Živjo!
Prosila bi za mnenje in nasvet v zvezi z mojo hčerko. Kmalu bo dopolnila 5 let in že približno leto dni opažam, da je zelo sramežljiva. Ko smo v družbi drugih se me oklepa, drži za nogo, če jo kdo kaj vpraša ne odgovori nič in kar gleda v tla. Pa naj je to družba starih staršev,ki živijo v isti hiši, sorodnikov ali popolnih neznancev. Vidim da ji je težko, a si ne zna pomagati. Ko kaj želi pride do mene in mi kar nekaj momlja, pove samo eno besedo, kaže z gibi,… To me kar pojezi in ji rečem naj naglas pove kaj bi rada. Ne vem več kako naj reagiram v takih situacijah, ko je bila mlajša sem namesto nje odgovorila jaz (npr kako ti je ime,koliko si stara,… )-verjetno ne bi smela, zdaj pač čakam, ona nič, ljudje potem začnejo gledati mene in tudi komentarji: ji je nerodno,je sramežljiva,… verjamem da ji ne koristijo (naj rečem rabi pač malo časa, da se privadi, ampak kako če ne odgovori niti babicam, ki jih dobro pozna). Skrbi me, da ima slabo samopodobo in kako bo le to vplivalo na njeno prihodnost. Naj povem, da sem vzgojiteljica in imam kar nekaj izkušenj z otroki. Kot mama sem bolj stroge sorte, ne popuščam in skrbi me, da včasih od nje zahtevam preveč, da sem jo na nek način zamorila. Kot mala deklica je bila zelo hitro samostojna, od enega do treh let in pol pa je trajalo obdobje trme oz. izrazitega uporništva. Npr. ne bom se oblekla, ne bom šla v vrtec, ne bom umila zob,… vse je bilo NE,NE; NE vedno se je bilo treba pregovarjati in na koncu so mi tudi večkrat popustili živci, oblekla sem jo na silo,…ona je zraven brcala, tulila,… včasih sem tudi kričala nanjo npr ko se je mudilo, za kar sem se ji kasneje opravičila. Pred dobrim letom je dobila sestrico, ki jo ima zelo rada, včasih je malo ljubosumna nanjo, a ni hujšega. Večinoma je z njo nežna in pozorna. Drugače je precej občutljiv otrok, hitro je užaljena, preveč hitro. Zadržana je tudi do drugih otrok (razen do tistih nekaj, ki jih res zelo dobro pozna). Bojim se, da se ne zna postaviti zase. Zadnjič so ji trije sosedovi fantje vpili boječka, boječka, ona pa je stala par metrov stran in si zatiskala ušesa. Včasih mi reče, da nekaj ne bo, ker se ji bodo vsi smejali. Ko prideva v vrtec ali greva jo kakšen otrok kaj ogovori, ji reče adijo,… vedno samo molči. Zna veliko pesmic, bereva vsak dan, a v vrtcu ne želi povedati bralne značke. Je ne silim. Večkrat je slabe volje, nezadovoljna. V vrtec ne gre prav rada, a vzgojiteljica pravi, da se tam kar dobro počuti, da pa se večino časa igra sama. V skupini je bila do letos najmlajša z leto dni starejšimi otroki. Z vzgojiteljico sem govorila o tem in pravi, da se ji ne zdi da bi bila nesamozavestna. Nikoli ne opisuje dogodkov, tako kot drugi otroci- pa naj je z navdušenjem ali žalostjo(npr. v predstavi je bilo to in to, danes je prišel Dedek Mraz,…), vse je treba zvleči iz nje. Kot mlajša je bila zelo temperamentna, živahna,… zdaj pa je mirna, tiha, vase zaprta deklica. Smo jo nekje na tej poti zamorili? Ve da jo imava z atijem rada, da je sprejeta, priznam pa da me to njeno obnašanje znervira. Je krivo to? Velikokrat se zdim sama sebi tečna in imam občutek, da jo sekiram.
Kako naj ji pomagam, da bo zrasla v samozavestno in odločno dekle?

Pozdravljeni!

Otrokov odnos do sebe se oblikuje na podlagi odnosa, ki ga imajo starši do njega. Če vam ni všeč, to kar vidite, je pot iz tega le ena: spremenite odnos do nje. To pa ni lahka naloga niti ni možno to narediti čez noč. Prav tako je vse, kar je tu pomembno daleč preveč, da lahko zajameva v enem odgovoru.

Spodbudila bi vas, da preberete knjige, ki so na seznamu literature označene kot top 3«, Heim Ginott, Sue Beever in Faber/Mazlish. Začnite počasi in z malimi koraki: kako spodbujamo, kako se jezimo brez da poškodujemo, kako se distanciramo od težav, ki niso naše,….

Preberite tudi odgovore na vprašanja o samozavesti.

Predvsem je pri vas ključnega pomena, da vzpostavite dobre zdrave meje: kaj je vaš problem in kaj je otrokov problem … kako lahko pomagate vi in kaj ni pomoč, ampak otroku v škodo. …

Če se vas otrok oklepa, je ne silite in odgovorite namesto nje, brez drame … te težave rešujete prej in potem … ko se vam to zgodi, je vaša naloga le to, da jo obe odneseta brez čustvenih ran.

Če vidite, da je v stiski, da jo drugi zafrkavajo … jo vprašajte: kako je, kaj si želi, ali lahko kaj pomagate … najprej morate držati zdrave meje (to je njen problem) in šele potem ji lahko pomagate najti rešitve… Ne morete ji pomagati reševati težav, ki jih ne zazna niti jih ne zna izraziti. Še manj ji lahko pomagate, če se vi bolj sekirate kot ona. To otroka dobesedno oropa odgovornosti za lastno življenje in tako se otroci naučijo biti žrtve.

In če reče: Nič ni. … Potem zaupajte in pustite na miru. … In če reče. Lumpi so … Potem ponudite boljši okvir: samo jezni so, pa ne znajo tega lepše povedati. Vprašaj kaj hočejo. … itd.

Kar pogumno … pri starosti 5 let se stvari lahko zelo hitro spremenijo.

Alenka O.

Pozdravljeni!

Ko sem prebrala vaše težave, kako sramežljiva je vaša hčerka je bilo tako kot bi sama napisala. Tudi pri nas imamo identični primer. Samozavesti ima hčerka na minimumu. Ne zakaj saj je nikoli nismo poniževali oz. je martretirali. Razmišljala sem, da bi v erjetno jaz morala na posvet h kakšnemu psihologo, da bi se znala obnašati in ravnati z njo. Res bi ji rada vlila vsaj nekaj samozavesti. Predvsem me skrbi kako bo pri vstopu v osnovno šolo. Prepustiti se bom morala in sprejeti tako kot bo. Ni pa lahko za takšne otroke v današnji družbi. Skubec15 zelo bi bila vesela, če bi mi pisali na zasebna sporočila, bi vam že jaz pa mi nekaj nagaja. Moram priznati, da sem vsaj malo potolažena, ko sem videla, da imajo še nekje podoben primer. Baje so takšni otroci redki, ki so tako sramežljivi. Prosim pišite mi.

Pozdravljeni!

Vidim, da se je ta forum odprl že pred enim letom, zato ne vem, če je še aktualno. Tudi mi imamo enak problem, pa me zanima, če ima še kdo kakšen nasvet oziroma ali se je pri vama, skorec15 in lovro1980, stanje kaj izboljšalo. Moja hčerka še sicer ni dopolnila 4 let in mi vsi govorijo, da je to normalno in da bo “z leti” bolje. A se mi zdi, da je sramežljivost vedno hujša in si težko predstavljam, da bi se lahko kmalu kaj spremenilo. Pozna morda kdo kakšno dobro literaturo na to temo? Hvala!

Imam zdaj že 20letno hči, ki je bila tudi kot otroček zelo sramežljiva, zaprta – nekomunikativna tudi v vtrcu… Vzrok za te stvari sva s hčerko odkrili pred kratki, pri terapevtki, ki dela na ta način da se najprej pogleda vzrok za težavo ali obnašanje, nato pa se ta vzrok razreši. Ponavadi je pri otrocih potrebno tudi delo na sebi – kot staršu. Pri nas se je izkazalo da je bil problem v družini, ki se je zrcalil navzven. Več lahko napišem v ZS.