V novembrski številki revije Zdravje je objavljen prispevek o Otroškem laganju v katerem novinarka povzema moj članek. Tule ga objavljam v celoti.

»Otroška laž nosi v sebi sporočilo«

Zakaj ljudje na splošno lažemo?
Laž je namerno neresnična izjava, izmišljotina ali nepristnost, pretvarjanje. Med laži bi lahko šteli tudi prikrivanje resnice in namerno prikrivanje pomembnih dejstev. Zakaj torej ljudje to počnemo?

Kjer je v odnosu bližina doma, tam ne boste našli laži. Vsi ljudje imamo enako, vsem skupno temeljno psihološko potrebo po bližini, sprejetosti in spoštovanju. V vse intimne odnose se tu pa tam prikrade nekaj dvoma, trenj, negotovosti in nezaupanja, to je del človeške narave. Kadar pa odnos ljubezni vendarle nevarno zasenči strah, nezaupanje, pomanjkanje spoštovanja in občutka sprejetosti, takrat je laž najbrž stalna znanka v odnosu.

Druga vrsta laži je malce bolj neprijetna človeška lastnost, ki si jo ponavadi ne zmoremo priznati. Včasih smo tako preplavljeni z bolečimi čustvi, ali polni bolečih preteklih dogodkov, ki jih ne zmoremo preboleti, da smo sami trdno prepričani, da govorimo resnico. Npr.: Vedno je vse po tvoje! Ta naša zaslepljenost za lastne slepe pega krha naše odnose.

Res pa je tudi, da v vseh odnosih ne potrebujemo enako bližine in si je niti ne želimo. Takrat je povsem sprejemljivo in običajno, da uporabljamo družbeno sprejemljive laži. Kako si? V redu. O kako dobra jabolčna pita! Prideš danes na srečanje? Joj, sem pa že zmenjena in nimam časa. To je tako pogost in običajen pojav, da temu niti ne rečemo laž, ampak vljudnost, prijaznost in olika. In najbrž ni s tem nič narobe, dokler ne gre za odnose kot je partnerstvo, tesno prijateljstvo ali starševstvo.

V čem se laganje otrok razlikuje od laganja odraslih?
Otroško laganje je drugačno kot laganje odraslega. Odrasli smo v polnosti odgovorni za svoja dejanja, pa naj imamo še tako »dober razlog« za laganje. Odrasli lažemo, da bi se izognili neprijetnosti, čeprav s tem krhamo naše odnose. Veliko težje je poglobi se vase in razrešiti svoje strahove in bolečino, ter ukreniti nekaj bolj konstruktivnega ter s tem ohraniti odnos.
V odnosu starš – otrok, pa je odgovornost za odnos na strani odraslega. Otroci se namreč življenja šele učijo. Seveda nismo odgovorni za to, kako se otrok počuti in kaj dela, včasih je otrokova stiska in posledično grdo vedenje posledica nečesa, kar se je zgodilo zunaj doma. Smo pa starši odgovorni za svoja ravnanja in svojo reakcijo na otrokovo laganje.
Otroci, ki se počutijo dobro in imajo v odnosu s svojimi starši dovolj bližine, ne lažejo. Laž otroka tako vedno nosi v sebi sporočilo.

Če želimo otroka naučiti resnicoljubnosti, moramo biti pripravljeni slišati vso resnico, tudi kadar je za nas boleča in neprijetna. (H.G. Ginott)

Zakaj otroci lažejo?
Otroška laž je posledica strahu. To je klic na pomoč. Vsaka laž, je poziv staršem: To je preveč zame, strah me je, da ne bom sprejet, da me boste zasmehovali, kritizirali ali kaznovali. Rabim razumevanje in pomoč, da se z življenjem spoprimem na bolj konstruktiven način.

Včasih je laž preprosto sporočilo: Ne vidite me! Preveč ste obsedeni s popolnostjo in redom in tem kaj je prav in kaj narobe. Do mene ste preveč strogi, me zanemarjate ali pa dušite s svojo pretirano skrbjo. S svojimi lažmi nam otroci sporočajo, da je v odnosu premalo bližine.

Katere so najpogostejše otroške laži?
Laganje, oziroma govorjenje neresnice se lahko pojavi že zelo zgodaj v otrokovem predšolskem obdobju, praktično takoj, ko otrok začne z nami komunicirati z govorjenjem.

Pripovedovanje zgodbic so najpogostejše laži predšolskega obdobja. Kadar so to drobne reči, zgolj odražajo otrokove želje. Predšolski otrok živi v svetu, kjer niso jasne meje med magičnim, nerealnim in realnim. Povsem neprimerno je, če se na zgodbice, ki so plod take otroške domišljije odzovemo z »moralko o resnici in laži«. Raje otroka poslušajmo in se z njim pogovarjajmo. Npr. Mami a veš, jst mam pa kužka! A res, kakšen pa je? Kako mu je ime?… In ko nam že vse razloži, previdno postavimo stvari na svoje mesto: Bi rad, da bi imeli tudi mi kužka, kajne? Ja, a lahko? Ne, za enkrat ne (in poveste zakaj), ampak bilo bi pa fino, če bi ga lahko imeli, kajne?!

Včasih pripovedovanje zgodbic dobi večje razsežnosti: otrok pripoveduje zgodbe o izletih, na katere ni nikoli šel, o igračah, ki jih v resnici nima in o dogodkih, ki se v resnici niso zgodili. Tak otrok nam s svojim laganjem sporoča, da potrebuje več pozitivne pozornosti. Bolj kot si izmišljuje, bolj potrebuje našo bližino, sprejetost in pozornost.

Če v svetu v katerem živi, otrok dobi premalo občutka sprejetosti, zanimanja in ljubeče pozornosti, potem otrok zbeži v svet domišljije. Tak pobeg je klic na pomoč in ne faza v življenju.

Jaz nisem bil! Je tiste vrste laž, ki nas starše najbolj vrže iz tira. Otroci zanikajo, čeprav je včasih povsem očitno, da so krivi. To nas starše jezi, predvsem pa nas je strah, da bodo naši otroci lažnivci. Pred seboj vidimo le eno: To moramo zatreti v kali! … Vidimo laž, ne vidimo pa strah pred našo jezo in pomanjkanje zaupanja. Preganjamo vedenje in pozabljamo, da je njegovo sporočilo tisto, ki se mu moramo posvetiti.

Kadar so otroci grajani in kaznovani, se zatekajo k laganju, da bi se temu izognili. Če na laganje reagiramo s še več grajanja in kaznovanja, se otrok nauči samo to, da se mora naslednjič bolj skriti, da ga ne bomo dobili. In prepad med nami se še poglablja. Kazen v otroku vzbudi jezo in željo po maščevanju in ne uči lepega vedenja. Grajanje, obsojanje in kritika pa v otroku vzbudijo globoke občutke krivde in nesprejetosti. Otrok se nauči, da je slab in nevreden in se začne tako tudi obnašati.

Seveda ni prav, da otrok laže! … Vendar če želite otroka naučiti drugačnih poti, potem morate najprej slišati sporočilo in prilagoditi svoj odnos. Otrok, ki laže, vam sporoča, da nujno potrebuje, da ga sprejmete in razumete. Šele tako lahko otroku pomagate, da se s težavami spoprime na boljši način.

Otrok (tako kot odrasli) zgubi občutek za resnico, kadar ga preplavijo močna čustva. Najbrž se je že vsakemu staršu zgodilo, da je bil jezen na svojega otroka, potem pa je otrok v solzah šel k drugemu staršu in rekel: »Mami me je udarila!« Pa ga niste udarili, bili ste pa jezni nanj. Ali pa tipično: Sovražim te!

Če se v takem trenutku odzovete na laž, na vsebino in ne na sporočilo, zgubljata oba.
Zato raje razumite sporočilo, prevzemite odgovornost in odvrnite: Sinko, sem bila preveč jezna in si se me ustrašil? Nisi ti kriv, ni prav da se tako jezim nate. Oprosti. Zmeniva se na bolj prijazen način.

To ne pomeni, da mora biti vse tako, kot nam narekuje otrok! Niso problematične meje, ki jih postavljamo, ampak način, kako jih postavljamo. Čas avtoritarne vzgoje je minil, otrokom ne moremo več zgolj ukazovati in zahtevati pokorščino. Če želite, da vas otroci slišijo, potem se najprej naučite vi slišati njih, kaj vam s svojim vedenjem sporočajo.

»Jaz sem, jaz imam, jaz znam« zgodbice se pojavijo, kadar je okolje preveč tekmovalno in storilnostno naravnano. Da bi bili OK, imajo otroci občutek, da se morajo hvaliti, kaj vse imajo in kaj vse že znajo in lagati, kaj vse so naredili. »Jaz pa imam pet barbik! Jaz pa že znam vozit kolo!« Otrok ima potrebo po biti sprejet. V preveč storilnostno naravnanem in tekmovalnem okolju otrok laže za ceno sprejetosti. Si si umil zobe? Ja sem. …Preveč pravil in zahtev in premalo bližine.

Kako naj na laž reagiramo?
Dobra vzgoja je proaktivna in ne reaktivna.
Otroška laž ali neresnica vedno potrebuje naš odziv. Predvsem otrok potrebuje, da prepoznamo, kaj nam s svojo lažjo sporoča.
Otrok, ki laže ni sproščen. Pri mlajšem otroku hitro prepoznamo strah in nemir, ki sta znanilki, da se otrok ne počuti dobro. Starejši otroci pa se zapirajo pred nami, se z nami ne pogovarjajo, ne delijo z nami svojih dilem, strahov in bolečin. To je vedno znak, da je med nami premalo bližine.
Kadar posumite, da otrok laže, se nikoli ne prelevite v preiskovalca, zalezovalca in dokazovalce resnice.

Preprosta formula, kako na laž reagirati je tale:
1. Oznanite to, kar vidite, opišite dejstva (brez kritike, sodbe in moralke o tem kaj je prav in kaj ne)
2. Pokažite razumevanje in sprejemanje.
3. In šele, ko se otrok počuti razumljenega in sprejetega – naredite plan. Iščite skupaj rešitve za nastali prvotni problem. Nikar ne planite in rešite problem namesto otroka, raje otroku pomagajte, da bo sam bolj odgovorno pristopil k problemu in ga rešil sam.

• Ščetka je čisto suha, vidim da si nisi umil zob.
• Najbrž si že utrujen in se ti ne da umivati zob.
• Kaj pa če greva skupaj v kopalnico, pa si bom jaz umila svoje zobe, ti pa svoje.

• Čokolada je izginila in jaz je nisem pojedla.
• Si se hotela posladkati, pa mi nisi upala reči, ker ti najbrž ne bi dovolila.
• Kaj pa če mi naslednjič, ko si res želiš čokolade, rečeš, pa se bova zmenili in obljubim, da boš lahko dobila vsaj majhen košček.

• Poklicala sem v šolo in povedali so mi, da si dobila enko.
• Te je bilo strah povedati za cvek, si se bala, da te bom kregala in bom jezna. Najbrž sem res preveč pritiskala nate. Ni mi vseeno. Res pa je šola tvoja odgovornost.
• Kako boš popravila oceno? Hočem da narediš plan, ki se ga boš držala.

• Iz šole so me poklicali, da so pri tebi našli travo.
• Miha to so resne stvari, zanima me, kaj se dogaja? Si hotel poizkusiti, ker je tudi Jaka poizkusil?
• Miha to ti ne dovolim. Ni šans! Povej mi, kaj veš o drogi in tudi jaz ti bom povedal kaj jaz vem. Kako bi lahko bil še vedno Jakov prijatelj brez da tudi ti eksperimentiraš z drogo? Kaj boš naslednjič naredil, ko bodo prijatelji imeli travo?

In če otrok ne sodeluje? Potem je vajina vez skrhana in rabi nekaj popravila. Najprej se morate z otrokom povezati, z njim vzpostaviti dober in pristen stik, da vam bo lahko zaupal in se ob vas čutil sprejetega. Potem vam bo tudi sledil in se z vami dogovarjal.

Grdo vedenje je namreč vedno vedenje + sporočilo. Seveda ustavimo grdo vedenje, vendar pa se potem posvetimo sporočilu. Otrok najprej potrebuje z nami dober odnos, dovolj bližine, občutka da ga razumemo in sprejemamo, šele nato bo postal tudi resnicoljuben. Moderna vzgoja pa žal svetuje staršem, kako ukrotiti vedenje, na pomembno sporočilo pa popolnoma pozablja.

Moramo otroka kdaj zaradi nenehnih laži peljati tudi k strokovnjaku? H kateremu?
Kadar otrok pogosto laže je to resno sporočilo, da je z našim odnosom do njega nekaj hudo narobe. Ne potrebuje pomoči otrok, ampak starši, da v svojih reakcijah ne povečujejo škode, ampak ukrepajo odločno, odgovorno, vendar ljubeče: brez kaznovanja, grajanja in nadzorovanja.
Ni otrok problem, otrok ima problem in naša naloga je, da mu pri tem pomagamo, da nekaj naredimo. Kadar pa odgovornost prevalimo na otroka in njega označimo za problematičnega, zgubljata oba: otrok in starš.

In kje lahko poiščete pomoč? Pri dobrem psihologu ali psihoterapevtu, ki ima znanje tudi iz področja vzgoje. Nekaj se jih že najde tudi pri nas, le pobrskajte po spletu. Vedno več pa je tudi dobrih knjig o vzgoji tudi v slovenskem jeziku.

Kaj ste se o laži naučili od svojih otrok?
Moji trije otroci so še vsi v predšolskem obdobju. To so moji največji učitelj o vzgoji. Zaradi njih je moj pogled na vzgojo čisto drugačen kot sem ga imela preden sem postala mama. Tudi o laganju se najde kakšno dragoceno spoznanje. Največkrat je to tipa: kdo je to naredil? Ali: kaj si naredil? … In če je odgovor: Ne vem! Nič! Jaz nisem! … Vem, da moram najprej ukrotiti svojo jezo, pozabiti na svoja pričakovanja o »lepo vzgojenih otrocih« in najprej nagovoriti otroka v tem, kar ta hip čuti in kar potrebuje.

Dobra vzgoja je dober odnos. Bistvo dobrega odnosa pa je razumevanje, sprejemanje in spoštovanje. Lepo vedenje je namreč posledica dobre vzgoje in ne cilj dobre vzgoje.
Najdragocenejše darilo mojega materinstva je spoznanje, da kazen ne deluje. Kaznovanje nikoli ne vzgaja, ampak vedno poškoduje odnos med otrokom in staršem. Kazen, pa ne samo klofute, odmor in posledice, predvsem naša jeza, graja in kritika, vedno otroka prizadenejo in vodijo pri otroku v nizko samospoštovanje.

Pa to ne pomeni, da je otroku vse dovoljeno, daleč od tega. Obstajajo boljše poti. Na nas pa je, da jih odkrijemo in vedno znova odkrivamo.

Vir:
Haim G. Ginott. MED STARŠEM IN OTROKOM
Judy Arnall: DISCIPLINE WITHOUT DISTRESS
Patty Wipfler: LIES CARRY THE TRUTH v: http://www.handinhandparenting.org/articles

Zelo zanimiva tema in ravno s tem vprasanjem sem se hotela obrniti na vas. Imam triletnika, ki se mi je tudi parkrat zlagal glede spanja. Stvar je taka, da ima ze od 10 meseca tezave z nocnimi strahovi ( vpitje ponoci v snu, na vso grlo, cesar se sploh ne zaveda), glede tega smo bili z njim ze tako pri psihologu, kakor tudi nevrologu. Kaj drugega, kot to, da nujno rabi rutino spanja ( vsak dan ob isti uri), niso ugotovili. Res smo vmes to zanemarili, ko je dobil sestrico in so ure odhoda v posteljo nihale. No sedaj se tega strikno drzimo. In od takrat se tudi nocne epizode ne pojavljajo. Naceloma glede spanja ni vecjih tezav. Obcasno pa se upre popoldanskemu spancu, ki ga zelo potrebuje. Zaspi namrec po kosilu okoli 12 h (ponavadi se pol urce igra ali gleda knjige in nato zaspi) spi okoli 3 ure, ( medtem ko njegova mlajsa sestrica veliko manj). No obcasno se temu upre, in takrat je cel dan neznosen. Zato sem bila tudi huda, ce ni kdaj sel posteljo.

No pred kratkim se je pa zacelo, pride po pol urce ven, me pogleda in rece spal sem mami. Moja rakcija je bila: poglej me v oci in po pravici povej ali si spal ali si se igral.
Njegov odgovor je, malo sem spal, malo sem se igral. Ob tem me nepremicno gleda v oci.
Nato sem mu rekla: mami ne mara da lazes, nic ne bom huda ampak moras mi povedati po resnici.
On se vedno vztraja pri svojem. Ko sem mu povedala, da sem videla, da ni spal, mi ponavadi pove po resnici, da ni spal. Se zmeniva, da mi bo drugic povedal po pravici, ce ne more zaspati, ampak cez par minut sam nacne z isto temo: malo sem spal, malo sem se igral.

Zgodilo se je celo, da je bila v sobi cista tisina, nisem pa uspela preveriti ali spi ali ne, vendar sem bila prepricana da spi. Vstane po slabi uri, in sam zacne: malo sem spal, malo sem se igral. Tu sem skoraj 90% da ni spal, vendar nisem pa prepricana, saj se obcasno, ceprav zelo redko res zbudi po kaki uri.

Torej, kako naj bi odreagirala v prvem primeru, ko vem da ni spal, in kako v drugem, ko nisem prepricana ali govori resnico ali ne. Sumim samo na podlagi stavka ” malo sem spal, malo sem se pa igral “, ki ga uporabi le kadar ne spi.

Hvala za vas nasvet in lep pozdrav

Pozdravljeni!

Okoli starosti 3 leta nekateri otroci ne potrebujejo več spanja popoldne. To naj ne bo izbira staršev, ampak izraz otrokovih potreb. Če otrok ne spi, pa je siten potem najprej potrebuje pomoč, da se znebi napetosti, ki je v njem. Tudi odrasli ne moremo spati, če smo preveč pod stresom in napeti, pa če bi še tako potrebovali spanje. Najprej se moramo umiriti, pomiriti, šele nato lahko dobro spimo. Otroci delujejo na enak princip. Zato so vam predlagali rutino – ta pomirja. Uporabite to tudi v popoldanskem počitku, le da dodajte oseben stik in povezovanje.

Predlagala bi vam, da v času, ko gre otrok spati, skupaj z njim ležete v posteljo in skupaj berete knjige. Tako se z otrokom povežete, otroka pomirite in po 5 minutah zelo dobro ugotovite, ali je otrok utrujen ali ne. Tudi če zeha in ga nato pustite samega, pojdite ga pogledati na nekaj minut in če ne more spati, naj ne leži sam več kot npr. 15-20 minut (zame je 30 min predolga doba). Zelo osamljeno je, če ne moreš spati, pa moraš ležati sam. In potem naj gre pogovor nekako takole: Ne moreš več ležati, ti ne paše več, nisi več zaspan, bi bil rad pokonci. Sine to je ok.

Besedo laž pa za nekaj let črtajte iz svojega besedišča in začnite raje graditi odnos. Nehajte se ukvarjati z dejstvi, začnite razumeti in videti, kako se otrok počuti.

Otroška laž nosi v sebi sporočilo: vaš sin vam sporoča, da ga postavljate v položaj, ki mu (pri starosti 3 leta) ni kos, zato laže.

Alenka O.

Pozdravljeni!
Po naključju sem naletela na tale vaš članek in moram reči, da sem ga še kako potrebovala. Ni mi bilo jasno, od kod 3-letni hčeri sploh koncept laži, kaj šele, zakaj mi laže, ko pa imava res dober, odprt, ljubeč odnos. In potem preberem:
“Do mene ste preveč strogi, me zanemarjate ali pa dušite s svojo pretirano skrbjo.”
Pretirana skrb, torej. Že nekaj časa sumim, da preveč moraliziram. Moj otrok je za svoja leta sicer izjemno razvit, najinih pogovorov ne cenzuriram na pomanjševalnice, ampak z njo govorim odkrito in se (med ostalim) trudim, da bi imela dobro razvit občutek za logično relacijo vzrok – posledica. Ob tem pa malo preveč govorim. In me ima že kar malo dosti. Verjetno se včasih zateče k laži, da ji ne bi bilo treba spet poslušat na dolgo in široko … Verjetno je tudi izraz razočaranja, ko jo dobim na laži, napačen.
Hvala za tole razmišljanje, v veliko pomoč mi bo.

Lahko še eno vprašanje malo mimo teme? Moj partner si grize nohte. Vedno le dva na vsaki roki. Tam so nohti občutno krajši. Že kar nekaj časa opažam (in zadeva se poglablja), da hčer počne enako. Tudi dva prstka. Začela je že preden je dosegla 2 leti. Glede na to, da ne živi v nekem stresnem okolju, mi ni jasno, kako se lahko to začne že pri tako malem otroku. Je zadeva možno, da bi bila dedna (Kar se mi je na začetku zdelo smešno sploh razmišljati)? Kako naj ukrepam? Dovolj je še majhna, da bi s trudom lahko početje odpravili, ali pač?
Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Grizenje nohtov je naučen vzorec. Ni nekaj takega kot je gen za grizenje nohtov. To je zelo dober primer tega, kako se otroci učijo: s posnemanjem. Otroke vzgaja le 7% tega, kar jim govorimo … ostalo je to, kaj čutimo, kaj mislimo, kaj verjamemo in kaj delamo. Otrok temu verjame in to zazna in temu sledi. Če naše besede niso skladne s tem, kar čutimo in delamo, otrok verjame temu, kar čuti in doživlja in ne temu, kar sliši.

Iz vidika otroka bi bilo čisto vseeno če jim danes nehamo pridigati, soliti pamet, jih »učiti« … in postanemo malo bolj pozorni na to, kar čutimo, mislimo in delamo. To je namreč tisto, kar vzgaja, kar otroka uči.

Kaj lahko naredite? Če si bo vaš partner še naprej grizel nohte, bolj malo. Lahko sicer dosežete z veliko napora, da deklica neha gristi nohte, vendar bo zelo verjetno potem to delala na skrivaj ali pa bo začela delati kaj drugega.

Če je vaš partner nemiren »živčen«, ali bolj prijazno rečeno: grize nohte, otrok to zazna, posnema in je tudi sam tak. Ne gre drugače. Ne morete imeti mirne otroke, če odrasli, ki otroka vzgajajo, to niso.

Skušajte torej najprej doseči pri sebi in partnerju več mirnosti, več pozitivne naravnanosti … Potem šele lahko pomagate tudi hčerki.

Otroci so naše ogledalo, vedno pokažejo na naše šibke točke, kjer lahko osebnostno zrastemo.

Še nekaj starejših odgovorov:
http://med.over.net/forum5/read.php?25,8111499
http://med.over.net/forum5/read.php?25,7001542,7011076#msg-7011076

Alenka O.

Hvala lepa za ta članek.

Nekajkrat se je že zgodilo, da je moj 2 in pol letni sin lagal. Sedaj mi je dolj jasno, zakaj je do tega prišlo. Vesel sem tudi, da sem večinoma reagiral v skladu z nasveti v članku, mislim da sem ga samo dvakrat grajal za samo laž, sicer pa sem poskusil ugotoviti, zakaj mi govori, kar mi je govoril.

Super članek in zelo koristen. Še enkrat, hvala.

Pozdravljeni, moja desetletna hči je začela lagati glede šole. Vsak dan sem jo spraševala, ce pišejo kakse test ali učiteljica kaj sprašuje. Vsak dan sem dobila enak odgovor, da ne. Potem pa v zvezku vidim, da je dobila ustno oceno 2. Po dolgem sprasevanju, je povedala, do so pisali test, potem pa je ustno popravljala in dobila 2. Kako vse to rešiti?