Težave ponoči – strah
Spoštovani!
Na vas se obračam z velikim upanjem, da boste vsaj malček svetovali. Z možem sva namreč ujeta v pasti neznanja in nikakor ne najdeva izhoda.
Imava hčerki, stari 9 in 5 let.
Čez dan sta to normalna otroka, družabna, priljubljena itd. Težava nastane zvečer, ko je treba v posteljo. Mlajša zaspi brez problema in spi v svoji posteljici vso noč. Mimogrede: imata svoji sobici, ki sta v zgornjem nadstropju.
Starejša hči pa je zelo trd oreh. Je zelo čustvena osebnost, katere se dotaknejo še tako nepomembne težave, problemi. In odhod v posteljo in spanje v svoji postelji predstavlja zanjo pravo nočno moro. Ko se po dolgem času, ki ji ga namenim, le odpravim iz sobe, je hči takoj za mano, češ, da jo lulat. Nato me z milimi očmi gleda tako žalostno, da se mi trga srce in se vrne nazaj v sobico. Čez kakšno uro grem pogledat, če že spi, a ona vsa prestrašena, preznojena še vedno bedi. Boji se teme, zato ima prižgano nočno lučko. A tudi to ni dovolj.
Vmes pride zagotovo še trikrat lulat .. Skratka: v sebi ima neverneten strah, a ne vem, pred čim. Ko se skušam o tem z njo pogovoriti, mi reče, da se o tem ne bi rada pogovarjala. Vidim, da ji je zelo neprijetno, zato odneham. Velikokrat ji z možem dovoliva, da spi poleg naju, a bojim se, da to le ni prava rešitev, saj je postelja premajhna za štiri …Bojim se, da ji bodo ti strahovi ali karkoli že je, pustili posledice…. Ker je zjutraj vsa neprespana, sem se odločila, da poiščem strokovno pomoč..
Lepo vas torej prosim za kakršen koli nasvet, namig, smernico..
V upanju na vaš odgovor, vas lepo pozdravaljam.
Pozdravljena Mami pup!
Torej če prav razumem gre za 9 letnico, ki ima težave zaspati in jo je strah teme. Kljub vsemu, bi bilo dobro najprej še malo raziskati in odkriti pravi vir težav. Brez panike, ne potrebujeva nič drugega kot malo sistematičnega razmišljanja:
Kdaj so se težave začele? Lahko ta čas povežete s kakšnim stresnim dogodkom? Se to dogaja ne glede na to ali ste vi zvečer doma ali ne? Je kdaj strah bolj intenziven? Je to v kakršnikoli povezavi s šolo? Lahko tu najdete kakšno povezavo? Je to mogoče odkar ima svojo sobo in spi sama v sobi?
Če je to potreba po bližini, potem je rešitev namreč drugačna kot če je to posledica nekega dogodka, ki še odmeva. Če želite lahko napišem še kaj več. Mogoče niti ne potrebujete prave pomoči, le pravi “aha!” in se bo odvilo pravzaprav zelo hitro.
Misel ki se mi nekako ponuja sama od sebe je ta: kaj pa če ne bi spala sama v sobi in bi spala skupaj s sestrico. Če prav razumem imata vsaka svojo sobo. Otroci do pubertete ne potrebujejo vsak svoje sobe. Mogoče pa je to vzrok vseh težav. In če je mlajša ZA, potem lahko problem rešite praktično čez noč. Vprašajte jo, če ne mara spati sama v svoji sobici in če želi, da bi nekaj časa s sestrico spali v isti sobi, lahko tudi v isti postelji (moja dva otroka imate posteljo 140×200). Otroci imajo to zelo radi, pa še zbliža jih in imajo potem tudi sicer veliko boljše odnose, so si veliko bolj blizu. Da ne govorim, kako praktično je, ko se ta postelja potem čez dan spremeni v trampolin!
Pa še nekaj linkov:
http://www.handinhandparenting.org/news/45/64/Helping-Children-Conquer-Their-Fears
http://www.awareparenting.com/answer18.htm
http://www.awareparenting.com/answer2.htm
Alenka O.
Alenka O, najlepša hvala za vaš trud. Naše težave so prerasle v pravo travmo.
Glede sestrice: tudi to smo prakticirali. Tako da je zdaj približno pol leta spala sestrica v njeni postelji – postelja je velika. Zdaj pa si je sestrica naenkrat zaželela, da gre v svojo sobico, češ, da je že zadosti velika 🙂 In kaj bi morala narediti? Če ji ne bi pustila, bi kasneje bil problem spraviti jo v svojo sobico, tako da…. Začaran krog.
Sva bili včeraj pri zdravnici in omenili tudi te težave – jaz na samem – in ji je predpisala B-komplex.. pred spanjem.
Tako da zaenkrat ne vem kako naprej. Zdaj spi zraven naju, čeprav to ni rešitev.
V upanju na čimprejšnjo rešitev naše težave, vas prav lepo pozdravljam.
Draga Mami pup!
Situacija je travma za vas … zato vas preplavlja občutek nemoči. Napisla sem vam, v čem bi lahko bila težava, če želite lahko še vedno odgovorite na vprašanja in vam lahko še kaj svetujem.
Skupno spanje je bila zgolj ideja. Kot vidite ste tudi to preizkusili, pa hoče mlajša biti sama, kar je povsem legitimna želja in prav je, da ste jo upoštevali, če vam ni ok, da spi pri vas, potem tudi tega ne delajte. To ni dobra rešitev. S tem učite otroka, da za ceno njene sreče, morate žrtvovati svojo srečo. To ni dobra vzgoja. In po vrhu vsega, če ste vi nesrečni, ne morete dobro vzgajati. To je permisivna vzgoja in otrok vam bo tak pristop zameril, postal manipulativen, brezobziren do potreb drugih in brezmejno zahteven. Nikar tako. Postavite mejo. Toda pozor, ne naredite tega avtoritarno, ampak sočutno.
Problem je namreč v tem, da strah v nas vzbudi občutke krivde, da ste vi kaj narobe naredili. Nič ni narobe. Nehajte dramatizirati in začnite ukrepati. Dobili ste B kompleks. Vitamine? Vitamini ne ozdravijo strahu in čustvene stiske, mogoče omilijo. In če smo že pri vitaminih: omega-3 hranijo čustvene možgane.
Kako ne dramatizirati in ukrepati? Če želite, lahko napišem še kaj, bi vas pa prosila, da odgovorite na zgornja vprašanja. Ključ je v tem, da najdete izvor njene stiske, potem se bo rešitev ponudila sama …
Alenka O.
Pozdravljena Alenka,
najprej se opravičujem za moje zmedeno pisanje. Saj sploh ne vem,kje sem začela,kje končala.
Najprej vam naj odgovorim kdaj so se težave začele? Takole je: od drugega leta je deklica spala v svoji sobi z največjim veseljem. Nato je šla v vrtec in ko je bila stara nekje štiri leta, je začela po malem “žicati”, če lahko spi zraven naju. Zmenili smo se tako, da je med tednom spala v sobici, čez vikend pa pri nama. In tako je teklo kot po maslu do lanskega leta. Dogovorjeni smo bili, da si punci izbereta en dan v vikendu in prespita pri nama. Med tednom pa sta spali v sobici – vsak večer veliko pogovora, pravljice, tarnanje o tem in onem, skratka nisem opazila, da je karkoli narobe.
Letos, v tretjem razredu pa je polom. Na začetku leta je začela prihajati k nama, češ, da se boji duhov. Imela je obdobje kar nekaj mesecev, ko so jo ti “duhovi” spremljali tako rekoč povsod. Pogovorili sva se o tem. Naj povem, da se doma nikoli, ampak res nikoli, ne pogovarjamo o nespodobnih temah pred otrokoma. Povedala mi je, da ji je sošolka pripovedovala srhljivo zgodbico o duhovih in ji duhove, o katerih se hčerki prej sanjalo ni, natančneje predstavila. Takrat sem se s hčerko veliko pogovarjala, ji povedala, da je v hiši pri mamici in očiju varna itd. itd.. Nato je čez nekaj časa prespala pri prijateljici in ogledali so si film Pirati s Karibov. Groza. Bila je vsa izčrpana, nič ni hotela jesti, skratka prava frka je bila okoli tega. In sem ji spet lepo razložila, da je bil to le film, ji na internetu pokazala, kako filme snemajo itd..
Zadnja večja stvar pa je bila pred 14 dnevi, ko sta jo dva sošolca popolnoma našopala s črno vdovo. Da je to ubijalski pajek, ki pregrize vsa stekla v hiši, da le pride do žrtve. Spet sem ji vse razložila. Pokazala vse o črni vdovi – kje živi itd..
In da povzamem: Deklica je res zelo zelo čutna oseba. Vse jo gane, pretrese. Moje mnenje je, da o vsem razmišlja preveč zrelo. Ampak moje edino upanje je, da je ne bi bilo strah, saj vem, kako hudo je, če te je strah. Mogoče kot podatek tudi to, da sem bila tudi sama zelo podobna njej in še danes me je strah teme. Toda niti v sanjah pri meni ni mogla videti tega strahu, saj zelo pazim na to, da ne bi ugotovila, da je tudi mene strah. Morda vam bo to pomemben podatek. Tudi sama si najbolj želim, da se rešim teh strahov.
Vem, natresla sem en kup stvari. Bila bi zelo vesela, če bi lahko skupaj kaj izluščili.
Želim vam lep večer in hvala za vašo potrpežljivost.
Draga mami pup!
No vidite, ko sistematično premislite od kje problem … se rešitev ponuja kar sama. Vesela sem, da ste sprejeli izziv in ponovno odgovorili in bili pri tem tako natančni. Otroci so namreč naše zrcalo. Ne moremo jih preslepiti. Lahko da ste se tako dobro naučili živeti s svojim strahom, da ga včasih tudi sami ne zaznate več, vendar otrok ne morete preslepiti. Otrok čuti vaš strah. In dokler se utapljate sami, ne morete učiti otroka plavati.
In zdaj imate dva problema: svoj lasten strah in s tem svojo vzgojno slepo pego: težko učite hčer nekaj kar sami ne živite. … in drug problem: hčerkin strah.
Vsekakor najprej prevzamite odgovornost za svoj strah. To pomeni, da priznate, da vas je kdaj strah in da je to vaš problem. Če se boste namreč delali, da vas ni strah in to skrivali, bo hčerka to zaznala in izražala sama veliko bolj kot bi, če bi vi jasno priznali, da imate vi problem.
Poznate knjigo John Gray: kar čutiš lahko zdraviš? Priskrbite si jo. Tam je nazorno prikazano kako nekaj, kar tlačimo sami pri sebi izražajo otroci pretirano. Gray to imenuje učinek gugalnice. Če čutite preveč strahu, če vas je strah stvari, ki v resnici niso nevarne (npr. tema), potem ste obtičali v občutkih nemoči. To kar potrebujete je povrniti si občutek moči in kontrole: jaz sem gospodar svojega življenja … in naučiti se morate zdrave jeze (ne agresije, ampak zdrave jeze). Naučiti se morate bolje skrbeti zase.
Za začetek naredite red pri tem kdo kje spi. Če vam ne ustreza, da prespi celo noč pri vas, potem tega ne počnite. 9 let star otrok to ne potrebuje. Vsekakor pa potrebuje jasen in glasen: Ne to mi ne paše! Nočem da celo noč prespiš pri nama. … Ampak če se pa tako boji boste rekli .. ja, to ne pomeni, da jo boste pustili samo. Za začetek vam mora biti kristalno jasno, da hčerka odslikava probleme s katerimi se do sedaj niste hoteli soočati. Torej ne bo šlo čez noč in brez malo drame. Kljub temu naj vam bo ves čas jasno, da ne delate nič groznega, le ne želite da pri vas spi. Otroka morate pomiriti, da bo lahko zaspal. Problem nastane, če sami ne zmorete biti ob tem mirni. Kako pa je z možem? Mogoče pa to lahko izpelje mož? Mogoče lahko on sede k njej in naredi kakšen pomirjujoč trik: saj veste: lahko noč pa eno bolho za pomoč …. ali pa kupite skupaj kakšno ogromno plišasto igračo, ki jo bo čuvala ponoči, napletite kakšno zgodbo o dobri vili, ki preganja vse duhove ali še bolje: naj sama pove, kaj ji lahko pomaga, da bo lahko spala sama (brez vas)… in potem odidete iz sobe. In ko vas pokliče, prihitite takoj k njej in ponovite vse pomirjujoče rituale in ko se pomiri, zopet odidete … in ja, prvo noč zna biti hudo, mogoče boste nekaj časa rabili biti ob njej, da zaspi, ali pa imeti priprta vrata, da vas sliši. Toda če uspete ohraniti mir, bo drugo noč bolje in potem bo ok. Če pa boste sami vznemirjeni in boste imeli občutek, da jo mučite, potem pa utegne nastati cela drama.
In še namig: strah se zdravi s smehom. Če pomirjevalni triki ne bodo uspeli, poizkusite s smehom: nadenite si pridih mušketirjev in teatralno preženite vse zle duhove iz sobe, pri tem morate biti tako smešni, da se bo začela smejati in potem se bo lahko pomirila. .. verjeli ali ne, če vam to uspe, boste vsakič ko vam to uspe, po malem zdravili tudi svoj strah.
In nasledna stvar: kako pomagate hčerki, kadar se česa zelo ustraši. To kar delate sedaj je, da jo prepričujete, ji razlagate … Prenehajte. Otrok ki se ustraši potrebuje dvoje: to da ostanete ob tem mirni in to, da ne solite pamet, ampak dovolite, da svojemu strahcu pogleda naravnost v oči. Namesto da razlagate torej raje sprašujte: in kaj se je zgodilo potem? In kaj je bilo najbolj grozno? In kaj se zdaj ti najbolj bojiš? In … S tem ji pomagate, da predela svoj strah in ta zgubi svoj naboj. Seveda nekje vmes tudi poskrbite za verodostojna dejstva, bistvo pa naj bo to, da govori ona in pogleda svojemu strahcu direktno v oči. Se je ustrašila Piratov iz Karibov? Potem pa obvezno pogledat skupaj ta film. Če vas je strah, dajte glas na potiho. … Če je to prehudo, pa kaj manj strašnega. Ne bežite pred strahovi, ki so neupravičeni, poglejte jim naravnost v oči.
Se boji duhov? Potem se pa morate iti zvečer igro duhov z rjuhami in to tako, da ona straši vas. In vi se teatralno ustrašite in če se uspete zraven malo nasmejati, potem bosta obe pozdravili malo tega strahu. In skrivalnice – obvezen repertoar večernih uric. Tako da se ona skrije in vas potem teatralno ustraši in potem se smejete in lovite po hiši.
In ko zaspi … potem pa v roke zvezek in začnite pisati dnevnik. Postanite raziskovalec svoje notranjosti, sama sebi terapevt … berite knjige o samopomoči, delajte vaje, raziskujte svoje strahove in učite se bolje skrbeti zase: kaj potrebujem zase, kaj mi manjka, kaj hočem … kaj me moti … najdite naklonjenega sogovornika: lahko je to mož, čeprav moškim se ne da poslušati ženskih govoranc. Bolje torej če imate kakšno dobro prijateljico in lahko z njo klepetate o svojih strahovih. Zakaj, od kje … Lahko pa uberete tudi bližnjico in greste na nekaj ur psihoterapije (vi sami namreč).
In za konec najpomembnejše: vse to so zgolj in le predlogi… vzemite le tisto kar lahko kupite, ostalo zavrzite. Pomembno je le to, da razumete kaj se dogaja, zakaj in kakšna je pot iz tega. Če želite otroka naučiti plavati, morate naprej znati plavati sami … če želite, da se bo znal otrok spoprijeti s temi otroškimi (neupravičenimi) strahovi, potem se jih morate najprej znebiti sami. In ne, to ni isto, kot skrivati jih in se delati, da jih ni. Otrok ne morete preslepiti. Kako se boste tega lotili, pa izbirajte popolnoma sami.
Alenka O.
Ga. Alenka, … iz srca vam hvala za tako obširen odgovor. Moram priznati, da sem do sedaj mislila, da sem ful dobra mami, .. brala sem veliko literature o vzgoji ipd. Toda vi ste mi pa sedaj odprli oči na čisto drugačen način. In zato vam iskrena hvala.
Bom upoštevala vse zgoraj napisano in upam, da vam že čez nekaj dni poročam o uspehu.
Želim vam vse lepo, saj ste ena zlata osebica.
Lep dan..
… saj ste še vedno ful dobra mama, celo “nadpovprečna”. Vsi ki namreč vidite, da nekje nekaj ne štima, in iščete odgovore, ste zelo odgovorni starši in to je danes daleč nad povprečjem. Popolni ne bomo nikoli, tega otroci niti ne rabijo. Dovolj je, da vidimo svojo odgovornost in da za svoje napake prevzamemo odgovornost. To pomeni, da ste dobra mama. Le pogumno naprej in predvsem ne pozabite nase in na svoje potrebe!
Alenka O.
Lep pozdrav,
Ime mi je Zala. Preden se uležem v posteljo vedno začnem zavlačevati.Saj me je ponoči strah, ker imam pogosto privide in prisluhe (sence, glasove, ki me kličejo,dihanje za mano…). Imam starejšo sestro, ki ni pogosto doma. Vendar včasih pride in spi v moji sobi.Takrat mi je bolj prijetno, vendar ko zaspi spet slišim glasove. Poskusim misliti na kaj drugega ampak ne morem.Zaradi tega včasih bedim tudi do dvanajstih ponoči ali treh ponoči.Še posebej me je strah ko mi kakšna sošolka pove kaj strašljivega.Podnevi me ni strah samo na dan ko kaj strašljivega preberem…Ko sem sama v nadstropju ne maram povzročati hrupa saj se počutim kot da se nekdo približuje moji sobi.Velikokrat slišim ropotanje iz podstrešja.Živimo blizu gozda in imamo dva psa.Ko ju peljem na sprehod v gozd imam občutek da mi nekdo sledi.Danes sem poskusila poiskati na internetu nekaj kar bi mi pomagalo, vendar sem našla samo strani,ki me še bolj prepričujejo v duhove…Na koncu sem našla to stran in sem prebrala nekaj vprašanj in odgovorov,nato sem se odločila da vam to napišem.Stara sem 10 let. Že v naprej hvala za odgovor.
Pozdravljena!
Zala, če si res stara 10 let, potem potrebuješ odraslega, ki mu lahko zaupaš, da mu poveš o teh rečeh in ne internet. Potem ti jaz ne morem pomagati, ker ni ok, da si s temi težavami pri tej starosti sama. Nujno najdi pomoč nekoga, ki mu o tem lahko govoriš … če to niso starši, pa pojdi do razredničarke, šolske svetovalne … ali pa pokliči na tom telefon za mlade 116111. še splet: http://www.e-tom.si/207
Alenka O.
Pozravljeni, imam natanko enake probleme, samo da sta punci stari 10 in 11 let. Starejša je dobila svojo sobo, pri mljaši pa je zdaj kriza toliko izrazitejša, saj sta prej spali skupaj v postelji, kljub temu, da sta imeli vsaka svojo. Kljub raznim lučkam, odprtim vratom in pesmicam, mi mlajša ne more zaspati sama. Še huje, ugotovila sem, da je v veliki stiski, saj se je zadnjič prav tresla, ko sem jo objela. Ga. Mamipup je najbrž že tako ali drugače rešila ta problem? Še ima kdo kakšne preverjene nasvete iz prve roke?