Spoštovani,

Na vas se obračam z našim problemom, za katerega ne vem več kako naj ga rešim. Imam sina, starega 10 let ter hčerko, staro skoraj 6 let. Do nedavnega smo zaradi stiske spali v isti sobi – vsi skupaj. Sedaj smo uredili podstrešne sobe in se preselili gor, otroka sta dobila vsak svojo sobo, prav tako tudi mama in ata. In sedaj mi sin iz dneva v dan govori, da ne more zaspati, hodi na stranišče, se premetava, tudi joče, skratka zvečer nam zganja cirkuse, da me je že groza večera. Pravi, da ga je strah …., naj povem, da imamo vsa vrata odprta, torej smo narazen, ampak vseeno skupaj. Nekaj dni sem že poskušala biti pri njem zvečer, ampak takrat pa zaspi dokaj hitro. Sedaj mi mož pravi, da ga bom tako samo razvadila, da je že dovolj velik, da se mora sam navaditi zaspati in tako na eni strani jok, na drugi pa …. Hči mi spi od prvega dneva kot top, sploh ni problema, gre v posteljo in že je več ni. Tudi meni se zdi, da bi mogoče za svojo starost res že moral sam zaspati, zvečer se lepo pogovoriva, ampak že takoj me vpraša, kaj pa če ne bom mogel zaspati. Včeraj, ko smo spet imeli te probleme, sem šla nekajkrat v njegovo sobo in vidim, da leži na postelji in gleda, mu povem, da tako pa res ne more zaspati, da mora vsaj zapreti očke. Spat gre okrog 21.30 ure, vstaja pa ob 6.15, tako, da mislim, da bi res moral zaspati, da bi bil spočit v šoli. Ne vem, če me razumete, ampak res ne vem kaj je bolje za njega, ali da ga pustim in naj vztrajam, da naj sam zaspi, ali naj sem pri njem? Ali ima kdo takšne ali vsaj podobne izkušnje?

Za vaša mnenja vam bom hvaležna

Mojca

Spoštovani!

Mogoče so fantje v tej starosti tudi malo manj zreli kot kakšne deklice in lahko so še drugi vzroki (samostojnost…), da deklica brez težav zaspi sama.

Ena od možnosti je, če ima fant res tako hudo stisko, da premislite in pripravite kakšno ležišče zanj v sobi, pri sestrici.

Še boljša možnost pa se mi zdi, da nadaljujete tako, kot do sedaj. Da zvečer še posedite (ne ležite) s fantom nekaj časa, se pogovarjate, kako je bilo čez dan in druge reči, ga pomirite. Počasi pa ta čas svoje prisotnosti skrajšujte.
Pustite mu lučko, morda ga bo pomirila kakšna glasba..

Pišite še!
pozdravček
Dragica

Spoštovani!

Morda samo še tole.
Navade, ki jih hočemo odpraviti ali spremeniti, so ponavadi trdno zasidrane. Strokovnjaki pravijo, da je za spremembe, za odpravljanje nekih navad, potrebno, na splošno, dva meseca doslednosti, vztrajnosti in potrpežljivosti.

Torej, ne smemo obupati prehitro!

pozdravček
Dragica

Spoštovana gospa Dragica

Najlepša hvala tudi za vaš odgovor, bomo poskusili zadevo rešiti tako, da bom vsak večer ostala v sobi nekaj časa, upam, da bo uspelo z čim manj travmami za otroka, kar si res ne želim ne zase in ne za otroka. Včeraj sva šla v njegovo sobo ob 21.30, se malo pogovorila, pocartala in mu rečem, da naj poskusi zaspati in če to 22.00 ure ne bo mogel, bom prišla k njemu in bom pri njem. Lepo se je pomiril in zdelo se mi je, da je celo zaspal, ampak potem pa grem ob dogovorjeni uri pogledat ali spi in se zbudi in mi pove, da ne more zaspati. O.K., kot dogovorjeno ostanem pri njem, se vsedem pri postelji, ga pobožam, primem za roko, nakar večkrat za kratek čas zaspi in se spet zbudi, kot bi hotel preveriti ali sem še tam. Okrog 23.00 ure je spet zaspal, se vstanem in seveda me je slišal, da se je nekaj premaknilo, vendar je sam rekel naj grem v svojo sobo in da me bo poklical, če bo še kaj narobe. Jaz sicer še kar nekaj časa nisem mogla zaspati, ker sem samo poslušala kaj počne, ali se premetava, kako diha…., ampak je zgleda zaspal. Potem sem se sama zbudila okrog 4.00 ure zjutraj in vidim luč v njegovi sobi. O groza, sem pomislila, spet bodo problemi……, zjutraj pa v službo….. Grem v njegovo sobo, lučka gori ampak otrok SPI, jaz pa nazaj v sobo in pomirjena tudi zaspim. Tako je minila še ena noč.

Še se bom oglasila, kako bova napredovala

Lep dan in še lepši vikend

Mojca