filmski festival

Hodite kaj na filmski festival v Ljubljani? Letošnji je bil totalno jamranje in stokanje nad nesrečno človeško usodo, nasilje, razpadanje odnosov, seks, droge…
Kaj pa Kruh in mleko – vam je všeč?

Bi rade volje hodili, pa živimo predaleč… 🙂

svetnica

samo lenoba, nič drugega! 🙂
saj obstajajo hoteli!

Dej mi povej kater filmski festival v Ljubljani pa ni bil tak? Pri nas je problem da je filmska kritika v oblasti socilogije (in ne umetnostnih teoretikov) in da se potem posledicno bolj izbirajo filmi po temah, ki so velikokrat bolj socioloske. Sociologi tudi ne morejo vedeti da film ni samo zgodba – ce bil bil samo zgodba bi blo bolje da ga ne bi bilo, bi bla boljsa knjiga – ampak ej poleg zgodbe vaznih se veliko elementov ki sestavijo film. Za nase sociloge so vrhunec stvarstva po tej logiki filmi posneti po ti. Dogmi95, ki pa je precej zalosten izgovor za film.
Najbolj smesno mi je gledati ljubljanske kulturne sminkerje, ki seveda prisegajo na dogmo95 in sprejemajo trende ki so jih pri nas postavili za zakon socioloski kritiki. Prav smesno je bilo enkrat ko so, najbrz po nesreci, povabili angleskega reziserja Petra Greenawaya v Ljubljano. Po projekciji svojega filma je odgovarjal na vprasanja publike. In se seveda najde en “filmski frik”, ki ga vprasa nekaj v zvezi z dogmo95 in njegovomi filmi in njegovim odnosom do dogme. Kakao z uzitko je spraseval, ko je mislu da pa izpadel pameten in kulturen. Greenaway pa ga je fino zabil da vprasanja o dogmi ne bo pocastil z odgovorm daljsim od dveh stavkov in da je dogma95 vecinoma izgibljanje metrov filma.
Kaksen sok je dozivela dvorana je tezko popisati, saj jim je nekdo, ki prihaja iz tujine zrusil predstavo o tem kaj ej sveto! To je bil lep vecer:)))

Greenawayevi filmi res ne grejo v isti koš z dogmo, ha, ha! jaz sem tudi gledala Utelešene knjige takrat, samo na debati nisem ostala. Čeprav, moram priznati, bi si morala film še enkrat ogledati, kajti nisem ravno najbolje zastopila japonščine s holandskimi(?) podnapisi. 🙂
Sicer, naj to vzamem za izhodišče, tako estetsko lep in zanimiv film, ampak kljub vsemu to ni dovolj. Sploh ni vprašanje, kako tehniko uporabiš, zame mora film imeti sporočilo – pa če je posnet tako ali drugače. Tudi Dogma ima lahko oK film, če ga le ne dela zaradi “dogme”, ampak ker denimo dejansko nima sredstev, hoče pa pač posneti film in ga posname tako, “na golo”. “Revščina” zaradi pozerstva se mi zdi pa zgolj to: “pozerstvo” in ni umetnost. Umetnost naj da človeku globlji uvid v življenje, naj mu dvigne dušo, ne pa da ga zasuva z bedo človeške nesposobnosti živeti – s človeško nezrelostjo, nezavedanjem ipd. In če je film še tako odlično posnet in vizualno privlačen – če nima nič za povedati in dati v sporočilnem smislu, potem je zgolj obrt.
Na primer, veliki nagrajenec, Monsunska svatba, ki se kiti s svojim levčkom – ja, film je estetsko zanimiv, razkošen, ima posnetke Indije, Delhija, pisane kulture, njihove disko glasbe (ha, ha) in je na nek način paša za oči in potegne v tistem trenutku, mene je; ampak, zgolj obrt, povedal ni ničesar. Totalno brezvezna zgodba, brez globljega pomena.
In pa Kruh in mleko – enako: kaj ima ta film za povedat, prosim lepo? Kaj? Pijanec, ki se sesuje. Ne da bi se ukvarjal z vprašanjem, zakaj človek pije (in tu ne mislim na socialo, ampak na stanje zavesti – kaj človeka žene v kakršnokoli odvisnost – ker se ne pozna, ker je v temi), ampak enostavno naredi kao nek utrinek ali kaj iz tega bednega življenja in to je to ali kaj? Prosim lepo, to ni nikakršna umetnost.

Tako da sem bila razočarana nad festivalom – in ja, se strinjam, še nikoli ni bilo drugače-, sem videla precej filmov, pa se me praktično noben ni dotaknil. Sicer pa to ne leti zgolj na festival, temveč na stanje celotne kulture in umetniškega ustvarjanja pri nas – “umetniki” se izživljajo in pucajo svoje psihološko sranje, razrešujejo svoje travme preko kvazi umetnosti! Ja, bogi smo, pa ne vidimo izhoda – daj, človek, malce več zavedanja in odgovornosti, pa bo! In umetnost bi morala točno to početi: dvigovati zavest, ne pa človeka še globlje tunkati. Če to počne, ni umetnost ampak psihoterapija -za avtorja, seveda, naj se puca, ampak naj tega ne prodaja kot umetnost in onesnažuje drugih!

Brigita, s tem se zelo strinjam. Sicer ljubljanskega festivala nisem obiskal, me pa moti na sploh, da so v zadnjem času v modi filmi, ki človeka tlačijo v nič, prikazujejo kako je človek bedno, nesposobno, preziranja vredno bitje.

Zanimivo se je vprašati zakaj je tako. Od kje ustvarjalcem teh filmov taki negativni vtisi. Naš pogled na človeka se oblikuje predvsem skozi pogled na samega nase, in mislim da je v tem odgovor na to vprašanje. Ustvarjalci teh filmov so torej bodisi šminkerji (ki hočejo s to tematiko narediti vtis), bodisi propadla, patetična bitja, ki svojo samopodobo projicirajo na človeka skozi svoje filmske junake.

Vendar pa svet peljejo naprej tisti, ki imajo vizijo, ki vidijo človekov visok potencial, ki gledajo na življenje kot na nekaj, kar je vredno živeti. Umetnost bi morala odražati tudi (in predvsem) ta čustva. Nihče ne začne življenja z občutkom, da je vse brezupno in s tem, da vrže puško v koruzo. Taka miselnost je možna le v duši, ki se je v poteku življenja “skvarila”, je nekako defektna. Zares škoda, da je toliko teh defektnežev ravno v umetnosti, ki ima velikanski potencial za dajanje vzpodbude, tako pa nam posreduje skoraj izključno negativna čustva. In še bolj žalostno , da se (le) taki defektneži smatrajo za umetnike in so deležni državne podpore.

Lep pozdrav,
Andrej

P.S. Ko sem rekla, kako je stanje kulture in umetnosti pri nas, nisem mislila zgolj pri nas – več ali manj je povsod enako, morda v večjih državah od toliko ljudi, najdeš kakega resničnega umetnika. Pri nas pa ga pač za enkrat še nisem srečala!(razen če bi štela pozerstvo in pucanje sranja za umetnost, kar pa ne bom!)

zelo dobro, Andrej, se strinjam, da prikazujejo svojo lastno komo in podenj – to pa res ni umetnost. umetnost bi morala dati vizijo, res je in spodbujati človeka, ga spomniti na njegov potencial.
morda počasi le bo kaj.
zaenkrat pa bodimo veseli, da vsaj mi imamo tak pogled!

veliko sreče!

Ker nisem obiskovalka filmskega festivala, bom samo podala mnenje o filmu Kruh in mleko.
Po pravici povedano, ne vem, kaj je naredilo tolikšen vtis na žirijo, da je film dobil nagradi. Zdel se mi je zelo cankarjanski – podobno: socialna tematika, življenje revežev, za katere ni upanja v prih.; podoba matere, ki poskuša družino ohraniti; simbolika – mleko, ki se na koncu razlije…Skratka s tega vidika nič novega, preseneljivega, nobene nove ideje, tudi rešitve ne.
Ustvarjalci filma pa lahko, ne tako kot avtorji knjižnih del, manipulirajo z večimi dražljaji, ki učinkujejo na sprejemnika. Tako se mi je v filmu zdela dobra glasbena podlaga, ki je poudarila oz. zaokrožila celoto. Pa tudi glavni igralec je bil zame kar prepričljiv.
Morda, če bi bil film daljši, bi lahko povedaj kaj več, vendar prvotno menda ni bil namenjen kot celovečerec. In če ga vzamemo kot eno črtico, potem je še kar.