Bi imele odnos s taščo, če bi v fazi selitvi in 4 mesečni nosečnosti slišale tole:
Kaj je pa otroka treba? (z možem sva srečno poročena in se super razumeva)
Jaz njunih otrok ne bom pazila!
Saj ona vse ima, kaj sem pa jaz imela?
Kar tja naj gredo in naj tam otroke vzgajajo!
Zakaj bi pa morali oni biti pri nas, če hčera ne živi tukaj? (živeli smo še prej v njuni hiši zgoraj, hčera je priženjena v drug kraj).
Vse to sem enkrat slišala iz drugega prostora.
Ko se je rodila vnukinja, jo tudi po nekaj mesecev ni videla. (živi 4 km stran).Stiki ji tudi nikoli niso bili onemogočeni. A vedno smo poslušali le o drugih vnukih. Nikoli se z vnukinjo ne igra, nikoli ne izrazi željo, da bi preživela kaj časa skupaj- že zaradi sebe ali pač?
Njeni kolegi za sina sploh ne vedo, da ima otroka, pa je star že dve leti in pol. Da ne govorim, da nas nikoli ne vidi.

Ker je mene z izjavami zelo prizadela (trudila sem se maksimalno za čim boljši odnos), še posebej pa vse nas z delanjem razlik in ignoranco, enostavno že leto dni nisem bila na obisku, mi na misel ne pride sploh it, ali imeti kakršnekoli posebne stike z njo.
Verjetno le upam, da bi bil odnos lahko boljši- naivno, ni mi všeč ,da je tako, verjetno se ne da nič spremeniti, vendar smo ubrali precejšnjo distanco. Mir je, vendar….bi lahko storili kako drugače?

Pozdravljeni,
Verjamem, da je situacija težka, vendar vam žal takole na hitro, ne morem ponuditi rešitve. Odnosi so večstranski in vsak, ki je udeležen v neki komunikaciji nosi svoj delež. Torej je tukaj tašča, mama vašega moža, vaš mož in seveda vi. Odnos ni spoštljiv in v tem odnosu ni bližine. Kar lahko rečem je, da včasih preprosto ne moremo nič narediti, ker tak rezultat ni samo vaša odgovornost in po vsej verjetnosti tudi nima nič z vami ampak s kakšno taščino staro bolečino, ki je vi ne poznate.
Rešitev take situacije bi terjala individualno delo in če boste kdaj začutili, da hočete to rešiti, si z možem najdita svetovalca. Lahko pokličeta tudi naju.

Srečno,

Mislim, da te razumem, da te boli tak odnos vendar včasih nekaterim ljudem ni pomoči. Taki so in tako egoistično rinejo skozi življenje. Kaj na to pravi mož-, da je njegova mati taka. Si ne želi videti njegovega sina , hčerke?
Mislim da ji bo nekega dne žal da je ignorirala družbo vnukov, ona bo stara in osamljena želela bo družbo, a za te vnuke bo to popolna tujka.