Pozdravljeni, sem mama dveh otrok. Fantek bo avgusta 4, punčka junija 2. Sem poročena, z možem imava odnos, ki ga ne morem opisati z večjim presežkom, kot korekten. Od čustvenosti ravno ne pokava. Oba sva precej racionalna tipa, ali pa sva racionalna samo drug z drugim in bi lahko bila ob drugih partnerjih tudi drugačna… Problem imam s sinom. Bil je prvi otrok pri mojih 35, prvi vnuk in težko pričakovan. Babica ga že ves čas obožuje in razvaja. Sama svoje vloge nisem nikoli dojela preveč čustveno. Tako se mi zdi med nama s sinom ni bilo nikoli dovolj nežnosti. Vsaj do njegovega prvega leta je bilo vse napolnjeno s skrbjo, ali bo jedel, kdaj bo spal, kdaj bo to in ono. Mož mi ni veliko pomagal. Nato sem, ko je bil star eno leto zanosila in ko bi bil tisti čas, ko bi skrbi lahko bilo manj, je prišel že drugi otrok. Na sestro je bil fantek zelo ljubosumen in je pomalem še sedaj. Res sem bila ves čas sama. Tudi med drugo porodniško sem bila sama za oba.

Kje tiči problem? Sama sem svojo pomanjkanje čustvenosti do otroka vedno poskušala preseči s podkupovanjem. Moje razpoloženje je ves čas nihalo, od histeričnega nadiranja, do gladenja z bonbončki….In se mi zdi, da se to pozna na otroku. Ves čas skuša ugajat in sprašuje, ali sem dobro naredil to in ono, po drugi strani je cmerav, ničesar ne naredi sam, niti osnovnih stvari ne. Ni vztrajen, vedno čaka name, da bom vse naredila zanj, jaz pa to tudi naredim, ker tako kompenziram svojo “čustveno hladnost”.

Kako naj se popravim? Kako naj postopam naprej, da bo sin začutil, da je samo svoja, vredna oseba, ki ima zavetje pri svojih starših? Skrbi me, da sem vse zamudila, da je otrok sedaj izgrajena osebnost in da bo postal nekreativna oseba brez lastne volje. Hvala za nasvet.

Draga Neva,
ker ni nihče odgovoril ža kar nekaj časa, vam bom pa jaz napisala par besed.
Sem mama in že tudi babica, tako, da imam kar precej izkušenj.

Brez skrbi, niste slaba mama. Treba je razumeti, da ste bili sami za vse, ob dveh majhnih otrocih, kar pa ni lahko. Verjamem, da je bilo včasih hudo.
Ampak čas hitro teče, otroci odraščajo, v marsičem je lažje.
Vaš fantek je odraščal ob zaskrbljeni, nesproščeni in utrujeni mamici, potem pa si vas je moral še deliti s sestrico. Poćuti se negotovega, ni samostojen, ker išče vašo pozornost.
Naj jo tudi dobi! Vzemite si čas za igro, pogovor, sprehod. Bodite veseli, sproščeni…Počnita kaj skupaj, kar ima še posebno rad.Za vsak dosežek ga izdatno pohvalite. Spodbujajte ga, da tisto kar zna, tudi sam naredi in ga ob uspehu pohvalite. Če mu ne gre, nič hudega, bo šlo pa drugič!
Določite mu kakšno domače opravilo(za katero veste, da ga obvlada) in ga ob opravljenem delu nagradite- pa ne z bonbončki(no, malo že lahko), ampak z vajino skupno igro, risanjem, branjem knjigic, … Naj začuti, da zmore sam, naj vam čim več “pomaga”, naj bo on glavni, naj on odloči, kaj bo recimo danes za večerjo: “ali mlečni riž ali čokolino”. Odloča naj se samo med dvema možnostima.
Preživite, recimo soboto ali nedeljo po njegovih željah: na sprehodu, s prijatelji, v živalskem vrtu…..
Ob tem, ko bo videl, kako “pomemben” član družine je, bo zaćutil več samozavesti, njegova samopodoba se bo izboljšala, ker se tudi njegovo mnenje upošteva.
Vedno izhajajte iz pozitive: recimo, njemu se ne da pospraviti igrač: nikar se ne razjezite in jih sami posravite, ampak jih pospravita skupaj; vi denimo kocke, on pa naj avtomobilčke, itd., ali tekmujta, kdo bo hitrejši….Predvsem pa :pohvala, pohvala in še enkrat pohvala… to dela čudeže
In veliko objemov in poljubčkov.

Lep pozdrav

Gospa, že to da o tem razmišljate, kaže da ste na pravi poti, niste pa popolna, tako kot ni nihče.

LP

Pozdravljena Neva!

Kljub temu, da je vaše sporočilo že staro, upam da bodo tudi te vrstice prišle do vas. Sicer pa je verjetno mnogo mamic, ki se bodo našle v tem sporočilu in naj bo odgovor namenjen tudi tem. Ste namreč pogumna mamica, ki premore veliko osebne odgovornosti in samorefleksije. Imate pa povsem preveč občutka krivde in povsem odvečen občutek neustreznosti. Sprostite se in poglejte otroku v oči: to kar ste je otroku povsem dovolj, otrok vas ima rad tako kot ste.

Občutek neustreznosti nas predvsem ovira pri tem, da bi dali otroku to, kar potrebuje: tesno in ljubečo vez, ki bo otroku dala notranjo varnost, kar je temelj zrele osebnosti. Na srečo lahko kadarkoli to popravite. Vzgoja v očeh otroka je zdaj in ne včeraj! Vzgoja ni nikoli zamujena, res pa je, da starejši kot so otroci, težje je popravljati svoje napake, vendar nikoli ni prepozno.

Za začetek se zavežite in vsak dan neprekinjeno preživite z otrokom 15 minut tako, da aktivnost izbira otrok sam. Preprosto pristopite k otroku, ko imate čas in rečite: zdaj pa imam čas samo zate, kaj bova počela? … in potem na kolena, med kocke, avtomobilčke v roke … prisilite se in naredite to, tudi če se počutite neumno. Otrok nima nič od tega, če objokujete zamujeno preteklost. … Poslušajte njegove zgodbe in preberite mu knjigo, ki vam jo prinese. Pri tem vas ne sme motiti noben telefon in mlajšo hčerkico naj prevzame nekdo drug. … Pojdite kam samo s sinom, naj postane to nek vajin ritual … vključite ga v svoje aktivnosti (naj pomaga kuhat, pospravljat …). Potem vključite v svoj odnos z otrokom tudi humor in se skušajte vsak dan vsaj malo skupaj nasmejati (vendar pozor, ne tako da otroka žgečkate!, to v otrocih izzove prevelik občutek nemoči)… pri malih lumparijah raje uporabite humor kot pa jezo … tako se gradi tesna in ljubeča vez.

Dobra vzgoja je pravzaprav dober odnos. Tako dolgo se trudite vzpostaviti dober odnos, da boste nehali razmišljati, kaj vse bi radi na njem spremenili … trudite se raje razumeti ga in sprejeti takega kot je. Tesna in ljubeča vez niso objemi in prazne besede: kako te imam rad. Dober odnos je čas+razumevanje+sprejemanje.

In še enkrat: vzgoja je zdaj!

Alenka O.

Alenka O., hvala, hvala, hvala.
Sedim za računalnikom že uro in pol in berem SAMO vaše odgovore različnih forumov (ker so moje težave z vzgojo zelo podobne težavam drugih staršev). Vaši nasveti so osvobajajoč in zdravilni za mojo dušo.
Sem mamica 2 otrok in neprestano iščem odgovore kako biti boljša, bolj ustrežljiva, bolj… Zdaj so mi stvari bolj jasne in vidim, da preveč kompliciram. Odgovor je v preprostosti, iskrenosti (do sebe in otroka), v čisti ljubezni. Hvala še enkrat!

PODOBNI OBČUTKI!

pozdravljene,
Tema je sicer že stara, pa vendar po moje vedno aktualna. Imam zelo podoben problem kot Neva. čeprav imam jaz samo eno hči in se ne upam odločiti še za enega otroka, ker imam občutek, da v meni sploh ni tiste “materinske ljubezni”, ki je videti pri nekaterih mamicah. Pred nosečnostjo sem imela precej drugačno življenje, imela sem svoj hobi, ki je žal sedaj in časovno in denarno prezqahteven. že od poroda dalje, nisem začutila tiste prave materinske ljubezni. ko sva ostali s ta malo doma sami (saj veste očki gredo vsaj v službo..) sem se počutila kot v zaporu. zunaj je bilo vroče poletje, vsi so hodili naokrog , se kopali, posedali na pijači…. jaz pa sem bila doma s svojo milo rečeno “vreščečo” hčerko. imela je namreč hujšo obliko kolik in jokala oz kričala cele dneve. Partner se je umaknil kolikor se je le dalo, (dopoldan služba, popoldan treningi, čez vikend tekme), tako da sem se počutila totalno samo, izkoriščano in zapuščeno. Babic tudi od nikoder…. tako sva začeli najino pot. Sama pri sebi sem začela ugotavljati, da mi gre lasten otrok “na živce”, da komaj čakam, da grem za kako uro od doma, pa četudi samo v trghovino.
nato je iz dojenčka postajala vse bolj zahteven otrok, ni se hotela voziti v vozičku, samo nosila bi se. Ni jedla kar sem ji pripravila…. v lgavnem prvo leto je bil zame pekel, namesto najlepše leto, ki ga z veseljem preživi samo z otrokom. Pogrešala sem svoj hobi, prijatelje, brezskrbnosti…. no danes je stara 6 let in jaz še vedno opažam, da sem do nje preveč hladna, vse mi je naporno, nimam prav veliko tolerance, ne da se mi kaj veliko ukvarjati z njo. je pa res tudi,da je zelo zelo svojeglava, …. pa jo imam zelo zelo rada, le vidim pri sebi, da sem non stop v nekem občutku napetosti, da me preveč ob živce spravijo čevlji polni mivke dan na dan, nogavice, ki so samo za v smeti, razsuta ceedevita ker že miljontič ne posluša, da se dela pri umivalniku, …. pa še in še.
vmes sem se zdravila tudi precej časa zaradi depresije in obsesivnih motenj, zdaj sem že precej časa brez zdravil in skušam dan za dnem delati na sebi. pa mi zelo slabo uspeva, velikokrat si zaželim, da nikoli ne bi postala mama, ker se mi zdi , da bi otroci morali imeti le srečne, nasmejane, pozitivne…. starše. in da ji bom naredila dolgoročno več škode kot koristi. Tudi parter v meni vidi le totalnega pesimista, človeka ki ni z ničemer zadovljen…. jaz pa enostavno umiram od monotonosti: služba. lonci, otrok, cota, služba, lonci otrok…. ne znam pa si najti svojega hobija (malo sem obavljala stare dejavnsoti, vednar me ne vesleijo več toliko kot prej, ker imam vedno občutek, da zato, ker grem zase nekaj delat, namesto, da bi čas posveitla otroku, vendo hitim domov…). v bistvu sem ugotovila, da na vprašanje KAJ ME SPLOH VESELI – nimam odgovora.
in ne vem kako iz tega začaranega kroga nezadovoljstva in napetosti.

lp

Draga Julijka!

Vsaka mama, tudi tista, ki ji vi morda rečete dobra mama, ima v sebi kdaj občutek, da ji je otrok odveč, ji gre na živce, ne zmore…
Kar berem v vašem sporočilu je, da ste v hudi stiski osamljenosti in zapuščenosti od vseh. Ne verjamem, da je to povzročila vaša deklica. Morda so se z njenim rojstvom ti občutki bolj okrepili, ampak, kar berem je, da nimate bližine niti s starši, niti z možem in da imate težave tudi s hčerko. To ima zelo velik smisel, kako boste dala nekaj česar nimate?
Morda je dobro, da najprej poskrbite zase, da se vprašate, kje imate nasploh v odnosih težave z navezovanjem bližine, da povabite ljudi v svoje življenje, da najprej vi dobite tisto, po čemer tako zelo hrepenite… Toplino, objem, nasmeh… Potem boste šele lahko vse to delila naprej.
Vem, da to ni tako preprosto, kot vam pišem.
Z možem imava v Kamniku vsak mesec 1x Okrepčevalnico odnosov. Dogodek je brezplačen in vas toplo vabim, da pridete. Sami ali skupaj z možem. Da naredite prvi korak k spremembi. Verjemite mi, da se vse to da spremeniti.

Naslednja Okrepčevalnica je v Juniju. Tema:
petek, 5. junij 2015 ob 19h: Zapleti v partnerstvu ali v vzgoji, ki se ponavljajo

Več o Okrepčevalnici:
http://www.vezal.si/treningi/okrepcevalnica-za-starse/

Srečno!