otroka je strah
Hvala za vse vaše čudovite odgovore, tudi mi smo že marsikaj uporabnega našli zase.
Večinoma pišete o neprimernem vedenju, kako pa ravnatu v situacijah, ko je otroka strah. Zasledila sem igro moči, da naj otrok zmaga… kako ravnati, ko ga je zvečer strah vsakega šuma, ko gre v posteljo, ko se zjutaj zbudi vidi sence….Pritrdim mu, da ga mora biti pa zelo strah senc…povem, da sem se tudi jaz bala, ko sem bila majhna….poskušam z razumevanjem, vendar to sedaj traja že kakšen mesec, pa se ne premaknemo nikamor
Pozdravljeni!
Malce mi manjka podatek, kje spi otrok (v svoji sobi, sam z bratcem, sestrico …) in koliko je star. Pri teh strahovih je starost zelo pomemben podatek. Kako ste ga uspavali do sedaj in od kdaj se pojavljajo te težave. Kljub temu pa nekaj splošnih priporočil.
Če je otroka zvečer strah vsakega šuma, mogoče potrebuje vašo bližino, da zaspi. Ko vam reče, da ga je strah, ga vprašajte: Mihec, a bi ti rad, da je mami pri tebi, da zaspiš? In če sedaj strah izgine, je to zelo jasen znak, da otrok potrebuje vašo bližino, da zaspi. Kar je zelo razumljivo, če je otrok star tam nekje 2-3 leta in če ste ga do sedaj uspavali tako, da je zaspal sam.
Če strah ostaja, pa naj gre vaš pogovor nekako takole: Mami strah me je, kaj se to sliši? … To je oči, ki hodi po hodniku … to je veter … to je avto na cesti … Avti peljejo po cesti in se sliši Vummmm …
In če ste vi ob tem mirni, če samo opisujete, kaj to je, bodo otroka nehale strašiti ne-strašne stvari. Samo povejte mirno, kaj to je. Tudi pogledate lahko skupaj. Besede »Te je strah« tu delajo nepotrebno dramo.
Zjutraj pa mu povejte, da naj pride takoj k vam, da ga ne bo strah. In potem se skupaj igrajte s sencami. To je super igra za otroke.
Igre moči so na mestu, kadar je vzrok v nekem dogodku, ki je otroka prestrašil in v občutkih nemoči. Če je vzrok pomanjkanje bližine, te igre ne rešijo težav. Prav tako zrcaljenje čustev ne.
Za kaj več pa bi potrebovala še odgovore na zgoraj navedena vprašanja. In podatek, ali otroka preneha biti strah, ko se stisnete k njemu ali strah ostaja.
Alenka O.
Hvala za odgovor.
Fant je star 7 let in ima 10 let staro sestrico. Skupaj imata sobo, ker pa je sam bolj utrujen gre spat velikokrat prej kot sestrica. Nekje do 2,5 let se je uspaval sam, potem pa smo ga začeli uspavat z rutino, pravljica, pogovor o dnevu in še malo crtanja, včasih že med tem zaspi, največkrat pa ne. Vedno, ko pokliče, da ga je strah se odzovem in pogledava kaj je. Ponoči večkrat pride potem v najino sobo in spi naprej. Če mu ponudim, da grem z njemu nazaj in ga še malo pocrtam odkloni, pravi da ga je preveč strah. Tudi na stranišče noče sam. Težave so se pojavile kakšen mesec nazaj, nič posebnega se ni zgodilo v njegovem življenju.
Še enkrat hvala in lep pozdrav.
Pozdravljeni!
Če so se težave pojavile mesec dni nazaj in prej nič od tega ni bilo prisotno: zbujanje ponoči, da pride k vam … Potem je vzrok v nečem, kar se je zgodilo in je otroka prestrašilo pa tega ne zna sam predelati. Mesec dni nazaj je bil »veseli december«, spodbudila bi vas, da pobrskate z njim po spominu in boste našli vzrok.
Ko sem pisal zgornji odgovor, sem imela v mislih precej mlajšega otroka. Sedaj bi vam odgovorila drugače.
Glejte strah je simptom in ne težava sama po sebi. Če se boste ukvarjali s strahom, ga boste v resnici utrdili. Kaj to pomeni? Če ponoči pride, da ga je strah, pojdite z njim v njegovo posteljo in bodite z njim tam tako dolgo, da se pomiri. Jaz mojim otrokom tudi kar direktno povem: veš tema ni strašna, če te je strah teme, to pomeni, da imaš v resnici ene druge težave, ki te mučijo, pa jih ne moreš rešiti. In potem otrok reče: HA?? .. Ampak glejte ste že »demistificirali« temo … V resnici tema ni problem in sedaj se bo tudi otrok bolje zavedal sebe, svojih občutkov in mogoče začel razmišljati, kaj mu je.
Ne ukvarjajte se torej s temo … Vprašajte ga: No a te je česa v šoli strah? … A se je zgodilo kaj takega, kar si se ustrašil, pa mi tega nisi povedal? … In če ne najdete nič, potem vprašajte: A je v odnosu do mene kaj narobe? Ali sem jaz naredila kaj takega, kar te je prizadelo? In potem se pogovarjajte o pravih problemih in ne o temi. Tema ni strašna … je le alarm, da je nekje drugje nekaj narobe.
Mogoče ste pa vi šli na kakšno potovanje, zabavo … ste zboleli … karkoli … Lahko je v končni fazi to še vedno potreba po bližini. Samo potem recite: Veš kaj dajva najti nekaj takega, da se bo tebi fino zdelo in potem ne boš več rabil ponoči priti k meni. In potem si zvečer izmislita kakšen večerni ritual. Nujno naj bo v to vključen smeh: smeh je zdravilo za strah.
Glejte saj je ok, da tu pa tam pride otrok nazaj k vam v posteljo (pri starosti 7 let!), ampak to ni otrokova potreba v vašem primeru, ampak simptom. Ne ostanite pri tem. Če ga vzamete k sebi, niste rešili težave, ampak utrdili vzorec, ki ni najbolj ok. Raje poiščite pravi vzrok in se s tem spoprimite.
Pa ne razumite narobe. Meni je super če kdaj otroci spijo skupaj z mano. Ampak naredite to zato, ker vam je fino skupaj, ne zato, ker je koga strah, ker to rabi. Ja, če joka eno noč in drugo, ampak naslednji dan začnite reševati prave probleme in ne utrjujte vzorca. Sicer ljubezen postane odvisnost. In tako imamo potem trume ljudi odvisnih od odnosov. Bodite skupaj zato, ker ste radi skupaj in ne zato ker se rabite. To vzgaja mamine sinčke…. In mamice, ki ne znajo spustiti sinove v življenje. Ampak to velja za 7 letnika … da se ne bo kakšna mamica 4 letnika prepoznala v tem. Skupno spanje otrok potrebuje v predšolski dobi, kasneje pa to ni več potreba ampak simptom, znak da so nekje drugje težave. Posebej to velja, če je bilo vse ok in če je otrok že prej spal sam in je bilo vse ok.
To ne pomeni, da je z vašo vzgojo kaj narobe, mislim da vam gre zelo dobro. Sem pa želela izkoristiti to priložnost, da opozorim tudi druge bralce, kako se iz malih težav naredi velike, če niste na to pozorni. Čeprav ne jemljite tega za suho zlato, vsaka zgodba je drugačna.
Alenka O.
Pozdravljeni,
AlenkaO, v enem od zgornjih odgovorov ste napisala:
‘Mihec, a bi ti rad, da je mami pri tebi, da zaspiš? In če sedaj strah izgine, je to zelo jasen znak, da otrok potrebuje vašo bližino, da zaspi. Kar je zelo razumljivo, če je otrok star tam nekje 2-3 leta in če ste ga do sedaj uspavali tako, da je zaspal sam.’
Najin sin je sedaj star 2 leti in pol in je od tretjega meseca naprej spal celo noč in približno od enega leta naprej sam zaspal? Spi vedno v svoji sobici.
En mesec nazaj je dobil sestrico, 14dni nazaj pa so zamenjali vzgojiteljico v vrtcu…sedaj noče več sam zaspati – ga je strah, če je sam (pravi da je volk v sobi (to je dobil iz pravljice: volk in 7kozljičkov). Če je nekdo od naju zraven je ok in zaspi, se pa prebuja sredi noči in spet zaspi nazaj, ko je nekdo od naju zraven.
zanima me, zakaj oz kako je to zelo razumljivo (da bova lahko pri hčerki drugače ravnala)?
kakšen nasvet kako to omiliti oz. da se počasi izniha?
LP
Pozdravljeni!
Otroci so zelo prilagodljiva bitja. Prilagodijo se drobnim neoptimalnim pogojem, če pa je tega preveč, če se nabere, pa sistem ne zdrži več. To je tako kot bi vi zjutraj že imeli nekaj sitnosti na cesti, potem pa še v službi in pridete domov in otrok razbije (po nesreči) kozarec, pa se vam utrga … zaradi kozarca? Ne, pač pa zato, ker se vam nabere. … Na kakšen drug dan, bi odreagirali povsem drugače.
Tudi otroci zmorejo prenesti marsikaj, ko je pa preveč je pa preveč. Točno to se je zgodilo vašemu otroku. Otroci niso »narejeni« da bi zmogli spati in zaspati sami, kljub temu to nekateri povsem dobro sprejmejo … dokler se ne pojavi še kakšen drug stres v življenju. IN prihod novega člana in menjava vzgojiteljice je stres. Za vašega otroka je to enostavno preveč. Sedaj potrebuje več bližine in potrebuje, da to spoštujete.
Kako lahko pri hčerki to preprečite? Tako, da ji sami nudite to kar potrebuje. Tako je otrok bolj opremljen za spoprijemanje s stresom, ki je neizogiben. Kaj otrok potrebuje? Da v predšolskem obdobju ne hitite s samostojnostjo, kar se spanja tiče. Predšolski otrok potrebuje svoj kotiček, da se igra, svojo sobo, kjer spi stran od vas pa mnogo kasneje kot to delamo starši danes, tam nekje v starosti med 4-5 let, ali pa tudi kasneje in lažje sprejme, če sta otroka dva. Vsekakor pa v stresnem obdobju potrebuje več bližine ponoči še marsikateri mlajši šolar.
Srečno
Alenka O.
Pozdravljeni!
Opis na kratko… imava 5 mesečno punčko. Zdrava, mirna in res pridna pupa. Je tudi zelo samostojna, ji prav paše tu in tam malce miru ter s samim seboj . S partnerjem živima sama, mož veliko dela, tako da sva s punčko veliko same. Res je zelo navezana name, tudi na očeta, a potolaži se lahko samo pri meni. Vse to, je seveda razumljivo, a pojavi se problem pred starimi starši. Ko pridejo na obisk, začne neutolažljivo jokat. V očeh naraste strah pred njimi. Poskusili smo postopno privajanje na njihove obraze, a zaman. Naj povem, da z moje strani starši so še zaposleni in seveda vidiijo vnukico zelo malo. Z moževe strani so v pokoju, a pridejo vedno takrat, ko ima svoj čas počitka, ko pa je budna, pa je bolj zanimiv čik in kava. Problem je pravzaprav v nas. Ko pridejo in začne jokat, začnejo padat očitki name, češ kako jo razvajam,pa naj poudarim, da otrok res ni razvajen. Sama sem jim rekla, da bi njej kot tudi meni koristil večkratni obisk, da se otrok navadi njih, jaz pa tudi kakšno kavico v miru popijem, pa so vsi gluhi za te prošnje.
Kako naj se jih otrok potem ne ustraši, če nimamo rešenih problemov med seboj. Otroka peljem tudi vsak dan po 2x ali več na sprehod, tudi peljema se na obisk, nikjer problema, a ko jo začnejo dedki in babice žulit, pa je konec smeha.
Kaj lahko naredim sama, da pomagam rešiti ta strah pred njimi in kako pripraviti njih, da me končno slišijo. Nočem, da otrok nima dobrih odnosov s starimi starši.
Prosim za nasvet in hvala
Suzi
Živjo! Mene je strah različnih fac in pošasti,ki sem jih gledala pri grozljivki. Zdaj me ni več toliko. Svetovala bi vam,naj vaš otrok čim manj misli na svoje more. Tudi jaz sem jih imela. Bilo me je strah,ampak sem si govorila,da jih ni,tako da… če večkrat ponavljaš,da te ni strah,te res ni… no vsaj pri meni. Naj vam še povem,da smo se z mojo mama in sestro odpravili v gost v mraku. Popadel me je strah,ko smo se vračali. Ampak je potem to minilo. Včasih sem si zatiskala tudi ušesa v kopalnici zaradi wC školjke. Oprostite,ker sem navedla še nekaj svojih strahov,ampak samo da vam povem.