Selitev v Ljubljano – novi prijatelji, družba
Pozdravljeni.
Stara sem malo čez 30 in sem se zaradi službe preselila v Ljubljano. Vsi prijatelji in družina (od obeh s partnerjem) so ostali v domačem kraju (200 km stran). Večkrat se počutim osamljeno in pogrešam družbo iz domačega kraja. Živela sem v majhnjem kraju, kjer se vsi med seboj poznajo in nikoli nisem imela težav z iskanjem družbe. Sedaj pa je vse drugače, ne vem kako naj navežem stike in najdem prijateljice (izven službe). Prej sploh nisem razmišljala o tem, saj sem vedno navezala stike, sedaj pa se ne znajdem in se mi zdi vse veliko težje kot v študentskih časih 🙂
Kako najti novo družbo v velikem mestu?
Živjo!
Priporočam ti, da si najdeš kak hobi- telovadba, gojenje rastlin, ples, gledališče, mogoče se vpišeš v kak tečaj za tuje jezike, kuharija, šivanje, štrikanje; pridruži se kakšemu društvu npr. doborodelnim društvom, bodi prostovoljka parkrat na mesec, nekaj v tvoji smeri dela- nekaj, kar te bo izpolnjevalo tudi v zasebnem življenju, ne samo da boš tam za ljudi. Tudi najbrž te posedanje po barih in žurkah ne mika preveč.
Ko si najdeš nekaj kar te zanima se za obiskovanje tega odloči dolgoročno- ko se z ljudmi že kakšnen mesec gledaš 2x na teden se počasi že začnejo prijateljstva!
Ljubljana je nekaj čisto drugega, milijon ljudi okoli tebe a nobenega znanega obraza- vsak se počuti podobno kot ti, samo moraš ti najti nekar kaj ti je všeč- ne pričakuj, da se boš tu nekomu zasmilila in te bo povabil na kavo, v življenju dobiš to, kar si vzameš in za kar se trudiš. V Ljubljani te čaka nekaj za vsakim vogalom! Glavo pokonci, vsi smo že bili osamljeni in vsak si lahko najde nekaj sorodnih duš- še posebej tu! Vso srečo <3
Če si z dežele doma lj. ni zate. Povem iz lastnih izkušenj. folk je preveč snobovski.
če nisi lastnik stanovanja si v najemu si velik revež, pa tudi če imaš večjo plačo kot prej.
bil v lj nekaj let na koncu ni ostalo nič , vse je šlo za stroške, hobije..
ene prijatelje pustiš doma, ki te pozabijo, druge spoznaš na koncu si pa sam.
ko sem pod vse potegnil črto je bila lj ena velika zguba zame, edino izkušnje za naprej sem si nabral. bil sem skoraj 10 let v najemu, bil pred tem da si moram nekaj kupit za živet, ko ugotoviš da v lj gasonjere ne moreš kupit je bolje odit domov in za ceno 1 sobnega stanovanja zgradit hišo.
Sama sem v 30-tih in živim brez prijateljev. Imela sem jih, a so se vsi počasi preselili v druge oddaljene kraje, države ipd. Verjemi ali ne, lepo mi je. Posvečam se sebi, svojim načrtom. Ne pade mi na pamet, da bi še “zapravljala čas” ob druženju z drugimi. Prosti čas si zapolnim z drugačnimi stvarmi. Lepo je, ko po nekem času spoznaš, da ne rabiš “spadat” nekam in opaziš, da nisi več ovčka. Naj dodam, ko je prišla karantena, izolacija, omejevanje socialnih stikov, so bili vsi obupani, jezi, razdraženi, meni pa je bil samo še en normalen dan. Morda je težko to razumeti nekomu, ki je v “družabni fazi”, ampak “samotarjenje”, tudi mogoče samo za določeno obdobje, ti veliko da. Predvsem spoznaš sebe, odkrivaš svoj svet, razvijaš svoja zanimanja in se naučiš zanašati le nase. Ko najtemnejše trenutke preživiš sam s seboj, ne pa objokan na rami prijatelja, postaneš mentalno trden kot skala. Naj poudarim, da nisem oseba, ki bi se je ljudje izogibali in nisem noben “weirdo”. Ampak tak način življenja sem si izbrala, ker mi veliko daje, ni pa to za vsakogar. Lp.