Življenske odločitve
Pozdravljeni, sem na začetku 20 let.
Obračam se na vas, ker kogarkoli vprašam za mnenje, se mi zdi, da odgovorijo le tisto kar hočem slišat, ne pa resnice.
Vedno sem bil priden, lepo vzgojen, prijazen. V osnovni šoli mi je šlo dobro brez učenja, če bi se več učil bi verjetno bil eden boljših v razredu. Isto je bilo v srednji šoli. Ampak tu se je vseeno zalomilo. Naredil sem dva letnika, potem sem se prepisal na izredno srednjo, sem jo delal po izpitih. Starši so popustljivi, nikoli niso preveč zahtevali od mene, čeprav bi mogoče mogli. No, v tistih letih sem zabluzil, malo naredil šolo, ampak nisem dokončal. Ostal mi je še zadnji letnik. Od samega začetka sem delal, nisem bil v breme staršev. Po vseh teh letih, zdaj končno vem, kaj me zanima in kaj bi rad dosegel v življenju. Rad bi šel nazaj v šolo in potem tudi na faks, ki me zanima. Naj poudarim, da nisem “neumen”, rad se učim in prebral sem ogromno knjig, ki jih priporočajo za branje na faksih. Moje vprašanje je tako: ali je prepozno zame? To me res skrbi in mi dobesedno ne da spat. Vem da pri mojih 22ih letih, nisem prestar. A moji vrstniki so skoraj vsi končali fakse, jaz bi pa šele začel.
Ne, ni prepozno.
Ne obremenjuj se z drugimi. Ja, večina tvojih vrstnikov ma končan faks. Ampak to večinoma pač zato, ker so te od njih pričakuje. Ker to pričakujejo njihovi starši in ker so šli na faks tudi vsi njihovi vrstniki. Malo ljudi pri svojih 22-ih ve, kaj hoče od življenja. Če si porabo par let, da si se ”našel” je to dobro investiran čas. Boljše to, kot pa da bi imel zdaj narjen en faks, pa na koncu ugotovil, da te tisto področje sploh ne zanima. To je šele stran vržen čas.
Ne sekiraj se. Ti samo hrabro sledi svojim ciljem. Pa uživaj na faksu.
Ne razmišljaj toliko negativno. Zakaj se ukvarjaš s takšnimi mislimi: “Ali je zame prepozno?”
Če veš kaj hočeš, potem entuziastično izpolni svoje cilje. Sploh se ne ukvarjaj z raznoraznimi mislimi. Škoda časa za takšne misli, ki te odvračajo od tvojih življenjskih ciljev.
Ne primerjaj se z drugimi! Primerjaj se samo s sabo. V preteklosti nisi bil tako ciljno naravnan. Danes imaš cilje in veš kaj hočeš. Kar pomeni, da si zdaj boljši kot v preteklosti. Ko pa boš končal zadnji letnik srednje šole boš še boljši kot si danes. Ko pa boš končal faks, boš pa še boljši.
Si želiš bit boljši? Potem naredi to, kar si si zastavil. Končaj zadnji letnih srednje šole in se vpiši na faks.
Ne razmišljaj. Pojdi v akcijo.
Po mojem je pa pri 18, 19 prezgodaj za izbiro faksa in je z dolgoročnega vidika bolje, če človek med srednjo šolo in študijem naredi leto, dve, tri pavze, dela, spoznava svet, ljudi, sebe. Ti si živ dokaz za to – pri 18 letih nisi vedel, kaj želiš, zdaj veš. Če bi bil “priden” in bi takrat dokončal šolo, bi se mogoče vpisal na faks, ki ti sploh ne bi bil, in bi se čez leto ali dve spraševal isto kot zdaj, le da bi ti bilo mogoče težje iti spet študirat … Tudi lažje je študirat (se učit), ko si malo starejši. Jaz sem pri 25 vpisala še en faks in mi je bilo noro dobro, neprimerno boljše od prvega faksa, čeprav zdaj delam samo na tem prvotnem področju.
Vrzi se torej zdaj v zadnji letnik in maturo, ne pozabi na vpis, ker bo kmalu, in vse naj naj.
What’s your damn point?? Prepozno? Ja, če imaš namen umreti v naslednjih dveh letih. Vprašaj se, če hočeš naslednjih 40 let delati v proizvodnji, postati kripelj in na smrtni postelji obžalovati nekaj česar nisi naredil, ker te je bilo strah iz kateregakoli razloga. Vsedi se na posteljo in se vprašaj katere neumne stvari, ki jih počneš na dnevni ravni prispevajo k lastni bedi in bedi ljudi okrog tebe.
Spravi se k sebi!