Zdravo,

prebiram vaš forum, zato se obračam na vas z vprašanjem po vašem mnenju o vzgojnih metodah najinega sina.
Zaenkrat je edinec, prvi vnuk, zato je seveda vsa pozornost že od malega usmerjena v njega, kar se mi ne zdi nič narobe, saj je sicer čudovit otrok, ki ogromno daje in z njim ni bilo večjih problemov, vse smo lepo speljali. Tudi na obiskih se je več ali manj lepo obnašal, sploh v primerjavi z drugimi otroki. Je precej “divji”, res niti minutko pri miru, stalno gibanje, od nekdaj ima svoj prav in tudi samozavest, če se lahko to za to starost že reče, ne vem..ampak je bil kljub tem lastnostim ubogljiv in priden.
Se nam pa dogaja zadnji teden, da skoraj nič več ne uboga, ne posluša, ignorira dobesedno ko se mu kaj govori, čeprav se je prej z njim dalo več ali manj vse lepo zmenit ..po novem je ogromen problem hranjenje, se pravi večji obroki- zajtrk, kosilo, večerja, pregovarjanje pol ure, da poje en košček. Prej sva ga z mirnim tonom poslala v sobo, češ da je čas kosila in da če ne bo jedel, naj gre v sobo, ker midva pa bova jedla, če si premisli, naj se vrne. Vedno je prišel nazaj in lepo pojedel. Zdaj ne, vse samo še pospremi z dretjem , kričanjem, izsiljevanjem naročja, začne tudi gristi, tepsti, brcati,..tak je tudi za umivanje zobkov, oblačenje, bog ne daj da mu daš majčko, štunfe napačne barve… enako grdo, agresivno, žaljivo, poniževalno se obnaša do marsikoga- mene, moža, drugih ožjih članov..včeraj sem prvič pomislila, da bi v službi ostala malo dlje, da ne poslušam doma spet tega dretja, pregovarjanja, ker me izčrpava, nervira, naporno je za vse, na koncu smo pa vsi skregani in slabe volje.

Z možem sva se pogovorila , mu naredila šeleshamer (na moževo pobudo) s slikicami otrok ki umivajo zobke, pospravljajo igrače in jejo obroke. Zdaj se mu zraven na koncu dneva nalepi ali lepa zvezdica ali grda črna pika. Pa razložili smo v seveda sinovi prisotnosti,tudi mami in atu,živimo v isti hiši, kaj pike ali zvezdice pomenijo in da takoj ko bosta notri stopila, bosta videl, a je bil priden ali ne)Včeraj si je več kot zasluženo prislužil vse tri črne pike, saj me je med umivanjem zob namerno brcnil v glavo- večkrat, pojedel ni popolnoma nič večerje, pri pospravljanju igrač se nama je rogal v glavo. Nalepili smo pike, ga ni kaj posebej ganilo, je pa začel dojemati kaj pomenijo, ker sva ga samo na hitro stuširala (brez da bi čofal, kot sicer vsak večer, tudi vse igrače za v vodo sva odstranila), spat je šel pač lačen in brez sicer obveznega gledanja vlakov v risanki. Takrat je pa nastal hudič..jokanje, histerija, vlaki, vlaki,..ampak ne, nisva popustila, to pomenijo črne pike in je sam začel obljubljati, da jutri bodo pa zvezdice. Več kot tri pike pomenijo nič voženj s skolesom in izletov(kar sicer obožuje). Zvezdice pa seveda nagrado.

Malo sem razvlekla tole. ampak hotela sem dobro razložiti dogajanje.zanima me , ali se vam zdi tak pristop pravi? Da se oba dosledno drživa in ne popustiva, to ni vprašanje, ampak malo me skrbi, zadnji čas, pa tudi ko še nismo imeli teh “novih” pristopov, naju je začel spraševati, ali sva huda (mene večkrat kot moža), pa če je priden, enkrat mi je celo rekel, da me ne mara. To me je zelo zabolelo, sploh ker potem v možu išče potuho in jo včasih tudi dobi. Zdi se mi, da se vsi malo iščemo, tale situacija naju je oba zelo presenetila in bi rada pravilno odreagirala. Sicer se z možem odlično razumem in ni noben problem, samo prosila bi vas za osnovne iztočnice, kaj ja, kaj ne, DO KJE, da ne bi otroku delala škode, skrbi me, da nisva prestroga, sploh jaz, KAJ TOČNO RECIMO NAREDITI, ko pri mizi ignorira besede in terorizira vse ostale s tem da ne bo jedel?

Ali je za to starost normalno, da tolikokrat sprašuje, preverja, ali je priden in ali sem huda? Sicer se nimam za strogo mamo, sem samo izredno dosledna, mož mogoče malo manj, prej popusti, zato ker je tako lažje in potem se mi zdi normalno, da pri njemu išče uteho. Včasih jo dobi, včasih ne, ampak mislim, da je sedaj v tej situaciji tudi mož prišel do tega, da otrok res rabi meje.

Za vaš odgovor se vam res najlepše zahvaljujem. Vesela bom tudi morda predloga kake fajn knjige s tematiko o kvalitetni, a preprosti vzgoji.

Lepo vas pozdravljam.

Pozdravljeni!

V današnjem času med strokovnjaki obstajajo zelo različni pogledi na vzgojo in na žalost se med seboj izključujejo in si nasprotujejo. Moj pogled je tak kot ga lahko zaznate iz mojih odgovorov, tudi vam bom odgovorila tako kot pač na vzgojo gledam jaz, kot strokovnjak in kot mama, vi pa prosim sledite temu, kar vam pravi srce in tako delajte.

Otrok s svojim vedenjem sporoča, kako se počuti. Če se grdo vede to ni zato, ker nekaj hoče, ker je nevzgojen, ampak ker ima problem in potrebuje pomoč staršev. V vzgoji tipično nastanejo problemi na enem ali na drugem področju naših temeljnih dveh potreb: vsi ljudje imamo namreč dve temeljni potrebi: po povezanosti (ljubezni, bližini) in po samostojnosti (moči, integriteti).

Težave nastanejo, kadar starši te otrokove potrebe ne znamo spoštovati. Zelo pogosto starši v želji po biti ljubezniv dajo otroku moč, ki ji ni kos, to je permisivna vzgoja. Ali pa zaidejo v drugo skrajnost, otroka omejujejo na način, da poškodujejo njegovo integriteto.

Otrok ne potrebuje moči odločanja, potrebuje pa svobodo izbire, zaupanje v njegove zmožnosti odločanja in odgovornosti za samega sebe. Vi postavljate okvire, otrok pa znotraj teh okvirov o sebi potrebuje odločati sam. Če vam samo na primeru hranjenja povem, kaj to pomeni: vi skuhate kosilo, postavite na mizo, koliko in kaj bo jedel, pa se odloča vsak sam za mizo, tudi otrok. To je spoštovanje integritete posameznika. Če otrok noče jesti,morda ni lačen, to ni njegova odgovornost, ampak odgovornost staršev, ki dopustimo, da otroci grizljajo ves čas nekaj. Morda pa je težava kje drugje in tudi v tem primeru potrebuje pomoč staršev, da se pomiri in potem se bo lahko pridružil kosilu. Otrok, ki je lačen in ni razburjen, bo zagotovo nekaj pojedel za kosilo. Kaj in koliko pa zmore otrok čutiti sam, tako kot vi. Itd.

Prav tako je vse, kar je za vas nespoštljivo, nespoštljivo tudi do otroka. S tem mislim na vse tehnike kontrole vedenja, od plakatov, nagrad in kazni … Posledica tega je poškodovana samopodoba in izguba stika z vami in s tem tudi s samim seboj. Od tod tudi spraševanje, če ga imata rada. To je znak nezaupanja, skrhanega odnosa. Odnos z otrokom pa je odgovornost staršev.

Spodbudila bi vas, da preberete še kakšen starejši odgovor, ali pa greste v knjižnico in preberete kakšno dobro knjigo o vzgoji (seznam teh, ki jih jaz priporočam je zgoraj). Potem pa začnite poslušati sebe in delati tako, kot bi si sami želeli, da bi starši delali z vami, če bi bili ta otrok vi sami.

LP
Alenka O.