Spoštovani,

prosila bi vas za nasvet glede svojega drugorojenca. Ne znam se dokopati do rešitve naše težave. Star je 18 mesecev, do 11m je bil zelo zaupliv dojenček, ki se je vsem veselo smejal. Po obdobju viroz, ko smo se zelo malo družili pa je postal nezaupliv do vseh, razen najožjih družinskih članov. Če smo imeli obisk, sem ga morala držati v rokah. To se je s časom omililo, le v naročje drugim, tudi mojim prijateljicam, ki jih mesečno 2x videva, še vedno ne želi. Ima obdobja, ko, kadar nismo zunaj (zelo uživa v gibanju na prostem), želi biti v naročju pri meni ali očetu, zahteva pozornost in “pleže po meni”, sitnari. Včasih ne morem ničesar drugega početi kot se ukvarjati z njim. To sem pripisovala rasti zob, virozam, obdobjem, ko je nerazpoložen. Se namreč še vedno doji in potrebuje veliko bližine.
Danes pa mi je vzgojiteljica omenila, da želi v vrtcu, kadar niso zunaj, ves čas biti v naročju. Sprašujem se, ali naj ponovno krivim rast zobkov (res mu raste zobek) ali je otrok morda tako negotov, da potrebuje toliko bližine? V vrtcu je 2 meseca z mnogimi prekinitvami, zato se še ni ustalil. Kako naj ravnamo z njim?

Hvala in lep pozdrav
Mama

Spoštovani,
otroci imajo obdobja, ko se ne počutijo varno, ko jim separacija (ločitev) povzročata nelagodje in strah. To so normalna obdobja in takrat je naša naloga, da jim nudimo varnost, hkrati pa jih spodbujamo, da prihajajo v kontakt z zunanjim, neznanim okoljem. Govorim o tem, da jih spodbujamo, da gredo v naročje, da pomahajo, da jih pustimo prijateljici ko gremo recimo, na stranišče…. s tem da jim prej rečemo: “Takoj bom nazaj”. In potem se mora to seveda zgoditi. Na ta način malčki pridobivajo zaupanje. Pri tem vam bo pomagala vaša ustvarjalnost in morda bodo tudi drugi starši napisali svoje izkušnje.