on varčuje, jaz pa plačujem (ogromne) stroške

Pozdravljeni.
Opravičujem se, če sem izbrala napačen del spletne strani, za zapis svojih težav.

Imam partnerja, s katerim sva skupaj že zelo dolgo, oba sva v zgodnjih 30-ih, relativno dobro situirana, on ima plačo 2x višjo od moje. Vse, kar imam, sem si v življenju morala zaslužiti. Izobrazbo, vozilo, dom – ničesar nisem od finančno neobremenjenih staršev kar dobila, na “lepe oči”, on pa tudi ne.

A že v najinih začetkih sem večino najinih stvari plačevala jaz, on pa je svoja sredstva vlagal v varčevalne račune in delnice – “za najino lepšo prihodnost”. Tako so name padli dopusti, stroški študentskega življenja, bencina, hrana ipd. In tako je še danes, več kot 10 let kasneje. Jaz plačujem najemnino, tekoče stroške, kakšen kino, večerjo zunaj, dopust, zavarovanje in vse stroške za psa … praktično vse. S svojo plačo nekako zmorem brez minusa priti do naslednjega meseca, ampak za kakšne druge izdatke mi pa ne ostane praktično nič. Pa ne, da želim zapravljati na veliko, a imeti tako nizko stanje na računu (ob precej OK plači), je pa tudi velika žalost. Sploh, ker sem brez kreditov, otrok ipd.

In če sem se že navadila življenja, kjer jaz skrbim za “zdaj”, on pa za “nekoč”, se pa nikakor ne morem navaditi, da se morava prepirati o njegovi potratnosti. Kadarkoli mu omenim -in trudim se, da mu čim manjkrat-, da je razsipen, npr. z vodo pri tuširanju in številu brisač, ki jih za to porabi 2x dnevno, pa pri prižiganju vseh luči po stanovanju, čeprav je zleknjen na kavču in gleda TV, pa na stežaj več minut odprtem hladilniku in čisto čistih in nesmrdečih oblačilih, ki se vsak večer znajdejo v košu za umazano perilo, naslednji dan pa že potrebuje čiste (ker si več oblačil ne kupi, ker je škoda denarja) za službo in tako oblačila perem v napol praznem stroju … to privede do prepira, po katerem sem jaz vse slabo, kar lahko našteje, on pa bi se kar odselil – pa, če je treba nazaj k staršem. To me žalosti, saj je zelo ljubeč partner, dober do mene (edino, pri čemer je res dosleden, so darilca za vse moje in najine praznike, teh nikoli ne pozabi) in se res dobro ujameva na vseh področjih. Imava podoben pogled na svet, skupne cilje in uživava v tistem malo prostega časa, kar ga imava skupaj.

Sprejela sem, da nama želi v življenju na dolgi rok veliko omogočiti. Zavedam se, da se to da doseči le s premišljenim finančnim ravnanjem in nikoli mu nisem očitala, da sem finančno zelo obremenjena, ko plačujem “najin obstoj”.

Ampak vsa ta nepotrebna potratnost (stroški so zadnje dve leti postali res obupni – prej nisem toliko opazila, saj je bil med tednom službeno precej v tujini) me pa zelo žalosti in ne razumem, da tako racionalno razmišljujoč moški ne uvidi, kaj mu želim razložiti. Ne vem kaj delam narobe, saj ni, da mu začnem naštevati kaj vse počne narobe v mojih očeh in da je slab. Samo prijazno ga skušam prositi, da bi na določene stvari malo bolj pazil – on pa reagira, kot da bi ga brutalno pretepala…

Ne vem, kako mu naj še pojasnim, kako me nepotrebna razsipnost žalosti?

Torej ti plačuješ najemnino za stanovanje, vse stroške povezane s tem, dopuste, večerje, kino,…itd.?? Kaj pa on plača? On vso svojo plačo prenese na SVOJ varčevalni račun?? Kako beden moški….Oprosti ampak pomisli kaj če gresta kdaj narazen? Ti boš brez vsega, on bo pa imel našparan denar na računu, ti si ga pa ves ta čas futrala in razvajala z vsem mogočim. Sicer vama privoščim da ostaneta skupaj, vendar zahtevaj da tudi on plača vsaj polovico stroškov, kar pa ostane pa dajta vsak mesec na stran. Edino to je pravilno. Pogovori se z njim čimprej.

Mi2 z mojo punco mava pa vse stroske na pol razdeljene, ker se mi zdi tako edino fer. Pa si nic kaj dosti sploh ne moreva privoscit. Oba sva zaposlena ampak stroski so tako veliki + najemnina tak da si luksuza nikakrsnega ne moreva privosciti. Jah to so slovenske place…

Narobe sem podala informacijo o najinih financah, ko sem pisala o njegovih in mojih sredstvih. Varčevalni račun je skupen in s tem nimam težav. Tudi to, da jaz skrbim za tekoče stroške, on pa vlaga na stran za prihodnost, sem sprejela zavestno in podporno.

Hudo mi je le, da je nekdo, ki je sicer izredno discipliniran in premišljen, po drugi strani lahko nepotrebno potraten. Pa ne s slabimi nameri. Npr., da bi mi prihranil delo, posodo pospravi v pomivalni stroj in jo da prati. Težava? To naredi tudi 3x na dan, notri pa nikoli več kot 2 krožnika, nekaj pribora in kak kozarec. In, ker je takšnih ‘malenkosti’ malo več, potem konstantno prigovarjanje o varčevanju tudi na teh osnovnih stroških privede do nepotrebnih prepirov. Tem pa bi se res rada izognila, a tudi računov za elektriko in vodo ne želim po nepotrebnem tako visokih..