Spoštovana,

sem mamica treh otrok, v kratkem se nam bo pridružil še en član. Najstarejši otrok je star 7 let. Sem že kar nekaj časa doma ( bolniška, porodniška..).
Otroke imam že od nekdaj rada, mislila sem tudi nadaljevati šolanje v tej smeri (delo z otroci), pa sem si v zadnjem trenutku premislila.
Sem pa že pri prvem otroku iskala razno literaturo v zvezi z vzgojo otrok, tako da sem prebrala res kar nekaj knjig. Zadnja je bil Z otrokom lahko sodelujete, še prej Ljubezen ni dovolj….
Pri sebi pa opažam, da sem začela v svojo vzgojo “dvomiti”. Če se primerjam z drugimi starši, oziroma če se z možem primerjava z drugimi starši lahko opaziva, da sva do svojih otrok “strožja”. Npr:
– preden gremo v trgovino jima poveva, če danes dobita kakšno malenkost
(ker jima nočeva kar naprej nekaj kupovat). Tudi če v trgovini prosita za kaj in milo gledata jima sladkarije ne kupiva
– vsak večer morata po dnevni sobi (v njuni sobi le redkokdaj) pospraviti igrače najinega enoletnika, če jih ne, dobita kazen (recimo odvzem najljubše igrače za 2 dni)
-ko imamo kosilo zahtevam, da sta kaj kmalu pri mizi, če ne pojesta do konca (običajno si naložita sama) ne smeta do malice nobenega prigrizka ali sladice..
-ob sobotah morata oba opraviti kakšno hišno delo (za npr. 15 min dela)…
– že od majhnega spijo v svoji postelji ( v najini lahko spijo le, če so bolni in v najino posteljo lahko pridejo zjutraj, da se pocrkljamo)…

Najbrž me razumete, da imamo kot družina ogromno dela in obveznosti, predvsem zaradi tega včasih na otroke tudi zavpijeva. Ravno včeraj je hčerka plezala po pohištvu in se zreven igrala z igračo, ki je povzročala hrup. Jaz sem imela obiske in sem jo prosila naj preneha. Ko je po nekaj sekundah nadaljevala s početjem, sem nanjo zavpila. Takoj je skočila s pohištva, ne morem pa pozabiti, kako me je pogledala – imela sem občutek, kot da se me je BALA, da ji je bilo nerodno. Takrat me je spet prešinilo: sem prestroga???

Sicer imeva z možem lep odnos, velikokrat se šalimo, smejemo, tudi objemov in poljubov ne manjka…Velikokrat poveva otrokom, kako rada ju imava in kako sva ponosna na njih. Predvsem jima želiva vliti občutek, da se na starše lahko vedno zaneseta in nama zaupata in mislim, da to počasi že razmevata. Več prijateljic mi je že reklo, da sem lahko srečna, ker živim v tako prijetni družini.
Še nekaj: tudi moji starši so bili z menoj precej strogi (sem edinka), posebej oče. Spomnim se, da sem se ga na momente kar bala in sem bila zelo vesela, če je bil kdaj službeno odsoten (za nekaj dni). Res pa je, da se ne spomnim, da bi se “znal” kdaj tako odprto pogovarjati z menoj, kot sem si to želela. Tudi po kakšnih družinskih prepirih se ni znal vključiti v pogovor in je za nekaj dni prenehal govoriti, tako z mano kot z mami. Takrat sem zelo trpela (sem prepričana, da se tega ni zavedal).
Mislim, da se prav zaradi tega bojim, da tudi jaz ne bom ponavljala takšnih napak pri svojih otrocih, po drugi strani pa verjamem, da nek red in pravila v hiši morajo veljati.
Čutim, da pri vzgoji ne morem biti popustljiva, da ne morem pustiti, da me otroci ovijajo okrog prsta, po drugi strni pa me je strah, da nisem prestroga in da se otroci mogoče v življenju ne bodo znali dovolj postaviti zase.

Me razumete in mi lahko svetujete glede vzgoje mojih sončkov, srčkov, pikcev…:)?

Iskrena hvala za vaš čas

–

Pozdravljena!

Hvala za vaše zaupanje. Pozorno sem prebrala vaš prispevek in ne vidim razloga, zakaj bi dvomili v svoja vzgojna načela. Sodeč po vašem opisu, imate jasno opredeljene vrednote, ki si jih prizadevate živeti skupaj s svojimi otroki. Osebno menim, da red in pravila, tudi obveznosti morajo biti sestavni del vzgoje – seveda ustrezno starosti otrok.

Malo o podrobnostih, ki ste jih omenili:
– delo ob sobotah – zdi se mi izjemno dobra rešitev, saj tako od malih nog privzgajamo pri otrocih spoznanje, da so del skupnosti v kateri vsak član ima svoj delež tako v igri in nakupovanju kot tudi v obveznostih. Dom neke družine je ogledalo sposobnosti, talentov, šibkosti, odnosov in še marsičesa vseh članov , ki tvorijo to skupnost.
– spanje – o spanju sem že večkrat pisala v dosedanjih prispevkih. Na kratko: menim, da je zdravo duševno in fizično, da otroci imajo svoj prostor za spanje, starši pa svoj. Seveda so določene izjeme, kot ste to opisali v svojem prispevku, poten za otroke še posebno zadovoljstvo, ki ga zelo cenijo.
– zaužitje hrane: menim, da je tudi na tem področju potrebno imeti določen red kot opisujete. Na ta način otrokom omogočamo, da spoštujejo prizadevanje odraslih, ki zanje pripravijo obrok hrane. Istočasno jih navajamo, da so del skupnosti in skupaj jesti obrok je del skupnega življenja. Tako lahko otroci v opazovanju obnašanja svojih staršev pri mizi s posnemanjem naučijo kaj je prav kaj pa ne. Glede deljenja hrane na krožnik nisem povsem prepričana ali lahko mlajši otroci objektivno vnaprej presodijo koliko bodo zmogli pojesti. Namreč, pogosto se lahko zgodi, da otroke prevara občutek močne lakote, pa si naložijo preveč. Včasih to isto store zaradi tega, ker jim kaj zelo dobro diši, ali je lepe barve…. vi boste že sama presodila ali naj nadaljujete z že vpeljano prakso. Sicer staršem predlagam, da pri deljenju hrane na otrokov krožnik raje dajo malo, pa otrok lahko naknadno dobi še, kot nasprotno. Glede sladkarij med obroki se zelo strinjam, da sploh niso potrebne. Kvečjemu so lahko posladek po obroku.
– pospravljanje igrać: ne vidim razloga zakaj naj otroci ne bi pospravljali igra, čeprav se je z njimi igral mlajši bratec. Tako tudi spoznavajo, da so večji, da jim vi več zaupate saj so sposobnejši – mlajši še ne razume…. morda lahko skupaj z mlajšim v pričo starejših, poberete eno ali dve igrači in jih skupaj z njim odnesete v košaro ali na poličko. Tako bodo starejši dobili vzor kako se mlajšega postopoma uči nekaj, kar oni že vedo. Morda je odvzem najljubše igrače za dva dni res malo prestrogo – ali bi to imeli isti učinek, če bi odvzem trajal en dan? To morate presoditi sami. Včasih pri otrocih namreč zaleže tudi veliko krajši čas, če je tisto, kar smo jim vzeli postavljeno nekje, kjer oni to lahko vidijo, ne smejo pa se tega posluževati.
– Trgovina: to se mi zdi enkratno in dobro. Le zakaj bi moral otrok vsakič v trgovini nekaj dobiti?!?

– Zaupiti na otroka: verjamem, da se vas otrok v tem trenutku zares boji. Vendar je potrebno dobro premisliti kakšne vrste straha je to. Vsekakor se ne boji v smislu, da mu boste naredili kaj hudega, ga pretepali, mu prizadejali ne vem kakšne bolečine. V takšnih situacijah kot ste vi opisali, je otrok zelo potopljen v dejavnost, ki jo počne in veliko slabše zaznava kaj mu kdo reče iz okolja. Poln je dejanja, ki ga trenutno počne in četudi nas pogleda in nam prikima z glavico ali reče “slišal sem”, je to nekaj, kar je ostalo v glavi – to ni uspel spuistiti v svoje roke ali noge, ker le te počno in doživljajo nekaj povsem drugega, kar je zanj zelo zanimivo. Zato z dejavnostjo nadaljuje. Če zaupijemo, ga to močno predrami iz te igralne zasanjanosti, ga na nek način “prebode” kot bi ga nekdo z nečim ostrim pičil. Ta občutek je izjemno neprijeten, v tem trenutku začne srce močno biti, za trenutek se celo zaustavi dihanje. Ta občutek tudi vi lahko podoživite, če vam v trenutku, ko npr. trebite solato v tišini in istočasno premišljujete o nečem, v stanovanju je tišina potem pa vam nekdo naenkrat močno zaloputne z vrati izza hrbta. To nas seveda “vrže s tira po katerem trenutno hodimo” – imamo občutek, da smo izgubili ravnotežje, se hitro ponovno moramo postaviti v ravnovesje… poznate ta občutek, mar ne?
Podobno se počuti otrok, ko nanj zaupijemo. Kar naenkrat se počuti stisnjenega v predelu želodčka. Ne ve v tem trenutku kaj je narobe, kaj se dogaja… to traja nekaj sekund, potem pa se spomne kaj mu je prej rečeno in to stori ali pa prestrašeno gleda dokler mu ne ponovimo kaj smo prej od njega zahtevali. Morda bi bilo dobro, če to zmoremo glede na naše počutje in situacijo, namesto zaupiti , stopiti korak do njega, ga čvrsto prijeti za roko da zazna naš dotik, ga pogledati v oči in ga rwesno in odločno vprašati: Kaj sem maloprej rekla? Če to ne moremo storiti, potem vsaj dozirati jakost glasa tako, da izgovorimo le eno besede npr. njegovo ime in ko nas pogleda zahtevati, da ponovi kaj smo mu prej rekli….

V nekaj družinah sem opazila zelo učinkovito dejanje staršev: Kadarkoli se želeli 100% pozornost otroka, ker so mu hoteli povedati nekaj zelo pomebnega, so ga poklicali po imenu in priimku npr. Matej Novak! To je za otroka bil znak, da celo svopjo pozornost mora sumeriti le na starša, ki ga je tako poklical. Seveda se to ne sme prakticirati 100 krat dnevno, ker izgubi učinek. Ta isti način so tej starš uporabljali, ko so v pogovoru z otrokom hoteli zagotoviti, da otrok sliši tisto najbolj pomembno. Npr: pogovarjali so se z otrokom o tem kako je nevaren ogenj. Proti koncu pogovora so dejali: npr.” Matej Novak, nikoli ne smeš prižigati svečko, če jaz ali očka nisva zraven!”

Z uvajanjem reda in pravil, ki naj bi jim otroci sledili, ne preprečujemo odraščanje samostojnih osebnosti če, ustrezno otrokovi starosti, odreagiramo tako, da otrok lahko zbira izkušnje, ki ju govorijo kaj je v eni skupnosti sprejemljivo kaj pa ne, če glede na starost mu postopoma puščamo možnost da se odloča za posamezne stvari, če mu občasno dovolimo, da naredi kakšno napako, da bi ga posledice naučile kaj je prav. Posledice, ki jih otrok doživlja in so neposredno povezane z njegovim dejanjem so tisto, kar otroka najhitreje kaj nauči, ne pa naše besede. Vaš način vugoje pa temelji prav na tem. Zato ne vidim razloga, da dvomite v vašo vzgojo. Lahko vam le čestitam.

Veliko uspehov še vnaprej v vašem bogatem vsakdanjiku. Paula

No, ker se moram vtakniti vedno nekam 🙂

Naj te še jaz pomirim, da se mi nikakor ne zdiš prestroga, pač pa da od otrok pač zahtevaš, da so del družine in imajo svoje dolžnosti. No, okej, pri točki glede spanja smo bili mi malce manj strogi, a le zato, ker imamo otroka, ki mu je bilo dovolj pol manj spanja na dan kot to potrebuje običajni otrok in smo morali vsaj v tem času nekako spati – zato smo prakticirali družinsko posteljo, dokler ni bil toliko star, da se je lahko sam umiril in odspal svojo dozo. Sicer pa …
Imamo še ne petletnika in če pogledam tvoj seznam “strogosti”, se z njim skoraj povsem strinjam in ugotavljam, da ga tudi sami prakticiramo:
– preden gremo v trgovino, sinu povem, po kaj gremo v trgovino, če mu kaj nameravam kupiti, mu to povem takoj, nikoli pa ne popustim pod moledovanjem, če si lahko kaj izbere, je to 1 stvar in je nemalokrat pač v situaciji, ko mora izbrati med dvema stvarema (kar je težko, jasno 🙂
– vsak večer mora po dnevni sobi pospraviti svoje igrače, v svoji sobi pa vsako soboto
-ko imamo kosilo, mora biti pri mizi, ko ga pokličemo, ko si naloži sam, mora pojesti, kar si je naložil, sicer ni sladice oz. lahko za malico poje, kar je pustil
-ob sobotah mora pospraviti svoje igrače v svoji sobi, pospraviti dvorišče in dnevno pospravlja star papir
Tudi mi se veliko crkljamo, objemamo …
Mislim, da ni blagoslov, ko otroku nudimo vse v življenju, pač pa, da mu nudimo navade in vrednote, da bo z njimi znal živeti v svetu.

Lp T.

Hvala obema za odgovor, glede mojih odločitev o vzgoji sem spet bolj samozavestna:)))

LP

Če si prestroga, ker zahtevaš red in si dosledna pri svojih otrocih?! Hvala bogu, da so danes še takšne matere. Res, da jih je vedno manj, ampak skromno upanje, da se bodo tudi druge kaj “nalezle” od vas, še vedno obstaja.

Pozdravljeni,
Tud pri nas se mi poraja, da sva z partnerjem prestroga ali prezahtevna. Otrok je star 5.5 let. Pred pari meseci je dobil mlajšega bratca. Kar se tudi pozna pri njemu. Že od negdaj zahtevama, da pospravlja sobo. Dostikrat bi on to kr nametal malo posvoje in takra ga tudi večkrat pošljeva naj naredi lepše. Pred prihodom bratca sva lepo skupaj pospravljala da sm mu jaz govorila kam naj kaj pospravi v sobici in on je to počel zelo pridno in dolgo časa. Vsako toliko časa jaz pospravim sobo in potem hočem da stvari da na svoja mesta. Hočeva, da se sam temeljito umije in tudi pospravi brisačo na radijator. Da ko gre lulat lepo pusti za sabo. Vendar se nam dogaja da se vrtimo v krogu. Zmeraj pozabi pobrati brisačo, vedno opozarjava da naj lepo sedi za mizo, da naj vse poje in naj lepo hitro je. Je zelo zgovoren fant in takrat ne je če govori. Potem pa opomnem naj bo malce tiho in naj je. To se mi ne zdi lepo od mene. Vsak večer preden gre spat pospravi sobo. Zahtevava da ne uničuje igrač pa najbodoše tako slabe kvalitete ali nepraktične. Seved tu pa tam kaj uniči apak potem ga kregamo in dobi tudi kakšno kazen. Rad bi ga naučila, da bo lepo naučen fant. Da so zadeve tako kot nekako strmimo ga moramo skoz nekako preganjati in po skoz malce kregati. Dosti teh stvari pri drugih starših ne opazim. Osebno mislim, da namesto da usmerjajo otroke jim dajejo telefone v roke in jih posedajo pred televizijo. Ne spomnem se, da bi starši imeli toliko zahtev do mene. Zato kr dvomim vase. Se mama mi je dala vedeti da od otroka preveč zahtevam. Se ne strinja z mojo vzgojo. Ne bi rada da bi zaradi svojih pogledov otroka zafustrirala. Upam da razumete kaj hočem povedat. Prosim, če priporocate kakšno knjigo kako vzajati in usmerjati otroke. V vrtcu ga vedno pohvalijo nimajo slabe besede zanj in njegovo obnašanje. Ali mogoče preveč zahtevam in bi morala več popuščati. Ker vidim, da ostali starši bolj popustljivi.

Hvala odgovor

Pozdravljena.

Morda ni vprašanje ali ste prestroga ali ne. Mene zanima, na kakšen način to počnete? Kakšna je vaša telesna govorica, ton glasu, izraz na obrazu? Ali to počnete v jezi, zadirčnosti, nestrpnosti, strogosti? Če počnete tako, ja, ste prezahtevna. Če počnete tako, da ne odstopate od svoje strukture, pa vendar to izražate toplo, morda celo šaljivo, potem bi šlo.
Predvsem pa, ali zmorete biti fleksibilna in začutiti, kdaj je morda potrebno tudi malo popustiti. Recimo, ko je otrok res v slabi koži ali zelo utrujen. Načela so super, problem pa je, ko postanejo pomembnejša od otroka in odnosa. Predlagam vam, da si preberete knjigi Celostni razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame.
Lep pozdrav.