Spoštovani

sem mamica 3 letnika, ki mi je , ne vem, ampak verjetno bi rekli zrasel čez glavo.

Od samega začetka se izjemno ukvarjam z njim, super sva bil sinhronizirana, vse štima, ampak ko pride pa do situacij ko je preutrujen, brca, grize, ščipa , tepe.

Z izjemnimi napori (saj imam še dojenčka) večino teh situacij poskušam preprečiti. Da je pravočasno doma, je, se umije in da se z njim ukvarjam , pogovarjam, igram , da vse predelava, skratka imam občutek vse bp. Ampak res v konicah pa moja beseda nič ne šteje.

Nekako imam občutek, da sploh nimam neke avtoritete , v kolikor bi v tem smislu lahko o njej govorili (sicer nisem za neko tako ubogaj me vzgojo).

gre torej samo zato, da ne vem, ali je otrok res tako izjemo zahteven (saj se po izjemnih “naporih” poslušanja in umirjanja, pri čemer moram nujno zanemariti dojenčka, lepo umiri in zaspi oz skupaj narediva kar sva se zmenila), ali bi v teh letih pa že bil sposoben ne glede na njegovo počutje nekako razumeti tisti goli ne, nehaj me brcati, ker mi ni všeč in ni prav? Pomiri se….saj se vendar svet ne more vrteti samo okoli ukvarjanja z njim 24 ur na dan, ali pač? Ga nisem naučila kako naj se pomiri? Ne vem….

ker včasih na žalost izgubim živce , ker ne zmorem. Ali mora v sobo za minuto, ali pa ga močneje primem za uho (se je zgodilo enkrat), kar pa s hudo slabo vestjo priznavam, nikakor ni prav.
Ne želim hoditi po tej poti na ta način, zato mi prosim svetujte….

Hvala,

Andreja