tako mi je hudo. Kako sem se lahko tako zmotila? Kako sem bila lahko zagledana v tega povsem praznega lepotca?
Danes se počutim tako osamljeno in se mi zdi, da če mi ne bo on pokazal pozornost in ljubezen, je nočem od nikogar drugega ter da nisem sploh vredna resne pozornosti… Po drugi strani pa ga preziram in vem, da z njim nočem imeti nič, saj mi v resnici sploh ni všeč in je preveč pust v sebi.
Upam, da človek lahko preboli neko dragoceno misel, ki ni več dragocena. Ali je sploh možno, da greš naslednjič mirno mimo te osebe, v katero si bil zaljubljen, ne da bi te notranje vznemirila? Ali bi se morala odreči vsem krajem, kjer sem ga srečala, da ne bom ostajala v teh mislih in se raje zadržujem v nekih novih okoljih?
Kako je možno, da kljub temu, da se mi ne zdi pravi in si ne želim imeti z njim več opravkov in srečanj…, je v čustvih ostal še vedno tista fantazija, v katero sem verjela, preden sem se prepričala, kdo je on?
Odgovor je preprost. Ti se sploh nisi zaljubila vanj kot v osebo temveč v predstavo “angela”, ki si jo ustvarila po nesreči. Žal v tem ni nič posebnega, vsi projeciramo določene lastnosti na osebe v katere se zaljubimo, zato je tudi toliko ločitev dandanes ker si ne vzamemo časa da bi res spoznali osebo s katero smo, temveč lepo vztrajamo v ljubezni do miselne projekcije za katero mislimo da je ta oseba v resnici.
Vidim, da si dobila že kup odgovorov. Moj je samo ta. Prizemlji se, deklica. Tvoje opisovanje osebe že na prvi pogled jasno pokaže, da nisi realna in nisi “samo zaljubljena” in potem “samo razočarana”.
Te transcendentalne zadeve so uporabne in dostikrat razširijo pogled, ampak živimo pa zemeljsko življenje tukaj in zdaj …
Kako ga opisuješ pred in po pogovoru, da veliko vedeti tudi o tebi. O enoznačnosti razumevanja sočloveka, o nerazumevanju odnosov itd.
Recimo, jaz imam kar nekaj sogovornikov, ki si dopustimo tudi tišino med pogovorom, pa to ne pomeni, da smo prazni … Nasportno. Te tišine so zelo polne. Kot bi bilo nekaj še na telepatskem nivoju. Seveda neartikulirano. Prevsem pa si dajemo čas. In kaj je dragocenejše kot dati čas prijatelju?
Resno ti predlagam, da se prizemljiš. Dobesedno. Tako kot se je treba prizemljiti po vsaki meditaciji. Zapri oči in vizualiziraj, kako si na svojem najljubšem kraju in kako iz nog poženeš korenine. To naredi vsakič, ko se predajaš takim sanjam. Ko jih zaključiš, si vzemi tri minute in se prizemlji … sicer boš še naprej kar plavala in živela malo nad zemljo in to ni dobro. Realen svet je treba živeti, vse ostalo je samo pomoč za dodatno razumevanje dimenzij.
In še eno zadevo bi ti pravzaprav rada rekla. Naša pričakovanja niso za nikogar obvezujoča.Pričakovanje je čisto in samo tvoja predstava. Pričakovanje je tudi povsem tvoja odgovornost in ko boš to razumela, boš tudi razumela, kaj je ljubezen.
Hvala ti, Nasvetka.
Ko sem prebrala tvoj prispevek sem se spomnila, kolikrat v življenju sem se zasanjla v neke stvari, kako bi izgledale, če bi se zgodile, kako bi bilo lepo, če bi se zgodile… Na svet sem začela gledati, kot da se je to, kar si želim, že zgodilo in da že obstaja, nisem pa še nič naredila v spremebno in uresničitev sanj…
Res hvala, ker si me opozorila na to. Vidim, da to ni hec in bom morala veliko delati na tem, da s tem prekinem. Očitno je to globoko v meni, da zaidem v pogled na svet, ki je meni ljubši (npr.: pri nedosegljivih ljudeh), ni pa tak, kot je v resnici… 🙁 🙁
Tudi te predstave v angele bo treba opustiti.
Zaljubljena si v iluzijo, vsaka zaljubljenost je – imeti rad iluzijo o nekomu. Prej ali slej se ta razblini, puuuff in – je ni več. Po tistem premnogokrat ne ostane čisto nič in ljudje se zbudijo in sanj in ugotovijo da so – že dolgo poročeni s tujcem.
Ne neguj iluzije. Pojdi naprej in se ne oziraj nazaj. Ko boš naslednjič naletela na nekoga, ki bo v tebi začel premikati sklade, vedno počakaj, da te prva zaljubljenost mine. Počakaj, da ga spoznaš z vseh plati, tudi z njegove slabe strani. Če bo takrat, ko te bo najhujša zaljubljenost minila, še kaj ostalo in če boš ugotovila, da ga imaš rada, četudi ni tak, kot si mislila, da je, potem bo morda iz tega morda celo nastala čisto prava ljubezen, če…
Zato, hiti počasi in vedno daj času čas, da iluzijo zaljubljenost izbrusi kristal ljubezni ali zdrobi v prah pozabe.
Zaljubljena, očitno ima ta fant vseeno srce na pravem mestu, saj ti je pomagal, ko so drugi samo pasli zijala. Že nekajkrat so naredili poskus, koliko smo pripravljeni pomagati, in nismo ravno blesteli. Če je le mogoče, se raje ne “vmešavamo”, kot temu radi rečemo.
Verjetno sploh ni tako slab in brezvezen, kot se zdi tebi, ampak so za nelaskavo oceno kriva tvoja čisto prevelika pričakovanja in vse to dolgotrajno sanjarjenje o tem, kako se bosta samo pogledala globoko v oči in bosta zvezana za vse življenje. Mogoče mu je bilo nerodno, ko si ga ogovorila, ker pač ni tako sproščen tip, da bi znal čebljati z neznanci, morda si mu bila čudna, ker si ga upala ogovoriti šele po tako dolgem času, namesto da bi do njega stopila takoj, ko si lahko … Mogoče je pa res veliko manj, kot si mislila ti, ampak še vedno je pa zelo verjetno čisto okej fant.
Pa saj so ti drugi že vse napisali in vidim, da se te je prijelo.
Si me pa spomnila na eno mojo prigodo iz mladosti.
Jaz sem enkrat enemu znanemu Slovencu pomagala, ko se je poškodoval, in potem je bilo to celo v časopisu 🙂 Zgodbica ima tudi nadaljevanje, ampak to pa ni več za javnost.
Kako hitro se stvari spremenijo, ko se soočimo z realnostjo. Toda. Ali mislite, da je on res takšen kot ga opisujete? Meni deluje samo sramežljivo … in nekdo, ki je res čisto puhel od znotraj ne bi naredil tega, kar je naredil on, ko vam je pomagal. Lahko pa razumem vaše razočaranje.
Koliko ste stari vi in moški, ki ga opisujete?
Kot sem že napisal, odnosi zahtevajo nekaj več čisto človeškega truda. Včasih je simpatija samo enostranska, včasih obojestranska in časovno ne-usklajena, včasih okoliščine niso primerne za razvoj nečesa več, najpogosteje pa naša sposobnost pristnega izražanja in sprejemanja čustev nima primernega sidra (modela) v naši vzgoji in starših (in tukaj je res zelo malo trans-personalnega).
V primeru, da se vam podobe situacije, kot je bila ta ponavljajo, potem imate težavo povezano z vzorci, ki ste jih dobili v otroštvu.
Na kakšen način to reševati, pa je odvisno tudi od vaše starosti in vaše osebnosti.
Hvala, moderator, za ta odgovor. Veliko mi pomeni.
Jaz sem stara 27 let, moja simpatija pa po mojem 25. Žal sva se premalo pogovarjala, da bi to natančno izvedela.
Ja, razne podobne težave so se mi ponavljale s fanti. Verjetno zaradi tega, ker je moj oče alkoholik in kot mi pravijo ljudje okoli mene, se znam do fantov tudi malo hladno vesti. To res obžalujem, ker sicer nisem taka, dokler se ne zaljubim in to nočem biti oz. ostati.
Ne vem, kako naj to rešujem in spremenim. Skoraj že obupujem in se sprijaznjujem s tem,da bom očitno samska vedno. Ampak tega res nočem, zlasti ko pomislim, kako sem lahko tudi zelo družabna. Toliko kontastov je pri meni in ko pridejo še taki ljudje v moje življenje oz. take zmedene situacije sploh ne vem, kdo zares sem.
Po svoje sem nežna in mirna, do fantov pa stroga in hladna. Halo?! Kar butne iz mene, še sama ne vem, od kod to in zakaj. Počutim se, kot da nisem jaz pred fanti več jaz…
Kaj Vi mislite, kako bi morala to začeti reševati?
Ja, alkohol je uničil že marsikakšno družino in sedaj kot to vem, lahko lažje razumem vaše reakcije ob fantu, ki ga omenjate.
Rad bi vam rekel, da lahko sami spremenite sebe na tistem mestu, ki je povezan z moškimi oz. je povezan z modelom moškega, ki vam ga je posredoval vaš oče. Žal je zadeva precej kompleksna in praviloma zahteva dolgotrajno delo na sebi. Zagotovo lahko veliko naredite sami, vendar bi vam bilo precej lažje, če bi poiskali strokovno pomoč.
Obstaja nekaj skupin za samopomoč, kjer se dobivajo družinski člani alkoholikov. V analitičnem smislu je na tem področju zagotovo pri nas največ naredil dr. Rugelj in sedaj njegovo delo nadaljujejo nekateri njegovi učenci. Ali je njegova metoda najboljša ali ne, ne morem soditi, ker je ne poznam dovolj dobro.
Seveda priporočam tudi individualno obravnavo pri kakšnemu dobremu psihoterapevtu. Najdite takšnega, ki vam ustreza. Lahko pridete tudi do mene, moj pristop je bolj novodoben.