Potrta in razočarana sem sama nad seboj, ko vidim na kakšno partnerstvo sem pristala in sem se očitno šele pred kratkim zbudila iz sanj v nočno moro. Partner je takrat, ko je z menoj v glavnem nervozen in zajedljiv. Nikoli ne izkazuje nežnosti s poljubi ali objemi. Spolnosti je malo in vse opravi bolj na hitro brez neke nežnosti. Skupaj sva 4 leta in imava enega otroka. Na začetku zveze je bil zelo pozoren do mene, izkazoval mi je ljubezen in zelo sva uživala skupaj. Že kakšno leto pa se kregava zaradi vsake malenkosti. Dobila sem ga že večkrat na laži ampak vedno vse zanika. Manjših znakov, ki kažejo na varanje je veliko vendar on vse zanika. Pogosto gre ven na hitro za recimo 20 minut. Ne vem, če gre k ljubici ali preverjat telefon. Rekla sem mu, da take čustveno hladne zveze ne potrebujem in je najbolje, da greva narazen, ker je toliko nesoglasij. On temu nasprotuje, trdi, da me ne vara in da bo za vsako ceno obdržal družino. Rekel je celo, da bi v primeru ločitve zahteval zame psihiatrično mnenje, češ, da nisem zmožna skrbeti za otroka. Občasno je kakšen dan vas sladek in ljubeč do mene naslednji dan pa brez vidnega razloga zelo jezen in naredi doma celodnevno dramo brez kakšnega meni znanega vzroka. Psihično sva jaz in otrok utrujena od teh njegovih čustvenih nihanj, saj se vedno prepira in pokvari vsak izlet, praznovanje in počitnice. Če vidi, da me kaj veseli se namenoma skrega z mano. Pogosto me tako dolgo izziva dokler ne izbruhnem v jok. Ko smo v družbi ali zunaj je zelo očarljiv in prijazen, še posebaj do žensk. Ker je zelo samovšečen in komunikativen se ženske hitro nalimajo na njega in v tem neizmerno uživa. Ima zelo veliko znank in prijateljic, meni pa omejuje druženje s kolegicami kaj šele, da bi imela prijatelje. Še sreča, da delam v ženskem kolektivu, samo dopoldne, da ni nevarnosti, da kam grem. Postala sem potrta zaradi vsega tega, ker živim življenje samo še navidezno. Ni mu všeč, da se družim s komerkoli tudi mojo skoraj celotno družino ne prenese. Zdi se mi, da je namerno uničil vse kar me je osrečevalo. Nekajkrat sva šla na partnersko svetovanje vendar on vedno obrne pogovor na nepomembne teme in vsakič se skregava. Trdi, da sem ljubosumna na njegove prijateljice in sodelavke in da se zato kregava. Rekla sem tudi, da od njega ob ločitvi nočem nič, niti preživnine, stanovanje je itak najemniško. Vse se vrti okoli njega in dovolj mi je tega. Ne prenesem več, da laže tudi o nepomembnih malekostih čeprav mu dam vedeti, da se je ravnokar zlagal še nikoli ni povedal resnice. To me vedno spravi iz tira, da mi laže v obraz čeprav ve, da poznam resnico. Glede žensk mislim, da nima samo ene ampak več ljubic. Ima tako službo, da je veliko na poti in pozna veliko ljudi zato mu spoznavanje novih občudovalk ni problem. Naj omenim, da ni niti lep niti premožen ampak zelo spreten nakladač. Sprašujem se kako sem si lahko dovolila, da sem sploh s takim moškim in kako je možno, da sem bila tako dolgo slepa. Kako iz takega uničevalnega partnerstva, glede na vse?

Zelo kratek odgovor, ker je napisano, razloženo že vse, in sicer na forumu Mejna osebnostna motnja. Ne boš verjela, točno takšnih zgodb, kot je tvoja, je na stotine!
“Diagnoza” sicer ne prinaša rešitve, prinaša pa mogoče razsvetlitev in začetek reševanja.

Ne gre za Mejno osebnostno motnjo, temveč klasičen krog zlorabe:
[img]http://www.soulshepherding.org/wp-content/uploads/Cycle-of-Abuse.png[/img]

Krog hladnosti in ignoriranja.. do izbruha nasilja (verbalno ali fizično), nato pomiritev in medenih “tednov”, nato spet v zasedi za novo gradnjo napetosti.
Večni krog.

Še malce detajlnejši krog:
[img]http://ctmomaha.com/wp-content/uploads/powercontrolwheel1.jpg[/img]

Obvezno si oglejte predavanje [U]Leslie Morgan Steiner[/u] v TED predavanju, kjer lepo obrazloži: Zakaj žrtve ne zmorejo kar zapustiti svojega partnerja – opresorja.. kot si prepogosto to napačno predstavlja slehernik.:
https://www.ted.com/talks/leslie_morgan_steiner_why_domestic_violence_victims_don_t_leave

V vašem primeru sicer ne gre za fizično nasilje.. gre pa za ignoriranje, tišino, molk.. prisilo, grožnje z odvzemom otrok, sodne in druge preiskovalne psihološke procese (ki jih niti približno ne more kar tako enostavno pokreniti – pa še paradoks, če bi dejansko bili psihološko nestabilni, bi ogrožali otroka, je on aktivno sokriv, ker vas z otrokom pušča).

Prazne in absurdne grožnje (ki za vas niso žal zato nič manj resnične ali grozne).

Pozdravljeni.

Čutim vašo stisko. Opisali ste zelo neprijetno, celo kruto partnersko dinamiko. Predno podam malce bolj razširjeno mnenje, mi prosim odgovorite zakaj ste prenehali s partnerskim svetovanjem in kaj vama je svetoval-a terapevt-ka?

Pozdravljeni, zahvaljujem se vsem za odgovore. Svetovanja nisva prekinila vendar je svetovalka želela, da na naslednje svetovanje pridem sama in se je zelo razburil in tega ne dovoli. Svetovalki sem povedala, da ne vidim drugega izhoda kot ločitev saj se taki moški, ki te povsem psihično uničijo s svojimi nenadnimi izpadi in dramami nikoli ne spremenijo. Drugače pa nama je terapevtka svetovala kako bi morala oba spremeniti način komunikacije. Predlagala je, da bi si vzela čas samo za naju ali vsaj krajše izhode vendar se je on vedno spretno izmikal, ko sem predlagala, da greva ven. Tudi neke vrednotne lestvice nama je dajala, da vsak zase označi katere vrednote so ključne. Glede vzgoje otroka nama je svetovala, da se prvo pogovoriva sama šele potem otroku poveva – ker se pogosto skregava tudi zaradi različnih pogledov na vzgojo. Predlagala je, da bi bilo glede na partnerjev karakter bolje, če bi zelo jasno in kratko povedala mnenje.

Pozdravljeni. Možnost obstaja, da ima vaš partner narcistično osebnostno motnjo, kajti iz razpisanega je razvidno, da ima nagnjenja in lastnosti, ki ga uvrščajo v to kategorijo. Vendar to le ni rešitev problema. Kot navajate si želite razhoda. Želim vam močno voljo in veliko ljubezni do sebe, da vam uspe, kajti pri takšnih osebah je rešitev iz okovov trnova pot, dokler si ne najdejo drugi primarni vir, ki jim zagotavlja zadovoljevanje njihovih kapric in potreb. Več o tem si lahko pogledate na youtubu, kjer je gradiva kar nekaj.

Srečno!

Pozdravljeni.

Hvala za vaše odgovore. Ker ste v procesu partnerskega svetovanja se mi ne zdi korektno, da podajam svoje mnenje glede vajine dinamike. Vse kar vas zanima lahko vprašate svojo terapevtko oz. svetovalko. Ona vaju pozna oba in veliko bolje od mene ve, kakšna je vajina partnerska dinamika.

Procesu partnerske terapije je potrebno dati čas, in mu je potrebno biti globoko zavezan. Glede na to, kar ste napisali, ste še zelo na začetku in še niste odpirali globljih nivojev odnosa, negativnih čustev, negativnega namena, negativne dinamike ipd. Vzponi in padci so za katerokoli resno obliko psihoterapije značilni.

Pišete, da vas je partner uničil. To ne drži popolnoma. Uničil vas je toliko, kot ste mu dovolili (in mu še dovoljujete). Zavedam se, da tega ni možno kar spremeniti čez noč, toda bistveno je, da je to mogoče spremeniti, in ta proces se je že začel, ko ste nekje v sebi rekli NE, dovolj je bilo. V Core Energetics bi rekli, da je ta NE del vašega zdravega jedra.

Osebno mi je zelo všeč model partnerske terapije (srečal sem se z njim na Nizozemskem in v Avstriji), kjer ima vsak partner svojega terapevta, potem pa se v določenem intervalu izvaja še partnerskega terapija, kjer sta poleg obeh partnerjev prisotna oba terapevta. Takšen način je sicer zelo drag, vendar tudi zelo učinkovit.

Ne vem, če ste pripravljeni dati odnosu priložnost? Ko berem vaše prispevke, bi rekel, da ste nekje v sebi že sprejeli negativno odločitev. In če je tako, potem je ločitev neizogibna in nobena terapija tega ne bo spremenila. Zelo primeren kraj za odpiranje te teme je tudi partnerska terapija.

V kolikor na vaši strani še tli vsaj majhna žerjavica upanja, pa le vztrajajte v procesu partnerske terapije – vsaj še nekaj časa. Ločitev lahko še malce počaka. Ker imate s partnerjem otroka, s ločitvijo ne bo vse čisto drugače – pogosto se šele takrat začnejo stvari komplicirati. Pomembno je, da se tudi ločitev izvede, če je to le mogoče, na miroljuben način.

Če se dlje časa v partnerski terapiji čisto nič ne premakne (12-15 terapijah), zamenjajte terapevtko (ne zato ker je slaba, ampak, ker so se izčrpale možnosti za spremembo). Če pa se zadeve premikajo počasi, potem vztrajajte.

Narcisistični partner ti iz življenja naredi pekel. Se sprašuješ, kako da tega nisi prej opazila, pa se spomniš za nazaj prebliske, ko je v hipu spremenil vedenje. Potem ko mu rodiš otroke, te ima v oblasti in vse bolj se prikazuje narcisistični obraz.

Začel mi je dajati navodila in napotke, kaj in kako naj delam z otroki, kaj naj rečem, kako naj rečem, še drugi banalni dogodki, do tega, kako se prav pašteta na kruh namaže in perilo obesi. Nobena stvar več ni bila dovolj dobra, ker jaz ne vem in ne znam prav. Mi bo on povedal.

Izoliral me je od otrok, v vzgoji me ni podpiral, eno samo kontriranje, nisem vedela, kdaj bo otrok šel spat, ker bo šel spat, takrat ko bo hotel, ni mi več pustil, da bi kam šla z otroki, ker se je vse prepuščal otrokovi volji, a si ga vprašala, a bo šel, no, je rekel, da ne bo šel. Če je že šel, da ga pa mami sili v hrib hoditi. Še danes sta otroka brez vsake kondicije, ker onedva bi hodila samo po ravnem, ne omejuje jima račanalnika in igric.

Začel je hoditi v vrtec, šolo, na vse govorilne, vzel mi je še logopeda, h kateremu sem hodila z otroko, ga je prepisal na drugega in potem on hodil.

Postal je najbolj skrben očka na celem svetu, kako on skrbi, se trudi….In potem ko jaz nisem več vzdržala tega stalnega poniževanja in dajanja v nič, je postalo še hujše. V ločitveni vojni mi je podtikal vse “dokaze”, kako jaz ne skrbim za otroke in me ne briga zanje, kot ena piše podobno zgodbo nedavno tudi na tem forumu, mi je v sodne spise podtaknil fotke pločevink piva, da sem še pijanka zraven.

Potem na CSD-ju brezplodni sestanki, ker CSD nima nobene moči in nobenih pristojnosti. samo na sodišče se lahko obrneš, kjer padeš v dolg proces, da ne govorim še o enormnih stroških zraven. In pa seveda narcisistični partner, da ne rečem še s psihopatskimi značilnostmi zraven. Se lahko z njim pregovarjaš ure, dneve in mesece, pa ne prideš nikamor. Nikamor. Goni goni svoje do onemoglosti. Ni prišel na CSD in na sodišče, zato da se pride skupne rešitve, ampak zato, da mene zmelje, mi vzame otroke. Celo privatnega detektiva je ta norec pošiljal za mano.

V vsem tem času sta tudi otroka postala zmanipulirana, iz vse zgodbe je jasno, da jih tudi obrača proti meni, ker on je the good and the perfect, jaz sem the bed and the ugly.

Tudi take zgodbe so, nore in bizarne, na meji verjetnega. Sem mislila, da sem edina, ki se ji dogaj kaj tako norega in bizarnega, pa sem potem na forumu Mejna osebnostna motnja – svojci in tule na Ločitev našla kar dosti podobne zgodbe.

Morda še nekaj glede osebnostnih motenj.

Pogosto prihaja do tega, da se negativne osebnostne značilnosti enačijo z osebnostnimi motnjami. Vsaka oseba ima kakšno značilnost, ki jo lahko prepišemo kakšni osebnostni motnji.

Menim, da diagnoze okrog duševnih patologij ni mogoče dovolj zanesljivo podajati preko foruma. Čeprav je v primeru Žalostinke pri partnerju morda res prisotna kakšna duševna patologija, imamo veliko premalo informacij, da bi lahko to zanesljivo trdili. Edini res usposobljeni za diagnosticiranje so psihiatri in klinični psihologi.

Večina duševnih patologij ima poleg možnih genetskih motenj v ozadju tudi zelo zelo žalostne zgodbe, različne oblike zlorab in travm. Stvari so kompleksne in težke.

Spomnim se časov, ko so začeli k meni prihajati ljudje s podobno težkimi izkušnjami. Sprva sem mislil, da sem v nekem čudnem grozljivem filmu. Potem pa sem v nekem trenutku uvidel, da je to vse res in začel iskati znanje in rešitve.

Takšne in še grozovitejše zgodbe obstajajo in ni jih malo. Žal. V primerih kot je vaš, je borba za svoje dostojanstvo preko CSD in sodišča praktično edina mogoča. Je pa pomembno, da v tem procesu ne izgubite sebe, da asertivno in prizemljeno stojite na svojih nogah in tudi, da v pravem trenutku rečete pravo stvar. To je edini možni protiukrep.

Vse dobro.

Lastnost ali dve iz spektra osebnostnih motenj se vseeno težko prevede v žalostno situacijo, v kakršni živi avtorica.
Ker je diagnozo glede mejne/narcisistične motnje pri nas tako ali tako zmožna dati samo peščica psihiatrov/terapevtov, sploh če gre za visoko funkcionalne momovce/narcise, se morajo prizadeti svojci sami prikopati do tega spoznanja. Ker pa potrditev diagnoze itak ne pomeni rešitve, je še v največjo pomoč prebirati sorodne zgodbe drugih in se iz njih naučiti tehnik preživetja.

Zakaj potem menite, da je mogoče iz zapisa prizadete osebe zanesljivo sklepati o diagnozi partnerjevega duševnega stanja?

O MOM/NOM se enostavno govori in piše preveč na splošno. Pri tem se tudi pogosto zaradi nevednosti ignorira druge duševne motnje in stanja, ali pa se jih zamenjuje z bolj izraženimi značajskimi (obrambnimi) lastnostmi, ki lahko ob neugodnem ujemanju dveh partnerjev pripeljejo do katastrofe.

Stvari so kompleksne, zato se mi zdi prav, da opozorim na preveč enostavno podajanje težkih diagnoz.

Se pa zelo strinjam, da je konkreten primer žalosten in težak.

Zakaj potem menite, da je mogoče iz zapisa prizadete osebe zanesljivo sklepati o diagnozi partnerjevega duševnega stanja?

O MOM/NOM se enostavno govori in piše preveč na splošno. Pri tem se tudi pogosto zaradi nevednosti ignorira druge duševne motnje in stanja, ali pa se jih zamenjuje z bolj izraženimi značajskimi (obrambnimi) lastnostmi, ki lahko ob neugodnem ujemanju dveh partnerjev pripeljejo do katastrofe.

Stvari so kompleksne, zato se mi zdi prav, da opozorim na preveč enostavno podajanje težkih diagnoz.

Se pa zelo strinjam, da je konkreten primer žalosten in težak.
[/quote]

Torej, napisala sem, da je zgodb, podobnih njeni, veliko, in da jih lahko prebere na forumu Mejna osebnostna motnja. Diagnoza sem dala v navednice.

Mislim, da na ravno na omenjenem forumu veliko ljudi dobi odgovor in spozna, s kom so v zvezi. In menim, da se bo tudi avtorica našla v tistih zgodbah. In ja, odgovore in rešitve včasih najdemo v sotrpinih in ne strokovnjakih, ker so tudi strokovnjaki samo ljudje in ne morejo vedeti vsega. Hvala bogu, da je tako in da se začarani krog ne sklene – če bi bilo po vašem, bi se. Saj, če strokovnjaki nimajo odgovora, kako naj bi ga imeli laiki, torej trpi naprej? Ne, če strokovnjaki nimajo odgovora, ga ima mogoče nekdo, ki je že sam dal nekaj podobnega skozi.
Pa tudi, če se ne bo našla v tistih zgodbah, kaj hujšega od izgube ene ure časa ne bo.

Hvala za odgovor, veliko ste že pretrpeli in želim vam, da se ta vaša neugodna situacija čimprej zaključi. Ti ljudje dejansko naredijo vse za dramo in pozornost in seveda za vse so vedno krivi ostali oni pa so žrtve. Ne glede na diagnozo partnerja vseeno mislim, da ima vsak pravico do dostojnega življenja in je po mojem mnenju v težjih primerih edina rešitev ločitev in prekinitev stikov. Ne pozabite, da si narcisi, MOM…za žrtev izberejo empatično osebo, ki je zmožna ljubiti, oni tega čustva v resnici ne zmorejo ponotranjiti. Za njih je vse to samo igra.

G. Topovšek, glede na dolgoletno sobivanje s staršema, ki sta imela podobne značilnosti, lahko z zagotovostjo povem, da psihiatri, klinični psihologi, svetovalci ali institucije močno šepajo na področju postavljanja bodisi diagnoze ali samo postavljanja mnenj o osebnostnih (patoloških) motenj. Depresijo, anksioznost, postravmatski stresni sindrom, shizofrenijo se da hitro postaviti, ker so vsaj očem vidne. Borderline in narcistična motnja pa je veliko bolj prefinjena in marsikateri strokovnjak dolge mesece tipa v temi.
Ljudje, ki imajo v sebi sociopatske ali psihopatske ipd. poteze še zdaleč niso v manjšini. Še več tega opazite, ko pričnete med vrsticami brati kaj te osebe dejansko interpretirajo kot resničnost.
Gotovo je, da je problem s tovrstnimi ljudmi tako kompleksen, da tudi CSD/povprečen psihiater/psiholog in večina novodobnih ali celo samooklicanih terapevtov, raje zbeži od tako zapletenih zgodb.
Tudi, če zaradi lažje komunikacije rečemo, da so to borderline osebnosti ali pa osebe z narcistično motnjo, pa nimajo uradne diagnoze, vedite, da ljudje, ki imamo dolgoletne izkušnje z njimi, takšne ljudi zaznamo že kilometre prej kot ostali.
Največji problem pa je, da se tovrstne (poškodovane) osebnosti ne trudijo izboljšati odnosov, ker vedo, da tega niso sposobne. Edino, česar so sposobne, je manipulacija, pretvarjanje in iskanje novih in novih žrtev. To je njihova strategija preživetja in če bi te osebe šle v nek proces zdravljenja in samovpogleda vase, bi jih to sesulo. Te osebe pa imajo močan gon po preživetju in tega ne bodo storile.
Žal se iz takšnih patoloških odnosov posamezniki uspemo izviti povprečno pri 40. Izgleda, da takrat uspemo vsaj toliko dozoreti, da pridobimo moč, da vsaj v osnovi prerežemo bolane vezi.
Zdite se mi zelo kompetenten človek, z mnogo znanja in realnih vpogledov. Vendar pa morate vedeti, s kakšnimi osebami imate opravka, če so to zgoraj navedene osebe.
Na svetu je zdravih osebnosti prekleto malo in patološke značilnosti in navade si delimo iz roda v rod…

Pozdravljeni.

Hvala za vašo repliko.

Veliko tega kar ste napisali drži. Ne vem kako delajo sicer drugi terapevti, ampak jaz nisem zavrnil še nobenega primera, imam pa v sprejemnem obrazcu napisano (in tega se vedno držim), da mora klient v primeru resnih duševnih patologij biti tudi v psihiatričnem procesu. To ni nujno samo zaradi klienta samega, ampak tudi zaradi moje osebne zaščite v smeri proti zakonodaji in tudi sicer. Rekel bom, da solidno prepoznam NOM in MOM osebe (če ne takoj, pa čez čas, ko se vzpostavi transferni odnos klienta do terapevta) in dobro vem kaj pomeni delati z njimi.

Vsak, ki živi z osebo z določeno močno izraženo patologijo, in ki se zmore vsaj malo distancirati od patoloških vzorcev, bo začenjal prepoznavati vzorce v katerih je živel na kilometre daleč. Toda, istočasno mora narediti res ogromno dela na sebi, da je zmožen na njih gledat kolikor toliko objektivno in še več dela, da je sposoben prepoznati tudi druge vzorce. Če nekdo okrog sebe vidi samo MOM in NOM osebe, potem verjetno to ni čisto realno oz. je še vedno ujet v silnice destruktivnih vzorcev. Kakšna je mejna starost, da smo sposobni določenih globljih uvidov je težko posplošiti, tudi sam pa opažam, da se ljudje pogosteje odločajo za psihoterapijo pri starosti okrog 40 let.

Ko govorimo o osebnostnih motnjah ponavadi govorimo o ljudeh z določeno genetsko pred-dispozicijo, ki imajo zelo zgodnje otroške rane in/ali so doživeli serijo travmatičnih dogodkov (ne nujno v smislu klasičnega nasilja, kot si to radi predstavljano). Njihovo dojemanje realnosti je posledično izkrivljeno. Nima pa osebnostne motnje vsak, ki ima kakšno od lastnosti, ki so značilne za osebnostne motnje. Pri prispevkih na forumih vidim precej hitrih posplošitev, zato se mi zdi prav, da na to opozorim. Je pa enako prav, da tudi uporabniki izrazijo svoje mnenje in se tudi ne strinjajo z mano.

Moje osebne izkušnje pri sodelovanju s psihiatri so dobre – tudi glede diagnostike. Nam pa zagotovo manjka kvalitetnih institucionalnih programov, v stilu komun, ki bi v večji meri temeljili na 1-1 in skupinskih multi-disciplinarnih psihoterapevtskih principih in učenju socialnih veščin. Tudi sam opažam, da je v preveliki meri prisotna mainstream filozofija nekaterih predvsem psihoanalitičnih in kognitivnih principov, čeprav je tudi res, da človek ob poplavi različnih pristopov ne ve več komu bi zaupal in komu ne – tudi kot strokovnjak. Nakazujejo pa ti različni pristopi kompleksnost psiholoških vidikov. In sam lahko zase rečem samo to, da več kot vem, bolj postaja moja začetniška aroganca preteklost in v večji meri krepim ponižnost do drugih pristopov in mnenj – tudi ali pa predvsem od klientov.

Iti k psihiatru, kliničnem psihologu ali psihoterapevtu je še vedno tabu. Ne bi verjeli kolikokrat slišim, da nekdo za partnerja ali starša reče, da ta pravi: “ne bom hodil, ker nisem nor”. Postavljanje kliničnih diagnoz preveč na splošno, povprek in za tretje osebe (katerih ne moremo začutiti direktno) ne pomaga spremeniti te omejujoče miselnosti. Se pa strinjam, da razprava v javnosti glede vzorcev duševnih patologij mora potekati – ozaveščanje je prvi korak proti spremembi. Potrebuje pa vsaka razprava nekaj regulacije. In to je tisto, kar počnem. Upam, da ne preveč arogantno in iz pozicije moči.

In če se vrnem na temo. Za avtorico začetne teme je pomembno, da ostane v psihoterapevtskem procesu, če ne partnerskem pa vsaj individualnem. In da strokovnjaku zaupa (po potrebi naj strokovnjaka tudi zamenja, če res ni nobenega napredka) in s tem obdrži stik s bolj objektivno referenčno točko, kar je pomembno. V kolikor je ločitev neizogibna – kar je mogoče, pa naj vloži vse napore, da bi se ta zgodila kar se da miroljubno.

Imate po svoje prav, a ste spregledali pomembno stvar: Gromozanska razlika je med dejanskim psihopatom in nekom, ki ime le “znake”.

To je podobno pretiravanje, kot se ljudje samo-diagnosticirajo, da so “depresivni”, ker se počutijo en dan slabo. Da bi dejansko bil depresiven moraš kazati enega izmed očitnih znakov depresije nekaj zaporednih tednov!

Večina zapisov na forumih tako ni v tem, da bi vse te mejne osebnosti na veliko skakale med prebivalstvom, temveč v želji posameznika, da krivdo prevali v celoti na drugo stran. Kako to najlažej naredi?
Prilepi mu “diagnozo”.

Dejansko pa je to manjšina prebivalstva. Podobno kot pri glutenu, na katerega je dejansko alergično približno pol promila ljudi.. v Nemčiji pa se glutena izogiba že do 20% ljudi (čeprav so ravno pred kratkim za 30’000 let nazaj v preteklost morali prestaviti človeško prehranjevanje z ogljikovimi hidrati – našli so namreč ostanke in orodja za pridelavo moke iz žitaric.. in je šla teorija paleo diete po gobe).

Gre za manjšinski del prebivalstva:
[attachment=0]psycopath-vs-sociopath.jpg[/attachment]

Še pomembnejši in pozabljeni del je, da se diagnoze lahko lotijo ustrezno izobraženi ljudje (torej: klinični psiholog ali psihiater) in to zgolj za ljudi, ki v to diagnozo privolijo oz. zaprosijo.

Ko so že na začetku mandata želeli razni “terapevti” diagnozicirati predsedniškega kandidata in sedanjega predsednika ZDA Donalda Trumpa, se je oglasilo združenje psihologov in psihiatrov in opozorilo na to dejstvo.
Seveda pa to ne ovira posameznike, da se ne bi s takšnimi stvarmi javno promovirali.

Torej imamo dva problema: laične “diagnoze” in slave željne diagnostike, za katere nihče ni niti prosil.

Hvala za vaše pojasnilo.
Strinjam se, da se tudi zaradi tabujev ali neznanja ali strahu v družbi pojavljajo etikete, ki jih pripišemo določeni osebi. To so npr. etiketa “idiot” (beseda idiot in idiotizem je tako posplošena označba, dejansko pa pomeni duševno manjrazvito osebnost); potem je etiketa “šizo” (shizofrenija je izredno težka bolezen), “psihopat” (kaj si pod tem interpretiramo nekako vsi vemo; dejansko pa je to bolj kompleksen problem).
Manj tabuiziran je že stavek “sem v depri”, kar označuje, da ima oseba le slabše razpoloženje, nikakor pa ne akutno depresijo, ki ga popolnoma onemogoča.

Se strinjam, da tisti, ki imamo tovrstne izkušnje z borderline ali narcističnimi osebami, potem včasih reagiramo v stilu “kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi”. Verjetno je to logično, ni pa vedno dobrodošlo.

Stanje se v družbi glede odstiranja dogajanj v naši psihi le izboljšuje. Za to so dobrodošli tudi takile forumi in ljudje, kot ste vi. Gotovo niste arogantni, jaz vas ne vidim tako in vedno dobim kakšen dober uvid, ko vas berem.

Naj povem še, da sem nedavno prebrala knjigo A. S. Makarenka – Pedagoška pesnitev. Tam sem (spet) dojela, kakšne moči se skrivajo v nas, ljudeh, in kako lahko skupnost zdravi. Če ji sledimo in se – predvsem – trudimo priti iz cone udobja.
Hvala za izmenjavo mnenj, g. Boštjan.

Hvala tudi vam.

Imate po svoje prav, a ste spregledali pomembno stvar: Gromozanska razlika je med dejanskim psihopatom in nekom, ki ime le “znake”.

To je podobno pretiravanje, kot se ljudje samo-diagnosticirajo, da so “depresivni”, ker se počutijo en dan slabo. Da bi dejansko bil depresiven moraš kazati enega izmed očitnih znakov depresije nekaj zaporednih tednov!

Večina zapisov na forumih tako ni v tem, da bi vse te mejne osebnosti na veliko skakale med prebivalstvom, temveč v želji posameznika, da krivdo prevali v celoti na drugo stran. Kako to najlažej naredi?
Prilepi mu “diagnozo”.

Dejansko pa je to manjšina prebivalstva. Podobno kot pri glutenu, na katerega je dejansko alergično približno pol promila ljudi.. v Nemčiji pa se glutena izogiba že do 20% ljudi (čeprav so ravno pred kratkim za 30’000 let nazaj v preteklost morali prestaviti človeško prehranjevanje z ogljikovimi hidrati – našli so namreč ostanke in orodja za pridelavo moke iz žitaric.. in je šla teorija paleo diete po gobe).

Gre za manjšinski del prebivalstva:
psycopath-vs-sociopath.jpg

Še pomembnejši in pozabljeni del je, da se diagnoze lahko lotijo ustrezno izobraženi ljudje (torej: klinični psiholog ali psihiater) in to zgolj za ljudi, ki v to diagnozo privolijo oz. zaprosijo.

Ko so že na začetku mandata želeli razni “terapevti” diagnozicirati predsedniškega kandidata in sedanjega predsednika ZDA Donalda Trumpa, se je oglasilo združenje psihologov in psihiatrov in opozorilo na to dejstvo.
Seveda pa to ne ovira posameznike, da se ne bi s takšnimi stvarmi javno promovirali.

Torej imamo dva problema: laične “diagnoze” in slave željne diagnostike, za katere nihče ni niti prosil.
[/quote]
Stepni Volk, tudi vam hvala za razmišljanje. Zato sem tudi navedla “sociopatske in psihopatske poteze v osebnosti”. To je lahko resnično obširna tema. Nekako sta brata Grimm to orisala z volkom, preoblečenim v babico?