Pozdravljeni. Imam hčerko, ki je bila decembra stara 5 let. zadnji mesec je postala zelo ukazovalna in zadirčna. Vse bi rada, da je po njenem in ko ji rečeš da ne, potem odgovarja v stilu: potem pa tudi ti ne boš…. Vedno želi imeti tudi zadnjop besedo, Ko se zmenimo o kakšnem izpadu, ona potem pristavi šesvoj stavek. Včasih tako sploh ne vem, kako naj postopam. Vem, da ji ne smem groziti v stilu: Če ne boš ubogala… Problem je tudi, da ji tašča dopusti vse kar si zmisli. Enostavno ji ne zna reči ne. Z možem sva jo že večkrat opozorila, a brez uspeha.
Prosim, če mi svetujete, kako naj ukrepam ob takšnih njenih izpadih. Hvala lepa.

Spoštovana!

Petleten otrok se čedalje bolj zaveda svoje osebnosti, čedalje bolj zaznava svoje potrebe, interese in želje in jih zna tudi natančneje posredovati svojem okolju – odraslim. Istočasno potrebuje določene meje, saj so le meje tisto, kar otroku daje občutek varnosti.Prepovedi in ukazi so vzgojna sredstva, katerim otrok najraje nasprotuje. Biti moder v vzgoji pomeni situacije izpeljati tako, da jih otrok ne doživlja kot agresijo temveč sledi ali pristane na tisto kar od njega zahtevamo, ne da bi se tega posebej zavedal. Biti tako dober v vzgoji pomeni biti UMETNIK VZGOJE. Te sposobnosti pa nam niso dane kar tako, to je nekaj kar se moramo naučiti.Resnica pa je, da se učenje nikoli ne konča ker se in otrok in starš nenehno spreminjata.
Pojdimo k vašem vprašanju: vprašajte se, kaj deklica hoče dejansko doseči s tem, da je njena beseda zadnja: ali vas spravi ob živce, pa vas na ta način “kaznuje” za neispolnjeno željo? Ali morda s tem, kar ne preneha, ker hoče biti zadnja z besedo na koncu doseže kar želi – vi popustite, da bi bil mir? Ali pa morda to počne ker ji sicer manjka komunikacija z vami ?
To slednje je pogosto vzrok za različne “ispade” otrok. Namreč, če je otrok “priden”, je pogosto osamljen, saj ga ne zaznavamo v polni meri. Če pa naredi kaj, kar je v nasprotju s tem, kar mu je dovoljeno, takrat v hipu pridobi vso našo pozornost, pa četudi to pomeni kričanje, kaznovanje, prerekanje, dopovedovanje, razlaganje in podobno. – skratka ukvarjanje z njim. Vi boste sami morali presoditi, kaj se pri vas dogaja.
Osnovno načelo, ki naj bi veljalo v vzgoji je: ko otrok verbalno protestira zaradi česar koli in dokler pri tem ne uporablja psovke in žalitve, je najbolje ne reagirati na proteste. Saj vendar tudi otrok ima pravico izraziti svoje nestrinjanje in protestiranje! Zahtevamo pa da kljub protestu naredi kar smo od njega zahtevali. Tako se tudi uči, da je včasih v življenju tudi tako, da moramo storiti kaj, kar nam ni všeč – seveda da to mora imeti svoje razloge in smisel, ki pa jih ni treba obrazlagati otroku. Tega tako ne bi razumel kot si mi želimo, saj otroci mislijo drugače kot odrasli. To kar od predšolskega otroka zahtevamo je zaradi stvari same – npr. igrače je treba postraviti ker je tako prav. Šolski otrok pa že potrebuje argument autoritete: igrače je treba pospraviti zato ker jaz tako rečem. Pri tem je seveda nujno, da otrok pred tem ustvari zaupanja vreden odnos z odraslim.

Glede tašče pa naslednje: zgodi se, da “mladi” nimajo enakih vzgojnih stališč in ukrepov kot “stari”. Včasih je enostavno nemogoče dogovoriti poenotenje vzgojnih prijemov. V tem primeru je možno dobesedno v pogovoru s zlastnimi starši naslednje: mi smo odgovorni za vzgojo svojih otrok tako kot ste bili vi za vzgojo nas. Zato smo mi tisti, ki bomo odločali kaj je prav za našega otroka kaj pa ne kadar sva zraven. Ko pa nas ni, lahko sicer dovoljujete vse kar želite vse dokler ne bo otrokovo zdravje kakorkoli ogroženo (preterane količine sladkarij – driske, predolgo gledanje televizije – slabo spanje in grde sanje in podobno). V tem primeru bova vedno znova razm,islila koliko otrok sme biti v vaši družbi brez naše prisotnosti. Glede vzgojnih prijemov pa, dovolite kar želite (npr. igranje s kuhinjsko posodo na tleh, nekontrolirano skakanje po pohištvu in podobno), toda potem nam ne tožarite lastnega otroka, da je kaj uničil, ali da vas ne uboga. Koliko vas bo najin otrok ubogal, ste odgovorni sami.

Prav z lastnim sinom in mojimi starši sem imela podobno izkušnjo. Ko smo se o tem dogovorili, je sin natančno vedel kaj sme in kaj ne, če sem ja zraven, četudi sva bila pri mojih starših. To se je zelo poznalo še posebej pri hrani: moji starši so po pol ure čakali, da se zjutraj zmisli kaj bo zajtrkoval – pa je kaj rekel in se potem premislil, in tako jih je sprehajal od hladnilnika do mize nekajkrat. Takrat pa , ko sem jaz bila zraven, je na njihovo vprašanje: “Ja miškec, kaj bi pa ti danes zajtrkoval?” odgovoril gledajoč mene: “Tisto, kar je danes na vrsti, saj veš babica!”
Tako je otrok vedel kdo ima in kakšen red velja pri enih, kakšen pa pri drugih. In vedno je bilo isto – zato ni bil zmeden. Za otroka je najslabše, če reagiramo vedno drugače. Potem nima usmeritve, ne pozna našega stališča, ne ve kaj lahko pričakuje, kaj pa ne. Stari starši pa tako imajo možnost pocrljati otroka tako kot želijo, saj je njihov odnos do vnuka drugačen kot je bil do lastnih otrok. Prav ta vnuk pa jim bo najbolje pokazal koliko in kakšne meje potrebuje s svojim ravnanjem do njih. Seveda, ko so pa starši prisotni, so oni tisti, ki otroku pokažejo meje in so primer vljudnega in spoštljive odnosa do starih staršev.

Prav lep pozdrav, Paula

Prebrala sem vaše mnenje, da šoloobveznemu otroku lahko ukažemo v stilu “to boš naredil zato, ker jaz tako hočem” – avtoritativni stil.

Morda se motim, toda mislim da je modreje, da otroku razložiš, da se npr. igrače pospravijo, ker se drugače izgubijo. Se pravi, vedno je ukaz z razlago!

lep pozdrav :)))

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek, ki me je spodbudil, da pripišem še dodatno pojasnilo:

Zelo pomembno je, da otrok od rojstva do zrelosti za šolo spozna vrednoto DOBROTA v svetu v katerega se je rodil, v vseh njenih razsežnostih (dobra mama in čka, dober dež, ki umije rastline, dober kruh, ki ga spečejo v pekarni, dober potok, v katerem lahko živijo ribice in td.). V tem obdobju otrok po svoji naravi sledi in posnema vse tisto, v čemer z svojim notranjim občutkom zazna smisel početja. Zato je dobro v tem času vzgojo utemeljevati z lastnimi dejanji z načelom – to delamo tako, ker je to prav (zaradi stvari same npr. igrače se pospravimo, da jih jutri lahko zopet najdemo). Torej skozi izkušnje otrok spoznava smisel dejanj, moralnost vsega, prevsem pa moralna načela in odnos odraslih do sveta. V tem času verbaliziranje in razlage ne zaležejo, ker otroka vzgaja dejanje, ne pa smisel pojmov in besed.

Če je otrok v prehodnem sedemletnem obdobju spoznal osnovo običajnih zakonitosti v ravnanju s premeti v svojem okolju (npr. pospravljhanje igrač), potem je to postala ena sama po sebi umevna dobra navada in početje, ki ima svoj nedvomni smisel. Otrok v šolskem obdobju – med 7. in 14. letom torej, ne potrebuje razlage. Potrebuje pa zahtevo, da smisel izpolnjuje. V tem obdobju otrok želi več autonomnosti pri odločanju, zato se poskuša izogibati posameznim opravilom, ki mu niso interesantna. Naša doslednost v zahtevah pa ga uči in mu omogoča spoznanje, da je življenje sestavljeno tudi iz takšnih opravil, ki jih ne počnemo s simpatijo ali s posebnim interesom. So pač tudi takšna opravila, ki jih je potrebno narediti ker je to smiselno, čeprav se nam ne ljubi to početi. V tem smislu se otrok uči prevladati svoje občutke, da bi storil to kar je potrebno. Prej je motivacija bila dejanje samo, sedaj je potrebno, da razvije svoj odnos na čustvenem področju do sveta in svoje udeležbe pri tem. V tem obdobju je pomebno, da otrok spozna vrednoto LEPOTA v vsej njeni razsežnosti ( lepe so cvetlice, očetove roke,ki ga dvignejo visoko čeprav je že velik, in morje, ki se blešči….) torej, grajenje svojega odnosa do sveta skozi čustva.

Naslednje obdobje med 14. in 21. letom odraščajoči mladoletnik spoznava vrednoto RESNICA v vsej njeni pojavnosti v svetu. V tem obdobju nastaja potreba mladega človeka, da raziskuje, preverja kaj je res, kaj pa ne (ali se res skozi teleskop lahko vidi Venera, ali je svet res okrogel, če ga opazuješ z določene višine, ali res imaš “mačka”, če predhodni večer preveč popiješ, ali res vidiš prelepe slike, če pokadiš travo in td. ). V tem obdobju odraščajoči otrok na temelju lastnih izkušenj, spoznavanju določenih pravil in stališč odraslih s katerimi živi in na temelju svojih individualnih značilnosti ustvarja svoja stališča in svoja merila. Njegova soba je bolja ali manj pospravljena, stvari v omarah so po njegovih merilih sortirane, bolja ali manj natančno zložene in td. Svoj odnos do sveta ustvarja s presojanjem dosedanjih izkušenj in vsega kar je doslej spoznal. Mišljenje je torej tista sposobnost, ki je v tem obdobju izrazito prisotna. V tem obdobju ne potrebuje autoritete, celo osvobaja se vodenja in nastaja potreba po samostojnosti v vsakem pogledu. Mladostnik počasi postane zrel, da prevzame odgovornost za svoje življenje v svoje roke.

Upam, da je mok komentar o autoriteti sedaj bolj jasen. Je pa nemogoče vsega pisno pojasniti. Predvidevam, da se bomo te teme še dotaknili ob drugih temah, saj je življenje zelo celovito in posamezne aspekte ne moremo opazovati ločeno od celote.

Prav lep pozdrav, Paula