Za srečnega otroka
A vidiš, dragi otrok, da nič ni zapečatena, da se vse lahko spremeni. Sedaj, ko je tvoj notranji svet postal bolj varen in ljubeč, tudi na zunanjega ne gledaš več s studom in si lahko postal bolj blag in razumevajoč.
Kako me veseli, da si ugotovil, da vsa beda sveta izhaja iz našega notranjega sveta. Ker iščemo odzunaj, kar naj bi bilo odznotraj.
Rada prihajam v tvoj svet, ker mi vedno znova pokažeš novo deželo in mi ves srečen vneto pripoveduješ tako neverjetne in zanimive stvari, da vedno odhajam od tebe polna sonca.
Dragi otrok, kako sem vesela, da se dobro počutiš v svoji koži. Kako me razveseli tvoje sporočilo, kratko in na hitrico napisano, ko mi javiš, da tvoji projekti dobro uspevajo in da so ljudje s teboj zelo zadovoljni. Kako je radostno moje srce, ko slišim, da te imajo ljudje neizmerno radi, da se ob tebi dobro počutijo in da so ti globoko hvaležni za pomoč, ki jim jo nudiš. Občudujem tvojo preprostost in sproščenost, laskanje ti ni stopilo v glavo. Vem, da se te hvala ljudi ne dotakne, ker tvoje delovanje izvira iz tvojega srca, ki je samo v sebi srečno in ne potrebuje zunanje potrditve.
Ne morem mimo tega, da bi se spomnila najinega prvega srečanja, ko si bil še otrok. Ko sem prišla na obisk. Zagledala sem te skritega v prostoru pod stopnicami. Nobeden od domačih ni imel lepe besede zate. Moj prvi vtis je bil, da so te izbrali za dežurnega krivca za vse. Tvoja oblačila so bila zamazana, obraz prestrašen in uporniški, lasje razmršeni.
Ampak tvoje oči so bile tako lepe, tako proseče, tako trpeče. Najina pogleda sta se srečala. Pristopila sem k tebi, se sklonila, te pobožala po glavi, hotela sem te vzeti v naročje. Ves prestrašen si pobegnil. Čutila sem, kako ti drgeta telo, da je v tvoji duši potres. Majal se je tvoj svet, v njega je vstopilo nekaj, kar nisi nikoli okusil.
Ob mojem naslednjem obisku so v mene gledale oči, polne očitkov in sovraštva. Spraševale so: ” Zakaj te tako dolgo ni bilo?! Moj svet je še bolj teman, zdaj ko vem, da je lahko drugačen. ” Zakadil si se vame kot podivjan maček in zasadil svoje kremplje vame.
Počasi so se najini odnosi začeli spreminjati. Strah te je bilo, a po drugi strani si želel čutiti nežen dotik, slišati besede vzpodbude, pohvale, občudovanja.
Najbolj so me osrečile tvoje besede, da so rane tvoje preteklosti zdaj zaceljene. Da čutiš v sebi gotovost, da je tvoj otrok v tebi nahranjen s pravo hrano, da se sprejemaš takega kot si.
Da se veseliš svojega življenja. Da je tvoje srce polno veselja in sreče. Da za svojo srečo ne potrebuješ ljubezni drugih ljudi, da ti za ljubezen ni potrebno moledovati. Ljubezen je svobodna izbira svobodnega človeka.
Vidim, da lahko ljudi sprejemaš take kot so. Da vidiš njihove minuse in pluse. Da te njihovo ravnanje ne prizadene in da so tvoje reakcije umirjene in preudarne.
Redki so pravi prijatelji, ki ti resnično stojijo ob strani v tvojih sončnih in deževnih dneh. Naučil si se, da jih izbiraš preudarno. Redki so tisti, ki so vredni, da jim odpreš svoje srce.
Dragi otrok, rada te pogovarjam a teboj, lepo mi je v tvoji družbi, a občutim praznino v tvojem srcu. Dobro mi je poznana tema, ki vleče k tlom.
Samo Božja ljubezen je tista, ki da pravo radost srcu. Ne govori, da tega bi, da to ni obstaja. Če je še nisi spoznal, ne pomeni da ne obstaja. Gledam te v tej ljubezni in se veselim, ko pride čas, da zagledaš nov svet.
Dragi otrok,danes smo preplavljeni s teorijami, kako živeti, kako preboleti travme, kako najti mir.
A samo eno je najbolj pomembno. Imeti pogum in živeti.
Spominjam se najinih prvih pogovorov. Ni bilo enostavno. Nisva bila istega Duha in tudi ovir je bilo veliko. Vredno je bilo poskusiti. Dobila sva lahko veliko, izguba pa bi bila ugotovitev, da nisva sorodni duši.