Razlike med otroki…
Žalostna sem, ker mama dela razlike med mano in sestro že odkar pomnim, sedaj ko imava obe že svoje otroke (sestra enega 4 leta, jaz dva 1,5 in dva meseca), pa se to nadaljuje z vnuki. Sem na porodniškem, z mamo živimo v isti hiši (ona en štuk nižje), sestra pa nedaleč stran v stanovanju, ki ji ga je mama pustila, ko se je preselila v hišo. Pri otrokih mi mama nič ne pomaga, saj, zakaj bi pa morala, saj ni njena dolžnost. Vendar me mamlo boli, ko vidim na primer v posvetovalnici, ko mame pridejo s hčerkami z enim dojenčkom, in pomagajo, jaz pa imam enega dojenčka, pa enega 1,5 letnika, pa grem pač z obema, kam naj pa dam drugega tačas. No, sedaj je pa mama dobila obisk, je prišla njena sestra, se pravi moja teta. In sta vzeli sestrinega sinčka za par dni in ga peljeta povsod s sabo, na izlete, na sprehode,… Ko pa si zaželita malo miru, ga pošljeta gor k meni, da se igra z bratrancema. Saj, jaz imam že dva, pa bom že še enega več sfolgala… Da bi pa onidve mojega starejšega kaj vzeli dol, da bi jaz lahko kaj več naredila, lažje skuhala, kaj oprala,…to pa ne. No, zdaj pa sta sestrinega fantka že oddali sestri, jaz pa imam poopoldne posvetovalnico. Pa sem šla vprašat mamo dol, če bi mi tačas lahko počuvala starejšega, da jaz dojenčka peljem tja, pa je začela: joooj, spet ne bom mogla tega pa tega, kar sem planirala, joooj ne morem, ker moram nujno nekam,… Sem pa teto pogledala, jo vprašala, ali bi morad ti lahko za eno urco vzela mojega, pa me je tako zabodeno pogledala, kot češ, kaj si pa misliš,…
In sem žalostna. Zakaj sestrinega sta lahko imeli par dni, se vrteli okoli njega, ga jemali povsod s sabo, potem ga poslali k meni gor, da sem imela tri na skrbi, ko sta pa zaslišali, da prihaja domov moj mož, sta ga hitro pritekli iskat, kdo ve zakaj… Evo, jaz bi pa zdaj potrebovala varstvo samo toliko da peljem malega k zdravnici, pa nič…
A ja, sestra je pa doma, sploh ne hodi v službo, tako da je imela fajn oddih par dni.
počakaj, da bo tvoj star 4 leta. Pa se potem ponovno javi in povej, če ga še vedno nikamor ne vzame s sabo.
Mislim, da je starejšemu človeku velika razlika paziti leto in pol starega otroka, ki ga je treba previjati, dati spat,… kot pa kam iti s štiriletnim.
Verjetno pa je tako, da če bi ti v hiši kaj mami pomagala, bi se ti ona potem oddolžila s čuvanjem.
malo žalostna ,dej odrasti malo
in kaj potem, če 2 pelješ v posvetovalnico
in zakaj tvoja mama nima pravice delati razliko
vsak dela kar mu paše …
odrasti in se zanesi sama nase ( mimgrede ,kje je pa otrokov oče ) in ne na tvojo mamo ,teto ,in ne vem še na koga …
strašni problem je organizirati in zvoziti življenje in opravke z 2 otrokoma …
Ja, vsak dela, kar mu paše, jaz pa imam tudi pravico biti žalosta, mar ne? In ni problem opraviti vse z dvema otrokoma, a si sploh prebrala, kaj sem napisala? Mislila sem, da bo mama, potem ko je nakej dni pazila sestrinega, bila dve uri pripravljena pomagati meni, pa sem se zmotila. Kot da jaz nisem njena hči.
Kje je otrokov oče? Kje je pa sestrinega otroka oče, potemtakem? Kakšno zvezo ima to sploh?
oče otroka je tisti ,ki ima odgovornost do tvojega otroke in ne tvoja mama
vem kaj si mislila povedat ,jaz samo ne razumem ,kako lahko odrasla oseba karkoli pričakuje od staršev …oni so naredili svoje ,sedaj smo pa sami na vrsti da se znajdemo …
če pa tvoja mama pazi otroka od tvoje sestre je to njena želja in ne tvoja pravica ,da še tvojega …in seveda si lahko žalostna ,samo je to sama izguba časa in energije …pa čisto nič drugega ….no razen mogoče se bo kdo našel ,da se mu boš smilila
meni se ne .
jaz sem ti napisala, da povej takrat, ko bo tvoj otrok star 4 leta.
In verjamem, da si žalostna.
Tudi jaz sem bila marsikdaj.
tudi moja zdaj vnuke čuva pogosteje in raje kot takrat, ko sem jaz imela majhne otroke.
Zaradi tega nisem jezna na sestre in brate. Saj oni niso krivi.
Mogoče pa imata vidvi drugače slabši odnos kot ga ima s tvojo sestro.
Mogoče ji ti rečeš, da dela določene stvari pri otroku narobe in ga zato nerada vzame….
Jaz te čisto razumem. Sama imam sicer čisto drugačne izkušnje tako s taščo kot z mamo.
Verjamem , da si žalostna, očitno te mama pač ne mara toliko, kot bi si ti želela, ampak zadeve spremeniti ne moreš. Boli pa, seveda.
Nikakor pa na tvojem mestu ne bi čuvala nečaka. Saj znaš reči ne. Noben ti ga nima pravice ‘uturiti’.
Pa enkart zberi pogum in ji povej, kako si žalostna, ker očitno tebe in tvojih otrok ne mara. Četudi niste navajeni na odkrit pogovor, ti bo dobro delo, da si vsaj ti toliko zrela, da ji poveš svoje po pravici.
jaz te tudi razumem, sem imelaa podobno situacijo. mama je sestrinega pedenala in ga razvajala, za mojega je bilo vse dobro, zanj pač ne. Ampak sedaj sta to že velika fanta. In kaj misliš, ko babica rabi pomoč, da bi jo kdo kam peljal, kaj se zgodi? Sestrin, ki je oh in sploh najboljši, ji zabrusi: ne, svojega prostega časa ne bom zapravljal za to, da bom tebe okrog vozil.
Pa pokliče mojega, ki reče: ja, ni problema, kaj rabiš, pridem takoj!
Ampak oni drugi je še vedno najboljši, celo najlepši,…
Mama mi nekako še ni dala priložnosti, da bi ji sploh lahko očitala, kako dela z otroki:) In na sestro sploh nisem jezna, ker ona res ni nič kriva. Sestro imam rada in se razumeva. Spomnim se pa, da ta razlika obstaja odkar pomnim, tako da…ne vem, kaj lahko naredi majhen otrok mami, da je “kriv” za poslabšanje odnosov.
To, kar opisuješ je krivica!
Ne rečem, če ne bi pomagala nobeni…
Razumem te tudi zato, ker moževa mama vse naredi za vnukinjo, edino hčerko prvega sina, najini trije otroci pa kot da ne obstajajo.
A hvalabogu mi nismo skupaj doma.
K sreči imam še mojo mamo, ki pa resnično ne dela nobenih razlik med vnuki.
tudi pri nas je bilo in je tako, čeprav so otroci že odrasli. toda – v trenutku, ko sem se odselila izpod skupne strehe, sem nekako prerasla tudi to in si naredila, da je bilo meni prav, čeprav je bilo včasih res težko.
najprej črtaj varovanje nečaka. ne iz maščevalnosti, pač pa v premislek. če bo kaj zaleglo.
Ja, te razumem, razlike bolijo. A raje kot,da se s tem obremenjuješ, si organiziraj življenje tako, da boš zmogla. sama sem tudi vozila vedno otroke povsod sama,vendar se mi to zdi normalno.Mamice, ki potrebujejo še svojo mamo zato, da gredo v posvetovalnico, pa so mi prav bedne, ker delujejo tako nesamostojne in nesposobne.Čez nekaj let boš ponosna na svoje delo, zato se ne sekiraj več.
Čisto te razumem. Mene pa boli to, da moja sestra ne najde nikoli uro časa, da bi mi vzela tamalega ali tastarejšega. Jaz sem njena dva ogromno prečuvala, starejšega celo jemala s seboj na dopust, ko je bil v 1. in 2. razredu in s tem, da sem imela še svojega.
Meni ni problem iti s vsemi 4-imi bilo kam, ona ne gre nikoli. In še takrat, ko moram kam skočiti, ko jo prosim, če mi pogleda otroka, mi našteje, kaj še vse mora.
Hecno je to, da imava obe 2 otroka, s tem da sta njena dva že šoloobvezna, moja dva pa še majhna, in ima vedno več dela od mene…
Tako da ne vprašam več, me pa ta njen odnos boli.Nečaka pa imam rada (onadva nista nič kriva, pa tudi onadva nas imata zelo rada) in uživam, ko sta pri nas…pa kaj potem, če zaradi tega imam tisti dan razmetano stanovanje in nezlikanega perila…saj mi nič ne uide.
Ja, problem je v pričakovanjih…jaz jih moram pogosto nižati…se bom pač naučila…
Čisto možno, da bo tvojega tudi vzela, ko bo 4 leta star in čisto možno, da tudi sestrinega ni, ko je imel 1 leto. O tem pa nič ne pišeš. Moja tašča je s seboj na sprehode jemala tamalo šele takrat, ko je imela 3 leta, prej ji je bilo prenaporno. Je pa takrat, ko je bila moja dojenček, hodila okrog s starejšo nečakinjo in meni na kraj pameti ni padlo, da bi me “bolelo”, ker “dela razlike”. Zame to niso razlike. Zate pa so verjetno samo zato, ker se spominjaš svojega otroštva, ko si imela občutek, da je mati favorizirala sestro.
In ja, čisto umestno vprašanje je, kaj dela tvoj partner v soboto popoldan, da moraš računati na mamo v zvezi s posvetovalnico? Ja, seveda, dela.:)) No, potem pa si morda preobremenjena zato, ker moža nikoli ni doma, ne pa zato, ker ti mama ne priskoči na pomoč.
BTW, a ob sobotah popoldan naročajo na redno posvetovalnico? Kje pa to?
Malo žalostna, popolnoma te razumem in nikakor ne razumem početja tvoje mame. Bi pa na tvojem mestu stopila do mame, ji povedala, zaupala, natanko to, kar si zapisala nam in ji tudi povedala, kako čutiš. Ne razumem moraliziranja nekaterih predhodnic tule pred mano. To, da družinski člani med seboj sodelujejo in si pomagajo, je pa ja najbolj normalna stvar na svetu, oz. bi vsaj MORALA biti.