Pozdravljeni.
Nisem vedela, da bom kdaj pristala v takšni situaciji, še manj pa, da bom vprašala na nasvet. A včasih je dovolj, da dobimo neko nepristransko mnenje, ki nam bo mogoče odprlo oči … čim prej.

Nekateri boste na tej točki nehali brati in me obsodili in tega ne morem zameriti, a ima vsak pravico do razlage svoje zgodbe. Kar me je življenje naučilo že pred leti, se zdaj kaže tudi na tem področju … da svet ni nikoli črno-bel in da se življenje pač zgodi, ni pa nujno podobno sliki, ki smo si jo zase ustvarili v glavi.
No, poznam ga že nekaj let, a sva se takrat samo srečevala na kulturnih dogodkih in nisem polagala pozornosti nanj, ker sem bila v resni zvezi. Letos sva se srečala dva meseca nazaj in ker sem samska že dalj časa, sva se začela družiti. Že na samem začetku mi je povedal, da je poročen in ima odrasle otroke, ki pa živijo na svojem. Takrat me to ni zbodlo, ker sem ga dojemala kot družbo za ob kavi ali skupnih druženjih s prijatelji. Povedal mi je pa že takrat, da zadnjih nekaj let z ženo več ne spita skupaj, ker njej več ni do tega, da pa jo ima še vedno rad. Čutila sem, da govori resnico, nenazadnje imajo moji starši zadnjih nekaj let podobno oz. še hujšo situacijo; ločeno spanje in življenje eden mimo drugega, pa to na mene kot njunega odraslega otroka prav nič dobro ne vpliva oz. me ločitev ne bi niti malo prizadela, če bi ločena bila srečnejša.
Kakorkoli že, to, da lahko govorimo že o letih, ko s partnerjem ne spiš skupaj, je meni … no, nepojmljivo. To je meni že takrat dalo misliti, da pa ima mogoče ona nekoga zraven njega, a se s tem nisem ukvarjala kaj preveč, ker sem mislila, da bova midva samo neka prijatelja, ki imata po napornem dnevu samo veliko skupnih tem za predebatirati.

Skozi druženje pa sem se nanj vedno bolj navezala. Tudi on oz. on je bil prvi, ki je to začel izpostavljati, kakor tudi izpovedovati svoja čustva do mene in poudarjal, da to misli resno. Najina druženja izgledajo tako, da sva lahko recimo na kavi celo popoldne in si imava še vedno veliko zanimivega za povedati, večkrat me povabi na kosilo, imava tudi skupen hobi, tako da prostega časa preživljava skupaj več kot sem z obema bivšima skupaj. Druživa se tudi na javnih dogodkih, z mojimi in njegovimi prijatelji. Na vsakodnevnem sporedu so klici dolgi tudi uro ali dve, ki so vsak dan pobuda z njegove strani in sms-i skozi cel dan, iz službe, od doma, no skoraj povsod si tipkava. Da se znava nasmejati vsemu, tudi problemom, je pa sploh ena taka stvar, ki me je popolnoma prevzela. Ne vem, če zdrživa 5 min, brez da bi se čemu nasmejala, ali bila nasmejana preprosto zato, ker sva skupaj in se gledava. Tako me je naenkrat zadelo; zaljubila sem se.

Res imava nekaj let starostne razlike, a sem pred tem že imela daljšo zvezo z nekom, s katerim sva skupaj tudi živela, zato vem, kdaj je samo kratka zatrapanost in kdaj so čustva, ki bi lahko vodila v nekaj več. Kar nisem našla v nobenem fantu prej, za katerega sem takrat recimo mislila, da bo moj življenjski sopotnik, sem sedaj našla v njem. Ne samo zrelost in občutek varnosti, v njem sem dobila najboljšega prijatelja, krivca za vsakodnevni nasmeh, ne moriva se s problemi, si pa vseeno zaupava vse kar se dogaja v najinih ločenih življenjih. Včasih se vprašam, koliko njegovega časa dobi njegova žena, če meni nameni toliko časa, verjetno ni slepa, da ne bi opazila njegovih pardnevnih pobegov od doma, pisarjenja in klicanja … A hkrati o tem nočem preveč razmišljati, ker že brez tega zadosti boli.

Nekje po par tednih, ko mi je sicer že cel čas pisal sms-e z vsebino, ki je izkazovala njegovo zaljubljenost in simpatijo do mene, sva prišla do točke, ko mi je rekel, da me ima rad. To je bil tisti mejnik, ko se mi je zazdelo, da to kar imava ni samo neka bedna afera, čeprav to je. Da imava nekaj večjega od tega, a v nepravem času, ki ni najin. Ko si že mislim, da si domišljam, me predrami on in pravi, da vse kar mi izpove, čuti in misli iskreno in resno.

Sprašujem se, zakaj me ne skriva, zakaj me v javnosti prime za roko, jo boža, celo pred prijatelji se spozabi ter me poljubi na lase; spoznala sem že njegove prijatelje, nekateri celo pravijo, kako sva dober team (seveda mislijo kot prijatelja), skratka, še nikoli nisem imela odnosa kakršen je ta, da bi se vse tako poklopilo, hkrati pa imelo eno veliko oviro oz. napako; da ta oseba ni samska. O tem sva že govorila, ko mi je zaupal situacijo od doma, in da ga zanima moje mnenje, kaj bi naredila jaz v njegovem primeru, če bi se zaljubila kot se je on. Takrat sem mu odgovorila, da je že to, da si namenjava pozornost, ves prosti čas in čustva, ena grozna napaka, da pa je tudi nehvaležno vprašanje, na katerega težko odgovorim karkoli pametnega.

Naj omenim, da mi oseba kakršna sem sedaj ni v ponos in je pred nekaj leti ne bi niti prepoznala, a mi je hkrati neverjetno težko razumeti, zakaj se lahko čas, odkar sva začela najino intenzivno druženje, počutim bolj srečno kot kadarkoli prej v življenju. Kako ti lahko nekda da pristen občutek, da si mu cel svet, ko si mu v resnici samo en delček? Kako mi lahko nekdo nameni več časa kot je nameni “ljubezni” svojega življenja in se zdi ta najin odnos tako prav, je pa hkrati tako zelo narobe? On pravi, da sem najlepše kar se mu je zgodilo v življenju, da mu je vsakič, ko me odloži doma, težje oditi, četudi se vidiva že zelo kmalu. Večina najinih druženj je sestavljenih iz dolgih pogovorov ob kavi ali objema, druženje zunaj ter ob najinem hobiju, ki je obema velika strast, medtem ko je intimnost samo dodatek, ne bazira pa najin odnos izključno na tem. Ko je z mano, ženi ne odgovarja na klice in se mu sploh ne mudi, mu pa ne upam povedati, da čeprav ve za moja čustva do njega in si oba govoriva rad te imam, da bi ga želela nekega dne zase.

Ne sprašujem vas kaj narediti ali kako uničiti zakon, ki je očitno bil uničen že nekaj let preden sva se midva sploh spoznala, slišati želim samo kakšno vašo izkušnjo, zgodbo, verjetno srečen razplet zgodbe podobne moji, samo da vem, da obstaja, tudi če moja zgodba ne bo imela srečnega konca – zame.

Čeprav mi je takrat, ko nobeden od naju še ni čutil kaj posebnega, rekel, da ima ženo rad, da pa že leta več nimata nič intimnega, zame to pač ni srečen zakon. Če je torej nesrečen, ga pa druga oseba ne more uničiti, ker sta si ga že sama. Morda tega ne poznam iz lastnih izkušenj, čutim pa to pri starših. Če bi nek odnos bil srečen, ne bi šel sreče iskat drugam, ker jo že imaš doma. Ostane samo še navezanost, skupna preteklost, navada. To zame vsekakor niso pravi razlogi za ostati skupaj … in čustveno pretresti še življenje nekoga drugega.

Preden kdo omeni pravilo karme, naj povem, da sem že bila v vlogi prevarane in verjetno ima še manj smisla, da sem zdaj jaz v vlogi punce, s katero mi je odšel bivši fant in si na vrat nanos ustvaril družino z njo, čeprav sem naredila vse zanj in je bila lepa zveza … Vsaj tako sem mislila takrat. Verjamem, da se mi še enkrat lahko ponovi ista zgodba kot “kazen” za moje zdajšnje početje, ker kar delam sedaj ne delam prav, verjamem pa tudi v to, da čustva in razum ne gresta nikoli z roko v roki, ker sta to dve različni komponenti. Mislim, da sem ob spoznanju, da sem tokrat našla sorodno dušo, na točki, kjer mi je že vseeno kaj je prav in kaj ni. Samo srečna želim biti in to ob njem sem. Bojim se samo, da bom ostala tukaj par let ali še dlje, imela pa bom samo nekoga, ki ga imam raje od vseh ljudi v svojem življenju, a ne bo nikoli samo in zares moj. On pravi, da me ne želi videti z nobenim drugim in da je sreča v življenju pot, ne pa cilj, je pa ta pot precej trnova … vsaj zame … Čeprav mi on zatrjuje, da ima ravno tako močna čustva do mene kot jaz do njega in ga je prizadelo, ko sem se en dan že želela za vedno umakniti.

Ne vem kaj sploh želim slišati. Verjetno samo, da iz tega tako ne bo nič in da se bom pobirala iz ruševin zdajšnje sreče še dolgo časa … A tako je, ko izklopiš navigacijo in te vodi samo srce.

Jaz se v takih primerih običajno vprašam:

Zakaj oseba vztraja v zakonu, v katerem ni srečna? Odgovorov je veliko, nisem pa še našla takega, da bi rekla – ta oseba ravna plemenito in zato ga imam še raje. Večina odgovorov je bolj v smislu: ta oseba je slabič/oportunist/lažnivec, s katerim nočem imeti opravka.

Nekaj let me je osvajal en tak, ampak je ostalo pri prijateljevanju. Rekel je, da se ne bo nikoli ločil, ker hoče biti fer do žene bla bla bla. Ha ha, ni pa niti v najhujših sanjah pričakoval, da se bo žena hotela ločit od njega. In se tudi je, po hitrem postopku. Nekoga je spoznala, se zaljubila, njej se pa ni zdelo vredno biti fer do njega, ampak je bila predvsem fer do sebe.
Takega, ki pride k meni, ko ga žena načevlja, pa tudi nočem.
Si s slabičem. Besede so samo besede, nič te ne stane govorit, tako kot govori on. Štejejo pa dejanja. Žena ga verjetno komaj še prebavlja in si naravnost želi, da bi šel, verjetno mu je tudi že rekla, naj se loči, pa je on navadna rit in tega ne stori, ker je prešibak. S takim človekom si. Ne vidim druge razlage.

Na tvojem mestu se ne bi preveč navduševal samo nad njegovo podobo, ki jo kaže tebi, temveč bi se osredotočil tudi na podobo, ki jo kaže ženi. Osebi do katere je nekoč čutil prav takšno navdušenje, kot ga sedaj ob tebi.
Tistega se moraš bati, če ga želiš imeti samo zase. Tako je po moje bolje, da ostane tako kot je sedaj, kolikor dolgo bo pač trajalo. Da iz tega ne bo nič, ne bom rekel, kot tudi ne, da bi lahko karkoli bilo. Se pa bolj nagibam k temu, da iz tega ne bo nič, ker ob vsem, kar se vama dogaja, bi se že skoraj kaj morala pogovarjati v tej smeri. Mislim, da se tega, da bi zaživela skupaj, oba upravičeno bojita. Me zanima, kakšne so tvoje misli ob tem, ali bi se tega veselila, če bi ti ponudil to opcijo?

Hvala za mnenji, z obema se strinjam. Ko imam čas pač veliko razmišljam o tem. Ne želim preveč pričakovati, a hkrati ne poznam drugega – ko nekoga vzljubim in ga vidim kot (do mene) dobre osebe, ki me je pripravljen videti pogosto in se lahko z njim pogovarjam o čemerkoli, je zame to to. Nimam vmesne, ali ne čutim nič in se niti ne podam v nikakršen odnos, ali pa čutim močno in takrat jasno ne morem, niti ne želim imeti samo neke avanture ali slabega odnosa.
Vem pa, čemur lahko brez večjih težav verjamem; temu, da se lahko poročiš z nekom, ki si ga takrat imel zelo rad in bil zaljubljen v taisto osebo, a po recimo 25 letih zakona to več ni to, bodisi je minilo vse, kar je od čustev bilo, bodisi je posredi pasivnost (nič seksa , bližine, niti dotikov??) ali še kaj gršega. V nadaljevanju razumem tudi, da se takrat lahko zaljubiš v nekoga, do kogar ravno tako čutiš isto močno povezanost kot si jo 20 let nazaj, morda celo večje ujemanje, a ni najboljši čas za to.
AMPAK tukaj se vsak lahko in ima pravico odločiti kako naprej. Če mi nekdo poudarja, kako imamo samo eno življenje, bi od taiste osebe pričakovala, da v skladu s to miselnostjo tudi živi in ga ne zapravlja za osebo, do katere čuti morda samo še navezanost ali cono udobja, če sploh kaj.
Res nimam sreče … Nikoli nisem z zavedanjem šla v nek tak odnos oz. prejšnji niso bili neki slabiči/varalice, zato jih tudi dajem v drug koš. Tukaj pa govorim o osebi nasprotij – o nekom, ki sem ga iskala točno takšnega vse življenje, a je hkrati daleč od tega, kar bi moj sanjski moški moral biti – samski. Pa pod sanjski ne mislim lepotec, bogat itd. On je krasna oseba na druge načine. Očitno samo ne krasen zame.

Pozabila sem sicer odgovoriti na vprašanje, ki je morda bilo bolj retorično, ali si predstavljam zaživeti z njim, v kolikor bi imela to opcijo. Ja, bi. Morda kdo ob tem pomisli, da gre za besede, ki govorijo iz zaljubljenega in zaslepljenega srca, a jaz sodim človeka po tem, kakšen je do mene. Moj bivši je bil do mene izredno sebičen v drugi polovici najinega skupnega življenja, da ne rečem žaljiv in ponižujoč, medtem ko bi se po besedah najine skupne prijateljica z novo, s katero me je izigral in odšel, naj dobro razumela in sta zato tako pohitela v zvezo in z otrokom. Čeprav jaz pri sebi vem, da sem bila (z napakami seveda) do njega še predobra, da sem se raztrgala za tisto zvezo, samo da bi jo obdržala, čeprav mi tega ni bilo treba, a hkrati tudi razumem in sprejemam spoznanje, da morda samo nisem bila prava zanj. In res nisem bila, kakor tudi ne on zame. Enostavno se nisva ujela tako kakor se dva moreta, čeprav sva takrat na nek način nekaj časa funkcionirala kot par, ki bi imel lepo prihodnost.
To vidim zdaj. Kar jaz rabim, je človek, s katerim se nasmejeva prav vsemu, a življenje še vedno ne jemljeva prelahko. Nekoga, s katerim sva na isti valovni dolžini, o kateri toliko krat blefiramo, a je kot take ne poznamo. No, jaz jo sedaj poznam oz. sem prepoznala vse to v tej osebi. Škoda samo, da odnos kot takšen kakršnega bi si želela, ne bo nikoli zadihal s polnimi pljuči, in vem, da bi lahko razvil svojo perspektivo, če bi le imela enak cilj …

Verjetno ti sedaj noben nasvet ne bo kaj dosti koristil, ker si pod vplivom feromonov, hormonov zaljubljenosti.
Glede na to, da ogromno časa preživita skupaj in se pogovarjata, bi pa verjetno bilo zanimnivo, da se opogumiš in pričneš pogovor v smeri, kako on vidi svoj lasten odnos do žene.
Imata morda odprt zakon?
Dogovor, da vsak živi intimno po svoje?
Kaj ju potem zadržuje skupaj?
Ekonomska komoditeta?
Gospodinjske bonitete? (Da ima oprano, zlikano, torej mama servis?)
Če nič od naštetega ne drži, kako se mu zdi ta definicija “imeti nekoga rad”, brez da bi ga spoštoval?
Če imaš nekoga rad, ga spoštuješ, oz. je tvoja želja, da ga osvobodiš, spustiš, mu daš možnost za kvaliteten odnos z drugim(i) ljudmi. Torej ti je breme laganja, skrivanja laži odveč in ti je v lastnem interesu zadevo rešit, zaključit.

Vpelji debate z njim v to smer in bodi pozorna na odziv.
Izmikanje, slaba volja, sprememba razpoloženja ti je lahko vodilo, da se oseba ne želi kaj dosti ukvarjat (saj se celo razmišljanju in debati o tem izogiba!) z odgovornostjo do svojih dejanj in je njen namen nezrel in neresen; torej bolj direktno: si mu le trenutna razvedrilna igračka, v življenju, ki ga ni sposoben niti pripravljen spreminjat.
Tvoja vrednost torej ni kaj prida visoka.
Kaj si pa sama pravzaprav želiš in koliko, pa je na tebi da presodiš in se odločiš.

Po pisanju sodeč se mi zdi, da si zelo bistra oseba. Ampak v zaljubljenem stanju si. Zato je po mojem ključno sprevideti, da ljubimec, ki hoče ohraniti svojo ljubimko, govori natančno to, kar misli, da ona od njega pričakuje. Govori ti, da ne spi z ženo, kar verjetno ni res. Pa tudi če je in ob vseh velikih besedah: dejstva so precej drugačna od besed. In to je po mojem ključen pokazatelj. Če se boš opogumila, ti predlagam, da vržeš resnico na pladenj in mu poveš, da bi ga imela zase. Zdaj, ne čez pet let ali v nedoločni prihodnosti.
Vem, da je tudi moškemu težko pustiti vse za seboj, a vem tudi, da resnično zaljubljen moški, ki je res moški, vreden imeti ga, opravi s tem in gre v novo, zanj baje srečnejše življenje. Čemu bi životaril ob mrtvem truplu doma?

Koliko si pa stara in koliko je star tvoj ljubimec? Predvidevam, da je kar nekaj let starejši od tebe.
Tudi jaz sem se znašla v takem razmerju, moj je bil poročen ampak hvala bogu brez otrok. Zelo sva bila zaljubljena celi dve leti. Vedela sem, da je pravi zame, bil je edini moški, s katerim sem si predstavljala imeti otroke (sicer si jih nisem preveč želela-le njegove). No končno se je opogumil in se ločil. Danes sva poročena, z dvema prekrasnima otrokoma in še vedno zaljubljena. Ampak midva sva podobnih let. Če ne bi bila, bi me verjetno motilo, da je on že z nekom imel otroke, dal celo družinsko življenje že čez. Imela bi občutek, da sem samo repriza. Ne vem, razmisli o tem. Si želiš z njim otroke? se popolnoma vidiš z njim? Ali ti je samo fajn, ko se smejeta? Če globoko v sebi čutiš, da je to to, potem se je vredno boriti. Meni je uspelo. Še danes mi je mož hvaležen, da sem ga “potegnila” iz primeža njegove bivše žene. Vedno mi govori, da je z mano (ali pa zaradi mene) našel pot nazaj do sebe.

Nimam sicer izkušenj s poročenim moškim. Vprašanje je, kaj od tistega, kar ti je on rekel, drži. Seveda, ker si zaljubljena, verjameš, kar ti reče, ampak zgodba ima vedno dve plati. Mogoče je res, da je v zakonu nesrečen, ampak potem pač naj zaključi zgodbo in gre naprej – s tabo. Verjamem, da si želiš ob sebi zanesljivega in odločnega moškega. Če on to je, bo zaključil s svojo ženo in omogočil normalno življenje sebi njej in tebi. Če pa ni, je najboljše, da stisneš zobe in greš sama naprej.

Zaljubljena gor ali dol, v prvi vrsti moraš obdržati sebe. Tudi meni je bil všeč en poročeni, pa sem bila tudi jaz njemu. Ampak seveda se je on hotel samo igrati. Jaz sem mu jasno postavila pogoj. Dokler se ne ločiš nimava midva nič. Pa ni imel poguma, zato sem šla svojo pot. Čedalje bolj ugotavljam da imam znani psiholog prav ko pravi, da imamo Slovenke sindrom rešiteljice ko hočemo kvazi pomagati tipom in so nam samo taki všeč. Večina Slovenkam so všeč tipi ki so pač žleht, imajo psihične težave, v glavnem uničeni. In v to kategorijo spadajo tudi poročeni. In ko sem šla svojo pot stran od njega, sam spoznala izjemnega človeka, s katerim se res fantastično razumeva. Je pa ena razlika med njim in mojimi prejšnjimi. Moj bodoči mož ni uničen, ni žleht in ni baraba. Točno ve kaj hoče, ima močne moralne vrednote in vsi ga spoštujejo. Zakaj sem preklopila pa mi ni jasno.

“so všeč tipi ki so pač žleht, imajo psihične težave, v glavnem uničeni. In v to kategorijo spadajo tudi poročeni. “

Ma od kje vi prilezete ven mi ni jasno …. ?

darwin ti si res en kaliber:)

od kod one ven prilezijoo? 😉

hahaaaaaaaa;)

prilezijo pač ven iz življenja, ven iz lastnih iskušenj – in pridejo sem iskreno napisat o tem, kar vsaka doživlja in čuti ( saj zato vendar je ta forum ?!!!!)

darwin , ti bi čist zares moral se vključiti v kakšno versko skupnost – tam bil bi idealen za brat ljudem pridige 🙂 in nebi nonstop prežal na tem forumu na vsako grešnico, KI TUKAJ VEN PRILEZE;)